Jedro

Upravni organ je izdajo kulturnovarstvenega soglasja zavrnil zato, ker je na podlagi razlage prostorskega akta prišel do ugotovitve, da ta prostorski akt na obravnavanem območju ne predvideva oziroma ne dovoljuje postavitve novega naselja. S tem je organ odločil o umestitvi nameravane gradnje v prostor oziroma o skladnosti te gradnje s prostorskim aktom. Za tako odločanje pa ne prvostopenjski ne drugostopenjski upravni organ v postopku izdaje kulturnovarstvenih pogojev nimata podlage ne v zakonu ne v podzakonskih aktih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo (pravilno: zahtevo) tožeče stranke za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za gradnjo stanovanjskega naselja ... na parc. št. 1868/164, 1868/356, 1868/357 in 1868/360, vse k.o. ... V obrazložitvi te odločbe navaja, da se je postopek nanašal na izdajo kulturnovarstvenih pogojev za novogradnjo stanovanjskega naselja s 34 enostanovanjskimi enotami v dveh nizih. Zemljišča, na katerih tožeča stranka namerava graditi, se nahajajo na območju, ki ga ureja Odlok o začasni razglasitvi Lipice – kulturne krajine za spomeniško območje državnega pomena (Uradni list RS, št. 82/08). Ta odlok za navedene parcele določa varstveni režim, ki med drugim prepoveduje gradnjo objektov, razen tam določenih izjem. Predlagana gradnja zato ni dovoljena, tako da zanjo ni dopustno izdati soglasja in je izdaja pogojev brezpredmetna.

Ministrstvo za kulturo je kot drugostopenjski upravni organ odpravilo navedeno prvostopenjsko odločbo in zavrnilo izdajo kulturnovarstvenega soglasja. V obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da je 3. odstavek 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je veljal ob vložitvi zahteve tožeče stranke, določal, da mora pristojni soglasodajalec pri zahtevnih objektih določiti projektne pogoje v 30 dneh od prejema popolne vloge. Glede na določbo 1. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ustaljeno upravnosodno prakso organ odloči o upravni stvari po zakonu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, vendar pa to velja le, če odloči pravočasno oziroma če ni bistveno prekoračil instrukcijskega roka. Ker so se materialni pogoji za izdajo kulturnovarstvenih pogojev po 29. 8. 2007, ko bi zavod moral odločiti, spremenili tako, da je to bistveno vplivalo na dopustnost nameravane gradnje, drugostopenjski organ meni, da je treba uporabiti predpise, ki so veljali na navedeni datum.

Takrat veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD) je v 44. členu določal, da kulturnovarstveni akti (kulturnovarstveni pogoji in soglasja) ne smejo biti v nasprotju s strokovnimi zasnovami iz 41. člena tega zakona. Strokovne zasnove so bile po 43. členu ZVKD obvezna podlaga oziroma izhodišče pri izdelavi strokovnih podlag za občinske prostorske plane in drugo urbanistično dokumentacijo lokalne skupnosti. V postopku priprave in sprejemanja občinskega prostorskega plana ali njegovih sprememb oziroma dopolnitev je moral pripravljalec k rešitvam v zvezi z varstvom, ohranjanjem oziroma vzdrževanjem nepremične dediščine, pridobiti mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Brez tega mnenja ni bilo mogoče potrditi oziroma sprejeti občinskega prostorskega plana, mnenje pa je bilo treba pridobiti tudi v postopkih sprejemanja prostorskih izvedbenih aktov. Zavod je dal pozitivno mnenje k dolgoročnemu planu Občine Sežana za obdobje 1986 do 2000 (Uradni list SRS, št. 14/88), ki strnjenih gradenj izven policentrov ter občinskega središča sploh ne načrtuje. Omembe „naselja“ ... v dolgoročnem planu ni, na strani 1138 prej navedenega Uradnega lista SRS, pod št. 25 Sežana, pa je na drugem mestu zapis Lipica in številka 1, ki pomeni število naselij. Plan torej ni govoril o kakršnem koli novem naselju, še posebej ne takem, ki bi s 34 hišami pomenilo odmik od usmeritev dolgoročnega plana. Mnenje Zavoda za prostorske izvedbene akte, ki bi v nasprotju s prostorskim aktom dovoljevali „tako obsežne posege v naselje Lipica“, ni bilo nikdar dano.

