Jedro

1. Drugi odstavek 206. člena ZOR določa tudi, da napeljevalec in pomagač ter tisti, ki pomaga, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njim.

2. Če bi tožeča stranka v tem pravdnem postopku uspeti, bi morala dokazati ne le tega, da sta drugi in tretji toženec vedela, da gre za ukradeno blago, pač pa predvsem to, da sta za odvzeme oz. kraje vedela že v času, ko so se izvrševale, in na primer napeljevala prvega toženca ter Č. in P. k povzročitvi škode, v konkretnem primeru torej k tatvinam, ali jim pomagala pri tistih dejanjih, ko je bila povzročena škoda (v konkretnem primeru pri tatvinah). Tega da bi drugi in tretji toženec sodelovala pri tatvinah, tudi ne, da bi pomagala oz. aktivno sodelovala v smeri, da se storilci ne bi odkrili, pa konkretno tožeča stranka ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in   potrdi v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvega toženca in mu naložilo, da plača prvi tožnici tedaj 892.611,66 SIT z obrestmi, drugi tožnici pa 3.708.447,02 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2003 dalje do plačila. Naložilo mu je tudi, da tožnicama plača pravdne stroške v višini 316.494,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 dalje do plačila, vse pa v 15-tih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je zavrnilo in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca (za plačilo prvi tožnici 1.677.113,57 SIT z obrestmi in drugi tožnici 6.865.083,10 SIT z obrestmi). V posledici neuspeha je tožnicama naložilo, da drugem in tretjemu tožencu povrneta pravdne stroške, kot je to določno opredeljeno v izreku.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da se v tem obsegu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa naj v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišče ni sposobno, da bi na pravičen način rešilo spor v tej zadevi. O tem bodo tožniki seznanili javnost. Rezultat očitnih napak sodišča je, da tožniki ostajajo brez pravne in dejanske zaščite. Sodišče „je ugotovilo“ da je K. ukradel toliko stvari, kot jih je priznal v zagovoru v kazenskem postopku. Priznanje tatu je očitno za sodišče edini dokaz, ki nekaj velja in ga upošteva. Upoštevati bi moralo tudi posredne dokaze. Če bi se na primer obdolženci- toženci v kazenski zadevi branili z molkom ali vsa dejanja zanikali, sodišče ne bi ugodilo zahtevku, ker niso nič povedali in torej ni direktnega dokaza. Višje in prvostopenjsko sodišče oz. sodnici, ki sta sodbo pisali, očitno nočeta opraviti dokazne ocene na podlagi posrednih dokazov. Sodišči bolj verjameta tožencem, kolikor so v kazenskem postopku kot obdolženci priznali, oškodovancem pa ne. Glede resnice in pravice sta sodišči izenačili tatu in okradenega oškodovanca. Ustvarili sta veliko krivico „okradenemu“. Dokazna ocena je nezadostna. Policija se je sicer kar dobro angažirala, da je tatove odkrila inflagranti, za kar je potrebovala čas, predhodne indice in predhodne okoliščine in poizvedbe. To sodišču pri dokazni oceni ne pomeni ničesar. Dejstvo je, da se pred obravnavnimi dogodki ni dogajalo, da bi tožnicama nastajali taki veliki manjki, bili so zanemarljivi. Večji manjki so se pojavili v obdobju od marca do avgusta istega leta. Jasno je, da so za občutne manjke po vsej verjetnosti odgovorne prav tožene stranke, ki so sicer udeležene pri priznani storitvi kaznivega dejanja tatvine. Tedaj je bil Ž.Č. varnostnik – vratar na delovnem mestu pri toženi stranki, kjer sicer ni bil zaposlen kot delavec. Manjki pa so nastali prav v času, ko je bil on varnostnik. Vse to bi ob pravičnem sklepanju pojasnilo, kako je blago iz skladišča izginjalo in kdo ga je kradel, kar so potrdili tudi obdolženci v zagovorih. Tudi primerjava količin, ki so bile odkrite inflagranti, zagovori obdolžencev, na primer, da niso nikoli vzeli rezanih lignjev pokaže, da to ni res, ker so bili ob odkritju inflagranti v kombijiu lignji in to 510 kg. Toženci so blago rabili tudi za svoje potrebe, kar kažejo količine blaga – rib, odkritih ob hišnih preiskavah v zmrzovalnih skrinjah. Tožeči stranki sta z listinami izkazali manjke blaga. Pravni osebi sta, sodišče bi jima moralo verjeti, saj se njune navedbe skladajo. Ni se torej morala ena sama od tožnic izmisliti to zgodbo ali povišati škode. Toženci so v kazenskem postopku dejanja priznali, res sicer v manjšem obsegu, a vendar kateri obdolženec pa je priznal več kot je ukradel. Vse to je temeljito tožeča stranka argumentirala v pripravljalnih vlogah dne 14.1.2004 in 8.3.2004 in o tem prvostopenjsko sodišče molči, razlogov ni, bistveno je kršen postopek. Sodišče trdi, da niti en dokaz ne povezuje obtožencev s škampi, ki so bili ukradeni v marcu 1999. To ne drži, iz zapisnika o preiskavi stanovanja P.K. in Ž.