Jedro

Ker družbeniki na skupščini (ob odsotnosti drugačne ureditve v družbeni pogodbi, kar velja za prvotoženko) ne morejo prenesti pooblastila za postavitev in odpoklic poslovodij na posamezne družbenike ali tretje osebe, potem ne morejo prenesti istega zakonskega pooblastila za delitev poslovnega deleža iz četrte alineje 505. člena ZGD-1 na konkretnega družbenika, zakonca oziroma dediča. Če zakonskega pooblastila ne morejo prenesti, si ga posamezni družbenik, v konkretnem primeru prokurist, ne more vzeti z enostranskim aktom.

V tem primeru so družbeniki v družbeni pogodbi pustili v veljavi zakonsko ureditev glede delitve poslovnega deleža iz četrte alineje 505. člena ZGD-1, vanjo niso posegali in je ostala skupščini družbenikov. Nespremenjena zakonska ureditev pristojnosti organov d.o.o. je prisilna norma, ius cogens, zato je bila delitev poslovnega deleža, kot enostranski pravni posel prokurista, v nasprotju s prisilnim predpisom iz četrte alineje 505. člena ZGD-1 v zvezi s prvim odstavkom 86. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba prvotožene stranke z dopolnitvijo in pritožba drugotožene stranke zoper sodbo se zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka.

III. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 1.485,96 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje do plačila.

IV. Prvotožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki dodatnih 1.485,96 EUR stroškov v zvezi z dopolnitvijo pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje do plačila.

V. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje povrniti stranskemu intervenientu 1.485,96 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

VI. Prvotožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje povrniti stranskemu intervenientu dodatnih 1.485,96 EUR stroškov v zvezi z dopolnitvijo odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo in sklepom zavrnilo predlog za prekinitev postopka. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je neobstoječa pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža v prvotoženki, sklenjena v notarskem zapisu SV 139/2016 z dne 29. 2. 2016 med prvotoženko in drugotožencem (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je nična pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža v prvotoženki, sklenjena v notarskem zapisu SV 139/2016 z dne 29. 2. 2016 [...] (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je ničen vpis v sodni register Srg 2016/10068 z dne 21. 3. 2016 z vsebino […] (III. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta dolžni plačati tožeči stranki 17.649,26 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 5.690,97 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da gre v konkretnem primeru za zatrjevane kršitve delitve pristojnosti med organi družbe, kar vpliva na postopek izvedene prodaje dela lastnega poslovnega deleža. Glede tega je podan tožnikov interes za oba ugotovitvena zahtevka, kot ju uveljavlja s tožbo. S sklenitvijo pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi SV 139/2016 ter vpisom spremembe v sodni register je v družbo vstopil nov družbenik drugotoženec, ki je vnuk A. K. st. in tožnikov nečak, ki je pridobil 29,9999 % poslovni delež od prvotoženke. Porušila so se obstoječa razmerja med družbeniki prvotoženke. Pogodbo je sklenil prokurist prvotoženke. Iz pogodbe o prodaji dela poslovnega deleža SV 139/2016 z dne 29. 2. 2016 ni razvidno, da bi prodaja in delitev lastnega poslovnega deleža temeljila na sklepu družbenikov. Ravnanja A. K. st., ki je kot prokurist brez sklepa skupščine družbenikov odločal o odprodaji in delitvi lastnega poslovnega deleža ter sklenil pogodbo, so v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava. Iz družbene pogodbe z dne 21. 2. 2002 prvotoženke iz točke 3.10. res izhaja, da je izključena prednostna pravica družbenikov pri prenosljivosti deleža. Vendar je za odsvojitev lastnega poslovnega deleža potreben sklep družbenikov, o čemer v teoriji korporacijskega prava ni večjih dilem. O odsvojitvi lastnih poslovnih deležev ne more odločati poslovodja samostojno niti prokurist. Pristojnost družbenikov je utemeljena s tem, da odsvojitev lastnega poslovnega deleža presega okvir običajnega poslovanja in ima značaj izrednega pravnega posla, o katerem v d.o.o. odločajo družbeniki. V teoriji je največkrat poudarjena utemeljitev pristojnosti družbenikov, ki izhajajo iz primerjave z efektivnim povečanjem osnovnega kapitala. Iz 4. alineje 505. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) izhaja, da o delitvi poslovnega deleža odločajo družbeniki. V konkretnem primeru družbeniki niso odločali o odprodaji dela lastnega poslovnega deleža. Ker je A. K.l st. sprejel odločitev o delitvi in odprodaji lastnega poslovnega deleža, za katero ni bil pristojen, saj je v pristojnosti družbenikov, je sklenjena pogodba nezakonita oziroma nična. Prodaja dela lastnega poslovnega deleža je v nasprotju z izrecnimi in kogentnimi določili ZGD-1 in je pogodba nična, posledično je ničen vpis spremembe v sodni register na podlagi pogodbe. Da je potreben sklep skupščine družbenikov prvotoženke za delitev in odprodajo dela lastnega poslovnega deleža se je očitno zavedala prvotoženka, ki je naknadno na skupščinah z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 skušala doseči soglasje družbenikov oziroma zadostno večino za sprejem sklepa družbenikov o odprodaji dela lastnega poslovnega deleža, kot je navedeno v pogodbi. Sprejeta sklepa nista veljavna, saj je kot družbenik glasoval tudi drugotoženec, ki ni imel pravice. On je na podlagi pogodbe pridobitelj poslovnega deleža, zato o delitvi prej enotnega lastnega poslovnega deleža ne more odločati. Preverjanje zakonitosti sklepov skupščin z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 je predmet drugega postopka I Pg 310/2018. Tožnik je še vedno vpisan v sodni register kot družbenik prvotoženke s skupno 4,16 % poslovnih deležev. Odsvojitev dela poslovnega deleža tožnika ni predmet tega postopka. Glede na izkazano, da je tožnik še vedno družbenik prvotoženke, ima pravni interes za tožbo in je podana aktivna legitimacija tožnika. Kasnejša odsvojitev lastnega poslovnega deleža 8,1585 % ni predmet te pravde, zato se sodišče do navedb ni opredeljevalo. Združevanje poslovnih deležev po drugem odstavku 481. člena ZGD-1, kot tudi po sodni praksi, ni dopustno. Novacija, kot izhaja iz 323. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ni možna, saj skladno z drugim odstavkom 481. člena ZGD-1 ni mogoče združevati poslovnih deležev. Poleg tega nični pravni posli ne morejo biti prenovljeni.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo prvotoženka, zoper sodbo v II. do IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje vlagata pritožbi prvotoženka z dopolnitvijo1 in drugotoženec. Pritožbi vlagata po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

O pritožbi prvotoženke zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka:

3. Prvotoženka v pritožbi navaja, da predstavlja vprašanje družbeništva tožnika v prvotoženki predhodno vprašanje. Kolikor bo prvotoženka uspela z zahtevkom na izključitev tožnika kot družbenika, kar je za pričakovati glede na razloge, ki utemeljujejo sprožitev postopka, tožnik ne bo več družbenik prvotoženke in ne bo več imel pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

4. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da ni utemeljenega razloga, da bi se počakalo na razplet kasnejšega visečega oblikovalnega postopka po tožbi na izključitev družbenika, kot trdita toženi stranki. V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da ni dopustna prekinitev postopka iz razloga, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo iz drugega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženka večkrat podala predlog za prekinitev postopka zaradi vloženih tožb zaradi izključitve tožnika iz družbe pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, da je slednje v prvi zadevi I Pg 918/2016 že odločilo, vendar se je prvotoženka pritožila (torej je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek), da je druga druga zadeva I Pg 473/2016 tožnikov O. S. in M. L., da sta obe zadevi vloženi po začetku predmetnega postopka in še nista pravnomočno zaključeni, da je bil tožnik v času vložitve tožbe družbenik prvotoženke in je še vedno (31. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Teh ugotovitev prvotoženka ne izpodbija.

7. V skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Pri tem se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Reševanje predhodnega vprašanja bo sodišče prepustilo matičnemu postopku zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. Odločitev, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je v dispoziciji sodišča, ne strank. Sodišče se bo za prekinitev postopka (kot smotrno) odločilo, če je drugi postopek že v teku in če je pričakovati, da bo kmalu zaključen2. 8. Prvotoženka neutemeljeno vztraja, da je glede na razloge, ki utemeljujejo sprožitev postopkov, za pričakovati, da bo uspela z zahtevkom na izključitev tožnika kot družbenika. Razen tega pričakovanja uspeha v zadevah Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 918/2016 in I Pg 473/2016 prvotoženka v pritožbi ne navaja okoliščin, ki bi narekovale ekonomičnost, smotrnost in pospešitev postopka, upoštevaje konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje odredilo prekinitev postopka. Poleg tega mora biti obstoj pravnega razmerja, ki je pogoj za odločbo o glavni stvari, podan ob odločanju. Ne zadostuje, da bi se to razmerje šele oblikovalo. Prekinitev postopka, da bi se počakalo na oblikovalno odločbo, zato ne pride v poštev3. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za prekinitev postopka (31. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

O pritožbi prvotoženke zoper sodbo:

9. Prvotoženka v pritožbi navaja, da bi tožnik imel pravni interes za vodenje tega postopka le v primeru, če bi izkazal, da ima pravico od prodajalca zahtevati, da sklene pogodbo z njim (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/98, sodba VSL I Cpg 1294/2010). Morebitna pravnomočna sodba, s katero bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, na njegov pravni položaj ne bo vplivala. Tožnik je utemeljeval obstoj pravnega interesa s pravico do izplačila v primeru likvidacije družbe, do udeležbe pri dobičku in podobno, pri čemer sodišče izpostavlja zgolj vprašanje vpliva na glasovalne pravice tožnika. Tožnik bi imel v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku res večji delež glasovalnih pravic, pri čemer sodišče zanemari, da povečanje v ničemer ne bi vplivalo na njegov pravni položaj. Posledično bi sodišče ob pravilni presoji materialnega prava, zlasti 511. člena ZGD-1, moralo ugotoviti, da tožnik v primeru razveljavitve sporne pogodbe ne bi prišel v ugodnejši položaj, saj ne bi imel 10 % glasovalnih pravic, ki bi mu zagotovile pravice manjšinskega družbenika in posledično omogočile vsaj sklic skupščine. Sodišče nedopustno enači ekonomski interes tožnika z njegovim pravnim interesom, vsled česar je sodba materialnopravno zmotna glede pravnega interesa tožnika. ZGD-1 ne določa, da bi bili za odsvojitev lastnih poslovnih deležev določeni enaki pogoji, kot so za pridobitev. Še več – iz komentarja zakonske določbe izhaja, da zakon ne določa pravil kako sme družba svoj delež odsvojiti. Prodaja je mogoča vedno, ko je v družbi o tem sprejeta odločitev (gre za vprašanje rednega poslovanja, kar spada v pristojnost zakonitega zastopnika – direktorja ali prokurista) in ko družbena pogodba odsvojitve ne prepove ali ne določa zanjo strožjih pogojev kot po 481. členu ZGD-1. Družbena pogodba prvotoženke v točki 4.13 določa pristojnosti skupščine za odločanje o spremembi družbene pogodbe, zmanjšanju osnovnega kapitala, povečanju osnovnega kapitala, statusnih spremembah in prenehanju družbe ter izključitvi prednostne pravice družbenikov pri prevzemu novih vložkov. Ker ne določa posebne določbe glede odločanja o delitvi poslovnih deležev, ni zavezana k sprejemu sklepa in je prodaja dela lastnega poslovnega deleža zakonita. Kar se tiče zadnje alineje točke, da skupščina odloča tudi o vseh drugih primerih, ko tako določa zakon, je določba identična 504. členu ZGD-1 in pomeni, da skupščina odloča tudi v vseh ostalih primerih, ki niso našteti in je takšno odločanje kogentno, kar ni primer 505. člena ZGD-1. Ker so družbeniki prvotoženke z družbeno pogodbo opredelili pristojnosti skupščine na primere, ki so izrecno določeni v točki 4.13 in v vseh ostalih, kjer je odločanje določeno kogentno, je izključena uporaba 505. člena ZGD-1. V konkretnem primeru ne pride v poštev 505. člen ZGD-1 in za delitev poslovnih deležev ni pristojna skupščina družbenikov ter je delitev mogoča že na podlagi odločitve o delitvi konkretnega družbenika, zakoncev oziroma dedičev in ni potreben sklep skupščine družbenikov. Tudi kolikor bi bila podana kršitev, pa ni, pogodba ni nična, saj je Vrhovno sodišče RS z odločbo III Ips 114/2004 zavzelo stališče, da ni potrebno vnaprejšnje soglasje družbenikov skupščine za delitev, pač pa zadošča naknadna odobritev delitve. Sodišče pravilno povzema, da je skupščina prvotoženke odločala o vprašanju delitve lastnega poslovnega deleža na skupščini z dne 27. 6. 2018, pri čemer je bil sklep sprejet. Vprašanje veljavnosti sklepa je predmet postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod I Pg 310/2018. Sodišče je izdalo sodbo, ki še ni pravnomočna. Sklep skupščine prične veljati, ko je izglasovan in velja dokler ni pravnomočno izpodbit. Sodišče ni imelo pravne podlage, da je opravilo preizkus sklepa in bi slednjega moralo upoštevati kot veljavnega, saj še ni bil pravnomočno izpodbit. Prvotoženka je izpostavila, da je 15. 12. 2016 tožnik odprodal del svojega poslovnega deleža 32 % stranskemu intervenientu. Kolikor je nična izpodbijana pogodba, bi morala biti iz enakega razloga nična tudi pogodba z dne 15. 12. 2016. Okrožno sodišče v Mariboru je odločalo o ničnosti pogodbe v I Pg 94/2017, pri čemer je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen. Nobenega razloga ni za različno obravnavo obeh pravnih poslov – pogodbe z dne 29. 2. 2016 in 15. 12. 2016. Prvotoženka je izpostavila, da je podana več kot verjetnost, če ne gotovost, da je tožnik odsvojil tudi preostanek svojega poslovnega deleža oziroma vse tri, kar ni izvedeno v sodnem registru, da ne bi izgubil legitimacije za vodenje postopka. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnik dejansko odsvojil celotni poslovni delež stranskemu intervenientu. Kar se tiče njegovega še vedno aktualnega vpisa v sodni register, je fiktiven. Posledično ni aktivne legitimacije tožnika za vodenje postopka.

10. Tožnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da je vprašanje pravnega interesa že pravnomočno rešeno in je Višje sodišče v Celju s sklepom III Cpg 137/2018 z dne 15. 2. 2018 odločilo, da ima pravni interes za postopek. Pri prodaji lastnega deleža izhaja pravni interes vsakega družbenika iz dejstva, da prodaja nujno vrednostno spreminja družbeniška razmerja, ki so temelj d.o.o.. Stranki, ki sta sklenili ničen posel, takšnega nimata interesa izpodbijati, ostalim družbenikom pa bi bilo ob drugačnem stališču odvzeto pravno varstvo. Če ima družbenik pravni interes za tožbo, je nujno aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Ni sporno, da je tožnik vpisan v sodni register, zato so špekulacije prvotoženke neutemeljene, brezpredmetne. Odločanje o delitvi poslovnega deleža je v pristojnosti skupščine na podlagi 4. alineje prvega odstavka 505. člena ZGD-1. Ne drži, da je z družbeno pogodbo izključena uporaba tega določila. Določba 4.13 družbene pogodbe ureja skupščinske pristojnosti, pri tem z generalno klavzulo v 6. alineji napotuje na zakonsko ureditev, ki določa pristojnost skupščine glede delitve poslovnega deleža. Toženi stranki sta se zavedali, da je potreben sklep skupščine za delitev in odprodajo dela lastnega poslovnega deleža, saj sta naknadno na skupščinah z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 skušali doseči sprejetje sklepa skupščine o odprodaji dela poslovnega deleža. Oba skupščinska sklepa sta bila pravnomočno ugotovljena za nična, kar izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 171/2019. Pri naknadnem odločanju o soglasju k delitvi poslovnega deleža pridobitelj deleža nima pravice glasovati, saj bi to predstavljalo obid zakonske norme, da družbeniki v sestavi oziroma razmerju, kot velja pred odsvojitvijo lastnega poslovnega deleža, odločijo o tem ali se bo lastni poslovni delež delil in prodal ali ne. Pridobivanje lastnih poslovnih deležev in razpolaganje z njimi je v domeni upravljavskih odločitev, ne poslovnih. Odločanje o lastnih poslovnih deležih zadeva strukturo družbe, za kar je pristojna skupščina. Razmerje med družbeniki so bolj osebna in je pri vprašanjih razpolaganja z lastnimi poslovnimi deleži pomembna vloga družbenikov, ne poslovodstva, v nobenem primeru to ni v pristojnosti prokurista. Teoretiki poudarjajo, da se nakup ali prodaja poslovnega deleža ne more opraviti brez soglasja drugih družbenikov oziroma brez ustreznega sklepa skupščine družbe. Smiselno enako izhaja iz pravnega mnenja P., da odsvojitev lastnega poslovnega deleža presega okvir običajnega poslovanja in ima značaj izrednega pravnega posla, o katerem odločajo družbeniki in v teoriji je največkrat poudarjena utemeljitev pristojnosti družbenikov, ki izhaja iz primerjave z efektivnim povečanjem osnovnega kapitala. Kot poudarja P., o povečanju osnovnega kapitala odločajo družbeniki in enako mora veljati za odsvojitev lastnih poslovnih deležev, čeprav zakon tega ne določa. Sklep družbenikov za delitev enotnega lastnega deleža ni bil sprejet, zaradi česar 29,9999 % in 8,1585 % poslovni delež nista veljavno nastala, pridobitev deleža s strani drugotoženca je posledično nična. S pogodbo z dne 31. 7. 2019 ni prišlo do novacije in nični pravni posli ne morejo biti predmet novacije.

11. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je vprašanje neobstoja pravnega interesa že pravnomočno rešeno in gre za res iudicata, zato je razprava odveč. Glede domnevnega prenehanja družbeniškega položaja tožnika toženi stranki pavšalno in neizkazano ugibata, da naj bi prenesel tudi preostali del svojega poslovnega deleža na stranskega intervenienta in ne bi bil več družbenik prvotoženke, kar ne drži. Trditve so nesklepčne, kajti prvi odstavek 482. člena ZGD-1 določa, da se za družbenika šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register. Vpis v sodni register je konstitutiven, ne deklaratoren. Sprememba je bila sprejeta z novelo ZGD-1I v letu 2015, pred tem je bil vpis deklaratoren, zato je sklicevanje na zastarelo sodno prakso iz leta 2007 arhaično in neupoštevno. Sodišče ni bilo dolžno raziskovati dejanskega stanja glede dodatnega pogodbenega prenosa poslovnega deleža, saj to upoštevaje materialno pravo (konstitutivnost registrskega vpisa oziroma izbrisa) ni relevantno. 505. člen ZGD-1 je načeloma res dispozitivne narave in lahko družbena pogodba drugače uredi skupščinske pristojnosti. Vendar družbena pogodba prvotoženke ni drugače uredila skupščinskih pristojnosti, temveč se je pri urejanju poslužila generalne klavzule, v kateri napotuje na zakonsko ureditev (6. alineja 4.13 člena družbene pogodbe). Pri prvotoženki je delitev lastnega poslovnega deleža v pristojnosti skupščine ex lege po 4. alineji prvega odstavka 505. člena ZGD-1 v zvezi s 504. členom ZGD-1, kot tudi po družbeni pogodbi (6. alineja 4.13 člena družbene pogodbe) ter ni v pristojnosti drugega organa. Tega se zavedata toženi stranki, zato sta dvakrat skušali pridobiti skupščinsko naknadno odobritev sporne delitve z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018, vendar neuspešno, kajti oba skupščinska sklepa sta bila pravnomočno ugotovljena za nična (sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 16. 8. 2019, I Pg 310/2018 in I Pg 441/2018) in je to res iudicata, na katero je sodišče vezano. Ni utemeljeno sklicevanje toženih strank na zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru, tam je tukajšnja prvotoženka neuspešno tožila tukajšnjega stranskega intervenienta na ničnost pridobitve navadnega, nelastnega poslovnega deleža, se sklicevala izključno na domnevni nedopustni nagib in navideznost pogodbe, ni pa uveljavljala domnevno nezakonite delitve poslovnega deleža, zato tam sodišče tega ni presojalo niti ni bilo pristojno presojati. Nični posli ne morejo biti predmet novacije. Združitev poslovnih deležev ni mogoča in je prepovedana s kogentno določbo drugega odstavka 481. člena ZGD-1. 12. Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

13. Prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih trditev o pravnem interesu, do dveh primerov v sodni praksi in do zadeve Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 94/2017. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do pravnega interesa tožnika s povzemanjem stališča sodišča druge stopnje v sklepu III Cpg 137/2018 z dne 26. 9. 2018, ki ga je zavzelo v tej zadevi (32. in 36. točka obrazložitve sodbe in sklepa) in z oporo na izkazano dejstvo, da je tožnik še vedno družbenik prvotoženke (48. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Ali sta bila primera iz sodne prakse in zadeva Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 94/2017 izdana v primerljivih dejanskih okoliščinah, da jih je potrebno v svojem sporočilnem delu upoštevati tudi v tem primeru, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar bo presojeno v nadaljevanju.

14. Ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede tega ugovora se je sodišče oprlo na izkazano dejstvo, da je tožnik še vedno družbenik prvotoženke (48. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Ponovno velja, ali je odločitev materialnopravno pravilna, je stvar nadaljnje presoje.

15. Prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je vsebinsko obravnavalo zadevo kljub za prvotoženko neizpolnjevanju materialnopravnih predpostavk, ker naj bi o vložitvi tožbe v zvezi s sporno pogodbo morala najprej odločati skupščina prvotoženke, da sklep skupščine predstavlja materialnopravno predpostavko za vodenje postopka, da tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi poskušal pridobiti sklep skupščine, da tega predhodno ni izvedel. V zadevi ne gre za družbeniško tožbo actio pro socio, ki ima po 503. členu ZGD-1 posebne materialnopravne predpostavke. Zato se sodišče prve stopnje s temi ni rabilo ukvarjati.

16. Nadalje prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi imelo pravne podlage, da je opravilo preizkus sklepa skupščine prvotoženke z dne 27. 6. 2018, da bi ga moralo upoštevati kot veljavnega, saj še ni bil pravnomočno izpodbit. Sodišče prve stopnje je s presojo sklepov skupščine prvotoženke z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 (47. točka obrazložitve sodbe in sklepa) samo rešilo predhodno vprašanje njihove veljavnosti. Zakonsko pooblastilo za to ima v 13. členu ZPP, pravilnost odločitve je stvar nadaljnje presoje.

17. Prav tako ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo z Ustavo RS zajamčeno pravico prvotoženke do kontradiktornosti, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvajalo dokaznega postopka in izvedlo dokaznih predlogov za trditve, da je podana več kot verjetnost, če ne gotovost, da je tožnik odsvojil tudi preostanek svojega poslovnega deleža, kar ni izvedeno v sodnem registru, da ne bi izgubil legitimacije za vodenje postopka, da je aktualni vpis v sodni register fiktiven. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilno dejstvo, da je tožnik še vedno družbenik prvotoženke (48. točka obrazložitve sodbe in sklepa) ter da ima tako pravni interes kot aktivno legitimacijo za tožbo. Ali je na ugotovljeno dejstvo pravilno uporabilo materialno pravo je stvar presoje v nadaljevanju.