Po 2. odstavku 3. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih v K. S. Sežana – Občine Sežana (PUP) mora biti namembnost posegov v prostor skladna z usmeritvami prostorskega plana Občine Sežana ter s tipologijo naselij, določeno z dolgoročnim planom Občine Sežana za obdobje 1986 do 2000. Odlok o spremembah in dopolnitvah Prostorskih sestavin družbenega plana Občine Sežana (Uradni list RS, št. 81/02) ne prinaša za Lipico nobenih sprememb v smislu dolgoročno načrtovane povezave ureditvenih območij. Poseg v prostor s koncentrirano gradnjo 34 stanovanjskih hiš na parcelah, ki so po svoji namembnosti še vedno kmetijsko zemljišče, zato ni skladen z usmeritvami prostorskega plana Občine Sežana. Naselja ... ne omenja ne dolgoročni, ne srednjeročni plan Občine Sežana, tam tudi ni 10 hiš, kar je minimalni pogoj, da se lahko sploh govori o naselju. Prav tako Lipice ni med ureditvenimi območij, kjer bi bila dovoljena blokovska ali drugače strnjena stanovanjska gradnja. Za spremembo prostorskih aktov, ki bi dopustili tako spremembo, Zavod ni dal mnenja, tako da ga tudi ni mogoče siliti, da izda projektne pogoje. V nadaljevanju drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da za dopustitev gradnje ni odločilen pozneje sprejeti Odlok o začasni razglasitvi Lipice – kulturne krajine za spomeniško območje državnega pomena, ki na obravnavanih parcelah z nekaterimi izjemami prepoveduje gradnje, ne sklep občinskega sveta Občine Sežana z dne 15. 11. 2007, vendar pa navedeni Odlok o razglasitvi, na katerega je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ, ob odločanju drugostopenjskega organa še vedno velja in razen nekaterih izjem, med katere predlagane gradnje ni mogoče uvrstiti, na obravnavanih parcelah prepoveduje gradnjo.

Ker mora organ ob odločanju uporabiti procesne norme, ki veljajo v času odločanja na prvi stopnji, bi moral prvostopenjski upravni organ uporabiti določbo 5. odstavka 50. člena ZGO-1, kot je veljal v času odločanja, po katerem se, če soglasodajalec ugotovi, da gradnja po predpisih ni dopustna, vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja in se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja. Zato je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo odpravil in sam rešil zadevo tako, da je izdajo kulturnovarstvenega soglasja zavrnil. Tožeča stranka je naprej vložila tožbo zaradi molka organa, ker pa je bila po vložitvi tožbe izdana povzeta drugostopenjska odločba, je tožbo razširila tudi na to odločbo. V tožbi med drugim navaja, da v postopkih planiranja ni sodelovala, zato je del obrazložitve, ki oporeka občinskim prostorskim aktom, zanjo povsem nerelevanten. Tudi če so bile v postopku prostorskega planiranja storjene napake, te ne morejo vplivati na veljavne in na zakonit način objavljene prostorske akte, niti na pravni položaj tožeče stranke po teh aktih. Tožeča stranka je namreč še pred vložitvijo zahtevka za izdajo kulturnovarstvenih pogojev pridobila lokacijsko informacijo, v kateri so navedeni veljavni prostorski akti in omejitve v zvezi z nameravano gradnjo. Iz teh dokumentov je jasno, da je nameravana gradnja na obravnavanih parcelah možna, kar izhaja tudi iz tega, da je Občina Sežana tožeči stranki za to gradnjo odmerila komunalni prispevek. Da na obravnavanih zemljiščih ni ukrepov zavarovanja, izhaja tudi iz potrdila o namenski rabi z dne 8. 6. 2007 in 8. 5. 2008. Tožeča stranka ni imela nobenega razloga ne verjeti lokacijski informaciji ali objavljenim prostorskim dokumentom, ki so bili sprejeti na predpisani način, k njim pa je dala soglasje tudi Vlada RS. V konkretnih postopkih ni mogoče odpirati vprašanj, ki bi jih bilo treba doreči v fazi sprejemanja prostorskih aktov. Če tožena stranka v tem postopku ni bila dovolj uspešna, bi se morala kljub temu podrediti sprejetemu prostorskemu aktu in volji Vlade RS, ki je k njemu dala soglasje. Razlogovanje, da brez pozitivnega mnenja po 43. členu ZVKD ni mogoče zakonito potrditi oziroma sprejeti občinskega plana, je zato povsem brezpredmetno.

