Jedro

Ker podružnica v času, ko je bila izdana bančna garancija, ni bila samostojna pravna oseba (3.b člen ZPod), je obveznosti v pravnem prometu lahko sprejemala le v imenu in za račun matične banke, torej banke X., d. d. Čeprav je kasneje prišlo do oddelitve Podružnice D. in nastanka samostojne banke P., d. d., so glede na določilo 187. člen ZPod z delitvijo oz. oddelitvijo za obveznosti, nastale pred takim statusnim preoblikovanjem, solidarno odgovorni upnikom tisti subjekti, ki so nastali z delitvijo. To posledično pomeni, da z registracijo banke P., d. d., nastale z oddelitvijo Glavne podružnice D. tožene stranke, obveznost tožene stranke iz izdane garancije ni prenehala.

Glede na brezpogojno zavezo tožene stranke za izpolnitev obveznosti kreditojemalca gre po presoji pritožbenega sodišča za neodvisno bančno garancijo, po katerem banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovanja obveznosti. Taka garancija pa je abstraktna in neodvisna od osnovnega posla, za zavarovanje katerega je bila izdana. Drugače povedano: banka garant nima ugovorov iz posla, za katerega izpolnitev garantira. Garantu pa je v takem primeru vendarle priznana pravica odklonitve izplačila, če je zahteva upravičenca iz garancije očitno in nesporno neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 184.756,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.156,02 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na obveznosti tožene stranke kot garanta iz bančne garancije, ki jo je v zavarovanje vračila kredita kreditojemalca U. izdala banka X., d. d., Glavna podružnica D. Ni sporno, da je bila dne 3. 6. 1992 na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v D. registrirana in vpisana kot samostojna pravna oseba banka P., d. d., s sedežem v D. kot pravna naslednica banke X., d. d., Glavne podružnice D., kot tudi ni sporno, da tožena stranka banka X., d. d., še vedno obstaja.

6. Bosna in Hercegovina je svojo samostojnost razglasila marca 1992. Z Uredbo z zakonsko močjo o prevzemu in izvedbi zveznih zakonov, ki se v Bosni in Hercegovini izvajajo kot republiški zakoni (Službeni list R BiH, št. 2/1992 z dne 11. 4. 1992), je v svoj pravni red prevzela tudi Zvezni zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah in Zakon o podjetjih, z Uredbo z zakonsko močjo o prevzemu Zakona o obligacijskih razmerjih (Službeni list R BiH, št. 2/92) pa tudi ZOR. Ker je bila s statusnim preoblikovanjem tožene stranke nastala P., d. d., registrirana 3. 6. 1992, je torej za pravne posledice statusnega preoblikovanja tožene stranke treba uporabiti določbe Zakona o bankah in drugih finančnih organizacijah in Zakona o podjetjih. Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah ni imel določb o statusnem preoblikovanju bank, je pa v 3. členu napotoval na uporabo določb drugih zakonov. V primeru statusnih preoblikovanj družb je bilo zato potrebno uporabljati Zakon o podjetjih (v nadaljevanju ZPod).

7. Ker podružnica v času, ko je bila izdana bančna garancija, ni bila samostojna pravna oseba (3.b člen ZPod), je obveznosti v pravnem prometu lahko sprejemala le v imenu in za račun matične banke, torej banke X., d. d. Čeprav je kasneje prišlo do oddelitve Podružnice D. in nastanka samostojne banke P., d. d., so glede na določilo 187. člen ZPod z delitvijo oz. oddelitvijo za obveznosti, nastale pred takim statusnim preoblikovanjem, solidarno odgovorni upnikom tisti subjekti, ki so nastali z delitvijo. To posledično pomeni, da z registracijo banke P., d. d., nastale z oddelitvijo Glavne podružnice D. tožene stranke, obveznost tožene stranke iz izdane garancije ni prenehala. Ni namreč sporno, da tožeča stranka ni dala soglasja za prevzem obveznosti banke P., d. d., iz te garancije. Ker torej za izključno obveznost banke P., d. d., iz dane garancije ni podlage niti v določbah ZPod o statusnem preoblikovanju družb, niti v določbah ZOR, je torej podana v tem sporu pasivna legitimacija tožene stranke. Glede presoje pravnih posledic statusnega preoblikovanja tožene stranke je torej prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni določno postavljen, kar je imelo za posledico ugibanje sodne izvedenke in zgolj njeno oceno o višini dolga. Navedena ocena višine dolga namreč izhaja le iz prvotnega izvedenskega mnenja, ker izvedenka ni razpolagala z obrestno mero banke Y., na katero je bila vezana višina pogodbenih obresti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožeča stranka že v tožbi obrazložila prvotno vtoževano glavnico 2.641.773,00 Din, ki sestavlja dva še neplačana obroka kredita in sicer 315.000,00 Din, ki je zapadel v plačilo 30. 1. 1992 in 315.000,00 Din, ki je zapadel v plačilo 30. 4. 1992, ter obračunane pogodbene obresti, dogovorjene v kreditni pogodbi in sicer od še neplačane glavnice 1.575.000,00 Din za čas od 30. 7. 1991 do 30. 10. 1991 v znesku 637.062,80 Din, pogodbene obresti od 30. 10. 1991 do 30. 1. 1992 v znesku 950.420,30 Din, ter pogodbene obresti od 30. 1. 1992 do 30. 4. 1992 v višini 424.255,20 Din. Poleg tako oblikovane glavnice pa je s tožbenim zahtevkom zahtevala še plačilo zamudnih obresti po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ki velja v Republiki Sloveniji oz. obrestni meri po veljavni obrestni meri banke Y., ki jo ta zaračunava za investicijske kredite, zmanjšani za 5 %, v kolikor bo ta višja od obrestne mere in sicer: - od zneska 315.000,00 Din od 31. 1. 1992 do 30. 4. 1992, - od zneska 630.000,00 Din od 1. 5. 1992 do 9. 7. 1992 in od skupnega zneska glavnice 2.641.737,00 Din od 10. 7. 1992 dalje do plačila.

