Jedro

Za ugotavljanje identitete osebe po tej določbi zadošča torej le sum policista o določenem inkriminiranem početju, bodisi, da gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Oba policista sta natančno pojasnila, poznavajoč osebnost D. H. in obnašanje obeh ob izstopu iz H. hiše, zakaj sta se odločila za ugotavljanje identitete A. K., kar se je v končni fazi izkazalo kot utemeljeno.

Srečanj tajnega delavca z družinskimi člani obtožnega F. M. ni mogoče šteti kot provokacijo v smeri napeljevanja obtoženca k izvršitvi sedaj obravnavanih kaznivih dejanj. Kolikor pa pritožnik v svoji pritožbi oporeka kredibilnosti vsebine poročil tajnega delavca, ta svoj dvom pa utemeljuje z nezanesljivostjo oz. pozabljivostjo tajnega delavca na zaslišanju na glavni obravnavi, pa mu je potrebno povedati, da so poročila tajnega delavca namenjena prav temu, da se zavarujejo podatki in dokazi, zbrani tekom samega izvajanja ukrepov, pri čemer pa ni najti prav nikakršnega razloga, zakaj bi tajni delavec v poročila zapisoval nekaj, kar se ni pripetilo, še posebej, ker bi se s tem tudi sam izpostavil kazenskemu postopku.

Izrek

I. Pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obtoženih F. M., D. R., S. B., D. J. in D. Š. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena ZKP sta dolžna obtožena F. M. in D. R. kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, medtem, ko se obtoženi S. B., D. J. in D. Š. na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95.člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostijo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtožene D. R., F. M., S. B., D. Š. in D. J. spoznalo za krive, da so storili vsak po eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1B. Sodišče je na podlagi iste zakonske določbe izreklo obtoženemu D. R. kazen enega leta in desetih mesecev zapora obtoženemu F. M. pa kazen dveh let zapora. Obtoženima S. B. in D. Š. je sodišče prve stopnje na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerima je vsakemu od njiju na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1B določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Prav tako je sodišče pogojno obsodbo izreklo tudi obtoženemu D. J. in mu določilo kazen enega leta in štirih mesecev zapora, pri čemer pa mu je ob upoštevanju kazni petih mesecev zapora in preizkusne dobe dveh let iz pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Piranu, opravilna številka I K 7368/2013 z dne 13.10.2014, določilo enotno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi 56. člena KZ-1 je sodišče vsem petim obtožencem v izrečene oziroma določene kazni vštelo čas pripora ali pridržanja in sicer obtoženemu D. R. od dne 23.10.2014 od 11.53 ure do 04.11.2015 do 16.15 ure, obtoženemu F. M. od dne 23.10.2014 od 11.49 ure do 04.11.2015 do 16.15 ure, obtoženemu D. Š. od dne 23.10.2014 od 11.54 ure do 25.10.2014 do 20.58 ure, obtoženemu D. J. od dne 24.10.2014 od 15.00 ure do 18.37 ure in obtoženemu S. B. od dne 23.10.2014 od 11.57 ure do 25.10.2014 do 19.29 ure. Na podlagi določila prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče sklenilo, da sta obtožena D. R. in F. M. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroške zagovornikov, ki sta jima bila postavljena po uradni dolžnosti ter sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, medtem, ko je obtožene S. B., D. Š. in D. J. na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP sklenilo dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega ostavka 92. člena ZKP oprostiti, glede stroškov postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti pa je sodišče na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP sklenilo, da le-ti obremenjujejo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje okrožna državna tožilka. Uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, pritožuje pa se tudi zaradi odločb o kazenskih sankcijah glede soobtoženih D. R. in F. M., kar pa veže na uspešnost pritožbe v zvezi s primarno uveljavljanim pritožbenim razlogom. Pritožnica v zvezi s tem predlaga, da pritožbeno sodišče v zvezi z obema pritožbenima razlogoma pritožbi ugodi in obtoženemu D. R. izrečeno zaporno kazen zviša na tri leta in deset mesecev zapora, obtožnemu F. M. pa na štiri leta zapora.

3. Zagovornik obtoženega D. R. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, odločitve o stroških kazenskega postopka, kršitve enakega varstva pravic in zaradi kršitev pravic do obrambe, torej pritožbenih razlogov po 1. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi kršitev 15., 36. in 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zagovornik obtoženega F. M. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovega varovanca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Zagovornik obtoženega S. B. vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zaradi izrečene kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovega varovanca za dejanja pod točko C sodbenega izreka oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Zagovornik obtoženega D. J. vlaga pritožbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega Jovića obtožbe oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Zagovornica obtoženega D. Š. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v delu pod točko I/D spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Na pritožbo okrožne državne tožilke je vložil odgovor zagovornik obtoženega D. R.. Predlaga, da prizivno sodišče pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Zagovornik obtoženega F. M. v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke predlaga, da višje sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Pritožbe niso utemeljene.