Iz drugostopenjske odločbe, ki se sklicuje na neustreznost občinskih prostorskih aktov, ni mogoče razbrati, o katerih aktih pravzaprav govori, zato jo je nemogoče preizkusiti. Razlaga vsebine prostorskih aktov je nezakonita, saj te akte prvenstveno razlaga občina sama. Zato trditve, da v prostorskih dokumentih ni omembe naselja ... ter da dolgoročni plan ne predvideva strnjenih gradenj izven policentrov ter občinskega središča, ne morejo biti pravno relevantne. O taki vsebini svojih prostorskih aktov je tožečo stranko namreč seznanila prav Občina Sežana, kar je za tožečo stranko v upravnem postopku edino merodajno. Poleg tega ni mogoče preizkusiti niti trditve o neustreznosti predvidene gradnje, saj izpodbijana odločba ne daje nobenih opisov predvidenega projekta, niti ne pove, kateri del projekta naj ne bi bil skladen s katerim predpisom oziroma prostorskim aktom.

Nadalje je po mnenju tožeče stranke nepravilna uporaba novega Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, v nadaljevanju ZVKD-1), saj bi morali biti kulturnovarstveni pogoji izdani že leta 2007. Po prej veljavnem zakonu se kulturnovarstveno soglasje izda oziroma ne izda le v primeru, če so pred tem izdani kulturnovarstveni pogoji, ki v obravnavani zadevi niso bili izdani, tako da je izpodbijana odločba že samo zaradi tega brez podlage. Napačna je tudi uporaba 5. odstavka 50. člena ZGO-1, saj izpodbijana odločba ne pojasni, po katerih predpisih naj gradnja ne bi bila dopustna ali mogoča, temveč nakazuje le na občinske prostorske dokumente, ki pa jim sama ne more pripisati nezakonitosti. Izpodbijana odločba je glede pravne podlage tudi sama s seboj v nasprotju, saj se med drugim sklicuje tudi na Odlok o začasni razglasitvi Lipice – kulturne krajine za spomeniško območje državnega pomena, ki je bil sprejet v avgustu 2008, čeprav se na drugem mestu strinja s tožečo stranko, da je treba uporabiti predpise, ki so veljali na dan 29. 8. 2007. Tožeča stranka uveljavlja tudi več kršitev upravnega postopka, predvsem kršitev načela kontradiktornosti, do katere naj bi prišlo, ker je tožena stranka z dopisom z dne 29. 10. 2008 Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije pozvala na pripravo osnutka kulturnovarstvenih pogojev, z odločitvijo, da bo sama meritorno odločila v pritožbenem postopku, pa je z dopisom z dne 5. 11. 2008 seznanila tudi tožečo stranko. Z istim dopisom jo je pozvala, naj se opredeli do vsebine kulturnovarstvenih pogojev, ki jih namerava izdati, iz česar je tožeča stranka lahko sklepala le, da bo odločeno v prid izdaje pogojev. Ker je tožena stranka odločila drugače, tožeči ni jasno, na kakšni podlagi; če je namreč ugotovila drugačno dejansko stanje od tistega, o katerem se je tožena stranka lahko izjasnila v postopku, je s tem zagrešila absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Poleg ostalega izpodbijana odločba po mnenju tožeče stranke tudi ne upošteva dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, in sicer dejstva, da je „pravno pristojna in restavratorsko kulturnovarstveno usposobljena stroka“ pogoje določila v skladu z veljavnimi predpisi. Zakaj ministrstvo te stroke ne upošteva in zakaj je izdalo izpodbijano odločbo, v obrazložitvi ni pojasnjeno, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Ker izpodbijana odločba temelji na stališču o nezakonitosti občinskih prostorskih aktov Občine Sežana, tožeča stranka sodišču predlaga, naj Občino Sežana pozove, naj kot prizadeta stranka vstopi v upravni spor. Morebitni uspeh tožene stranke bi namreč za Občino Sežana imel pomembne negativne pravne in ekonomske učinke, ki niso le v odškodninski odgovornosti za škodo, ki jo je tožeča stranka imela v zvezi s postopkom pridobivanja kulturnovarstvenih pogojev, temveč tudi v resnem posegu v pristojnosti občine. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije v roku 30 dni od prejema popolne vloge tožeče stranke ni določil kulturnovarstvenih pogojev in se zato šteje, da je s tem dano njegovo soglasje za varstvo kulturne dediščine k projektu za gradnjo stanovanjskega naselja ..., podrejeno pa, naj sodišče po odpravi izpodbijane odločbe izda kulturnovarstvene pogoje, ki jih predlaga v tožbi. V vsakem primeru predlaga še, naj sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške upravnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa je smiselno ponovila navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter dodala, da dejstvo, da prostorski akt na splošno omogoča gradnjo stanovanjskih objektov na določenem območju, še ne pomeni, da investitor lahko gradi tudi na posamični nepremičnini. Takšen pravno zavarovan interes oziroma zadržek glede gradnje je tudi omejitev posegov zaradi zavarovanja kulturne dediščine, „ki je v konkretnem primeru nedvoumno izkazan“. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani postopek za izdajo kulturnovarstvenih pogojev se je začel z vlogo tožeče stranke z dne 30. 7. 2007 (1. odstavek 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP). Podlaga za vložitev te zahteve je bil 2. odstavek 50. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGO-1) v besedilu, kot je veljalo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju ZGO-1B), ki je začel veljati 15. 1. 2007, uporabljati pa se je začel 15. 4. 2008 (130. člen ZGO-1B). Po prehodni določbi 114. člena ZGO-1B se postopki, ki so se začeli pred dnem začetka uporabe ZGO-1B, končajo po dotlej veljavnih določbah ZGO-1. V obravnavani zadevi je torej treba uporabiti ZGO-1, kot je veljal pred uveljavitvijo novele ZGO-1B.

