Jedro

Obstoja možnost, da se potrošniki ne bi odločili za nakup blazine X., če ne bi bila tožničina dejavnost predstavljena kot zdravstvena dejavnost, ki se ukvarja z diagnozo zdravja potrošnikov ter prodaja izdelek, ki ugotovljene zdravstvene težave odpravi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat RS, Območna enota Koper-Postojna (v nadaljevanju: prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse - zavajajoče poslovne prakse, ki jo tožnica vrši v prostorih objekta na naslovu …, na terenu v najetih prostorih po Sloveniji in na spletni strani, ki jo navaja, s celotno predstavitvijo družbe in storitvijo, ki jo izvaja s termo kamero, s katerima ustvarja vtis, da opravlja zdravstvene storitve, čeprav le-teh ne opravlja in na ta način potrošnikom posreduje zavajajoče informacije glede narave in značilnosti storitve in na podlagi takega oglaševanja in izvajanja dejavnosti, obstoja možnost, da potrošniki sprejmejo odločitev o nakupu medicinskega pripomočka blazine X., za nakup katerega se ne bi odločili, v kolikor ne bi tožnica predstavljala spremljajoče storitve, ki podpirajo prodajo tega izdelka, kot zdravstvene storitve. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v postopku niso zaznamovani.

2. Pri inšpekcijskem pregledu tožničine dejavnosti je bilo ugotovljeno, da prodaja blazino X., medicinski pripomoček za pulzno magnetno terapijo. Poslovni prostori, v katerem se nahaja sedež družbe. Blazino X. prodaja na tak način, da potrošnike (ali po telefonu ali po pošti) vabi na predstavitev tega izdelka oz. jih vabi, da se udeležijo brezplačne preiskave telesa s termokamero. Namen vabila na preiskavo s termo kamero pa je ponudba navedene blazine. Po izvedeni preiskavi telesa potrošnika s termo kamero in obrazložitvi o rezultatih meritve predstavnik tožnice zbranim potrošnikom obrazloži medicinske lastnosti predmetne blazine (za preventivno rabo, za preprečevanje in zdravljenje številnih bolezni). V primeru, da se potrošnik odloči za nakup te blazine izpolni pristopni obrazec. Pri pregledu nekaterih pristopnih obrazcev je bilo razvidno, da so kot rezultat preiskave napisana različna bolezenska stanja telesa (npr. slabo ožilje, oslabelo srce, itd.). Pri nekaterih je izpisana tudi „Priporočena terapija“ oz. predstavnik družbe potrošnikom pojasni, kako oz. koliko časa in v kakšnih intervalih naj uporabljajo to blazino. Prvostopenjski organ nadalje navaja, kaj je navedeno na spletni strani tožnice. Tako med drugim iz nje izhaja, da so vsi tožničini programi lahko tudi komplementarna oblika odpravljanja zdravstvenih težav in da lahko skupaj z uradnimi oblikami zdravljenja pripomorejo k uspešnim rezultatom in hitrejšemu okrevanju.

3. Prvostopenjski organ tudi ugotavlja, da so na tožničini spletni strani predstavljene tožničine storitve: Pregledi s termokamero in storitve fizioterapevta in terapevtsko-spremljevalni program. Ugotavlja tudi, da je ob tej predstavitvi napisano: „Pregledi in terapije potekajo v ambulanti našega diagnostičnega in terapevtskega centra“. Tožnica priporoča pregled s termo kamero v naslednjih primerih: „V primeru suma na akutno ali kronično vnetje, pregled vnetnih točk; za prepoznavanje težav s cirkulacijo in za pojasnitev njihovega ozadja; pri poškodbah gibal, za spremljanje terapije, za preverjanje učinkovitosti; za odkrivanje vzrokov bolečin.“ Razvidno je, da tožnica predstavlja storitve na način, s katerim ustvarja vtis, da opravlja zdravstvene storitve in pri tem uporablja tudi izrazoslovje, ki se uporablja v zdravstveni dejavnosti. Iz navedenih dejstev je razvidno, da tožnica pri predstavitvi svojih storitev potrošnikom uporablja zdravstvene trditve. Prvostopenjski organ se sklicuje na 7. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, iz katerega izhaja, da osnovna zdravstvena dejavnost med ostalim obsega tudi diagnostične in terapevtske storitve. Iz celotne tožničine predstavitve izhaja, da opravlja primarno zdravstveno dejavnost in pri potrošnikih vzbuja vtis, da opravlja zdravstvene storitve – diagnostične storitve in rehabilitacijske oz. terapevtske storitve. Vendar pa tožnica dejansko ne opravlja zdravstvene dejavnosti, ker diagnostika na podlagi termo kamere ne sodi med metode, ki bi jih uporabljala uradna medicina. Opisani način predstavitve potrošnike navaja na to, da tožnica z omenjenim aparatom ugotovi nepravilnosti v delovanju celotnega organizma in da diagnosticira bolezenska stanja v nekaj minutah. Po taki predstavitvi tožničin predstavnik ponudi v prodajo blazino X., ki ugodno vpliva na organizem, deluje preventivno in zdravi različne bolezni. Nesporno dejstvo je, da je potrošnikom navedena storitev predstavljena kot zdravstvena storitev.