11. Okrožna državna tožilka izpodbijano sodbo graja v delu, ki se nanaša na obtožena D. R. in F. M., katerima je obtožba očitala, da naj bi obtoženi M. tajnemu delavcu policije dne 01.08.2014 prodal 502 tableti, dne 28.08.2014 pa še 1000 tablet ecstasya oziroma amfetamina, pri čemer pa je poskušal storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom, saj so tablete vsebovale spojino 1-(benzofuran-yl)-N-methylpropan-2-amine (MAPB) in spojino 1-(benzofuran-yl)-N-ethylpropan-2-amine (EAPB), ki pa po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog nista bili razglašeni za droge, pri čemer naj bi obtoženi M. tablete za prodajo dobil od obtoženega D. R., kateremu je po tem, ko je od tajnega delavca policije prejel plačilo, tudi izročil denar. Sodišče prve stopnje je ta očitek iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja izpustilo z utemeljitvijo, da je ugotovilo, da sta obtoženca že takoj ob prijetju izjavila, da sta prodajala tablete, ki niso bile prepovedane oz. da ni dokazov za to, da sta obtoženca ob sami prodaji menila, da gre za prava mamila. Razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo prvostopenjsko sodišče so prepričljivi. Dejansko je iz spisovnega gradiva videti, da sta obtoženca že takoj ob prijetju zatrjevala, da sta vedela, da prodajata substanco, ki v trenutku prodaje še ni bila uvrščena v Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, to vedenje pa utemeljila s podatki, pridobljenimi na spletni strani DrogArt. Kopija te spletne strani z dne 03.09.2014 se nahaja tudi v listinskem gradivu (l. št. 149-150), iz nje pa je razvidno, da substanci 5-MAPB in 5-EAPB v času, ko naj bi obtoženca obravnavano kaznivo dejanje storila, nista bili uvrščeni v zgoraj navedeno uredbo. Prav ima sicer okrožna državna tožilka, ko v svoji pritožbi navaja, da je tajni policijski delavec ves čas govoril o exstasyu in bil prepričan, da to tudi kupuje, tako, kakor to izpoveduje vodja kombinacije M. H.. Od kod obtožencema vedenje, da prodajata legalno substanco, ki sta jo tajnemu delavcu prikazovala kot extasy niti ni pomembno. Bistveno je njuno vedenje o tem, kaj prodajata. Njun naklep tedaj ni bil usmerjen v prodajo nezakonite substance, temveč zakonite, s tem, da jo potencialnemu kupcu pač prikažeta kot pravo drogo. V tem primeru pa ne moremo govoriti o kaznivem dejanju neprimernega poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, tako, kakor to pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče. Obtožena R. (l. št. 2876) in M. (l. št. 2879) sta tudi na glavni obravnavi ponovila to, kar sta povedala že ob prijetju in sicer, da sta vedela, da gre za substanco, ki je legalna. Tudi pravna teorija stoji na stališču, da se institut neprimernega poskusa ne more nanašati na primere, ko je storilec vedel, da sredstvo oziroma predmet ni primeren, da bi se z njim oziroma proti njemu lahko storilo kaznivo dejanje, saj v takih primerih pri storilcu ni mogoče ugotoviti naklepa (KZ s komentarjem, Splošni del, dr. Ivan Bele, str. 204). Glede na vse zgoraj navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da o neprimernem poskusu v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj dokazni postopek ni postregel z dokazi, ki bi ovrgli zagovor obeh obtožencev, da sta prodajala substanco, za katero sta vedela, da je legalna. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tedaj potrebno pritožbo okrožne državne tožilke, kolikor uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona kot neutemeljeno zavrniti, kar je posledično pripeljalo tudi do zavrnitve njene pritožbe v delu, kjer predlaga spremembo izrečene kazenske sankcije obema zgoraj navedenima obtožencema.

12. Zagovornika obtoženih D. R. in F. M. v svojih pritožbah menita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

13. Zagovornik obtoženega D. R. uvodoma izpodbija zakonitost odredbe za hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov, ki jih je v času izdaje odredbe uporabljal osumljeni D. H.. Gre za odredbo preiskovalne sodnice opr. št. I Kpd 92/2014 (I Kpd 12227/2014) z dne 19.03.2014. Meni namreč, da pri izdaji te odredbe niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi H. izvršil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Ob izdaji odredbe za hišno preiskavo je preiskovalna sodnica, da utemeljenost suma kot procesne predpostavke za izdajo odredbe izhaja iz uradnega zaznamka kriminalistov SKP PU Koper, ki sta ga dne 19.03.2014 sestavila kriminalista P. V. in B. B. (l. št. 230). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je moč iz vsebine tega uradnega zaznamka razbrati, da je dokazni standard utemeljenih razlogov za sum podan. Policista sta D. H. poznala že iz prejšnjih postopkov, pa tudi njegovo obnašanje po izhodu njega in A. K. iz stanovanjske hiše je bilo tolikanj nenavadno in oprezno, da je pri policistoma vzbudil sum o nezakonitem početju. Ravno zaradi tega pa sta se oba napotila za K., se mu predstavila s službenima izkaznicama in ga legitimirala, nakar se je slednji pognal v beg, vendar sta ga policista uspela dohiteti in ga kljub fizičnem upiranju obvladala. Ob tem so bili pri A. K. tudi zaseženi predmeti, razvidni iz zapisnika o zasegu na l. št. 232, za katere se je pozneje z ustrezno analizo ugotovilo, da gre za skupno 1,16 g heroina in 0,71 g konoplje. Vse to je v uradnem zaznamku (čeprav ne količinsko in po vsebini tudi navedeno), tako, da preiskovalna sodnica odredbe za hišno preiskavo ni izdala samo na podlagi sumljivega obnašanja H. in K., tako, kakor to v svoji pritožbi predstavlja pritožnik. Res je sicer, kar navaja, da sta policista za D. H. kot osebo, ki se ukvarja z mamili vedela že od prej, vendar pa ob tem ni videti razloga, zakaj bi to njuno operativno vedenje predstavljalo kakršnokoli oviro pri ugotavljanju razlogov za sum po 148. čl. ZKP.