Pravni interes tožnika:

18. Prvotoženka neutemeljeno navaja, da bi imel tožnik pravni interes za vodenje tega postopka le v primeru, če izkaže, da ima pravico od prodajalca zahtevati, da sklene pogodbo z njim, pri čemer se sklicuje na dva primera v sodni praksi in na zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 94/2017, izdano med strankami. Zadevi v sodni praksi nista bili sprejeti v primerljivih dejanskih okoliščinah, kot je bila izpodbijana sodba in sklep4, zato nista uporabljivi. V zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 94/2017 je tukajšnja prvotoženka kot tožeča stranka vložila tožbo zoper tukajšnja tožnika in stranskega intervenienta zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe z dne 15. 12. 2016, s katero mu je odsvojil del svojega poslovnega deleža. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 94/2017 z dne 26. 10. 2017 izhaja, da je tožeča stranka zatrjevala ničnost pogodbe iz razloga nedopustne podlage, da naj bi prvotožena stranka navidezno odtujila svoje premoženje, s čimer je bila drugotožena stranka seznanjena in je soglašala, da je bil edini nagib za sklenitev posla odsvojitev premoženja prvotožene stranke z namenom oškodovanja tožeče stranke kot bodočega upnika, da je sodišče kljub odsotnosti pravnega interesa za tožbo presojalo obstoj ničnostnega razloga ter zaključilo, da ni podan, saj je bila prodajna pogodba realizirana (priloga B120). To pomeni, da tudi sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 94/2017 z dne 26. 10. 2017 po tožbi tukajšnje prvotoženke ni temeljila na primerljivih očitkih kot tožba tožnika in stranskega intervenienta v tej zadevi. Glede na neprimerljivost vseh treh zadev prvotoženka zmotno navaja, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel pravni interes kupiti lastni poslovni delež od toženke kaj šele, da bi to izkazal. 19. Prav tako prvotoženka neutemeljeno navaja: (-) da morebitna pravnomočna sodba, s katero bi sodišče ugodilo zahtevku tožnika, ne bo vplivala na njegov pravni položaj, (-) da je tožnik utemeljeval obstoj pravnega interesa (samo) s pravico do izplačila v primeru likvidacije, udeležbe pri dobičku, pri čemer sodišče izpostavlja zgolj vprašanje vpliva na glasovalne pravice, (-) da povečanje glasovalnih pravic ne bi vplivalo na njegov pravni položaj, (-) da bi sodišče moralo ugotoviti, da tožnik v primeru razveljavitve sporne pogodbe ne bi prišel v ugodnejši položaj, saj ne bi imel 10 % glasovalnih pravic, ki bi mu zagotavljale pravice manjšinskega družbenika in omogočile vsaj sklic skupščine, (-) da ne more priti do spremembe tožnikovega pravnega položaja, (-) da je ostal enak pravni položaj tožnika v delu, ki se nanaša na glasovalne pravice, (-) da sodišče nedopustno enači ekonomski interes tožnika z njegovim pravnim interesom in (-) da je sodba v tem delu materialnopravno zmotna. Že v nadaljevanju pritožbe prvotoženka povzema bistveni razlog sodišča prve stopnje za pravni interes tožnika: da ima kot družbenik pravico preveriti zakonitost spornega pravnega posla; slednji bi po njegovih trditvah moral biti izveden na podlagi sklepa skupščine družbenikov prvotoženke, torej bi moral imeti tožnik možnost pri tem sodelovati, kar mu je prvotoženka protipravno odvzela. Sodišče prve stopnje je povzelo ta bistveni razlog za pravni interes tožnika iz sklepa sodišča druge stopnje III Cpg 137/2018 z dne 26. 9. 2018, izdanem v tej zadevi po tem, ko je sodišče prve stopnje sprva s sklepom z dne 15. 2. 2018 zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika po odsvojitvi dela njegovega poslovnega deleža (25. in 32. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

20. Sodišče druge stopnje je v sklepu III Cpg 137/2018 z dne 26. 9. 2018 povzelo kakšna tožbena zahtevka uveljavlja tožnik in razlogovalo, da je obema imanentno ugotavljanje ali je pogodba veljavna, se pravi ali je bila sklenjena na zakonit način, da za ugotovitveno tožbo določa drugi odstavek 181. člena ZPP, da se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe, da tudi za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa določa drugi odstavek 41. člena ZSReg, da jo lahko vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa (32. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

21. Korist, ki jo tožnik pričakuje od ugotovitvene tožbe, mora biti pravna, kar pomeni, da se mora odražati v sferi njegovih pravic oz. pravnih razmerij. Pravni interes za ugotovitveno tožbo se ne izraža nujno v ogroženosti pravic ravno iz tistega pravnega razmera, katerega obstoj zatrjuje oz. zanika toženec, ampak lahko širše iz tožnikovega pravnega položaja5. 22. Stališče sodišča druge stopnje v zvezi s pravnim interesom tožnika se je glasilo, da ima v dejanskih okoliščinah te zadeve kot družbenik pravni interes, da se preveri zakonitost postopanja in veljavnost prodaje lastnega poslovnega deleža v kontradiktornem sodnem postopku, sicer je izvotljena njegova pravica do pravnega varstva, da zatrjuje kršitev delitve pristojnosti med organi družbe in tu je njegov pravni interes za oba ugotovitvena zahtevka, da če bi prokurist pred aktom prodaje pridobil sklep skupščine o delitvi lastnega poslovnega deleža ter prodaji, bi imel tožnik kot družbenik tudi z neznatnim poslovnim deležem pravico do uveljavljanja ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa skupščine (prva alineja 7. odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. člen ZGD-1), da če bi nato prokurist kljub vloženi tožbi družbenika ali morda že ugodilni sodbi sodišča sklenil prodajno pogodbo z drugim tožencem, bi bilo težko reči, da družbenik ne bi imel pravnega interesa še za tožbo z zahtevkom, kot ga je vložil, da naj bi dejansko prišlo do obida skupščine in tožnik sploh ni imel možnosti uveljavljati ničnosti ali izpodbojnosti sklepa skupščine in po izpodbijanem stališču tudi ne pravice do tožbe zoper stranki pravnega posla, ki temelji na domnevno spornem dejanju prokurista oziroma neobstoječem sklepu skupščine, da gre za primerljiva pravna položaja in ta je potrebno primerljivo obravnavati, da če drži prejšnja teza o pravnem interesu vsakega družbenika za tožbo za ugotavljanje neobstoja, podredno ničnosti akta prodaje in ugotovitve ničnosti vpisa kadar prokurist kljub vloženi tožbi družbenika ali celo sodbi sodišča o ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa skupščine o delitvi in prodaji lastnega poslovnega deleža sklene pogodbo o njegovi prodaji, potem ima vsak družbenik pravni interes za to isto tožbo, če skupščine sploh ni bilo, pa bi po tožbenih trditvah morala biti (32. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

23. Obid skupščine oziroma neobstoj njenega sklepa, ki bi po tožbenih trditvah moral biti sprejet, je primerljiv poseg v (so)upravljalsko pravico družbenika, če ne večji, kot v primeru, ko je skupščina sicer odločala, ampak je sprejela sklep, da se prenese določeno upravičenje skupščine na posameznega družbenika. To izhaja iz razlage Vrhovnega sodišča RS v primerljivi zadevi: da je s prenosom upravičenja skupščine na posameznega družbenika6, brez izrecne ureditve v družbeni pogodbi, ostalim družbenikom onemogočeno vsebinsko obravnavanje in odločanje o zadevah, da bi prenos upravičenja na druge pomenil poseg v njihovo (so)upravljalsko pravico, kot temeljno zakonsko, člansko in pogodbeno pravico družbenikov, da pri tem ni pomembno kolikšen delež ima posamezni družbenik v osnovnem kapitalu družbe oziroma koliko glasov mu pripada, da bi bili v nasprotnem primeru družbeniki ne le onemogočeni pri glasovanju in odločanju o tem, ampak bi jim bilo posledično onemogočeno uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti7. 24. Prvotoženka neutemeljeno navaja, da je možnost sprožiti postopek ugotavljanja ničnosti pogodbe, s katero se je odsvajal poslovni delež, omejena samo na aktivno legitimacijo oškodovane družbe, ne pa tudi na posredno oškodovane družbenike. Izhajajoč iz priznanja pravnega interesa tožniku kot družbeniku v posebnih dejanskih okoliščinah te zadeve je ta tudi aktivno legitimiran za tožbo. Družba - prvotoženka kot odsvojiteljica dela lastnega poslovnega deleža nima interesa izpodbijati posla, ki ga je sklenila. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL I Cpg 163/20128, ker se ne nanaša na primerljivo dejansko stanje.

Relevantno dejansko stanje:

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni sporno, da Okrožno sodišče v Celju 21. 3. 2016 v registrski zadevi Srg 2016/10086 pri prvotoženki vpisalo novega družbenika drugotoženca z datumom vstopa 29. 2. 2016 in nov poslovni delež, katerega imetnik je drugotoženec, ki je nastal z delitvijo poslovnega deleža pod zaporedno številko 60303 v odstotku 29,9999 %, ki predstavlja osnovni vložek 59.509,19 EUR, ob vpisu je bila deležu dodeljena zaporedna številka 242058 ter sprememba pri poslovnem deležu zaporedna številka 60303 in gre za zmanjšanje lastnega poslovnega deleža prvotoženke iz 38,1584 %, osnovni vložek 57.692,62 EUR, na 8,1585 %, osnovni vložek 16.183,43 EUR (33. točka obrazložitve sodbe in sklepa), da je s sklenitvijo pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi SV 139/2016 ter vpisom spremembe v sodni register v družbo vstopil nov družbenik drugotoženec, ki je vnuk A. K. st. in tožnikov nečak, ki je pridobil 29,9999 % poslovni delež od prvotoženke (35. točka obrazložitve sodbe in sklepa), da je pogodbo sklenil prokurist prvotoženke, da iz pogodbe o odprodaji dela poslovnega deleža SV 139/2016 z dne 29. 2. 2016 ni razvidno, da bi odprodaja in delitev lastnega poslovnega deleža temeljila na sklepu družbenikov, da iz zaslišanja A. K. st. izhaja, da o odprodaji in delitvi lastnega poslovnega deleža ni odločala skupščina družbenikov prvotoženke, da o delitvi in odprodaji lastnega poslovnega deleža družbeniki niso odločali pred sklenitvijo pogodbe (45. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Teh ugotovitev prvotoženka ne izpodbija.

26. Dejanje prokurista je imelo dva pravna akta: najprej je razdelil enovit lastni poslovni delež 38,1584 % v osnovnem kapitalu prvotoženke na dva lastna poslovna deleža: prvega 29,9999 % (prodani) in drugega 8,1585 % v osnovnem kapitalu prvotoženke, ki je ″juridično sekundo″ postala imetnica dveh lastnih poslovnih deležev, nato je prodal večji lastni poslovni delež drugotožencu9. Prvotoženka v pritožbi prepleta oba pravna akta prokurista, sodišče druge stopnje pa ju bo obravnavalo ločeno po vrsti, ker imata različno materialnopravno podlago.

Delitev lastnega poslovnega deleža:

27. Prvotoženka povzema 483. člen ZGD-1, ki v prvem in tretjem odstavku določa, da družbenik lahko odsvoji del poslovnega deleža, tako da s tem nastane še en nov in samostojen poslovni delež. Za odsvojitev dela poslovnega deleža se smiselno uporabljajo določbe tretjega do sedmega odstavka 481. člena tega zakona.

28. Nadalje opozarja na 504. člen ZGD-1, ki določa, da pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe, in način njihovega uresničevanja se določijo z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače. Če družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 505. do 510. člena tega zakona. Za zadevo je bistven 505. člen ZGD-1, ki v četrti alineji določa, da družbeniki odločajo o delitvi in prenehanju poslovnih deležev. Prvotoženka se sklicuje na dva primera v sodni praksi10, ki sta splošne narave. Dodaja, da lahko družbeniki drugače uredijo vrsto vprašanj v zvezi z upravljanjem družbe. Glede na prej povzeti drugi odstavek 504. člena ZGD-1 je to dopustno. Korelacija med četrto alinejo 505. člena ZGD-1 in drugim odstavkom 504. člena ZGD-1 je v tem, da gre za dispozitivno zakonsko določbo, ki jo lahko družbeniki nadomestijo s svojo ureditvijo. Ali so jo v konkretnem primeru, je stvar razlage družbene pogodbe prvotoženke.

29. Prvotoženka povzema določbe njene družbene pogodbe SV 85/2002 z dne 21. 2. 2002, ki se v točki 4.13 glasi: "Družbeniki odločajo na skupščini z večino oddanih glasov, če zakon ali ta družbena pogodba ne določata drugače. S ¾ večino vseh glasov odločajo družbeniki na skupščini predvsem v naslednjih zadevah: sprememba družbene pogodbe, zmanjšanje osnovnega kapitala, povečanje osnovnega kapitala, statusnih spremembah in prenehanju družbe, izključitvi prednostne pravice družbenikov pri prevzemu novih vložkov, drugih primerih, če tako določa zakon" (priloga A10, B70). To točko družbene pogodbe je v pomembnem delu povzelo tudi sodišče prve stopnje (46. točka obrazložitve sodbe in sklepa). V zapisani dikciji družbene pogodbe je poudarek le na zahtevani večini za posamezne odločitve skupščine. Z njo družbeniki niso odvzeli skupščini zakonske pristojnosti za delitev poslovnega deleža po četrti alineji 505. člena ZGD-1 in je niso podelili posameznemu družbeniku oziroma poslovodstvu. Če bi to želeli, bi morali v pogodbi izrecno določiti.