9. V vlogi z dne 22. 1. 2010 pa je tožeča stranka pojasnila tožbeni zahtevek na plačilo pogodbenih obresti. Navedla je, da je pogodbene obresti obračunala od neplačane glavnice iz kreditne pogodbe v znesku 1.575.000,00 Din za čas od 30. 7. 1991 do 30. 10. 1991 v znesku 637.062,80 SIT, navedeni znesek neplačane glavnice pa je pri izračunu pogodbenih obresti zniževala za vsakokrat zapadli obrok in sicer je od zneska 1.260.000,00 SIT (1.575.000 minus 315.000) obračunala pogodbene obresti od 30. 10. 1991 do 30. 1. 1992 v višini 950.420,30 SIT, od zneska 945.000,00 SIT (1.260.000,00 minus 315.000,00) pa obresti za čas od 30. 1. 1992 do 30. 4. 1992 v višini 424.255,20 SIT, vse v višini obrestne mere banke Y., ki je veljala za investicijske kredite, zmanjšane za 5 % skladno z 2. členom kreditne pogodbe. Tožbeni zahtevek je prilagodila spremembi denarne enote v Republiki Sloveniji tako, da je vtoževala 11.023,77 EUR (evrska protivrednost 2.641.737,00 Din oz. SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki veljajo v Republiki Sloveniji od zneska 315.000,00 SIT od 31. 1. 1992 do 30. 4. 1992, od 630.000,00 SIT od 1. 5. 1992 do 9. 7. 1992 in od 2.641.737,00 SIT od 10. 7. 1992 do 31. 12. 2006 in od 11.023,77 EUR od 10. 7. 1992 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je bil torej povsem določen in ga je bilo mogoče preizkusiti, tako postavljenemu tožbenemu zahtevku pa je sledila tudi sodna izvedenka finančne stroke v svojem izvedenskem mnenju (prvotnem in dopolnilnem). Tako opisno, pa določno postavljenemu tožbenemu zahtevku je prvostopenjsko sodišče tudi sledilo in s pomočjo obračuna izvedenke tudi ugotovilo dolg tožene stranke na dan izdaje sodbe. Zato ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni pritožnica, saj sodišče tožeči stranki ni prisodilo nekaj drugega ali nekaj več, kot je to uveljavljala v tožbenem zahtevku. Sodna izvedenka je namreč pri izračunu dolga tožene stranke v vseh variantah izračuna pogodbenih in zamudnih obresti upoštevala: - neplačani obrok, zapadel 31. 1. 1992, - neplačani obrok, zapadel 30. 4. 1992, - zapadle neplačane pogodbene obresti v obdobju od 31. 7. 1991 do 30. 4. 1992, - zamudne obresti na neplačane obroke od 31. 1. 1992 do 9. 7. 1992 in - zamudne obresti od vtoževane glavnice od 10. 7. 1992 do 31. 12. 2001, torej je pri izračunu dolga upoštevala obseg tožbenega zahtevka.

10. Prvostopenjsko sodišče se je s sklicevanjem na tako jasen obseg izračuna dolga v dopolnilnem izvedenskem mnenju (ki so mu priloženi tudi obračuni obresti – list. št. 188 do 202) in ga je v celoti sprejelo, implicitno tudi pojasnilo način obračuna dolga.