14. V nadaljevanju svoje pritožbe zagovornik obt. D. R. svoje stališče o zatrjevani nezakonitosti odredbe za hišno preiskavo, o čemer je sodišče razlogovalo zgoraj, utemeljuje tudi s tem, da je preiskovalna sodnica predlog okrožnega državnega tožilstva štev. Kttp-z 2/2014 z dne 02.04.2014, s katerim je tožilstvo predlagalo zoper obtoženega D. R. izdajo odredbe za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, dne 04.04.2014 vrnila predlagatelju v dopolnitev s tem, da naj tožilstvo dopolni predlog za odreditev ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP s tem, da naj predlog vsebuje tudi podatke o tem, iz katerih virov je policistoma P. V. K. in B. B. D. H. bil poznan kot preprodajalec prepovedanih drog in s podatki o obravnavah H. zaradi preprodaje prepovedanih drog. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da bi te podatke morala preiskovalna sodnica zahtevati že pri odločanju o predlogu za opravo hišne preiskave in da je v bistvu sodišče svojo odločitev za izdajo odredbe o hišni preiskavi z dne 19.03.2014 utemeljevalo za nazaj. S takšnim stališčem pritožnika se ni mogoče strinjati. Pritožnik namreč ob tem prezre, da je preiskovalna sodnica odredbo za hišno preiskavo pri D. H. dne 19.03.2014 izdala na podlagi določbe 166. člena ZKP, torej kot nujno preiskovalno dejanje. Ne glede na to, da mora biti tako pri izdaji odredbe za hišno preiskavo kakor tudi pri odrejanju ukrepov po 150. členu ZKP podan isti dokazni standard, t.j. utemeljeni razlogi za sum, pa je potrebno vseeno povedati, da je potrebno ob nujnosti postopanja po določbi 166. člena ZKP ta dokazni standard razlagati manj restriktivno, kakor sicer, kar je preiskovalna sodnica tudi storila. Tako se tudi v tem delu izkaže pritožba zagovornika obtoženega D. R. kot neutemeljena. Prav tako se ni moč strinjati s stališčem pritožnika, da samo zaradi tega, ker organi pregona na podlagi odredb ODT s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v času od aprila do junija 2014 niso zbrali nobenih dokazov o kriminalni dejavnosti obtoženega D. R., ni bilo podlage za oceno o danosti utemeljenih razlogov za sum, da pritožnik izvršuje kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, s tem pa ne tudi pogojev za nadaljnje izvajanje in odrejanje preiskovalnih ukrepov po 150. členu ZKP. Sicer pa o tem prepričljivo v svoji sodbi razloguje prvostopenjsko sodišče in se pritožbeno sodišče s temi razlogi tudi v celoti strinja, tako, da jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

15. Zagovornik obtoženega D. R. zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik vidi v nejasnosti razlogov oz. v nasprotju z vsebino zapisnika. Kakšen zapisnik ima pritožnik v mislih in v čem naj bi nejasnost razlogov bila, pritožnik podrobneje ne pove. Navaja sicer, da je koordinator akcije povedal, da naj bi zapis oziroma poročilo tajnega delavca z dne 29.06.2014 (l. št. 1019) nastal po naročilu policije in da so se v poročila o tajnem delovanju, po naročilu policije, očitno selektivno beležili zgolj tisti podatki in dogodki, ki bi bili v škodo, ne pa tudi v korist pritožnika. Kateri podatki naj bi v korist pritožnika bili pa zagovornik tudi ne navede, povsem jasno pa je, da so prikriti preiskovalni ukrepi namenjeni kazenskemu pregonu in da bodo izvajalci le-teh v svoja poročila vpisovali le podatke, ki so operativno zanimivi.