30. Prvotoženka neutemeljeno navaja: (-) da kolikor družbena pogodba določa način upravljanja in pri čemer ni bistveno kako ter v kakšnem obsegu je upravljanje določeno, je avtomatično izključena uporaba 505. do 510. člena ZGD-1, (-) da zato, ker družbena pogodba ne določa posebne določbe glede odločanja o delitvi poslovnih deležev, ni zavezana k sprejemu sklepa in je prodaja dela lastnega poslovnega deleža zakonita, (-) da sodišče materialnopravno zmotno ugotavlja, da bi morali družbeniki sprejeti sklep o delitvi poslovnega deleža, (-) da zato, ker so družbeniki z družbeno pogodbo opredelili pristojnosti skupščine na primere, ki so izrecno določeni v točki 4.13 družbene pogodbe in v vseh ostalih primerih, kjer je tako določeno kogentno, je izključena uporaba 505. člena ZGD-1, (-) da ni izpolnjen pogoj, da se 505. člen ZGD-1 uporablja kljub ureditvi oziroma določitvi pristojnosti skupščine v družbeni pogodbi, (-) da ne pride v poštev uporaba 505. člena ZGD-1 in za delitev poslovnih deležev ni pristojna skupščina družbenikov, (-) da je delitev mogoča na podlagi odločitve o delitvi konkretnega družbenika, zakoncev oziroma dedičev11. Slednje stališče je preseglo Vrhovno sodišče RS, ko se je ukvarjalo z razlago 505. člena ZGD-1, sicer ne četrte alineje o odločanju družbenikov o delitvi poslovnih deležev, temveč pete alineje 505. člena ZGD-1 o postavitvi in odpoklicu poslovodij. Presojalo je vprašanje, ali ta določba daje družbenikom možnost, da na skupščini prenesejo svoje upravičenje za postavitev oziroma odpoklic poslovodje, ki se razteza na odločanje o njegovi plači in nagradi, na posamezne družbenike ali tretje osebe12. Odgovor je bil nikalen, ker ni namen te zakonske določbe dati družbenikom možnost prenosa upravičenja, ker bi bilo s tem (ostalim) družbenikom onemogočeno vsebinsko obravnavanje in odločanje o zadevah, za katere ZGD-1 (ali družbena pogodba) določa, da sodijo v njihovo pristojnost, prenos upravičenja na druge bi pomenil poseg v njihovo (so)upravljalsko pravico, kot temeljno zakonsko, člansko in pogodbeno pravico družbenikov, pri tem ni pomembno kolikšen delež ima posamezen družbenik v osnovnem kapitalu družbe oziroma koliko glasov posameznemu družbeniku pripada, da v prid stališču, da skupščina odločanja o plači in nagradi poslovodji ne more prenesti na posamezne družbenike ali tretje osebe, govori tudi dejstvo, da bi bili v nasprotnem primeru družbeniki ne le onemogočeni pri glasovanju in odločanju o tem, ampak bi jim bilo posledično, ker tega ne bi sprejela skupščina, onemogočeno tudi uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti po posameznih družbenikih ali tretjih osebah sprejetih odločitev o plači in nagradi poslovodje13. Ker po tej razlagi družbeniki na skupščini (ob odsotnosti drugačne ureditve v družbeni pogodbi, kar velja za prvotoženko) ne morejo prenesti pooblastila za postavitev in odpoklic poslovodij na posamezne družbenike ali tretje osebe, potem ne morejo prenesti istega zakonskega pooblastila za delitev poslovnega deleža iz četrte alineje 505. člena ZGD-1 na konkretnega družbenika, zakonca oziroma dediča. Če zakonskega pooblastila ne morejo prenesti, si ga posamezni družbenik, v konkretnem primeru prokurist A. K. st., ne more vzeti z enostranskim aktom.

31. Kot pritožbeno novoto prvotoženka navaja, da je skupni namen družbenikov, da se pristojnost skupščine za odločanje o vprašanju delitve poslovnih deležev ne določi. Prvotoženka ni pojasnila zakaj navedbe ne bi mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega izključitev pristojnosti skupščine iz četrte alineje 505. člena ZGD-1 brez istočasne podelitve drugemu organu ni mogoča. 32. Družbeniki lahko uredijo drugače vrsto vprašanj v zvezi z upravljanjem in izključijo uporabo 505. do 510. člena ZGD-1, vendar je treba paziti, da posebej dogovorjena ureditev ne nasprotuje tistim dispozitivnim določbam ZGD-1, ki so jih družbeniki pustili v veljavi14. V tem primeru so družbeniki v družbeni pogodbi pustili v veljavi zakonsko ureditev glede delitve poslovnega deleža iz četrte alineje 505. člena ZGD-1, vanjo niso posegali in je ostala skupščini družbenikov. Nespremenjena zakonska ureditev pristojnosti organov d.o.o. je prisilna norma, ius cogens, zato je bila delitev poslovnega deleža, kot enostranski pravni posel prokurista, v nasprotju s prisilnim predpisom iz četrte alineje 505. člena ZGD-1 v zvezi s prvim odstavkom 86. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je akt A. K. st. o delitvi lastnega poslovnega deleža ničen (45. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

Prodaja lastnega poslovnega deleža in vpis v sodni register:

33. Posledično ničnemu aktu delitve lastnega poslovnega deleža je ničen akt prodaje in po stališču sodišča prve stopnje je posledično ničen vpis spremembe v sodni register na podlagi pogodbe (45. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z drugim aktom prokurista, z veljavnostjo prodaje lastnega poslovnega deleža, do česar se prav tako opredeljuje prvotoženka.

34. Prvotoženka selektivno povzema Komentar ZGD-1, da zakon ne določa pravil o tem kako sme družba svoj delež odsvojiti, kajti zapisano se ne nanaša na postopek odsvojitve in pristojnosti organov družbe. Iz nadaljevanja Komentarja ZGD-1 izhaja, da bi vsaj hipotetično obstajala možnost neodplačne odsvojitve, da je eden od primerov iz prakse odsvojitev deleža poslovodji kot nagrada za delo in da bi to moralo biti izrecno določeno v pogodbi ter da je sporna neodplačna odsvojitev glede na šesti odstavek 64. člena15. 35. Že sodišče prve stopnje je povzelo razlago Komentarja ZGD-1, da imajo vsi družbeniki pravico odločati o nadaljnji usodi prej pridobljenega lastnega deleža (opomba 2 na listin št. 44 sodbe in sklepa). Razlog je v tem, ker s prenosom deleža na družbo ne gre samo za to, da pridobi delež druga oseba. Ta oseba je družba, tvorba, ki je v rokah družbenikov. Gre za odločanje o skupni zadevi16. 36. Iz dodatne literature izhaja, da so v primerjavi z razmerji med delničarji razmerja med družbeniki bolj osebna, zato je poleg postopkov glede odprodaje poslovnih deležev d.o.o. treba upoštevati, da ne gre za poslovodno odločitev, ampak za upravljalsko odločitev, ki zadeva strukturo družbe in za katero je pristojna skupščina17. 37. Odsvojitev lastnega poslovnega deleža je zrcalna podoba njegovi pridobitvi. Zato se pravila za pridobitev lastnega poslovnega deleža smiselno uporabljajo za njegovo odsvojitev. Prvotoženka zmotno navaja, da temu ni tako. Iz Komentarja ZGD-1 izhaja, da je precej bolj utemeljena možnost, da o pridobitvi odloča skupščina in da je manj sprejemljivo stališče, da je pridobitev lastnega deleža stvar svobodnega dogovora med družbenikom in družbo18. Smiselno to velja za njegovo odsvojitev.

38. Iz dodatne literature še izhaja, da v primeru, kadar gre za pridobitev celotnega poslovnega deleža nekega družbenika s strani družbe, pride do svojevrstnega izstopa družbenika iz družbe. Družbenik, ki odproda poslovni delež in ki ima praviloma le en poslovni delež, se z odsvojitvijo poslovnega deleža izloči iz družbe. Tako bi se na ta način lahko zaobšlo zakonska določila in določila družbene pogodbe o zakonskem in pogodbenem izstopu, ki natančno določajo postopanje v zvezi s tem, predvsem pa določanju ustrezne odmene izstopajočemu družbeniku19. Vse to so materialnopravni argumenti zakaj mora tako o pridobitvi kot o odsvojitvi lastnega poslovnega deleža odločati tudi skupščina, ne samostojno poslovodstvo.

39. Dodaten materialnopravni argument, ki potrjuje stališče, je oblikovanje rezerv za lastne deleže. Po drugem odstavku 500. člena ZGD-1 družba lahko odplačno pridobi lastne poslovne deleže, za katere so vložki v celoti vplačani, vendar plačil za pridobitev teh lastnih poslovnih deležev ne sme opraviti, dokler ne oblikuje rezerv za lastne deleže po petem odstavku 64. člena tega zakona. Po petem odstavku 64. člena ZGD-1 v primeru, če je družba v poslovnem letu pridobila lastne deleže, mora v bilanci stanja za to poslovno leto oblikovati rezerve za lastne deleže v višini zneskov, ki so bili plačani za pridobitev lastnih deležev. Ne glede na prvi stavek drugega odstavka tega člena se lahko rezerve za lastne deleže oblikujejo tudi: 1. iz statutarnih rezerv, če statut določa, da jih je dovoljeno uporabiti za te namene; 2. iz zneska drugih rezerv iz dobička, ki presega morebitni znesek prenesene izgube, ki je ni bilo mogoče pokriti iz morebitnega čistega dobička poslovnega leta.

40. Zakonski pogoj o izvršitvi plačil za pridobitev lastnih deležev, ki predpostavlja vnaprejšnje oblikovanje rezerv za lastne deleže, hkrati vključuje tudi zahtevo, da kakršnokoli pridobivanje lastnih poslovnih deležev nikakor ne more posegati v vezane kategorije lastnega kapitala. Družbeniki lahko pridobijo izplačane poslovne deleže le iz zneskov, ki presegajo vir vezanega kapitala – osnovni kapital in kapitalske ter zakonske rezerve d.o.o.. Lahko torej pridobivajo lastne poslovne deleže le, če jih plačajo iz za to razpoložljivih virov nevezanega kapitala, torej iz vnaprej oblikovanih rezerv za lastne deleže, ki jih oblikujejo bodisi iz bilančnega dobička bodisi iz drugih razpoložljivih rezerviranih dobičkov20. Gre za bilančne kategorije, ki so sicer namenjene družbenikom in si jih lahko izplačajo na podlagi sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Oni se odpovejo izplačilu dobička, ki gre v rezerve za lastne deleže, da lahko družba odplačno pridobi lastni poslovni delež. Smiselno enako velja pri odsvojitvi lastnega poslovnega deleža tako, da se morajo družbeniki s sklepom skupščine strinjati s prodajo in tako izrazijo voljo do sprostitve rezerv za lastne poslovne deleže ter dobijo nazaj nevezane kategorije, katerim so se odpovedali ob nakupu lastnega poslovnega deleža. Zato je lastni poslovni delež posebna premoženjska družbe in ni povsem primerljiv s sredstvi, ki jih tekom poslovnega življenja kupi družba. Izključitev prednostne (predkupne) pravice družbenikov v družbeni pogodbi prvotoženke na to ne vpliva. To pomeni, da prokurist ne bi smel samostojno izvesti prodaje lastnega poslovnega deleža brez sklepa skupščine. Ker jo je, je akt prodaje prokurista v nasprotju s prisilnimi določbami ZGD-1, ki urejajo delitev pristojnosti organov d.o.o. (35. in 505. člen ZGD-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prodajna pogodba nična (45. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

41. Prvotoženka navaja, da je nesporno med strankami, da ni bilo skupščine družbenikov od leta 2001 do 2016 in da je tudi pridobitev lastnega poslovnega deleža bila izvedena brez predhodno sprejetega skupščinskega sklepa in kolikor bi sodišče sledilo svoji logiki, da se za pridobitev in odsvojitev upoštevajo isti kriteriji, bi moralo ugotoviti, da je odsvojitev izvedena enako kot pridobitev, torej brez skupščinskega sklepa, torej je tudi odsvojitev zakonita. Kako je prvotoženka pridobila lastni poslovni delež ni relevantno v tem postopku.