4. S tako predstavitvijo tožnica zavaja potrošnike glede narave storitve in povzroči, da se povprečni potrošnik odloči za nakup blazine X., za nakup katere se verjetno ne bi odločil, če mu bi bile dostopne celovite informacije o dejavnosti tožnice. To je, da je glavna dejavnost tožnice trgovina na debelo in drobno z medicinskim pripomočkom. Na podlagi take predstavitve obstoja možnost, da potrošnik sprejme odločitev, da bi svoje težave z zdravjem diagnosticiral pri tožnici in istočasno tudi kupil blazino X. za rešitev svojih zdravstvenih težav. Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in citira 3. člen in 1. alinejo (pravilno 1. točko, op. sodišča) 5. člena ZVPNPP. Iz slednjega izhaja, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije glede obstoja ali narave izdelka, storitve. V obravnavani zadevi tožnica potrošnikom zamolči bistveno informacijo, da opravljanje dejavnosti diagnoze stanja s termo kamero ne uvrščamo v zdravstvene storitve. Tožničina poslovna praksa se zato uvršča v zavajajočo poslovno prakso, določeno v 1. alineji (pravilno 1. točki, op. sodišča) 5. člena ZVPNPP. Glede na to, da diagnostika na podlagi termo aparata ne sodi med metode, ki bi jih uporabljala uradna medicina, obstaja možnost, da rezultati testiranja niso verodostojni in je potrošnik lahko oškodovan zaradi neustreznih rezultatov – stiska in strah ob neugodnih, slabih rezultatih testiranja. Take škode pa ni možno izmeriti. Poleg tega potrošniki, na podlagi izvidov testiranja in predstavitvi lastnosti blazine X., kupijo blazino, ki pa ni poceni (1.598,74 EUR) in so tako lahko oškodovani tudi v materialnem smislu.

5. V dopolnjenem postopku po navodilih drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ 19. 8. 2015 sestavil inšpekcijski zapisnik, v katerem so bila navedena dejstva, ki v prvotnem postopku zapisniško niso bila ugotovljena. Na navedeni zapisnik je tožnica imela možnost, da vloži pripombe. Prvostopenjski organ je tožnico v okviru dopolnitve postopka zaprosil še za dostavo podatkov o tem, koliko predstavnikov v njenem imenu opravlja preiskave telesa s termo kamero, kakšno izobrazbo imajo, ali ima tožnica zaposleno zdravstveno osebje in na kakšen način tožnica pridobi naslove oz. telefonske številke potrošnikov, ki jih vabi na predstavitve. Pritožbeni organ ugotavlja, da so v danem primeru, po dopolnitvi ugotovitvenega postopka, izpolnjene vse predpostavke za izpodbijano odločitev.

6. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija ter uveljavlja tožbene razloge nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Uvodoma pojasnjuje, da pozna slovenska zakonodaja tri področja, ki se ukvarjajo z zdravjem ljudi: zdravstveno dejavnost, zdravilsko dejavnost in ostale, z zdravjem povezane dejavnosti. Tožnica ni organizirana kot zdravstvena ustanova ali organizacija, njena dejavnost spada pod dejavnost alternativne medicine, ki v Sloveniji zakonsko ni regulirana. Tožničino dejavnost bi kvečjemu lahko uvrstili pod zdravilsko dejavnost. Zato je tožnica iz previdnosti vložila na Ministrstvo za zdravje vlogo za opravljanje zdravilske dejavnosti, o kateri pa še ni odločeno. Tožnica je iz previdnosti zaprosila še za mnenje Ministrstvo za zdravje, ali bi slikanje s termo kamero lahko predstavljalo zdravilsko dejavnost. Prejela je odgovor, da ministrstvo načrtuje nekatere spremembe na področju zdravilske dejavnosti, da pa obstoječa zakonodaja termo slikanja kot zdravilsko metodo ne prepoznava. Glede na to, da magnetne terapije in analize s termokamero slovenska zakonodaja ne uvršča med zdravstvene ali zdravilske metode, se lahko sklepa, da gre za ostale neuvrščene dejavnosti, ki so povezane z zdravljenjem, vendar nimajo povezave z uradno medicino. Edini zakonski pogoj za opravljanje teh dejavnosti je, da ima tožnica registrirano dejavnost, ki jo tožnica ima (dejavnost „Alternativne oblike zdravljenja“ in dejavnost „Druge zdravstvene dejavnosti“).