16. Zagovornik obtoženega D. R. v svoji pritožbi nadalje navaja, da ni mogoče mimo dejstva, da sploh niso bili izpolnjeni pogoji za identifikacijo A. K., oziroma da sta policista P. V. in B. B. ravnala v nasprotju z določbo 4. alinee prvega odstavka 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol - Ur. list RS 23/2015 z dne 03.04.2015). Navedena določba je povsem jasna in dovoljuje policistom ugotavljanje identitete osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete po tej določbi zadošča torej le sum policista o določenem inkriminiranem početju, bodisi, da gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Oba policista sta natančno pojasnila, poznavajoč osebnost D. H. in obnašanje obeh ob izstopu iz H. hiše, zakaj sta se odločila za ugotavljanje identitete A. K., kar se je v končni fazi izkazalo kot utemeljeno. Sicer pa je potrebno v zvezi s tem povedati še to, da je A. K., po tem, ko sta ga oba policista pozvala, naj se identificira, slednjima najprej izročil osebno izkaznico in se šele nato pognal v beg, v posledici česar sta oba policista stekla za njim in ga pozneje tudi prijela. Vse to se je dogajalo po tem, ko sta se oba policista A. K., skladno z določbo drugega odstavka 21. člena ZNPPol tudi identificirala kot policista. V zvezi s tem zagovornik obtoženega D. R. še navaja, da sta policista ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 35. člena Zakona o policiji (Zpol), pri čemer pa očitno spregleda, da sta določbi 4. alinee prvega odstavka 40. člena ZNPPol in četrte alinee 35. člena Zakona o policiji povsem identični. Kakorkoli si pritožnik prizadeva prikazati drugače, pa je na dlani, da je mogoče s teleološko razlago navedene zakonske oziroma pojma „vzbujanja suma“ priti edinole do zaključka, da je ocena o tem, ali je ta sum podan ali ne prepuščena subjektivni oceni policistov, ki tako osebo na določenem kraju zaznajo. Dejstvo je, da je bil obema policistoma D. H. iz prejšnjih postopkov znan in da je bilo obnašanje obeh ob izstopu iz H. stanovanja nenavadno, to pa po oceni pritožbenega sodišča zadošča za to, da se je pri obema porodil sum o tem, da se dogaja nekaj nezakonitega, v posledici česar sta se tudi odločila da bosta z A. K. opravila postopek ugotavljanja identitete. Prav nikakršne nezakonitosti pri tem ni ugotoviti, v posledici česar se izkaže tudi v tem delu pritožba zagovornika obtoženega D. R. kot neutemeljena. Kolikor pa se isti pritožnik v svoji pritožbi spušča v samo analizo vsebine uradnega zaznamka policistov P. V. in D. H. in primerja njuni izpovedbi na sodišču s tem, kar sta zapisala v uradnih zaznamkih z dne 19.03. in 04.04.2014, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tem v izpodbijani sodbi prepričljivo navedlo v točkah od 26 do 41 obrazložitve, da nikakršnih nasprotij v teh razlogih ni zaznati in jih tedaj tudi pritožbena izvajanja omajati ne morejo, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer so določene pritožbene navedbe kot na primer, na kakšni razdalji sta policista H. in K. opazovala, povsem nebistvene.

17. Zagovornik obtoženega D. R. vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi v tem, ker naj sodišče prve stopnje v razlogih grajane sodbe ne bi nič navedlo o tem, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za analizo njegovemu varovancu zasežene indijske konoplje. Ta pritožbena navedba pa ne drži, saj je sodišče razloge za zavrnitev dokaznega predloga navedlo in jih zapisalo v točki 172 obrazložitve.

18. Zagovornica obtoženega D. Š. tudi izpodbijano sodbo prvenstveno graja zaradi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 18. členom in četrtim odstavkom 154. člena ZKP. V zvezi s tem pritožnica meni, da bi sodišče prve stopnje svojih sodbenih zaključkov ne smelo opreti tudi na prisluh Ktt RADO-1 oz. pogovor štev. 3635 z dne 23.10.2014, opravljen med soobtoženima D. Š. in D. J., pri čemer je bil pogovor opravljen s telefona soobtoženega D. R.. Pritožnica pri tem očitno spregleda, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe zoper obtoženega D. Š. ni oprlo samo na prisluh, ki ga pritožnica izpostavlja v svoji pritožbi, temveč tudi na druge prikrite preiskovalne ukrepe, ki jih sodišče natančno navede v razlogih svoje sodbe v točkah od 108 dalje, med njimi tudi na ukrep tajnega opazovanja. Prav ti razlogi pa nedvomno kažejo na posredovalno vlogo obtoženega Š., četudi zoper njega prikriti preiskovalni ukrepi niso bili odrejeni, to njegovo vlogo pa nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da so na zavitku droge, ki jo je v končni fazi soobtoženi F. M. izročil tajnemu delavcu bile zavarovane sledi tudi soobtoženega D. Š., za kar prav gotovo ne bi bilo nikakršnega razloga, v kolikor pritožničin varovanec pri vsej stvari ne bi imel nikakršne vloge. Sicer je pa potrebno tudi povedati, da ni nikakršnega dvoma o tem, da je dne 23.10.2014 policija zoper obtožena D. R. in F. M. zakonito in po dovoljenju državnega tožilstva zakonito izvajala ukrepe tajnega opazovanja po tretjem odstavku 149.a člena, navideznega odkupa po prvem odstavku 155. člena in tajnega delovanja po drugem odstavku 155.a člena ZKP. Pri tem pa je potrebno še posebej opozoriti na določbo devetega odstavka 149.a člena, v kateri je navedeno, da če pride oseba, zoper katero se ukrep izvaja (v konkretnem primeru sta bila to obtožena R. in M.) v stik z drugo osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja ukrep tajnega opazovanja, lahko policija to osebo zanjo opazuje tudi brez odredbe iz petega ali šestega odstavka 149.a člena ZKP, če je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitev drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožničina pritožba v delu, v katerem namiguje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljena.

19. Zagovornik obtoženega D. R. graja tudi ugotovljeno dejansko stanje in sicer v delu pod tč. A/4 izreka, kjer se obtožencu očita, da je na svojem domu hranil 78,5 gramov konoplje, ki je bila namenjena nadaljnji prodaji. Ne bo držalo to, kar v svoji pritožbi navaja zagovornik, da je sodišče prve stopnje sodbo v tem delu izreklo samo na podlagi količine zasežene konoplje, temveč je dejstvene sklepe v tem delu sprejelo tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov in upoštevaje obtoženčevo premoženjsko stanje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prvostopenjskim, da je bilo zaseženo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji. Obtožencu je bilo gotovo jasno, da konoplja s potekom času izgublja na svoji učinkovitosti in vrednosti in če bi jo dejansko posedoval samo za svoje potrebe, potem je v tako veliki količini gotovo ne bi hranil pri sebi doma, določeno količino celo v nezavarovani obliki. Prav tako je splošno znano, da za indijsko konopljo uživalci ne potrebujejo posebne elektronske tehtnice, prav taka pa je bila obtoženemu D. R. tudi zasežena. Nenazadnje pa je iz zapisnika o zasegu predmetov na l. št. 1487 do 1492 tudi videti, da obtožencu na njegovem domu druga mamila niso bila zasežena in če bi indijsko konopljo potreboval dejansko samo za svoje namene, potem tudi ni bilo nikakršnega razloga za to, da bi policistom, ki so razpolagali z odredbo za hišno preiskavo, ne dovolil vstopa v svoje stanovanje, tako pa je iz zapisnika o preiskavi stanovanja razvidno, da so policisti morali vanj vstopiti nasilno.