42. Prvi odstavek 41. člena Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSReg) določa za primer, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register, ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi, se lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je vpis ničen. Sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je posledično nični delitvi in prodajni pogodbi ničen vpis spremembe v sodni register na podlagi pogodbe (45. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

43. Prvotoženka se neutemeljeno sklicuje na 43. člen Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register in navaja, da ta ne določa, da bi bilo potrebno priložiti morebitni sklep skupščine ali drugo listino, da je bil postopek vpisa izveden v skladu s prisilnimi predpisi in da ne more biti ničen, da je posledično materialnopravno napačen zaključek sodišča in v nasprotju z 86. členom OZ ter Uredbo o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register. Slednja je podzakonski akt in če je prišlo do vpisa drugotoženca kot družbenika v sodni register to ne sanira ničnosti delitve lastnega poslovnega deleža in sklenjenega pravnega posla. Ravno sanaciji te nezakonitosti vpisa v sodni register je namenjena tožba po ZSReg.

Naknadna odobritev delitve in prodaje na skupščinah:

44. Prvotoženka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 114/2004 s stališčem, da ni potrebno vnaprejšnje soglasje družbenikov skupščine za delitev, pač pa zadošča njihova naknadna odobritev delitve poslovnega deleža. Temu ne gre oporekati, drugo pa je ali je prvotoženka uspela z naknadno odobritvijo aktov na skupščini.

45. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženka naknadno na skupščinah z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 skušala doseči soglasje družbenikov oz. zadostno večino za sprejem sklepa družbenikov o odprodaji dela lastnega poslovnega deleža, kot je navedeno v pogodbi, da je za sklep glasoval tudi drugotoženec, ki je na podlagi pogodbe pridobitelj poslovnega deleža, da je preverjanje zakonitosti sklepov skupščine z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 predmet drugega postopka I Pg 310/2018 (47. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Tem ugotovitvam prvotoženka pritrjuje in dodaja, da je sodišče pod I Pg 310/2018 izdalo prvostopno sodbo, ki še ni pravnomočna.

46. Sodišče prve stopnje je glede sklepov naknadnih skupščin prvotoženke zaključilo, da niso veljavni zato, ker je kot družbenik glasoval drugotoženec, ki ni imel te pravice, ker je na podlagi pogodbe pridobitelj poslovnega deleža in zato o delitvi prej enotnega lastnega poslovnega deleža ne more odločati (47. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Prvotoženka neutemeljeno navaja, da sodišče ni imelo pravne podlage, da je opravilo preizkus sklepov in bi ju moralo upoštevati kot veljavna, saj doslej še nista bila pravnomočno izpodbita. Veljavnost naknadnih sklepov skupščine prvotoženke je prestavljalo predhodno vprašanje za odobritev obeh aktov prokurista in sodišče prve stopnje je imelo zakonsko pooblastilo v 13. členu ZPP, da ga samo reši z učinkom samo v pravdi, v kateri je bilo rešeno.

47. Prvotoženka neutemeljeno navaja: (-) da je zaključek sodišča prve stopnje glede rešitve predhodnega vprašanja napačen, (-) da je drugotoženec imetnik poslovnega deleža, ki ga je pridobil s prodajno pogodbo in je bil na dan skupščine 27. 6. 2018 veljavno vpisan v sodni register, (-) da je izenačen z ostalimi družbeniki, (-) da ni razloga, da ne bi smel izvrševati upravljalskih upravičenj, (-) da ni podana kršitev pravice do glasovanja, saj se sklep ni nanašal neposredno na A. K. starejšega in drugotoženca, (-) da se v skladu z zakonskimi določbami družbeniku odvzame glasovalna pravica v primeru, da se oprosti obveznosti ali uveljavljanju zahtevka družbe proti njemu, (-) da se sklep ni nanašal na vprašanje sodnega uveljavljanja odgovornosti zoper družbenika, ampak predstavlja vprašanje potrditve pogodbe z dne 29. 2. 2016, (-) da sta družbenika A. K. starejši in drugotoženec lahko odločala in glasovala o sklepu. Razlogi sodišča prve stopnje glede rešitve predhodnega vprašanja so prepričljivi in materialnopravno pravilni.

48. Do odločitve sodišča druge stopnje o pritožbah toženih strank zoper sodbo in sklep je že bilo pravnomočno odločeno o pritožbi tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 310/2018 o ničnosti sklepov naknadnih skupščin prvotoženke. Tožnik in stranski intervenient sta kot dopustno pritožbeno novoto priložila odgovorom na pritožbo sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 171/2019 z dne 29. 1. 2020 (priloga A 98, A 100), ki je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. To pomeni, da prvotoženka na skupščinah ni veljavno dosegla naknadne odobritve delitve in prodaje lastnega poslovnega deleža21. Tožnikova odsvojitev poslovnega deleža:

49. Prvotoženka se sklicuje na tožnikovo prodajo dela poslovnega deleža 15. 12. 2016 v višini 31 % stranskemu intervenientu in navaja, da je bila prodaja enako kot po sedaj sporni pogodbi izvedena brez predhodno pridobljenega soglasja družbenikov oziroma sklepa skupščine prvotoženke.

50. Prvotoženka neutemeljeno navaja, da kolikor je nična sedaj izpodbijana pogodba, bi morala biti iz enakega razloga nična pogodba z dne 15. 12. 2016, da je Okrožno sodišče v Mariboru že odločalo o ničnosti v postopku I Pg 94/2017, pri čemer je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen, da ni razloga za različno obravnavo obeh pravnih poslov – pogodbe z dne 29. 2. 2016 in 15. 12. 2016. Odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 94/2017 ne prejudicira odločitve v obravnavani zadevi niti nista bili izdani sodbi v primerljivem dejanskem stanju. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da tamkajšnja tožeča stranka, tu prvotoženka, ni zatrjevala ničnosti delitve in prodaje lastnega poslovnega deleža, pač pa samo nedopusten nagib za sklenitev posla z namenom oškodovanja tožeče stranke kot bodočega upnika.

51. Tudi pritožbena navedba, da je bila tako razumljena družbena pogodba (da je skupni namen družbenikov, da se ne določi pristojnost skupščine za odločanje o vprašanju delitve poslovnih deležev) in uporabljena s strani tožnika, ki je kot zakoniti zastopnik brez predhodnega sklepa pridobil lastni poslovni delež, se nanaša na končani spor pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 94/2017. 52. Niso odločilne pritožbene navedbe, da ni pravne in dejanske podlage, ki bi utemeljevala različno obravnavo lastnega poslovnega deleža in poslovnih deležev ostalih družbenikov (verjetno mišljeno tožnika), da različna obravnava oziroma podelitev različnega statusa poslovnim deležem ni opredeljena v družbeni pogodbi, kar dokazuje, da jih je potrebno obravnavati enako. V tej zadevi je odločilna samo delitev in prodaja lastnega poslovnega deleža. O prodaji dela poslovnega deleža tožnika je odločilo Okrožno sodišče v Mariboru I Pg 94/2017. 53. Prvotoženka neutemeljeno navaja: (-) da je podana več kot verjetnost, če ne gotovost, da je tožnik odsvojil tudi preostanek svojega poslovnega deleža oziroma vse tri, kar ni izvedeno v sodnem registru, da ne bi izgubil legitimacije za vodenje postopka, (-) da bi prišlo do zlorabe pravic tožnika v primeru, da bi bil le navidezni lastnik in imetnik poslovnega deleža, (-) da sodišče takšni zlorabi ne more ponuditi pravnega varstva in je njegova dolžnost, da ugotovi dejansko stanje z izvedbo predlaganih dokazov, (-) da navedenega ni storilo in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, (-) da je bil prokurist prvotoženca v postopku pogajanja s stranskim intervenientom za odkup njegovega poslovnega deleža obveščen, da ima stranski intervenient s tožnikom dogovor, na podlagi katerega mu je dolžan za preostali del poslovnega deleža plačati še 1,000.000,00 EUR, kolikor bo uspel v postopku z zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe, (-) da tožnik dejansko ni več družbenik prvotoženke, saj je poslovni delež v celoti odsvojil stranskemu intervenientu, (-) da se kupnina 750.000,00 EUR, kot izhaja iz pogodbe 15. 12. 2016, nanaša na celotni poslovni delež tožnika, (-) da je aktualni vpis v sodni register tožnika fiktiven, (-) da ni podane aktivne legitimacije tožnika, (-) da iz zapisnika skupščine prvotoženke z dne 22. 10. 2018 izhaja, da je bila 15. 12. 2016 sklenjena še ena pogodba, ki se nanaša na preostanek poslovnega deleža tožnika v prvotoženki, (-) da je v okviru razprave prokurist obvestil družbenike o postopku pogajanj, da mu je bil predočen obstoj druge pogodbe, (-) da zapisnika skupščine ni osporaval nihče izmed družbenikov in se šteje za pripoznanega, (-) da sklenitev druge pogodbe potrjuje sklenitev sporazuma, (-) da je iz vsebine pogodbe razvidno, da zastavna pravica na slednjo ne more biti vezana, (-) da je zastavno pravico ustanovil tožnik v korist stranskega intervenienta, (-) da je edina logična razlaga, da je zastavna pravica ustanovljena za zavarovanje po drugi pogodbi, ki se nanaša na zavezo tožnika po izročitvi preostanka poslovnega deleža stranskemu intervenientu, (-) da je bila izvedena prodaja celotnega poslovnega deleža tožnika dokazuje to, da ves čas glasuje enako kot stranski intervenient, čeprav slednje ni njegovem interesu, (-) da slednje potrjuje zapisnik zadnje skupščine z dne 1. 4. 2019, (-) da je stranski intevenient predlagal sprejem sklepa o vložitvi tožbe, pri čemer je bil podan nasprotni predlog, da se zoper poslovodstvo ne ukrepa, (-) da oškodovanje temelji na odločitvah tožnika, kar pomeni, da bi bilo potrebno tožbo vložiti zoper slednjega, (-) da je tožnik na skupščini glasoval proti nasprotnemu predlogu in je podprl predlog stranskega intervenienta, čeprav je v nasprotju z njegovimi interesi, (-) da sodišče v zvezi predmetnega vprašanja ni izvajalo dokaznega postopka in ni izvedlo dokaznih predlogov.

54. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik še vedno družbenik prvotoženke (48. točka obrazložitve sodbe in sklepa), česar prvotoženka ne izpodbija. V skladu s prvim odstavkom 482. člena ZGD-1 se za pridobitelja poslovnega deleža se šteje le tisti, ki je vpisan v register. Tudi če je tožnik res prodal stranskemu intervenientu še preostale poslovne deleže pa se ta ni vpisal v sodni register kot družbenik, ga k temu ni mogoče prisiliti. Dokler je tožnik vpisan kot družbenik v sodnem registru ima v dejanskih okoliščinah te zadeve pravico vložiti tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji lastnega poslovnega deleža in ničnosti vpisa v sodni register.

O pritožbi prvotoženke zoper sklep, da se dopusti stranska intervencija na strani tožeče stranke:

55. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je s sklepom z dne 22. 5. 2019 dopustilo stransko intervencijo na strani tožeče stranke (29. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

56. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo prvotoženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da stranski intervenient ni izkazal pravnega interesa. Med tožnikom in stranskim intervenientom ni pravnega razmerja, ki bi utemeljevalo vstop v postopek. Obstajati mora pravno razmerje, ne zadošča le gospodarski interes, kar je primer zadeve. Propad tožnika ne bo v ničemer vplival na trenutni položaj stranskega intervenienta. Ta je kupil poslovni delež po prodaji izpodbijanega dela lastnega poslovnega deleža. Posledično se v primeru neugodne sodbe za tožnika njegov položaj ne bo spremenil. 57. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da je intervencijski interes podan po samem zakonu, ko obstaja interes za zmago pravdne stranke. Pravnomočna sodba na uveljavitev ničnosti bo stranskemu intervenientu prinesla enake pravne koristi kot tožeči stranki, saj sta oba družbenika v prvotoženki, uspeh s tožbo pa bo izboljšal pravni položaj vseh družbenikov prvotoženki, z izjemo drugotoženca, ki bo svoj družbeniški položaj izgubil ex tunc. Zadošča kakršnakoli pravna korist, ne samo regresni zahtevek.