7. Tožnica navaja, da navedenih dejstev prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal, čeprav gre za bistvene okoliščine. Čeprav tožnica opravlja ostale, z zdravjem povezane dejavnosti, to ni ovira, da ne bi smela oglaševati svoje dejavnosti in pri tem uporabljati izrazov kot so: diagnostika, zdravljenje, vplivanje na zdravje. Med drugim navaja, da je vsakemu povprečnemu potrošniku takoj ob vstopu v tožničin center jasno, da se v centru ne opravlja zdravstvena dejavnost, pač pa, da gre za družbo, ki opravlja zdravju komplementarne storitve – torej storitve, ki lahko izboljšajo zdravje oseb in pozitivno vplivajo na zdravje. Izpodbijana odločba je tako povsem napačna in temelji na napačni uporabi materialnega prava. Ugotovitev izpodbijane odločbe, da tožnica predstavlja svoje storitve na način, s katerim daje vtis, da primarno opravlja zdravstvene storitve, ne temelji na dokazih, pač pa na subjektivni oceni. Tožnica nadalje navaja, da prvostopenjski organ ne more slepo slediti izjavi ene same stranke (izjava potrošnice v prijavi dne 7. 3. 2015), saj bi moral preveriti ali je trditve v izjavi potrošnice mogoče šteti za verodostojne in prav tako omogočiti tožnici, da tudi sama poda pripombe na izjavo potrošnice. Ne drži, da se potrošniki ne bi odločili za nakup izdelka, če tožničina dejavnost ne bi bila predstavljena kot zdravstvena dejavnost. Za razvojem blazine X. stojijo številni, mednarodno priznani znanstveniki, med njimi tudi dr. Y., s katerim tožnica sodeluje. Slednji je tudi sodeloval pri razvoju blazine X.. Ta blazina pa razpolaga tudi z ustreznimi certifikati kakovosti, ki so priloženi tožbi. Potrošniki se za nakup navedene blazine odločijo zaradi njenega pozitivnega vpliva na zdravje ljudi, ki je dokazano, in o čemer bi lahko izpovedal dr. Y., katerega zaslišanje predlaga. Tožnica poudarja, da so napačne navedbe v zapisniku prvostopenjskega organa, iz katerih izhaja, da predstavniki družbe trdijo, da bo uporaba blazine upočasnila njihovo bolezen (Parkinsonova bolezen). Trgovski zastopniki, s katerimi sodeluje tožnica, tovrstnih obljub o delovanju izdelka X. ne dajejo. Pri tem se tožnica sklicuje tudi na Pravilnik o izvedbi prireditev „Dnevi zdravja“ ter citira posamezne točke tega pravilnika.

8. Tožnica nadalje navaja, da je prvostopenjski organ tožnici izdal ukrep na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, ki pa bi moral temeljiti na presoji, da bi nepoštena poslovna praksa tožnice lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi katerih dokazov naj bi inšpektorat presojal povzročitev oškodovanja potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Izpodbijana odločba zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Poleg navedenega tudi ni mogoče ugotoviti, v katero izmed nepoštenih poslovnih praks prvostopenjski organ uvršča poslovno prakso tožnice. Prvostopenjski organ bi moral na podlagi določil ZVPNPP najprej presojati, ali tožničina poslovna praksa spada v seznam praks, določenih v 7. členu ZVPNPP (tako sodba Upravnega sodišča RS III U 314/2010). Šele, če tožničino ravnanje mednje ne spada, bi moral prvostopenjski organ opraviti preizkus, ali gre za zavajajočo poslovno prakso na podlagi 5. člena ZVPNPP. Do takih zaključkov pa ni mogoče priti zgolj na podlagi ene same prijave oz. enega nezadovoljnega kupca. Tožnica poudarja, da ne drži, da bi potrošniki lahko bili oškodovani, iz razloga, ker preiskava s termo kamero ne sodi med metode, ki jih uporablja medicina in da naj bi obstajala možnost, da rezultati niso verodostojni in je potrošnik lahko oškodovan. Za navedeni zaključek ni nikakršne podlage. Prav tako je neutemeljena trditev prvostopenjskega organa, da je potrošnik oškodovan tudi v materialnem smislu, ker kupi blazino X., ki ni poceni. Cene izdelkov se oblikujejo glede na potrebe trga, potrošnik pa lahko tovrstno blazino kupi tudi pri drugem podjetju, tako v RS, kot tudi v tujini. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve (tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa) strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

12. V zadevi je sporno, ali je tožničina poslovna praksa, ki jo uporablja pri svoji predstavitvi in pri storitvi, ki jo izvaja s termo kamero, zavajajoča in ali na podlagi takega oglaševanja in izvajanja dejavnosti obstoja možnost, da potrošniki sprejmejo odločitev o nakupu medicinskega pripomočka blazine X., za nakup katerega se ne bi odločili, če tožnica ne bi predstavljala spremljajoče storitve, ki podpirajo prodajo tega izdelka, kot zdravstvene storitve. Ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ subsumiral pod določbe ZVPNPP o zavajajoči poslovni praksi (ki je po četrtem odstavku 4. člena ZVPNPP oblika nepoštene poslovne prakse).