Podobno velja tudi za uporabo Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVKD). Dne 2. 3. 2008 je namreč začel veljati novi ZVKD-1, ki v 141. členu določa, da se postopki za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenih soglasij, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZVKD.

ZGO-1 v besedilu, kot bi ga po navedenih razlogih morala uporabiti tožena stranka, sploh ne omogoča zavrnitve projektnega soglasja pred izdajo projektnih pogojev, kot je to storil drugostopenjski upravni organ, temveč v takem primeru v 5. odstavku 50. člena predvideva izdajo odločbe, s katero se zavrne izdaja projektnih pogojev in zoper katero je izrecno dovoljena pritožba. Vendar pa ta nepravilnost drugostopenjske upravne odločbe ni mogla vplivati na odločitev sodišča. Zavrnitev izdaje projektnih pogojev in vnaprejšnja zavrnitev izdaje projektnega soglasja imata namreč za stranko povsem enake posledice. Izdani sta iz vsebinsko enakih razlogov, v isti fazi postopka, njuna posledica pa je v obeh primerih preprečitev izdelave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). V obeh primerih pa ima stranka na voljo tudi enako pravno sredstvo, namreč pritožbo na pristojno ministrstvo. Navedeno zato po presoji sodišča ni vplivalo ne na procesne pravice tožeče stranke, ne na izid postopka.

Po določbi 4. odstavka 50. člena ZGO-1 je moral soglasodajalec v primeru, če je ugotovil, da določitev projektnih pogojev ne spada v njegovo delovno področje, ravnati kot v primeru nepristojnosti, skladno s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek. Zakonodajalec je na ta način še posebej opozoril na – po mnenju sodišča sicer očitno – dejstvo, da soglasodajalec pri izdaji projektnih pogojev ni smel odločati izven svojega delovnega področja oz. pristojnosti.

Iz obrazložitve drugostopenjske upravne odločbe je mogoče povzeti, da je drugostopenjski upravni organ izdajo kulturnovarstvenega soglasja zavrnil zato, ker je na podlagi razlage prostorskega akta prišel do ugotovitve, da ta prostorski akt na obravnavanem območju ne predvideva oziroma ne dovoljuje postavitve novega naselja. S tem je drugostopenjski organ odločil o umestitvi nameravane gradnje v prostor oziroma o skladnosti te gradnje s prostorskim aktom. Za tako odločanje pa ne prvostopenjski ne drugostopenjski upravni organ v postopku izdaje kulturnovarstvenih pogojev nimata podlage ne v zakonu ne v podzakonskih aktih. ZVKD namreč tako svoj doseg (1. člen) kot tudi delovno področje Zavoda za varstvo kulturne dediščine (20. in 21. člen), ki je pristojni soglasodajalec, jasno omejuje na varstvo te dediščine, tudi vsebino kulturnovarstvenih aktov, kamor spadajo pogoji in soglasja, pa po 44. členu omejuje z vsebino strokovnih zasnov za varstvo dediščine po 41. členu. Po drugi strani 24. člen ZGO-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 66. člena istega zakona daje pristojnost za presojo, ali je projekt izdelan v skladu z izvedenim prostorskim aktom, pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve. Drugostopenjski upravni organ je torej o zadevi odločil mimo zakonske podlage, ki mu jo daje ZVKD, oziroma se je v tem obsegu opredelil do vprašanja, ki ni v njegovi pristojnosti. V odgovoru na tožbo sicer navaja, da je v zadevi odločil v okviru varstva kulturne dediščine, za kar pa ni navedel nobenih razlogov.