58. Pritožba ni utemeljena.

59. V skladu s prvim odstavkom 199. člena ZPP se lahko kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Interes intervenienta sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Intervenient tedaj, ko pomaga eni izmed strank, varuje svoje pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da po eni strani nadzoruje stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija, in na drugi strani tudi možnost, da se s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost. Intervenientov interes ni le v zanj neugodni meritorni sodbi, temveč je v interesu intervenienta vsak zaključek pravde, tudi tisti, ki je odvisen od neposredne dispozicije strank22. 60. V dejanskih okoliščinah te zadeve ima vsak družbenik, ki kot dober gospodar ravna s svojim poslovnim deležem, pravni interes se zanimati za svojo kapitalsko naložbo in uveljaviti pravice iz poslovnega deleža. Ko je sporna akta delitve in prodaje izvedel prokurist samostojno, moral pa bi ju na podlagi sklepa skupščine družbenikov, ima vsak družbenik pravni interes sodelovati v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe in vpisa v sodni register na strani tožeče stranke ter pomagati ostalim družbenikom z enakim interesom. Vlaganje samostojne tožbe stranskega intervenienta in združitev z obravnavano zadevo bi pomenilo dodatno administrativo delo sodišča, rezultat pa bi bil enak kot v primeru stranske intervencije. Zato prvotoženka neutemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno napačen.

O pritožbi drugotoženca zoper sodbo:

61. Drugotoženec v pritožbi navaja, da ni podan tožnikov pravni interes. Če družbena pogodba ureja tudi pristojnosti družbenikov pa med njimi ni odločanja o delitvi poslovnih deležev, je ta mogoča na podlagi odločitve o delitvi konkretnega družbenika, zakoncev oziroma dedičev in ni potreben sklep skupščine družbenikov, razen če je morda v družbeni pogodbi prepovedana delitev poslovnih deležev. Vse pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, tako predmetna z dne 29. 2. 2016, 31. 7. 2019, s katero je bil odsvojen še preostanek 8,1585 % lastnega poslovnega deleža in pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža tožnika stranskemu intervenientu v višini 32 % z dne 15. 12. 2016, so sklenjene v obliki notarskega zapisa oziroma potrjene po treh različnih notarjih, ki prav tako niso razumeli določil družbene pogodbe in ZGD-1 na način, da bi za delitev in odprodajo poslovnega deleža bil potreben skupščinski sklep, saj če bi menili, pogodb ne bi zapisali v obliki notarskega zapisa oziroma jih potrdili. V zvezi z delitvijo poslovnega deleža zaradi odsvojitve je aktualna odločba VSL IV Cpg 14/2010, da v primeru, ko družbena pogodba določa enako kot ZGD-1, da o delitvi poslovnega deleža odločajo na skupščini družbeniki, do delitve poslovnega deleža ne pride dokler je ne izglasujejo družbeniki. V takem primeru je po mnenju višjega sodišča pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža sklenjena pod odložnim pogojem dovoljene delitve. V konkretnem primeru pomeni, da ni nična pogodba, ki sta jo sklenila drugotoženec in prvotoženka. Sodišče je prekoračilo svoje pristojnosti, presojanje zakonitosti sklepov na skupščini z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 ne izhaja iz tožbenega zahtevka, saj razsojanje o vprašanju zakonitosti omenjenega sklepa skupščine ni predmet zadevnega postopka ter kot ugotavlja je preverjanje zakonitosti sklepov skupščine z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018 predmet drugih postopkov.

62. Tožnik in stranski intervenient sta po pooblaščenih odvetniških družbah odgovorila na pritožbo drugotoženca hkrati z odgovorom na pritožbo prvotoženke. Njune navedbe je sodišče druge stopnje že povzelo.

63. Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

64. Drugotoženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo v nasprotju s katerimi temeljnimi načeli korporacijskega prava je bila delitev poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da gre za zatrjevane kršitve delitve pristojnosti med organi družbe, kar vpliva na postopek prodaje dela lastnega poslovnega deleža (32. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

65. Nadalje drugotoženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo 125. člen Ustave RS, ker zakon ne razlikuje pogojev za pridobitev in odsvojitev lastnega poslovnega deleža od pogojev za pridobitev in odsvojitev poslovnega deleža družbenika, da je odločilo mimo jasne in enotne sodne prakse že od leta 2005, s čimer naj bi kršilo temeljno načelo 14. člena Ustave RS, enakost pred zakonom, da mora sodišče obrazložiti odstop od prejšnje sodne prakse, da tega ni storilo. Sodišče druge stopnje je v okviru enakih pritožbenih navedb prvotoženke pojasnilo, da razlikovanje pogojev za pridobitev in odsvojitev lastnega poslovnega deleža od pogojev za pridobitev in odsvojitev "navadnega" poslovnega deleža družbenikov ni predmet presoje v tem primeru. Pomembno je samo kako je urejena delitev in odsvojitev lastnega poslovnega deleža. Glede potrebnosti sklepa skupščine za odsvojitev oz. delitev je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s stališčem v sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 114/2004, da je dopustna tudi naknadna odobritev in samo rešilo predhodno vprašanje. Zato ni odločalo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS, pač pa je zaključilo, da v tem primeru prvotoženka ni sprejela veljavnega naknadnega sklep o odobritvi pravnega posla. Drugotoženec se sklicuje na primer VSL IV Cpg 14/201023, ki je v sporočilnem delu primerljiv z zadevo Vrhovnega sodišča RS III Ips 114/2004. Sodišče prve stopnje je samo rešilo predhodno vprašanje veljavnosti naknadnih sklepov skupščine prvotoženke, sedaj pa je bilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti teh sklepov I Pg 310/2018 pravnomočno ugodeno. Drugotoženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 357. člena ZPP, ker naj bi odločilo izven tožbenega zahtevka. Kot že pojasnjeno, je s pooblastilom iz 13. člena ZPP samo rešilo predhodno vprašanje.

Ponovljene pritožbene navedbe prvotoženke:

66. Drugotoženec v pretežnem delu pritožbe ponavlja navedbe prvotoženke, na katere je sodišče druge stopnje že odgovorilo. Ker sta toženi stranki kot stranki nične pogodbe ne samo enotna, pač pa celo nujna sospornika24 in bi ugoditev pritožbi enega pomenila ugoditev pritožbi za drugega ter obratno, sodišče druge stopnje ni ponovno odgovarjalo na iste pritožbene navedbe drugotoženca. To velja za navedbe: (-) da ni podan pravni interes tožnika, (-) da ni zatrjeval, da bi imel interes kupiti lastni poslovni delež, (-) da povečanje glasovalnih pravic ne bi vplivalo na njegov pravni položaj, (-) da ne more priti do spremembe tožnikovega pravnega položaja, (-) glede delitve poslovnega deleža in pristojnosti zanjo, (-) da če družbena pogodba ureja pristojnosti družbenikov pa med njimi ni odločanja o delitvi poslovnih deležev, je ta mogoča na podlagi odločitve o delitvi konkretnega družbenika, zakonca oziroma dedičev in ni potreben sklep skupščine družbenikov, razen če je v družbeni pogodbi delitev prepovedana, (-) da za delitev in odprodajo poslovnega deleža ni potreben sklep skupščine, (-) da družbeniki niso razumeli točke 4.13 družbene pogodbe tako, kot jo sodišče, (-) da je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti I Pg 94/2017 z obrazložitvijo, da za delitev deleža pri prodaji ni potreben sklep skupščine in niti soglasje ostalih družbenikov, (-) da je nesporno med strankami, da ni bilo izvedene skupščine od leta 2001 do 2016, (-) da bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila pridobitev lastnega poslovnega deleža izvedena brez predhodno sprejetega skupščinskega sklepa in kolikor bi sodišče sledilo svoji interpretaciji zakonskih določil, da se za pridobitev in odsvojitev upoštevajo isti kriteriji, bi moralo ugotoviti, da je odsvojitev izvedena enako kot pridobitev, torej brez skupščinskega sklepa in je zakonita, (-) da določba 4. alineje prvega odstavka 505. člena ZGD-1 ni kogentne narave in njena kršitev ne more pomeniti ničnosti, (-) da je sodišče prekoračilo pristojnosti glede veljavnosti sklepov skupščine z dne 27. 6. 2018 in 22. 10. 2018, (-) da presojanje zakonitosti ne izhaja iz tožbenega zahtevka, ni predmet postopka in kot ugotavlja sodišče, je predmet drugega postopka I Pg 310/2018, (-) da mora sodišče, ko odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ostati znotraj zatrjevanega tožbenega temelja in podanega tožbenega predloga, (-) da po ustaljeni sodni praksi velja, da ni potrebno vnaprejšnje soglasje družbenikov skupščine za delitev, pač pa zadošča naknadna odobritev delitve, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 114/2004, (-) da je prišlo do naknadne odobritve, ki dejansko ni bila potrebna, (-) da je izpolnjen dodaten dispozitiven pogoj za zakonitost delitve in odprodajo poslovnega deleža. Dodatna pritožbena navedba:

67. Drugotoženec neutemeljeno navaja, da notarji ki niso razumeli določil družbene pogodbe in ZGD-1 na način, da bi za delitev in odprodajo poslovnega deleža bil potreben skupščinski sklep, da če bi to menili, pogodb ne bi zapisali v obliki notarskega zapisa oziroma jih potrdili. Kako so družbeno pogodbo in ZGD-1 razumeli notarji ni odločilno. Tako kot vpis drugotoženca kot družbenika v sodni register v skladu z Uredbo o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register ne sanira ničnosti delitve in prodaje lastnega poslovnega deleža, je ne sanira potrditev notarja. Posebna obličnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža je zahtevana v tretjem odstavku 481. člena ZGD-1 in brez te se drugotoženec ne bi mogel vpisati v sodni register.

O pravdnih stroških:

68. Drugotoženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo zakaj je bilo potrebno zastopanje tožnika po dveh pooblaščencih, da je neobrazložena odločitev sodišča, da je tožniku priznalo stroške zastopanja dveh pooblaščencev in da predstavlja bistveno kršitev postopka. Stranka ima pravico imeti več pooblaščencev in tožnik je imel dva, ki sta skupaj vložila pet pripravljalnih vlog. Drugotoženec še navaja, da so se ponavljale trditve pooblaščencev, vendar ne pojasni konkretno v katerih vlogah. Prav tako obrazloženo ne izpodbija višine priznanih stroškov.

O dopolnitvi pritožbe prvotoženke zoper sodbo:

69. Prvotoženka v dopolnitvi pritožbe navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bil na skupščini z dne 1. 4. 2019 sprejet sklep, da se poslovno nepotrebna sredstva odprodajo. Ta sklep tožnik, stranski intervenient niti drugi družbeniki niso izpodbijali, niso vložili izpodbojne tožbe in je veljaven. Družbeniki so pod 5. točko dnevnega reda glasovali o predvidenem planu dela za leto 2019. Družbeniki prvotoženke so bili seznanjeni o predvidenem planu dela in so o njem odločali oziroma so ga glede na prodajo z dne 29. 2. 2016 naknadno odobrili. Posledično so sprejeli sklep, s katerim so potrdili predviden plan dela za leto 2019 in s tem povezano prodajo poslovno nepotrebnega premoženja, tudi lastnega poslovnega deleža. Sodišče opre odločitev na nezavezujoče in nikjer objavljeno mnenje P., ki nasprotuje zakonodaji in sodni praksi ter je bilo pridobljeno po navodilu in plačilu tožnika, torej zainteresiranega v tem postopku, kar je sporno z vidika nepristranskosti odločanja sodišča. Pretehta pravica družbe, da odproda del lastnega poslovnega deleža, če je pridobitev sredstev v interesu družbe – potrebnih investicij, kar dolgoročno pomeni tudi večjo vrednost družbe, razvoj družbe in večje prihodke (dobiček), vse je tudi v interesu družbenikov kot lastnikov družbe in zaposlenih delavcev ter je na ta način zagotovljena in izpolnjena pravica do zasebne lastnine družbe in doseganje ciljev, za katero so jo družbeniki ustanovili oziroma olastninili kot zaposleni, saj je bila družba sprva v družbeni lastnini. Drugotožencu je bil prodan celotni lastni poslovni delež 38,1584 %. Pogodba z dne 29. 2. 2016 je veljavna iz razloga, ker je bila 31. 7. 2019 med prvotoženko in drugotožencem v obliki notarskega zapisa sklenjena pogodba o odplačni odsvojitvi preostanka lastnega poslovnega deleža 8,1585 % in je bil tako prodan celotni lastni poslovni delež. Zakoniti zastopnik prodajalca je v okviru izpovedbe potrdil, da je bil interes oziroma volja prodajalca, da se kupcu proda celotni lastni poslovni delež. Enak interes po nakupu celotnega lastnega poslovnega deleža sta izrazili stranki v pogodbi z dne 31. 7. 2019, kar je zaslišan kot stranka potrdil drugotoženec. Sodišče bi moralo presojati in šteti pogodbi z dne 29. 2. 2016 in 31. 7. 2019 kot celoto oziroma pogodbo z dne 31. 7. 2019 glede na vsebino kot aneks k pogodbi z dne 29. 2. 2016, saj je bila prava in dejanska volja strank, da se proda celoten lastni poslovni delež. Opis deleža in družbenikov v sodni register je deklaratorne narave tako, da izvedeni vpisi ne morejo vplivati na presojo skupnega namena pogodbenikov. Prokurist prvotoženke je 29. 2. 2016 pričel s prodajo lastnega poslovnega deleža, ki jo je dokončal zakoniti zastopnik direktor z novacijo 31. 7. 2019. Lastni poslovni delež je v celoti prodan na trgu istemu kupcu.

