Jedro

Zagovornik, čeprav v uvodu zahteve navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1. točki I. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, v njej uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da je prometno nezgodo povzročil izključno E.Š., ki je pod vplivom alkohola zapeljal na prednostno cesto in se pred tem ni prepričal, če to lahko stori, ne da bi ogrožal druge udeležence v prometu. Po določilu II. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v K., enote v K., z dne 16.6.1994, je bil obs. I.V. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odstavku 255. člena v zvezi s III. in I. odstavkom 251. člena KZ RS/1977 in obsojen na 8 mesecev zapora. Po I. odstavku 68.člena Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ/1976) mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 leta. Višje sodišče v K. je s sodbo, z dne 28.12.1994, deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 6 mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 20.1.1995 je zagovornik vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, dne 2.1.1995 pa še zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe pa po uveljavitvi Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je bil objavljen v Ur.listu RS, štev.63/94 z dne 13.10.1994, in ki je pričel veljati dne 1.1.1995, ni bilo mogoče več vložiti. Zato je VS RS zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe štelo za zahtevo za varstvo zakonitosti, dopolnjeno z vlogo z dne 2.1.1995. Zagovornik je namreč v obeh vlogah navajal iste razloge in v obeh predlagal, naj VS RS sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti "vsake krivde in kazni".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik, čeprav v uvodu zahteve navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1.točki I.odstavka 420.člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, v njej uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da je prometno nezgodo povzročil izključno E.Š., ki je pod vplivom alkohola zapeljal na prednostno cesto in se pred tem ni prepričal, če to lahko stori, ne da bi ogrožal druge udeležence v prometu. Opozarja tudi na to, da se mu v izreku sodbe očita, da svojega vozila ni ustavil, kar po njegovem mnenju potrjuje, da je nevarno situacijo povzročil E.Š., ki je ravnal v nasprotju z določili IV. in V. odstavka 50.člena ZTVCP.

Po določilu II.odstavka 420.člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav ta razlog pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja. V zvezi z njegovo trditvijo, da že sam očitek obsojencu, da vozila ni ustavil, dokazuje, da je nevarno prometno situacijo povzročil E.Š., pa je potrebno pripomniti, da zagovornik nepopolno povzema opis obsojenčevega ravnanja, ki je naveden v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Iz tega opisa izhaja, da obsojenec ni ustavil svojega vozila zato, ker je pod vplivom alkohola prehitro vozil, ko je dohiteval vozilo E.Š., ne pa zato, ker naj bi mu E.Š. izsilil prednost. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki se je pri tem oprlo na mnenje izvedenca prometne stroke, je namreč pojasnjeno, da je bilo vozilo, ki ga je vozil obsojenec, v trenutku, ko se je E.Š. s svojim vozilom vključil v promet, oddaljeno okoli 504 metre.

VS RS je zato zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj je vložena izključno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (425.člen ZKP).