20. Zagovornik obtoženega F. M. uveljavlja prvenstveno pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vidi jo v tem, da je delovanje tajnega delavca z delovno oznako TD 5555 predstavljalo policijsko provokacijo, v posledici česar bi morali vsi dokazi, pridobljeni z delovanjem TPD biti iz spisa izločeni, saj naj bi v nasprotnem primeru njegovemu varovancu, obtoženemu F. M., ne bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Tako, kakor že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je zagovornik tudi v pritožbi izpostavil sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Furcht proti Nemčiji, štev. 54648/2009 z dne 23.10.2014, za katero meni, da je sodišče v njej jasno označilo mejo dopustnega od nedopustnega ravnanja provokatorja. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani kazenski zadevi o nikakršni provokaciji ni mogoče govoriti. Do prve informacije o obtoženemu F. M., kot osebi, ki se ukvarja z razpečevanjem in preprodajo mamil so policisti prišli v okviru izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov zoper D. R., in A. T.. V okviru izvajanja teh ukrepov pa je tajni delavec spoznal tudi obtoženega F. M., tako, kakor je to razvidno iz poročila tajnega delavca z dne 29.06.2014. Tega dne je obtoženec tajnega delavca seznanil s tem, da mu lahko nabavi kokain in indijsko konopljo, ponudil pa mu je v nakup tudi pištolo in zaupal svojo telefonsko številko. Do naslednjega naključnega srečanja med tajnim delavcem in obtoženim F. M. pa je prišlo dne 04.07.2014, ko je tajni delavec obtoženca srečal v baru bencinskega servisa v Kopru in ga istega dne tudi poklical, kar kaže na očiten interes obtoženca, družiti se s tajnim delavcem, vse z namenom prodaje mamil. Iz vseh nadaljnjih poročil tajnega delavca pa tudi iz njegovega zaslišanja na glavni obravnavi je videti, da je bil vedno obtoženi M. isti, ki je pričel s pogovorom o mamilih in da je bil tajni delavec le tisti, ki je z ustreznim odzivanjem na te obtoženčeve navedbe pač zbiral informacije v okviru izdanega dovoljenja za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. Bistvo operativnega načina zbiranja podatkov je namreč v tem, da skuša izvajalec takšnega ali drugačnega prikritega preiskovalnega ukrepa s preiskovancem vzpostaviti tolikšno stopnjo zaupanja, da lahko na podlagi prav tega zaupanja zbere čimvečjo količino podatkov, relevantnih za kazenski postopek, pri čemer pa seveda takšno zbiranje podatkov ne sme preseči izdanega mu dovoljenja, prav tako pa tudi ne sme preseči nivoja, ko bi lahko delovanje tajnega delavca prešlo v provokacijo. O provokaciji je namreč mogoče govoriti le takrat, ko bi preiskovanec, v konkretnem primeru obtoženi F. M., kaznivih dejanj brez aktivnega delovanja tajnega delavca ne izvrševal, tako, kakor je to tudi smiselno navedeno v določbi tretjega odstavka 155. člena ZKP. Iz zbranih poročil o tajnem delovanju pa je videti, da temu ni bilo tako. Zato tudi srečanj tajnega delavca z družinskimi člani obtožnega F. M. ni mogoče šteti kot provokacijo v smeri napeljevanja obtoženca k izvršitvi sedaj obravnavanih kaznivih dejanj.

21. Kolikor pa zagovornik obtoženega F. M. v svoji pritožbi navaja, da naj bi bila s tem, ko je sodišče poklonilo vero poročilom tajnega delavca o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov kršena tudi obtoženčeva pritožba do poštenega sojenja iz drugega odstavka 18. člena ZKP pa mu tudi ne gre pritrditi. To, če sodišče opre svojo sodno odločbo na poročila o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, pri čemer seveda ne sme iti za provokacijo oziroma izzivanje kriminalne dejavnosti, o čemer je sodišče razlogovalo zgoraj, ne more že samo po sebi predstavljati kršitve pravice do poštenega sojenja, saj če bi sprejeli zagovornikove pritožbene navedbe, da je temu tako pač zaradi tega, ker se obtoženec zoper izsledke prikritih ukrepov praktično ne more braniti, potem bi kršitev pravice do poštenega sojenja predstavljala že prikritost preiskovalnih ukrepov kot taka, pri čemer pa bi bila taka teza popolnoma nelogična in v končni fazi tudi v nasprotju s smislom izvajanja ukrepov. Kolikor pa pritožnik v svoji pritožbi oporeka kredibilnosti vsebine poročil tajnega delavca, ta svoj dvom pa utemeljuje z nezanesljivostjo oz. pozabljivostjo tajnega delavca na zaslišanju na glavni obravnavi, pa mu je potrebno povedati, da so poročila tajnega delavca namenjena prav temu, da se zavarujejo podatki in dokazi, zbrani tekom samega izvajanja ukrepov, pri čemer pa ni najti prav nikakršnega razloga, zakaj bi tajni delavec v poročila zapisoval nekaj, kar se ni pripetilo, še posebej, ker bi se s tem tudi sam izpostavil kazenskemu postopku.