70. Tožeča stranka v odgovoru na dopolnitev pritožbe po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da prvotoženka v bistvenem ponavlja pritožbene razloge, ki jih obširneje razlaga. Nerelevantne so navedbe, da naj bi bil sprejet sklep, da se odprodajo nepotrebna sredstva prvotoženke. Ni mogoče sprejeti tolmačenja, da je bil s tem odobren posel iz leta 2016 ali da je bilo dano soglasje k delitvi poslovnega deleža. Nerelevantne so navedbe, da je prvotoženka imela namen prodati celoten lastni poslovni delež, da ga je dejansko prodala istemu kupcu in da je s tem odpadla potreba po glasovanju za delitev oziroma da je prišlo do novacije.

71. Stranski intervenient v odgovoru na dopolnitev pritožbe po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je iz postopanja toženih strank očitno, da je bil drugi prenos z dne 31. 7. 2019 zgolj še eden izmed njunih manevrov ter poskusov kako na hitro ″ozdraviti″ ničnost prvega prenosa in se izogniti zanju neugodnim posledicam izpodbijane sodbe. Glede drugega prenosa je v teku posebni postopek ugotavljanja ničnosti pred Okrožnim sodiščem v Celju I Pg 487/2019. 72. Dopolnitev pritožbe ni utemeljena.

Dodatne bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

73. Prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je stališče o razlikovanju pogojev glede delitve lastnega poslovnega deleža družbe in poslovnega deleža družbenika v nasprotju s 14. členom Ustave RS o pravici do enakosti pred zakonom. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z delitvijo "običajnega" poslovnega deleža družbenika, pač pa z delitvijo lastnega poslovnega deleža. O prvem vprašanju med strankama je odločalo Okrožno sodišče v Mariboru pod I Pg 94/2017 in pojasnjeno je bilo zakaj ni primerljiva z obravnavano zadevo.

74. Nadalje prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo pravico do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker naj ne bi upoštevalo sklepov skupščine prvotoženke z dne 27. 6. 2018, 22. 10. 2018 in 1. 4. 2019. Glede prvih dveh skupščin je sodišče prve stopnje pojasnilo zakaj sklepi niso veljavni, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo z argumentom rešenega predhodnega vprašanja. Prav tako so sklepi pravnomočno ugotovljeni za nične. Glede sklepa skupščine z dne 1. 4. 2019 gre za presojo listin, o katerih so imele stranke možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP). Presoja teh in kaj pomenijo za pravilno uporabo materialnega prava bo pojasnjeno v nadaljevanju.

75. Prav tako prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev nepristranskosti odločanja, 125. člena Ustave RS, ker se je oprlo na nezavezujoče in nikjer objavljeno mnenje P. Pridobljeno pravno mnenje ima značaj trditev tožnika in prvotoženka se je imela možnost do teh opredeliti. Ni pa bilo to mnenje edino, na katerega se je glede prodaje oprlo sodišče prve stopnje, ampak se je tudi na Komentar ZGD-1 (opomba št. 2 na listni št. 44 sodbe in sklepa).

76. Prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da ni ustrezne zakonske podlage in je stališče v nasprotju z načelom pravne države po 2. členu Ustave RS, ker je bila po stališču sodišča pogodba sklenjena v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava, (-) da je kršeno načelo sorazmernosti, ker je prvotoženki grozila likvidacija oziroma stečaj kot posledica ustavitve proizvodnje in (-) da pretehta pravica družbe, da odproda del lastnega poslovnega deleža, če je pridobitev sredstev v interesu družbe, ker je zagotovljena in izpolnjena pravica do zasebne lastnine. Glede zakonske podlage za delitev in prodajo lastnega poslovnega deleža je bilo pojasnjeno. Glede načela sorazmernosti pa že prvotoženka navaja, da je ta poleg testa legitimnosti sestavni del presoje ustavnosti, torej testa, ko Ustavno sodišče presoja ustavnost posameznih zakonskih določb. Z njim presoja načelo, ki prepoveduje prekomerne posege države, ali se z njimi zasleduje legitimen cilj in ali ne gre morda za prekomeren poseg25. V tem primeru ne gre za presojo ustavnosti zakonske določbe, ampak za odločitev prokurista, ki je bila v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato konkretno tehtanje sorazmernosti ne pride v poštev.

77. Prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni razumna obrazložitev, da se mu ni treba opredeliti do zatrjevanj prvotoženke, da je bil upoštevajoč pogodbo z dne 31. 7. 2019 drugotožencu odplačno odsvojen celoten lastni poslovni delež, da odločitev temelji na nesprejemljivem stališču, da je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, da ni oprta na razumne pravne argumente, da so kršene ustavne pravice prvotoženke do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in 6. člen EKČP. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo ničnost tako akta delitve kot prodaje lastnega poslovnega deleža, imelo razumni razlog v materialnem pravu, da ne upošteva kasnejše prodaje preostalega poslovnega deleža. Ali se odsvojitev lastnega poslovnega deleža v dveh delih lahko šteje kot veljavna je stvar pravilne uporabe materialnega prava, kar bo presojano v nadaljevanju.

78. Prvotoženka tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne vzdrži resne presoje argument, da do novacije ne more priti, ker je bila pogodba z dne 29. 2. 2016 nična, da ne vzdrži resne presoje argument sodišča, da preprečuje novacijo pogodbe razlog, da poslovnih deležev ni mogoče združevati po drugem odstavku 481. člena ZGD-1, da sodba ni oprta na razumne pravne argumente, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavne pravice prvotoženke do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter EKČP. Prvotoženka s temi trditvami izraža nestrinjanje z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje glede novacije, kar bo predmet nadaljnje presoje.

79. Prav tako prvotoženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da sodba ni oprta na razumne argumente ter da odstopa od ustaljene sodne prakse, da je sodišče kršilo ustavne pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter 6. člen EKČP, ker tožnik nima aktivne legitimacije oziroma interesa za tožbo, da je bila izvedena prodaja celotnega poslovnega deleža tožnika in da je zavrnilo dokazni predlog prvotoženke po pridobitvi pogodbe. Tudi v tem delu je sodba oprta na razumne argumente in ne odstopa od ustaljene sodne prakse, gre pa za ponavljanje pritožbenih navedb.

Ponovljene pritožbene navedbe:

80. Prvotoženka neutemeljeno ponavlja pritožbene očitke drugotoženca, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, da je samovoljno odločilo, da je odstop od sodne prakse arbitraren, da zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov ter se sklicuje na Posvetovalni svet evropskih sodnikov. Neutemeljeno ponavlja svojo pritožbeno navedbo, da je sodišče kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, ker ni izvedlo relevantnega dokaza po pridobitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, na podlagi katere je bila izvedena prodaja celotnega poslovnega deleža tožnika. Na te pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje odgovorilo.

81. Prav tako prvotoženka neutemeljeno ponavlja bodisi svoje pritožbene navedbe bodisi drugotoženca: (-) da nepotrebnost sklepa skupščine za odsvojitev dela lastnega poslovnega deleža ne more vplivati na veljavnost pogodbe o odplačnem prenosu deleža z dne 29. 2. 2016 med toženima strankama, (-) da sklenitev pogodbe o odplačnem prenosu deleža z dne 29. 2. 2016 po prokuristu ne more biti sporna, saj ima upravičenje sklepati vse pravne posle, z izjemo katerih predmet je odtujevanje in obremenjevanje nepremičnin po 35. členu ZGD-1, (-) da sklep skupščine za delitev in odprodaje poslovnega deleža ni potreben glede na družbeno pogodbo in kako so jo razumeli družbeniki, (-) da so jo razumeli tako, da za delitev in odsvojitev poslovnega deleža niti lastnega poslovnega deleža ni potreben sklep skupščine, (-) da za delitev in prodajo poslovnega deleža ni potreben sklep skupščine potrjuje ravnanje tožnika kot družbenika, ko je odsvojil del svojega poslovnega deleža 15. 12. 2016 stranskemu intervenientu brez skupščinskega sklepa o delitvi in odprodaji deleža, (-) da 505. člen ZGD-1 ni uporaben v zadevi, saj so se družbeniki v družbeni pogodbi v točki 4.13 dogovorili, o čemer odločajo na skupščini, med pristojnostmi pa ni odločanja o delitvi poslovnega deleža, (-) da družbeniki niso razumeli točke 4.13 družbene pogodbe, kot jo razume sodišče samo zaradi zadnje splošne alineje te točke, (-) da so bile vse pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža sklenjene v obliki notarskega zapisa oziroma potrjene po treh notarjih, ki niso razumeli določil družbene pogodbe in ZGD-1 na način, da bi za delitev in odprodajo poslovnega deleža bil potreben skupščinski sklep, (-) da če bi to menili, pogodb ne bi zapisali v obliki notarskega zapisa oziroma jih potrdili, (-) da bi zadnjo alinejo točke 4.13 družbene pogodbe kvečjemu razumeli na način, da če zakon določa še kake kogentne pristojnosti skupščine, da v tem primeru o zadevah odločajo družbeniki, (-) da samo v primeru, če družbena pogodba nima določb o vprašanjih, glede katerih morajo odločati družbeniki na skupščini, velja četrta alineja 505. člena ZGD-1, da je za delitev poslovnih deležev potreben sklep skupščine, (-) da če družbena pogodba ureja pristojnosti družbenikov, kar je konkretni primer, pa med njimi ni odločanja o delitvi poslovnih deležev, je delitev mogoča na podlagi odločitve o delitvi konkretnega družbenika oziroma družbe in ni potreben sklep skupščine, razen če je v družbeni pogodbi delitev prepovedana, (-) da takšna prepoved v konkretni družbeni pogodbi ni podana, (-) da sklep skupščine o odprodaji lastnega poslovnega deleža ni potreben, kar potrjuje Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodnem registru, (-) da je bil sprejet sklep o delitvi in prodaji lastnega poslovnega deleža na skupščini z dne 27. 6. 2018 oziroma dodatno potrjen na skupščini z dne 22. 10. 2018 s strani družbenikov, (-) da sodišče ni moglo presojati veljavnosti navedenih sklepov kot predhodno vprašanje, (-) da izključitev prednostne pravice družbenikov v primeru prodaje nakazuje, da ni potreben sklep družbenikov za odsvojitev dela lastnega poslovnega deleža, (-) da je vpis deleža in družbenika v sodni register deklaratorne narave. Sodišče druge stopnje je na te navedbe odgovorilo bodisi v okviru pritožbe prvotoženke bodisi drugotoženca.

