Jedro

Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu naložilo začasno plačilo akontacije delnega nadomestila. Razen trditve tožnika, da mu nastaja nepopravljiva škoda, ni nobenega pravno relevantnega dokaza o nenadomestljivi škodi bodisi za preživljanje sebe ali šoloobveznih otrok, višini drugih obveznosti, nizkih prejemkih tožnika in njegove žene. Ker tako ni verjetno izkazana predpostavka preprečitve težko nadomestljive škode, poleg tega tudi ni izkazano samovoljno ravnanje niti nevarnost, da toženec odločbe o pravici do delnega nadomestila ne bi izdal in realiziral, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero se toženi stranki naloži začasno plačilo akontacije delnega nadomestila za invalidnost (1. stavek izreka). Predlog za začasno odredbo o zadržanju učinkovanja dopolnilnega izvedenskega mnenja IK glede ustreznosti drugega delovnega mesta „samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente“, je zavrglo (2. stavek izreka). Glede zavrnilnega dela ugotavlja, da ni izkazanega samovoljnega ravnanja tožene stranke niti ni nevarnosti, da zavod ne bi realiziral odločbe o denarni dajatvi, saj je pravica že priznana. Za zavrženi del predloga pa zaključuje, da ne gre za posamični upravni akt, ki bi lahko bil predmet sodne presoje.

2. Navedeni sklep izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo v smeri pozitivne odločitve, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vztraja pri tožbenih navedbah in poudarja, da je 15. 9. 2015 obvestil toženo stranko, da delodajalec zavrača sklenitev pogodbe, kot izhaja iz pravnomočne odločbe z dne 6. 5. 2015. Z dopisi z dne 15. 9., 23. 9., 1.10., 4. 10., 13. 11., 25. 11., 30. 11. in 3. 12. 2015 jo je zaprosil, da mu izplačuje akontacijo nadomestila za invalidnost. Dne 9. 12. 2015 je prejel dopis, s katerim ga zavod obvešča, da od 7. 9. 2015 še vedno ni prejel pogodbe o zaposlitvi. Ne prejema plače za delovno mesto, ki je bilo določeno s pravnomočno odločbo o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ampak za drugo delovno mesto, na katero je premeščen in za katero je zahtevana nižja izobrazba. Prejemek ne zadošča za preživljanje, saj že mesečni stroški znašajo 150,00 EUR. Da živi v dvočlanski družini, in da žena preživlja tudi svojo hčer, ki ne živi v Sloveniji, mu ni potrebno dokazovati. Ker ni pričakovati, da bo delodajalec sklenil pogodbo o zaposlitvi kot izhaja iz pravnomočne odločbe, in ker toženi zavod na prošnje za izplačilo akontacije ne odgovarja, vztraja pri izdaji začasne odredbe.

Hkrati poudarja, da je že pojasnil učinek dopolnilnega mnenja IK z dne 22. 9. 2015, na podlagi katerega je delodajalec štel, da predstavlja podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi in sklenitev nove. S tem v zvezi je sprožen delovni spor I Pd 1110/2015. Z dopolnilnim mnenjem IK se odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih koristih, in sicer o dolžnosti, da sklene pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, pri čemer mu ni bila dana možnost sodelovanja.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, saj razlogi za začasno odredbo niso izpolnjeni. Za izdajo odločbe o delnem nadomestilu še ni potekel instrukcijski rok, z začasno odredbo pa tudi ni mogoče priznati nečasa, o čemer pristojni organ še ni odločal. Hkrati soglaša z zaključkom sodišča, da pri dopolnilnem izvedenskem mnenju ne gre za upravni akt, zato zoper mnenje ni pravnega sredstva. Ne drži niti pritožbena navedba, da tožnik v postopku izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ni mogel sodelovati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Izdan je ob dovolj razčiščenem dejanskem in procesnem stanju ter pravilno uporabljenem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšnih drugih, ki jih pritožba le pavšalno zatrjuje.

6. Po svoji naravi so začasne odredbe sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve. Načeloma jih je mogoče izdati pred, med in celo po končanem sodnem postopku. Glede na 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) je začasno odredbo mogoče izdati na predlog stranke ali po uradni dolžnosti ob pogojih, določenih z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju: ZIZ), v kolikor ni v ZDSS-1 urejeno drugače. Po 70. členu ZDSS-1 se z začasno odredbo lahko odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

Za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve mora upnik v skladu z 270. členom ZIZ-a izkazati za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala ter tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja, uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti upnik ni dolžan dokazovati le, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tudi za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik v skladu z 272. členom ZIZ-a verjetno izkazati, da terjatev obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala, ter vsaj še eno od nadaljnjih predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oz. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku.

Predhodno navedene predpostavke za pozitivno odločitev o predlagani začasni odredbi pa v predmetni zadevi zagotovo niso izpolnjene, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

7. V obravnavani zadevi ne gre za izpodbojno tožbo, ki bi bila vložena v skladu z 72. členom ZDSS-1. V bistvu gre za spor zaradi realizacije pravnomočne odločbe št. ... z dne 6. 5. 2015. Z njo je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno od 7. 4. 2015 dalje. S to odločbo je med drugim izrečeno, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo, in da je delodajalec A. d.d. dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Gre torej za spor v zvezi z realizacijo vsebinske pravice za zagotovitev dela na temelju preostale delovne zmožnosti, za kar je zadolžen tožnikov delodajalec ter pravice do delnega nadomestila na temelju preostale delovne zmožnosti za delo s krajšim delovnim časom, kar je v pristojnosti tožene stranke.