22. Zagovornik obtoženega S. B. sicer uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe kazenskega zakonika in zaradi izreka o kazenski sankciji, pri čemer pa je vsebinsko videti, da se njegova pritožba nanaša predvsem na dejstvene okoliščine in sklepe, ki jih je v zvezi s tem storilo sodišče prve stopnje, deloma pa tudi na kršitev kazensko-procesne zakonodaje. Pritožnik sodišču prve stopnje zameri predvsem to, da je svojo odločitev oprlo zgolj na zapise tajnega policijskega sodelavca, ki naj bi bili po pritožnikovih zatrjevanjih sestavljeni le na podlagi domnevnih izjav soobtoženega F. M. in iz katerih naj bi izhajalo, da slednji prepovedano drogo kokain nabavlja pri S. B., pri čemer pa M. kaj takega vseskozi zanika. Zagovornik nadalje izpostavlja, da je izpodbijana sodba opravila preizkus zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov le v razmerju do obtoženih F. M. in D. R., ne pa tudi do soobtoženega S. B., zoper katerega ukrepi niso bili odrejeni, v posledici česar zagovarja stališče, da sodišče prve stopnje na takšna poročila tajnega delavca svoje sodbe ne bi smelo opreti.

23. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imelo sodišče prve stopnje ob izvedenih dokazih dovolj podlage, za gotovosten zaključek, da je obtoženi F. M. mamila, v konkretnem primeru prav kokain, nabavljal od soobtoženega S. B., ki se prične v poročilih tajnega delavca kot dobavitelj kokaina pojavljati že dne 04.07.2014. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako obtoženega S. B. spoznalo za krivega, da je dne 26.07.2014 soobtoženemu F. M. prodal najmanj 6,24 g kokaina, po ceni 700 EUR za 10 gramov. Pritožbeno sodišče v ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne dvomi. Res je sicer, kar navaja zagovornik obtoženega B., da zoper njega izvajanje posebnih preiskovalnih ukrepov ni bilo odrejeno, niti izvajano, saj tudi ni moglo biti. Tajni delavec je namreč do podatka, da je obtoženi M. kokain, ki je bil predmet nakupa mamila dne 26.07.2014, kupil ravno od obtoženega S. B. in kar je opisano v točki C krivdoreka, prišel zgolj po naključju, kar pa še ne pomeni, da je ta podatek nezakonit dokaz. Do te informacije se je tajni delavec dokopal na podlagi izvajanja odrejenega ukrepa tajnega delovanja zoper obtoženega F. M., v okviru tega delovanja pa izvedel tudi za soobtoženega S. B.. Po določbi drugega odstavka 155.a člena ZKP se tajno delovanje izvaja z vključitvijo tajnih delavcev in neprekinjenim ali ponavljajočim zbiranjem podatkov o osebi ter njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavec je tako do podatka o obtoženemu B. prišel v okviru zbiranja podatkov o kriminalni aktivnosti obtoženega F. M., zoper katerega pa je bil ukrep odrejen. Skupno je tako dne 26.07.2014 soobtoženi S. B. obtoženemu F. M. prodal najmanj 6,24 g kokaina, ki jo je nato slednji v dveh partijah in sicer dne 29.07. in 01.08. 2014 prodal tajnemu delavcu policije in kar je predmet opisa pod B/1 in 2 krivdoreka. Sklepno je tedaj potrebno povedati, da nikakršnega razloga za izločitev poročil tajnega delavca policije, ki se nanašajo na sodelovanje obtoženega M. in B. in ki slednjega tudi obremenjujejo ni, saj tajni delavec policije svojega delovanja ni usmerjal zoper obtoženega S. B., temveč zoper obtoženega F. M., zoper katerega pa je bil ukrep tajnega delovanja nedvomno zakonito odrejen. Kolikor pa zagovornik obtoženega S. B. v pritožbi navaja, da je sodbeno zaključevanje o obtoženčevem namenu prodaje prepovedane droge iz dejstva zasežene količine droge 0,03 g kokaina v obtoženčevem stanovanju zmotno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta količina zaseženega mamila sploh ni predmet tega kazenskega postopka in da sodišče v razlogih sodbe le povzema podatke o tem, kaj je bilo na hišni preiskavi, opravljeni dne 23.10.2014 zaseženo. Strinjati se je sicer z zagovornikom, da sodišče v sodbenih razlogih zapiše, da tudi dejstvo, da je bilo pri obtožencu najdenih 0,03 g kokaina potrjuje navedbe soobtoženega F. M. tajnemu delavcu, da naj bi se obtoženec ukvarjal s trgovanjem z drogo, samo po sebi ne bi zadostovalo, vendar pa pritožnik ob tem pozablja, da sodišče obsodilne sodbe zoper njegovega varovanca ni oprlo zgolj na ta podatek, temveč tudi na ostale dokaze, o katerih sodišče razloguje na straneh od 54 do 59 sodbe. Zaključki, ki jih sodišče prve stopnje glede inkriminirane dejavnosti obtoženega S. B. navaja v razlogih prvostopenjske sodbe so tolikanj prepričljivi, da jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo.