Dodatne pritožbene navedbe:

82. Prvotoženka navaja, da so sodišče ni upoštevalo, da je bil na skupščini 1. 4. 2019 sprejet sklep, da se poslovno nepotrebna sredstva odprodajo, da ta sklep tožnik, stranski intervenient niti drugi družbeniki niso izpodbijali in je veljaven, da so družbeniki glasovali o predvidenem planu dela za leto 2019, da je bila sprejeta prodaja poslovno nepotrebnega premoženja, da so bili družbeniki prvotoženke seznanjeni o predvidenem planu dela in so odločali oziroma glede na prodajo 29. 2. 2016 naknadno odobrili, da so posledično sprejeli sklep, s katerim so potrdili predviden plan leta za 2019 in s tem povezano prodajo poslovno nepotrebnega premoženja, torej tudi lastnega poslovnega deleža. 83. Iz zapisnika skupščine prvotoženke z dne 1. 4. 2019 izhaja, da je pod 5. točko odločala o seznanitvi družbenikov z bilanco stanja poslovnega leta 2018 in o sprejemu poslovnega poročila ter o delitvi dobička in potrditvi plana za leto 2019. Potrjen je bil predvideni plan dela za leto 2019, predsedujoči skupščine je pojasnil, da je prišlo pri izdelavi letnega poročila do pisnih napak in se je družbenikom izročil pisni popravek, da ta predstavlja sestavni del letnega poročila, direktor je v okviru predvidenega plana dela za leto 2019 dodal, da se predlaga, da se proda vso poslovno nepotrebno premoženje, pooblaščenec tožnika je želel vedeti, če so priloga letnemu poročilu bilance stanja, direktor prvotoženke je pojasnil, da so bile pripravljene in oddane in bodo družbeniku na njegovo željo vročene, pooblaščencu tožnika se je izročila kopija bilanc, ta je povedal, da o točki ne more razpravljati, ker je šele sedaj prejel bilance stanja in se o slednjih predhodno ni mogel seznaniti, da je bil sklep sprejet, da sta tožnik in družbenica A. O. napovedala izpodbojno tožbo (priloga B 143). Iz tako oblikovanega sklepa ne izhaja, da bi skupščina prvotoženke izrecno odločala o delitvi in prodaji lastnega poslovnega deleža. Tudi če ga poslovodstvo šteje kot poslovno nepotrebno premoženje, to ne pomeni, da je skupščina o tem odločala. Pojem "poslovno nepotrebno premoženje" je v tem primeru neopredeljen in prvotoženka ni dokazala, da so družbeniki sprejeli sklep o delitvi in prodaji lastnega poslovnega deleža. 84. Sodišče prve stopnje se je med drugim oprlo na mnenje P., ki ga je izdelal za tožnika (priloga A 57). Mnenje je opremljeno s citati iz tuje literature in prvotoženka se je imela možnost opredeliti do tega, česar ni storila. Poleg tega mnenje ni bilo edino, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje. Oprlo se je tudi na Komentar ZGD-1 (opomba št. 2 na list. št. 44 sodbe in sklepa), kar je bilo pojasnjeno. Dodatno literaturo je navedlo sodišče druge stopnje.

85. Kot pritožbene novote prvotoženka navaja, da je zakoniti zastopnik prodajalca (po njegovi izjavi) imel interes oziroma voljo, da se kupcu proda celotni lastni poslovni delež, da sta tak interes stranki izrazili v pogodbi z dne 31. 7. 2019, da bi moralo sodišče presojati in šteti pogodbo z dne 29. 2. 2016 ter 31. 7. 2019 kot celoto oziroma pogodbo z dne 31. 7. 2019 glede na vsebino kot aneks k pogodbi z dne 29. 2. 2016, da je bila prava in dejanska volja strank, da se proda celotni lastni poslovni delež. Ker prvotoženka ni pojasnila zakaj teh navedb ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP).

86. Prvotoženka neutemeljeno navaja, da je prokurist 29. 2. 2016 začel s prodajo lastnega poslovnega deleža, ki jo je zakoniti zastopnik direktor z novacijo pogodbe 31. 7. 2019 dokončal. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da nični pravni posli ne morejo biti prenovljeni (50. točka obrazložitve sodbe in sklepa). To kogetno določa prvi odstavek 326. člena OZ26. Končna odločitev in stroški tega pritožbenega postopka:

87. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbi toženih strank in dopolnitev pritožbe prvotoženke kot neutemeljene ter potrdilo sodbo v II. do IV. točki izreka in sklep sodišča prve stopnje.

88. Toženi stranki nista uspeli s pritožbama in dopolnitvijo, zato morata tožniku in stranskemu intervenientu povrniti stroške tega pritožbenega postopka, ki so bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 165. členom ZPP.

89. Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo nagrado odvetnika za sestavo odgovora na pritožbo 2000 točk po prvi točki tarifne številke 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), materialne stroške 2 % oziroma 30 točk po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Ni priznalo sodne takse, ker se za odgovor na pritožbo ne plača. Skupaj znašajo stroški tega pritožbenega postopka tožnika 1.485,96 EUR in sta jih dolžni plačati toženi stranki, ker je tožnik odgovoril na njuni pritožbi z enim odgovorom. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006. 90. Dodatno je sodišče druge stopnje priznalo tožniku enake stroške nagrade odvetnika za sestavo odgovora na dopolnitev pritožbe prvotoženke, ki jo je priglasila v isti višini kot za odgovor na pritožbi toženih strank. Skupaj znašajo 1.485,96 EUR, plačati pa jih mora samo prvotoženka, ker je dopolnila pritožbo. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006. 91. Sodišče druge stopnje je stranskemu intervenientu priznalo nagrado odvetnika za odgovor na pritožbi 2000 točk po prvi točki tarifne številke 21 OT, materialne stroške 2 % po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Ni priznalo nagrade v presežku do zahtevanih 2250 točk glede na vrednost spornega predmeta, nagrade za odgovor na pritožbo drugotoženca, ker je zajeta v skupni nagradi za odgovor na pritožbo obeh toženih strank, stranski intervenient pa je podal podal enoten odgovor na obe pritožbi. Prav tako ni priznalo sodne takse, ker se za odgovor na pritožbo ne plača. Skupaj znašajo stroški stranskega intervenienta 1.485,96 EUR.

92. Dodatno je sodišče druge stopnje priznalo stranskemu intervenientu enake stroške nagrade odvetnika za sestavo odgovora na dopolnitev pritožbe prvotoženke, ki jo je priglasila v isti višini kot za odgovor na pritožbi toženih strank. Skupaj znašajo 1.485,96 EUR, plačati pa jih mora samo prvotoženka, ker je dopolnila pritožbo.

1 Na pritožbi in dopolnitvi pritožbe prvotoženke je navedeno, da jo vlaga tudi stranski intervenient na njeni strani. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 10. 2019 odločilo, da se ne dopusti stranska intervencija na strani prvotoženke, zoper katerega je udeleženec vložil pritožbo po pooblaščencu. Sodišče druge stopnje je s sklepom III Cpg 14/2021 z dne 10. 3. 2021 zavrnilo pritožbo udeleženca in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Glede na pravnomočnost sklepa, da se ne dopusti intervencija udeleženca na strani prvotoženke, sodišče druge stopnje ni štelo udeleženca za vlagatelja pritožbe in dopolnitve pritožbe. 2 V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, stran 307. 3 V. Rijavec, navedeno delo. 4 V prvi zadevi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/98 je šlo za ničnost kupoprodajne pogodbe, katere predmet je bilo stanovanje in garaža v prizidku iste stavbe, tožnik ni imel stanovanjske pravice na spornem pritličnem stanovanju in garaži, njegova trditvena podlaga, dejanska kot pravna, je izhajala iz stališča, da je obravnavani del kupoprodajne pogodbe ničen, ker naj bi bila sklenjena v nasprotju z določili Zakona o prometu z nepremičninami, tožnik pa ni izkazal pravne podlage v določbah Stanovanjskega zakona ali drugih predpisih, na podlagi katerih bi lahko dosegel od toženk, da mu prodata sporni del nepremičnine.V drugi zadevi sodba VSL I Cpg 1294/2010 je šlo za ugotovitev ničnosti pogodb o brezplačni odsvojitvi poslovnih deležev v družbi, tožnica je imela kot soimetnica poslovnega deleža in predkupna upravičenka pravni interes za ugotovitev ali so tožene stranke ravnale nedopustno ali so s izigrale njeno predkupno pravico, tožeča stranka je izrecno navedla, da je bila zainteresirana za nakup deležev, sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo kot nemoralno ravnanje toženih strank, ki so sklenile pogodbe o odplačni odsvojitvi delov enotnega poslovnega deleža, čeprav niso imele namena brezplačne odsvojitve, pri čemer so vedele za predkupno pravico imetnikov enotnega poslovnega deleža. 5 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, str. 150. 6 V obravnavani zadevi skupščina prvotoženke ni sprejela niti sklepa, da se prenese upravičenje skupščine za delitev in prodajo lastnega poslovnega deleža družbeniku - prokuristu. 7 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 30/2020, izdana v zadevi Okrožnega sodišča v Celju I Pg 310/2018 v zvezi z zadevo Višjega sodišča v Celju Cpg 171/2019 zaradi ugotovitve ničnosti oziroma izpodbijanja naknadnih sklepov skupščine tukajšnje prvotoženke. 8 V tej zadevi je primarno tožeča stranka tožila na ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu lastnih poslovnih deležev, podredno na razveljavitev iste pogodbe in glede zahtevka na razveljavitev pogodbe je sodišče štelo, da ga lahko praviloma uveljavlja le pogodbena stranka pogodbe, ki se izpodbija, glede ničnosti pa da je direktor s sklenitvijo pogodbe prekoračil svoja pooblastila in da zaradi tega pogodba ni nična. 9 To je ugotovilo sodišče druge stopnje v prejšnjem sklepu v tej zadevi III Cpg 137/2018 z dne 26. 9. 2018. 10 Prvi primer sodba VSK Cpg 66/2011 razloguje, da je ZGD-1 v zvezi z vprašanjem upravljanja družbe uveljavil načelo pogodbe svobode, pri katerem se zakonske določbe upoštevajo le v primeru, če družbeniki v zvezi z upravljanjem družbe ne uredijo v družbeni pogodbi. V drugi zadevi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 180/2013 je sodišče razlogovalo, da se na podlagi 504. člena ZGD-1 pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe z omejeno odgovornostjo in način njihovega uresničevanja, določijo z družbeno pogodbo, le podredno so pravice določene v zakonu. 11 Slednje je prepis enega stališča v literaturi (D. Novak Krajšek, Registrska problematika sprememb družbenikov v družbah z omejeno odgovornostjo, Pravosodni bilten 2/2015, stran 159). 12 V tem primeru skupščina prvotoženke ni niti s sklepom prenesla zakonsko pooblastilo za delitev lastnega poslovnega deleža družbeniku – prokuristu. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 30/2020, izdana v zadevi Okrožnega sodišča v Celju I Pg 310/2018 v zvezi z zadevo Višjega sodišča v Celju Cpg 171/2019 zaradi ugotovitve ničnosti oziroma izpodbijanja naknadnih sklepov skupščine tukajšnje prvotoženke. 14 B. Zabel, Veliki komentar ZGD-1, 3. knjiga, GV Založba Ljubljana 2007, stran 160. 15 B. Zabel, navedeno delo, stran 142. 16 B. Zabel, navedeno delo, stran 141. 17 M. Kocbek, Lastni poslovni deleži v družbi z omejeno odgovornostjo – nekatera aktualna vprašanja, Izbrani vidiki razvoja slovenskega gospodarskega in civilnega prava od srede 20. stoletja do danes, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2015, stran 73. 18 B. Zabel, navedeno delo, stran 141. 19 M. Kocbek, navedeno delo, stran 73. 20 M. Kocbek, navedeno delo, stran 69. 21 O reviziji tožene stranke zoper obe sodbi je odločalo Vrhovno sodišče RS in jo s sodbo III Ips 30/2020 z dne 13. 10. 2020 zavrnilo. 22 L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, strani 266, 269. 23 Iz tega izhaja, da do delitve poslovnega deleža ne bo prišlo, dokler družbeniki v skladu z upravičenji, ki jih imajo po družbeni pogodbi in zakonu, ne izglasujejo delitve poslovnega deleža, ki je bil predmet prenosa. Takšna pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem delitve deleža. Do izpolnitve pogoja pogodba, čeprav veljavna, ne učinkuje. 24 Sodba in sklep VSL II Cp 846/2017, sklep VS RS II Ips 218/2017, ki se sklicuje na II Ips 114/2000, II Ips 594/2000, II Ips 174/2008. 25 Odločba Ustavnega sodišča U-I-18/02. 26 Sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2007, III Ips 58/99.