Prav tako so ostali neobrazloženi tudi razlogi, na podlagi katerih je drugostopenjski organ odločal v nasprotju z načelom zakonitosti (6. člen ZUP). Zgolj prekoračitev instrukcijskega roka za izdajo odločbe, čeprav znatna, namreč za to ne zadošča. V odločbi Ustavnega sodišča opr. št. Up 10/03 z dne 10. 7. 2003, na katero se sklicuje tožeča stranka, je šlo za odločanje o ustavni pritožbi, torej za specifičen primer, v katerem je bilo odločeno o osebnem statusu v zadevi, kjer javni interes ni bil ogrožen, poleg tega pa so se v času upravnega odločanja poleg pravne ureditve bistveno spremenile tudi dejanske okoliščine, pomembne za odločitev. Ustavno sodišče se je v obrazložitvi te odločbe izrecno sklicevalo na posebne okoliščine obravnavanega primera. Po drugi strani je Ustavno sodišče v več odločbah poudarilo, da Ustava varuje le pridobljene pravice, posameznik pa se ne more zanašati na nespremenljivost pravne ureditve (npr. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998), posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa (npr. U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999 in U-I-412/02 z dne 17. 6. 2004). Pri tem je treba poudariti, da se obravnavana zadeva nanaša na varstvo kulturne dediščine, torej na področje, kjer je zaščita javnega interesa še posebej poudarjena.

Predvsem pa v tej zadevi odločanje po predpisih, ki so veljali v času izteka instrukcijskega roka za odločanje, ne prihaja v poštev zato, ker je pravico stranke do odločitve v predpisanem roku na najučinkovitejši možen način zavarovala že zakonska ureditev: po 4. odstavku 50. člena ZGO-1 se je namreč v primeru, če soglasodajalec v predpisanem roku ni določil projektnih pogojev, štelo, da pogojev nima in da je s tem dano tudi njegovo soglasje. Okoliščina, da tožeča stranka te zakonske fikcije ni uveljavila v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, po mnenju sodišča nikakor ne more predstavljati razloga za odločanje v nasprotju s temeljnim načelom zakonitosti.

Iz navedenih razlogov je bilo pravilno ravnanje prvostopenjskega organa, ki je pri odločanju uporabil varstveni režim, ki je izhajal iz predpisov, veljavnih v času odločanja. Pri tem gre predvsem za Odlok o začasni razglasitvi Lipice – kulturne krajine za spomeniško območje državnega pomena, ki v 2. odstavku 4. člena vse parcele nameravane gradnje uvršča v prvo varstveno območje. V nadaljevanju na tem območju v okviru varstvenega režima prepoveduje gradnjo objektov, razen manj zahtevnih objektov, ki se neposredno uporabljajo za izvajanje ukrepov varstva kulturne dediščine, okolja (in) ohranjanja narave; objektov, ki se uporabljajo za šport in rekreacijo ter javne površine, s pripadajočimi enostavnimi objekti, če je tako določeno z načrtom upravljanja Kobilarne Lipica; enostavnih objektov, ki se neposredno uporabljajo za kmetijsko dejavnost, če je gradnja takšnih objektov dopustna na podlagi veljavnih prostorskih aktov.

Že iz navedb tožeče stranke po eni strani izhajajo podatki o parcelah nameravane gradnje, po drugi strani pa, da gre za stanovanjsko gradnjo. Tožeča stranka ne v upravnem postopku, ne v tožbi tudi ni izpodbijala ugotovitev tožene stranke o teh dejstvih, ki so torej nesporna. Po njih gre za gradnjo na parcelah, ki spadajo v prvo varstveno območje po 2. odstavku 4. člena Odloka o začasni razglasitvi Lipice – kulturne krajine za spomeniško območje državnega pomena, te gradnje pa – kot stanovanjske – brez vsakršnega dvoma ni mogoče uvrstiti med izjeme od tam določene splošne prepovedi gradnje objektov. To pomeni, da gradnja po varstvenem režimu ni mogoča, kar je bil po zakonski ureditvi, veljavni v času upravnega odločanja na prvi stopnji, razlog za zavrnitev določitve projektnih pogojev. Kot je bilo že obrazloženo, se zavrnitev soglasja po 5. odstavku 50. člena zdaj veljavnega ZGO-1 po vsebini in posledicah za stranko ne razlikuje od zavrnitve izdaje projektnih pogojev.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana upravna odločba sicer zakonita, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v njej. Zato je po 3. alinei 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) v sodbi navedlo razloge za odločitev, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem se je v celoti oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Stranke v upravnem sporu niso navedle novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, zato je sodišče po 2. alinei 59. člena ZUS-1 odločilo na seji.