24. Zagovornica obtoženega D. Š. v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je edini obremenilni dokaz zoper obtoženca DNK sled na vrečki zasežene droge. To nedvomno izhaja iz poročila NFL na list. številkah 2468 do 2469. V zvezi s tem obtoženec navaja, da ne ve, kako se je njegova biološka sled znašla na zaseženi vrečki z mamilom in predvideva, da se je tam znašla zaradi motorja, ki naj bi ga pogosto uporabljal. Iz poročila o tajnem delovanju z dne 23.10 2014 je razvidno, da sta bila edina, ki sta sploh lahko prišla v stik z zaseženim mamilom, ki ga je obtoženi M. že prodal tajnemu delavcu, edino slednji in D. Š., prav biološke sledi teh dveh obtožencev pa so bile na plastični vrečki tudi najdene. Pritožbena teza, s katero zagovornica skuša omajati dejstvene zaključke prvostopenjskega sodišča je tolikanj neživljenjska, da je sodišče njen dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca utemeljeno zavrnilo v točkah 133 in 134 obrazložitve, s čimer pa se pritožbeno sodišče tudi v celoti strinja in jih sprejema.

25. Zagovornik obtoženega D. J. sicer v svoji pritožbi navaja, da grajano sodbo izpodbija zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da pritožbeni razlog po 11. točki 371. člena ZKP ni podan oziroma da so razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v podkrepitev svoje odločitve zadostni in tudi prepričljivi, o čemer bo sodišče razlogovalo pozneje. Pa tudi sicer se zagovornik v utemeljitev navedenega pripornega razloga sklicuje zgolj na, po njegovem videnju, neprepričljive dejstvene sklepe, ki pa so lahko upoštevni le v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožbenim razlogom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Zagovornik v zvezi s tem izpostavlja, da neposredni dokazi, izvedeni na glavni obravnavi ne dajejo dovolj podlage za gotov zaključek, da je bil prav obtoženi D. J. tisti, ki je soobtoženima Š. in D. R. predal skupno 49,31 g heroina oz. ne izključujejo možnosti, da tega ni storil kdo drug. Pritožbeno sodišče v dejstvene zaključke okrožnega sodišča ne dvomi, zlasti ne v tiste, ki jih je slednje navedlo v točkah 123, 124 in od 128 do 139 spisa. V zvezi s tem pritožnik izpostavlja svojo oceno, da se sodišče prve stopnje do odločilnih dejstev, ki so del sklenjenega kroga indicev ni opredelilo, pri čemer je potrebno pritožniku povedati, da se sodišču do indicev ni bilo potrebno opredeljevati, to pa zaradi tega, ker je imelo na razpolago dovolj dokazov, ki so pokazali na nedvomno vpletenost obtoženega J. v inkriminirano početje. Ne bo držalo to, kar v nadaljevanju svoje pritožbe navaja zagovornik, da naj bi sodišče o vlogi obtoženega D. J. oziroma njegovi krivdi za inkriminirano početje, razlagalo zgolj v točki 124 obrazložitve, saj je videti, da sodišče o tem razlaga tudi v nadaljevanju obrazložitve, predvsem v točki 131, kjer svoje zaključke opre na podatke o telefonski komunikaciji med soobtoženima R. in Š., kakor tudi na izsledke tajnega opazovanja, iz katerih izhaja, da sta odšla obtožena R. in Š. k soobtoženemu J. po drogo, pri čemer je mamilo prevzel prav obtoženi Š., čigar DNK sled je bila na zaseženi vrečki z mamilom tudi najdena, o čemer je višje sodišče razlogovalo že zgoraj. Na podlagi vseh navedenih dokazov tako o vlogi obtoženega D. J. kot dobavitelja mamila ni nikakršnega dvoma in sicer dokaj posplošene pritožbene navedbe prvostopenjskih zaključkov o tem ne morejo omajati.

26. Zagovornik obtoženega F. M. graja višino obtožencu izrečene kazenske sankcije, kar utemeljuje s tem, da je sodišče prezrlo olajševalne okoliščine, ki pri obtožencu nedvomno obstoje, vidi jih pa v skrbi za dva mladoletna otroka in pa dejstvu, da je bila vsa količina zasežene droge prodana tajnemu policijskemu delavcu, s čimer namiguje na to, da kakšna škoda za zdravje ljudi s tem ni nastala. V zvezi s tem pa je potrebno povedati, da storilec kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu ali predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog lahko to kaznivo dejanje stori z eno ali več izvršitvenimi oblikami, navedenimi v prvem odstavku citirane določbe, pri čemer pa ni nujno, da bi morala droga priti do neposrednih uporabnikov, t.j. odjemalcev. Sicer pa je v zvezi s tem potrebno opozoriti tudi na to, da je bil z izpodbijano sodbo obtoženi F. M. spoznan za krivega tudi dveh ravnanj, opisanih pod točkama B/4 in 5 izreka sodbe, kjer pa je obtoženec mamilo prodal neposrednima uživalcema. Kolikor pa pritožnik navaja, da sodišče kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo skrbi za dva mladoletna otroka, je potrebno povedati, da je to sicer res, vendar pa ta olajševalna okoliščina, upoštevaje obtoženčevo inkriminirano početje v relativno kratkem časovnem obdobju in ostale okoliščine, ki jih je v razlogih navedlo sodišče prve stopnje, do milejše kazni ne more pripeljati. Nenazadnje pa je tudi na mestu ocena, da se je obtoženec svojega očetovstva zavedal, pa se je vseeno odločil za izvrševanje obravnavnih kaznivih dejanj, dasiravno je vedel, da ga v primeru prijetja lahko doleti tudi zaporna kazen.