11. Pritožnica pa neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neupoštevanje materialnopravnega določila o prenehanju teka obresti, saj ne vsebuje materialnopravnega preizkusa, kakšne so bile obresti do 1. 1. 2002 ali so do tedaj že dosegle glavnico. Glede na pogodbeno določilo v 6. členu kreditne pogodbe o obrestni meri zamudnih obresti, po katerem je zamudna obrestna mera enaka obrestni meri po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti oz. po pogodbeni obrestni meri, v kolikor je le-ta višja, kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je izvedenka že v prvotnem izvedenskem mnenju (list. št. 157) ugotovila, da so bile zakonske zamudne obrestne mere višje od pogodbenih in zato obračunala zakonske zamudne obresti. Metode obračuna zamudnih obresti v višini obrestne mere zakonskih zamudnih obresti v dopolnilnem izvedenskem mnenju ni spreminjala, je pa zamudne obresti obračunala le do 31. 12. 2001. Ker ZOR, veljaven do 31. 12. 2001 ni omejeval teka zamudnih obresti, pač pa šele OZ, je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo in priznalo tožeči stranki le natekle zamudne obresti do 31. 12. 2001, kot jih je obračunala dotlej tudi sama izvedenka, s tem pa ustavilo tek zamudnih obresti.

12. Primerjava prvotno postavljenega tožbenega zahtevka v tožbi s tožbenim zahtevkom, opredeljenim v vlogi z dne 22. 1. 2010 pokaže, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek prilagodila zgolj veljavni denarni enoti in tudi v obrestnem delu zahtevka sledila prvotnemu tožbenemu zahtevku (tudi v prvotnem je namreč zahtevala zamudne obresti po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, veljavnih v Republiki Sloveniji oz. zamudne obresti po obrestni meri pogodbenih obresti, v kolikor bodo te višje), le od vtoževane glavnice 2.641.737,00 SIT oz. 11.023,77 EUR je zahtevala zamudne obresti dvakrat in sicer zamudne obresti od zneska 2.641.737,00 SIT od 10. 7. 1992 do 31. 12. 2006 in od zneska 11.023,77 EUR (ki je le evrska protivrednost prvotno opredeljene glavnice) od 10. 7. 1992 dalje do plačila. Pritožnica pa ne pove, zakaj naj bi bil tožbeni zahtevek na plačilo glavnice in obresti zastaran, saj tožeča stranka tako glavnico, kot zamudne obresti uveljavljala že z 10. 7. 1992 vloženo tožbo.

13. Pritrditi pa je pritožnici, da s sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, ker je prvostopenjsko sodišče tek zahtevanih zamudnih obresti, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno omejilo do 31. 12. 2001, prav tako pa ni odločilo o ponovno uveljavljanem tožbenem zahtevku tudi na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 11.023,77 EUR za čas od 10. 7. 1992 dalje do plačila. Vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe v delu, v katerem je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, ni vplivalo, predloga za dopolnitev sodbe pa tožena stranka ni podala.

14. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala neizpolnitev pogodbenih obveznosti kreditojemalke iz kreditne pogodbe, za katere izpolnitev je tožena stranka kot garant jamčila, je zatrjevala negativno dejstvo, ki ga praviloma ni mogoče dokazovati. Na stranki, ki zatrjuje izpolnitev obveznosti, za katero je garantirala, je torej dokazno breme, ki pa ga tožena stranka ni zmogla. Zatrjevanje izpolnitve obveznosti kreditojemalke iz kreditne pogodbe, ne da bi imela tožena stranka podlago v dokazih za tako sklepanje, se izkaže za neverodostojno, zlasti še glede na to, da tožena stranka ni navedla konkretnih podatkov o času in višini plačila obveznosti kreditojemalke. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago je zato pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka dokaznega bremena ne more prevaliti na tožečo stranko. Izvedba dokazov, s katerimi bi se šele dopolnila trditvena podlaga o pravilnem in pravočasnem izpolnjevanju pogodbenih obveznosti kreditojemalke iz kreditne pogodbe, pa ni dopustna. Tako se izkaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitane bistvene postopkovne kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožeče stranke ni pozvalo k predložitvi konto kartic za kreditojemalko, kot je v prvostopenjskem postopku predlagala pritožnica.

15. Povedanemu velja dodati, da iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da se je tožena stranka tožeči stranki kot upravičencu iz garancije zavezala, da bo brezpogojno izpolnila obveznosti kreditojemalca iz kreditne pogodbe, v kolikor slednji tega ne bi storil v dogovorjenem roku in na način, predviden s pogodbo. Glede na brezpogojno zavezo tožene stranke za izpolnitev obveznosti kreditojemalca gre po presoji pritožbenega sodišča za neodvisno bančno garancijo iz 1. odstavka 1087. člena ZOR, po katerem banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovanja obveznosti. Taka garancija pa je abstraktna in neodvisna od osnovnega posla, za zavarovanje katerega je bila izdana. Drugače povedano: banka garant nima ugovorov iz posla, za katerega izpolnitev garantira. Garantu pa je v takem primeru vendarle priznana pravica odklonitve izplačila, če je zahteva upravičenca iz garancije očitno in nesporno neutemeljena. Za tako obrambo tožene stranke kot garanta pa bi tožena stranka morala predložiti jasne in nedvoumne dokaze o tožnikovi zlorabi bančne garancije oz. prenehanju obveznosti tožene stranke kot garanta zaradi izpolnitve pogodbenih obveznosti naročnika garancije, za katerega je garantirala.

16. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.