K zavrnilnemu delu sklepa za začasno izplačevanje akontacije delnega nadomestila za invalidnost

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju: ZPIZ-2) sicer omogoča, da se zavarovancu začasno izplačuje akontacija, določena po zbranih podatkih, kadar se v postopku ugotovi, da ima pravico do pokojnine ali do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, njegove višine pa ni mogoče določiti, ali ni mogoče dokončati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja. Za takšen način izplačevanja denarnih dajatev obstaja podlaga v 180. členu ZPIZ-2, če so seveda izpolnjeni prej navedeni pogoji.

Vendar pa v obravnavani zadevi z odločbo z dne 6. 5. 2015 pravica do delnega nadomestila za invalidnost ni bila priznana, kot protispisno razloguje sodišče prve stopnje. Ravno nasprotno! V 3. točki izreka prvostopenjskega upravnega akta je izrecno odločeno, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo. To je tudi logično, saj je predhodno potrebno realizirati pravico do dela s krajšim delovnim časom. Sicer pa pravica do navedene denarne dajatve ni izključno pogojena z realizacijo pravice do dela s krajšim delovnim časom. Pod določenimi pogoji je mogoče priznati pravico samo in tudi odmeriti denarno dajatev v ustrezno nižji višini. Gre za primere, ko zavarovancu delovno razmerje preneha po njegovi lastni volji ali krivdi.

9. Pri predlaganem ukrepu začasnega izplačevanja akontacije delnega nadomestila za invalidnost gre za t.i. regulacijsko začasno odredbo. Odreditev izplačevanja akontacije denarne dajatve je namreč predmet predsodnega upravnega odločanja, oz. sodnega v primeru t. i. molka organa, če je izpolnjena predpostavka iz 72. člena ZDSS-1. Glede na ustavno sodno in sodno prakso je pri regulacijskih odredbah potreben restriktiven pristop in omejitev na izjemne primere, da se prepreči težko nadomestljiva škoda. Prav slednja predpostavka pa v obravnavani zadevi ni niti verjetno izkazana, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Razen trditve tožnika, da mu nastaja nepopravljiva škoda, dejansko ni nobenega pravno relevantnega dokaza o nenadomestljivi škodi bodisi za preživljanje sebe ali šoloobveznih otrok, višini drugih obveznosti, nizkih prejemkih tožnika in njegove žene itd..

10. V celoti je potrebno pritrditi tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da v zadevi ni izkazanega samovoljnega ravnanja niti nevarnosti, da tožena stranka odločbe o pravici do delnega nadomestila ne bi izdala in realizirala. Torej izplačala pripadajočih zneskov denarne dajatve. Ostalih pravilnih razlogov iz 6. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne navaja znova. Pritožba v tem delu namreč ne more biti uspešna.

K zavrženemu predlogu za zadržanje učinkovanja dopolnilnega mnenja IK o ustreznosti drugega delovnega mesta

11. Zakonito je nadalje zavržena predlagana začasna odredba za zadržanje učinkovanja mnenja IK, saj niti izpodbojna tožba s takšnim zahtevkom iz procesnih razlogov nebi bila dopustna.

12. Pri mnenju IK gre za strokovno medicinsko oceno izvedenskega organa o tem, ali bi delovno mesto „samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente“ lahko predstavljalo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo tožnika. Do njega je očitno prišlo zaradi spremenjene sistemizacije delovnih mest, s katero je tožnikov delodajalec ukinil delovno mesto, „vodje službe inženiringa“, kar je njegova avtonomna pravica.

V takšnih okoliščinah seveda odločbe z dne 6. 5. 2015 ni mogoče realizirati kot se glasi, saj delovno mesto več ne obstaja. Delodajalec je posledično postopal po 91. členu ZDR-1, tožniku iz poslovnih razlogov odpovedal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodje službe inženiringa“, ponudil novo pogodbo za delovno mesto „samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente“ ter pridobil mnenje izvedenskega organa o ustreznosti tega delovnega mesta glede na tožnikovo preostalo delovno zmožnost. S tem v zvezi je sicer res sprožen delovni spor(1) , kot opozarja pritožba. Čeprav za pritožbeno rešitev predmetne zadeve niti ni bistveno, je predlagana začasna odredba o prepovedi izvršitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente, že pravnomočno zavrnjena(2).

13. Ne glede na predhodno navedeno pa je potrebno pritrditi pravno odločilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da mnenje IK ni upravni akt, saj z njim ni odločano o pravici iz obveznega invalidskega zavarovanja. Z mnenjem pravno formalno tudi ni spremenjena pravnomočna odločba z dne 6. 5. 2015, kot zmotno meni pritožnik. Ker proti mnenju IK sploh ni zagotovljenega sodnega varstva, je z izpodbijanim sklepom predlagano zadržanje učinkovanja mnenja medicinskega izvedenskega organa, iz procesnih razlogov zakonito zavrženo.

14. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

(1) Zadeva I Pd 1110/2015

(2) Pdp 1150/2015 z dne 10. 12. 2015 v zvezi s sklepom opr. št. I Pd 1110/2015 z dne 30. 10. 2015