Č. na list. št. 65 do 67 kazenskega spisa izhaja, da so se v zmrzovalnih skrinjah navedenih nahajali tudi škampi. Sodišče ni ocenilo dokaze, tako kot mu nalaga 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotno je uporabilo 206. čl. ZOR, ko razlaga, da drugi in tretji toženec nista odškodninsko odgovorna. Gotovo drži navedba, da je prvi toženec blago kradel prav zato, ker ga je imel kam oz. komu plasirati, sicer ga ne bi ukradel. Ni treba, da je bila dogovorjena povezava v verigi med prvim tožencem in drugim ter tretjim tožencem in ali so se prej storilci med seboj poznali, pomembno je, da so delovali z istim ciljem. V tem primeru na nezakonit način priti do velike protipravne premoženjske koristi. Storilci so kradli blago iz skladišča samo zato, ker sta bila G. in F. pripravljena in sta ga dejansko tudi kupovala. Sodišče argumentira odškodninsko neodgovornost G. in F. s tem, da so policisti v zamrzovalnih skrinjah prvega toženca in Č. našli več blaga, (pri tem pa je opozoriti, da je bila prva kraja v marcu in so policisti skrinje pregledovali v avgustu), kot za osebne potrebe, s tem pa je storilo bistveno postopkovno kršitev, saj je to v nasprotju z gornjimi navedbami, da P. ni odškodninsko odgovoren v okviru tožbenega zahtevka ampak manj, glede F. pa odškodninske odgovornosti ni ugotovilo. Razlogi so tudi sicer nelogični. F. in G. naj bi pričakovala, da bo poslovna dokumentacija – računi prišla naknadno. Gre za kar neko obdobje od aprila do julija, kar nekaj dni, nista bila na primer mladoletna, vedela sta, da vsak legalni posel spremlja poslovna dokumentacija. Blago pa sta plačala v gotovini brez vseh dokazil in evidenc. Očitno gre za nelegalen posel. To se ve. Navajanje sodišča, da je verjelo tožencema, priči M. in P., da bodo računi prišli naknadno, je brez teže, skregano z življenjskih izkustvom. Razlogi sodišča so brez ustreznega razmisleka in brez najmanjšega življenjskega izkustva. Sodišče verjame drugemu tožencu, da je spraševal komercialista pri tožeči stranki, če imajo še robo po sindikalni ceni. To bi bilo razumljivo, če bi tožeča stranka take vrste blaga prodajala po sindikalni ceni in če bi toženec tako blago sploh kupil ali plačal tožeči stranki. Vsega tega pa ni. Navedbe sodišča so naivne. Nadalje navaja, da je bila cena kupljenega blaga sindikalna. To je nerealno, saj je bila cena približno ¼ realne tržne vrednosti ukradenega blaga. Le povsem naiven in neizkušen človek glede tega se je največ zamislil kaj kupuje, kakšna je cena in ali to ni ukradeno blago. V tem primeru pa je šlo za spoštljive količine blaga, ki je bilo zelo kvalitetno in na trgu zelo tržno zanimivo. Bilo je hitro pokvarljivo. Jasno je, da se je moralo vedeti, komu bo po tatvinah prodano. Resnemu dobavitelju se tudi ne posoja svojega kombija v nejasnih okoliščinah, na primer F. Blago je dostavljal K. kot dobavitelj, ki sploh ni registriran za take posle, to sta G. in F. dobro vedela. Na trgu je bila embalaža, kdo je proizvajalec in izdelovalec. G. in F. ni šlo za nepoznano blago. Sodišče šteje, da toženci niso bili organizirana združba. Pomembno je, po oceni pritožnic, da so vedeli, da se gre za ukradeno blago in zasledovali pri svojem ravnanju isti cilj, pridobiti neopravičeno premoženjsko korist in so jo dolžni zato vrniti, kot to določa tudi 95. - 98. čl. Kazenskega zakonika. Torej so bili toženci med seboj povezani. F. je na primer posojal kombi za prevoz. Izvedba kaznivega dejanja s tako količino je logična prav, če se ukradeno blago proda zainteresiranim kupcem, da se na tak način unovči, sicer se niti za zabavo ne bi kradlo. Ni pomembno, če sta bila F. in G. storilca, pomagača ali napeljevalca, ni pomembno kdo je direktno kradel, kdo je odklenil skladišče, kdo je vozil kombi, ampak kdo je tisti, ki je s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist in je deloval pri storitvi prav s tem namenom. Tudi G. in F. ki sta vedela, da gre za ukradeno blago, sta imela isti cilj, zaslužiti s tem dejanjem. Vzročna zveza je podana. To potrjuje tudi dogajanje glede zadnje kraje, ko sta bila odkrita inflagranti. Toženci so delovali med seboj torej kot povezane osebe v isti smeri, z namenom oškodovanja lastnikov. Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo. Ni upoštevan pomen kaznivega dejanja, ne pri dokazovanju, ne pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti storilcev kaznivih dejanj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pravnih in dejanskih zaključkov pritožbe, pač pa soglaša z jasnimi in prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča. To je dokaze ocenilo tako kot mu nalaga določba 8. čl. ZPP. Skrbno in vestno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je zato prepričljivo zaključilo, da tožeča stranka, na kateri je materialno dokazno breme, trditev, da je toženec povzročil še večjo škodo s tem, da je odvzel (ukradel) tožnicama poleg blaga, glede katerega je v zvezi z njegovo vrednostjo in oškodovanjem tožnic izdana ugodilna sodba, v mesecu marcu še 60 kg škampov, v mesecu aprilu še 216 kg rezanih lignjev, v mesecu maju še 57 kg gamber in v mesecu juliju, vse v letu 1999, še 64 kg škampov, 240 kg škampov in 20 kg morskega lista, ni dokazala in s to dokazno oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, ni dokazala. Pritožba ob tem opozarja na zapisnik o zasegu predmetov v kazenskem spisu na list. št. 65 do 67 z dne 15. in 16.8.1999. Tam so bili res pri prvem tožencu in Ž.Č. najdeni tudi škampi in rezani lignji, toda spregleda, da je bilo v tem postopku zatrjevano in je tudi izdana delna ugodilna sodba, ki se nanaša tudi na druga dejanja in ne le na zgoraj navedena, ko so prvi toženec (in tudi prvotni prvi in tretji toženec – Ž.Č. in Z.P., tožečo stranko oškodovali z odvzemom navedenih škampov oz. rezanih lignjev. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da noben konkreten dokaz ne povezuje prvega toženca in tudi ne drugega in tretjega, z obravnavanimi dejanji. Zgolj verjetnost (to celo v pritožbi ponovno sama poudarja tožeča stranka) obstoji, da bi bil prvi toženec tisti, ki je v obravnavanem obdobju poleg količine rib, glede katerih je izdana ugodilna sodba, vzel tudi, s tem zavrnilnim delom sodbe obravnavane količine rib. V pravdnem postopku je uveljavljeno načelo materialne resnice in mora sodišče po resnici ugotoviti dejansko podlago za odločbo. V pravdnem postopku se zahteva prepričanje, to je tista visoka stopnja skladnosti predstave s stvarnostjo, da o tej skladnosti ne more dvomiti več noben izkušen človek. Nižja stopnja skladnosti pa je verjetnost. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala (prepričanje), da je prvi toženec tisti, ki je v odvzel tožeči stranki poleg že ugotovljenih še navedene zaloge rib. Dokazno breme pa je na tožeči stranki. Ne gre za to, da bi bilo „priznanje“ v zagovoru edini dokaz. Gre za to, da mora tožeča stranka dokazati, da je škoda nastala in da je ta v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožencev. Pritožba, predvsem na abstraktnem nivoju polemizira z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, le to pa je upoštevalo časovno komponento, ocenilo izpovedbe strank, tudi kaj so kot obtoženci izpovedali v kazenskem postopku, tudi izpovedbe prič, listinske dokaze in ta dokazna ocena v celoti prepriča (stran 5 do 7 sodbe). Poudarjanje kazenskega postopka, kaznivega dejanja in njegove nevarnosti za družbo, je sicer lahko pravilno, vendar pa pritožnici spregledata, da gre v tem postopku za civilno pravdo, kdor zatrjuje škodo, mora elemente civilnega delikta v tej civilni pravdi dokazati. Tožeča stranka opozarja v pritožbi na bistveno večje manjke blaga v obdobju, za katerega trdi, da so bili toženci tisti, ki so sodelovali pri tatvinah. Vse to pa je upoštevalo že prvostopenjsko sodišče. Opozarja na to, da sta tožnici pravni osebi, da svoje trditve gradita na listinskih dokazih, pri tem pa pozabi, da je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da je tožnicama verjelo glede okoliščine, kakšni so bili t.im. manjki blaga v obravnavanem obdobju. Zgolj dejstvo, da so v obravnavanem obdobju pri štirih dejanjih tatvine sodelovali prvi toženec in prvotna toženca Č. in P., samo zase še ne pove, da so „krivi“ tudi za druge tako imenovane manjke in so s tem (sedaj prvi toženec) povzročili