13. Po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer: glede obstoja ali narave izdelka (1. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP). Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

14. Po presoji sodišča ugotovljena dejstva v predmetni zadevi izpolnjujejo abstraktni dejanski stan iz prej citirane zakonske določbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP). Iz 3. člena ZVPNPP (pomen izrazov) izhaja, da poslovna praksa podjetij v razmerju do potrošnikov pomeni vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ko so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom. Sodišče se v obravnavani zadevi strinja z ugotovitvami prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da obstoja možnost, da se potrošniki ne bi odločili za nakup blazine X., če ne bi bila tožničina dejavnost predstavljena kot zdravstvena dejavnost, ki se ukvarja z diagnozo zdravja potrošnikov ter prodaja izdelek, ki ugotovljene zdravstvene težave odpravi.

15. Sodišče se tudi strinja z zaključki prvostopenjskega organa, da vabilo na brezplačno ugotovitev zdravstvenega stanja celotnega organizma s termo kamero v zelo kratkem času, na neboleč način, brez čakalnih dob pritegne pozornost potrošnikov. Tak način predstavitve storitve pri potrošniku povzroči upanje, da bo s testiranjem dobil verodostojne podatke o stanju svojega telesa in da bo z uporabo blazine X. odpravil zdravstvene težave. Da tožničina predstavitev pri potrošnikih vzbuja vtis, da tožnica opravlja zdravstvene storitve, izhaja tudi iz drugih ugotovitev v postopku (naziv tožnice, poimenovanje poslovnih prostorov, uporaba medicinskega izrazoslovja). Vendar pa je nesporno, da tožnica zdravstvene dejavnosti ne opravlja, diagnostika na podlagi termo kamere pa tudi ne sodi med metode, ki bi jih uporabljala uradna medicina. Zato je pravilen zaključek obeh organov, da na podlagi tožničine poslovne prakse, kot je opisana o obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, obstoja možnost, da se povprečen potrošnik ne bi odločili za nakup izdelka, če bi vedel, da tožnica ne opravlja zdravstvene storitve ter da diagnostika na podlagi termo aparata ne sodi med metode, ki bi jih uporabljala uradna medicina.

16. Tožničini ugovori, da zaključki obeh organov v postopku niso pravilni, po presoji sodišča niso utemeljeni. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje na področja, ki se ukvarjajo z zdravjem ljudi. Prav tako za odločitev ni relevantno tožničino sklicevanje, da bi se njena dejavnost lahko uvrstila pod zdravilsko dejavnost. V zadevi gre namreč za ugotavljanje uporabe nepoštene poslovne prakse. Zato je v zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali tožnica v razmerju do potrošnikov uporablja zavajajočo poslovno prakso. Tudi po presoji sodišča je v postopku pravilno ugotovljeno, da tožnica v razmerju do potrošnikov uporablja zavajajočo poslovno prakso. Tožnica namreč pri potrošnikih ustvarja vtis, da opravlja dejavnost, povezano z ugotavljanjem zdravstvenega stanja potrošnikov, čeprav je njen glavni cilj prodaja blazine X., torej opravljanje trgovinske dejavnosti.

17. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve zadeve nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča so bile vse relevantne okoliščine v zadevi pravilno in popolno ugotovljene ter je dokazna ocena, sprejeta v navedenem postopku, pravilna. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo tožničinemu predlogu za zaslišanje predlagane priče, saj je tudi po presoji sodišča ugotovljeno relevantno dejansko stanje podlaga za izpodbijano odločitev. Iz tožničinega predloga pa tudi ni razvidno, kako naj bi zaslišanje predlagane priče vplivalo na odločitev v predmetni zadevi. Na podlagi vsega navedenega je v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča izkazano, da gre pri tožničini poslovni praksi za zavajajoča dejanja iz po 1. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, obstoji pa tudi možnost oškodovanja potrošnikov, ki je na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP zakonska podlaga za sprejem izpodbijane odločitve. Materialno pravo je bilo tako v zadevi pravilno uporabljeno, storjene pa tudi niso bile bistvene kršitve pravil postopka. V delu, v katerem so tožničini ugovori enaki pritožbenim razlogom, jih iz istih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče. 18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku pred organom prve in druge stopnje (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

19. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

20. O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.