27. Zagovornik obtoženega D. J. v svoji pritožbi meni, da je kazen, izrečena obtoženemu D. J. povsem neprimerna in da kot taka ne ustreza standardu pravične kazni. Pri tem pa pritožnik spregleda, da sodišče prve stopnje obtoženca sploh ni kaznovalo. Po določbi 43. člena KZ-1 so kot kazni določene zapor, denarna kazen in prepoved vožnje motornega vozila, medtem, ko je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo samo opozorilno sankcijo. Tudi ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o storilčevi krivdi, saj je o tem podrobno razlogovalo v delo obrazložitve, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko E krivdoreka. Kolikor pa zagovornik meni, da se sodišče z olajševalnimi okoliščinami pri njegovem varovancu sploh ni ukvarjalo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo temu tako pač zaradi tega, ker jih ni zasledilo. Res je sicer, da obtoženec za tovrstno kaznivo dejanje še ni bil kaznovan, res pa je tudi to, da je sedaj obravnavno kaznivo dejanje storil v času trajanja preizkusne dobe zaradi pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Piranu, opravilna številka I K 7368/2013 z dne 13.10.2014, ki pa je sodišče zaradi drugovrstnosti kaznivega dejanja ni preklicalo. Ta okoliščina pa že sama po sebi kaže na obtoženčev odnos do spoštovanja pravnega reda. V nadaljevanju pa zagovornik meni, da se izkaže njegovemu varovancu izrečena kazenska sankcija kot prestroga tudi zaradi dejstva, da nikakršne škodljive posledice s tem niso nastale, vendarle pa je ta pritožbena navedba neupoštevna. Samo dejstvo, da je 49,31 g heroina bilo prestreženo preden je doseglo končne odjemalce olajševalna okoliščina ne more biti, saj je, kakor to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, obtoženec z opisanim ravnanjem izpolnil vse objektivne in subjektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja. Prav tako ne more biti olajševalna okoliščina dejstvo, da je obtoženec brez zaposlitve in prihodkov, saj izvrševanje kaznivih dejanj za izboljšanje socialnega in premoženjskega stanja obtoženca prava pot pač ne more biti. Zagovornikova pritožba se tedaj izkaže kot neutemeljena.

28. Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Glede na to, da zagovorniki obtoženih D. R., S. B. in D. Š. pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP niso izrecno uveljavljali, je pritožbeno sodišče, upoštevaje zgoraj navedeno določbo, izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in nje odmero pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče v tej smeri tako glede vrste, kakor tudi odmere kazenski sankcij, nikakršnih pomislekov nima. Prav enaka ugotovitev pa velja tudi za tisti del sodbe, kjer je sodišče prve stopnje na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 obtoženim D. R., F. M. in S. B. odvzelo protipravno pridobljene premoženjske koristi.

29. Zagovornik obtoženega D. R. izpodbijano sodbo graja tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka. V tem delu izreka je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta v skladu z določilom prvega odstavka 95. člena ZKP obtožena D. R. in F. M. dolžna nositi oz. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroške zagovornikov, ki so jim bili postavljeni po uradni dolžnosti ter sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Iz zapisnika o zaslišanju obtoženega D. R. na l. številki 1870 je videti, da obtoženec poklic ima, saj je po poklicu prodajalec, ki je imel celo svojo dejavnost, ki pa jo je zaprl in se na zavodu za zaposlovanje prijavil kot iskalec zaposlitve. Prav tako je razvidno, da naj bi obtoženec z igrami na srečo (poker) zaslužil okoli 1.000 EUR mesečno. Vse navedeno govori v prid ugotovitvi, da obtoženčeve premoženjske razmere očitno niso tako slabe, kakor to skuša prikazati zagovornik. Sicer pa, kolikor pritožnik omenja stigmatizacijo, ki naj bi je bil njegov varovanec deležen zaradi obravnavanega kazenskega postopka, pa mu je potrebno povedati, da mora s tem vsakdo, ki se ukvarja z dejavnostjo onkraj zakona tudi računati, kar velja tudi za plačilo stroškov kazenskega postopka, ki so pač naravna posledica vsake pravnomočne obsodilne sodbe, seveda ob obstoju okoliščin, ki takšno plačilo omogočajo. Glede na to, da so pri obtoženem R. te okoliščine podane, je bilo tudi v tem delu pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti.

30. Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal. V posledici te ugotovitve pa je bilo vse pritožbe na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

31. Nihče od pritožnikov s pritožbo ni uspel. Na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je pritožbeno sodišče sklenilo obtožene S. B., D. Š. in D. J. dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti, saj je ugotovilo, da bi s plačilom sodne takse zaradi nezaposlenosti in kakršnegakoli vira dohodkov lahko bilo ogroženo njihovo vzdrževanje. Enake odločitve pa ni sprejelo tudi v delu postopka, ki se nanaša na obtožena D. R. in F. M., ki svoje dohodke imata.