tožnicama škodo. Res obstoji določena verjetnost, kot to poudarja pritožnica, ki pa spregleda analitično dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je primerjalo tudi to, kaj so toženci neodvisno eden od drugega (prvi toženec in tedaj prvi in tretji toženec P. in Č.) povedali takoj po prijetju v predkazenskem oz. kazenskem postopku. Niso se mogli namreč dogovoriti, pa so kljub temu enotno izpovedovali le o štirih posamičnih dejanjih. Tudi dokazna ocena glede vprašanja, kakšno vlogo sta imela pri tem drugi in tretji toženec, prepriča. Tudi v tem primeru je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, kot je prav tako pravilno zapisalo že prvostopenjsko sodišče, da so podane take dejanske okoliščine, ki utemeljujejo uporabo določbe 206. čl. ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, ki se glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika še uporablja za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo). Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj namreč odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Tožeča stranka pa ni dokazala, da bi to škodo povzročilo več oseb skupaj v tem smislu, da bi pri tem sodelovala tudi drugi in tretji toženec. 2. odstavek navedenega člena določa tudi, da napeljevalec in pomagač ter tisti, ki pomaga, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njim. Solidarno pa (3. odstavek) odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. V tem postopku je ugotovljeno le to, da je prvi toženec ribe oz. morske sadeže kradel, zato je bil tudi pravnomočno obsojen, in je glede teh dejanj sodišče prve stopnje, ki je tudi sicer vezano na kazensko obsodilno sodbo, tožbenemu zahtevku v delu ugodilo. Trditev, da bi odvzel še več blaga, tožeča stranka ni dokazala in tudi ne, da bi drugi in tretji toženec pri teh dejanjih sodelovala s prvim tožencem. Tožeča stranka je na več mestih izpostavlja tek kazenskega postopka, pri tem pa spregleda, da sta bila drugi in tretji toženec v kazenskem postopku zato, ker se jima je očitalo nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja, ne tatvine. Obtožba je bila zavrnjena (sodba K 1 Okrožnega sodišča v Kopru z dne 3.4.2006). Polemika z dokazne oceno prvostopenjskega sodišča ne prepriča. Gotovo okoliščine, da je bilo blago kupljeno brez računov, po relativno nizki ceni, kažejo na določeno verjetnost vedenja drugega in tretjega toženca, da ne gre za legalne posle, toda tega, da bi vedela, da gre za ukradeno blago, tožeča stranka ni dokazala in tudi v tem obsegu pritožbeno sodišče z vestno in skrbno, analitično in sintetično dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša. Pa tudi sicer bi tožeča stranka, če bi želela v tem pravdnem postopku uspeti, morala dokazati ne le tega, da sta drugi in tretji toženec vedela, da gre za ukradeno blago, pač pa predvsem to, da sta za odvzeme oz. kraje vedela že v času, ko so se izvrševale, in na primer napeljevala prvega toženca ter Č. in P. k povzročitvi škode, v konkretnem primeru torej k tatvinam, ali jim pomagala pri tistih dejanjih, ko je bila povzročena škoda (v konkretnem primeru pri tatvinah). Tega, da bi tedaj drugi in tretji toženec s prvim tožencem ali P. in Č. sodelovala, pa tožeča stranka ni dokazala, navedbe glede pomoči z vozilom – kombijem, so dokazno nepodprte, to v sodbi ni ugotovljeno. Pritožba le trdi, da so vsi zasledovali isti cilj, tega da bi drugi in tretji toženec sodelovala pri tatvinah, tudi ne, da bi pomagala oz. aktivno sodelovala v smeri, da se storilci ne bi odkrili, pa konkretno tožeča stranka ni dokazala. Zato ni mogoče govoriti o solidarni odgovornosti drugega in tretjega toženca za nastalo škodo. Tudi ne drži, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožeča stranka sodbi očita, da se ne izjasni glede navedb v pripravljalnih vlogah z dne 14.1.2004 in 8.3.2004. Ta očitek ni utemeljen, tožeča stranka namreč ne pojasni, glede katerih pravno pomembnih navedb in v zvezi s tem pravno odločilnih dejstvih v sodbi ni razlogov. Če pa se sklicuje na navedbe v pripravljalnih vlogah, prezre, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, ki je uperjena zoper konkretno sodbo, ter mora tožeča stranka podati v pritožbi jasne razloge, s katerimi izpodbija zaključke oz. razloge izpodbijane sodbe. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. čl. ZPP).