Jedro

Zavarovancu toženke ni mogoče očitati drugega kot to, da je imetnik nevarne stvari oziroma da se je nevarna dejavnost izvajala (tudi) v njegovem interesu, zaradi česar je objektivno odgovoren za nastalo nezgodo. To pa utemeljuje oceno, da je njegova odgovornost le 30 %, saj je k nastanku nezgode botrovalo predvsem premalo pazljivo ravnanje tožnika samega. Vsak delavec (in vsak človek nasploh) je prvenstveno dolžan sam poskrbeti za svojo varnost, zato mora pri izvajanju del ravnati z ustrezno skrbnostjo.

V obravnavanem primeru ni izkazana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožnik se v zvezi s krivdno odgovornostjo sklicuje na več kršitev Sporazuma, kar ugotovi tudi sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da med posameznimi očitanimi kršitvami in nezgodo ni najti vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Dejansko stanje in postopek na prvi stopnji:

1. Tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči pri zavarovancu tožene stranke, T., d. o. o., v njihovih skladiščnih prostorih v M. Tožnik je bil takrat zaposlen kot voznik tovornjaka pri podjetju K. d. o. o., in je pred skladiščem z ročnim električnim viličarjem v tovornjak nakladal prazne palete. Palete so bile zložene v skladovnici (»štosu«) približno 2 metra visoko in pri nakladanju je tožnik z zgornjim delom skladovnice palet zadel zgornji rob tovornjaka, zaradi česar je paleta padla na tožnikovo nogo in ga poškodovala. Tožnik uveljavlja objektivno odgovornost zavarovanca toženke (ker je ročni električni viličar nevarna stvar, nakladanje palet s takim viličarjem pa nevarna dejavnost) in tudi krivdno odgovornost, ker naj bi zavarovanec toženke prekršil več določb lastnega internega akta – Sporazuma o upoštevanju ukrepov varstva pri delu in požarnega varstva (nedatiran, prilogi B6 in B7, v nadaljevanju Sporazum).

2. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku o zahtevku po temelju odločilo z vmesno sodbo, in sicer je ugotovilo, da je zavarovanec toženke za nesrečo odgovoren do 30 %, tožnik pa do 70 %. Obrazložilo je, da sta podani tako objektivna kot krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca.

Pritožbeni postopek:

3. Zoper vmesno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov.

4. Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da je pri nakladanju prišlo do vrste kršitev Sporazuma, saj so delavci zavarovanca tožniku dovolili, da se giblje po skladišču, sam upravlja z električnim viličarjem, ne da bi preverili, če je za to usposobljen, pri gibanju pa ga ni nihče nadzoroval. Če bi bil tožnik vešč nakladanja palet, ne bi prišlo do tega, kar mu sodišče očita, da je napačno ocenil višino palet in zato z njimi zadel v zgornji rob prikolice. Dejstvo, da tožnik ni preštel palet, je le minimalno vplivalo na nastanek škode, v primerjavi z vsemi opustitvami toženkinega zavarovanca.

5. Toženka v pritožbi med drugim navaja, da niti tožnik sam ne zatrjuje premikanja viličarja (vožnja, obračanje itd.), zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil viličar delujoč, protispisna. Viličar ni nevarna stvar, saj padec tovora ni bil posledica premikanja ali nepravilnega delovanja viličarja, temveč ravnanja tožnika samega. Vzrok za nastanek škode je izključno ravnanje tožnika, ki ni skrbno ocenil, koliko palet gre z enim nakladom na kamion. Judikatura, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (16. opomba), ne utemeljuje odločitve o objektivni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo krivdno odgovornost, saj je razlaga določil Sporazuma v konkretnem primeru neživljenjska. Tožnik je povedal, da je izpit za viličarista opravil. Gibanje tožnika v skladišču brez nadzora in dopustitev dela z električnim viličarjem, ne da bi odgovorna oseba zahtevala predložitev pisnega dokazila o usposobljenosti, nista v nikakršni vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožniku. Škoda je nastala tožniku zaradi njegovega neskrbnega pristopa k dviganju palet in je izključno posledica ravnanja tožnika samega. Če tožnik takega dela ni bil vajen, se ga ne bi smel lotiti.

6. Obe stranki priglašata pritožbene stroške, odgovora na pritožbo ni vložila nobena.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da potek nezgode oziroma dejanske okoliščine, kaj se je kritičnega dne dogajalo in kako je prišlo do tožnikove poškodbe, niso sporne in tudi niso pritožbeno izpodbijane, temveč je predmet pritožbenega izpodbijanja le pravno vrednotenje ravnanj in opustitev posameznih oseb, konkretno torej vprašanja, ali sta podani objektivna in/ali krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca T., d. o. o., in ali je k nezgodi prispeval tudi tožnik sam.

Glede objektivne odgovornosti:

9. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da je delujoč ročni električni viličar nevarna stvar v smislu določb 149. do 153. člena Obligacijskega zakonika,1 delo s takim viličarjem pa nevarna dejavnost. To stališče je utrjeno tudi v sodni praksi,2 ki le v izjemnih primerih šteje, da viličar ni nevarna stvar, kadar viličar sploh ni bil v pogonu oziroma je do poškodbe prišlo iz vzrokov, ki niso v zvezi z delovanjem viličarja.3 V obravnavani zadevi ni šlo za tako situacijo. Pritožbene navedbe toženke, da judikatura, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (16. opomba), ne utemeljuje objektivne odgovornosti, so zgolj navržene in pavšalne, saj pritožnica ne pove, zakaj citirane odločbe ne bi bile primerljive s to zadevo.

10. Toženka neutemeljeno ugovarja, da v obravnavanem primeru ni šlo za delujoč viličar. Viličar poleg vožnje oziroma premikanja po prostoru s pomočjo motorja opravlja še drugo enako pomembno funkcijo – dvigovanje tovora na višino, zato delovanje viličarja ni le njegova vožnja (horizontalno gibanje), temveč tudi premikanje vilic s tovorom (vertikalno gibanje). V obravnavanem primeru ne more biti dvoma, da je bil viličar delujoč in tudi v gibanju (tako horizontalnem kot tudi vertikalnem), saj je do nezgode prišlo zato in takrat, ko je tožnik z viličarjem skušal naložiti tovor v kamion, pri čemer je zaradi previsoko naloženih palet zadel v zgornji rob kamiona. Že po osnovnih zakonih fizike in logike je jasno, da je do tega lahko prišlo le tako, da se je viličar gibal, saj sicer tovor ne bi mogel zadeti ob zgornji rob mirujočega kamiona. Tako ni nobenega dvoma, da je v konkretnem primeru viličar treba šteti za nevarno stvar, delo z njim pa za nevarno dejavnost in je torej podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca.

Glede krivdne odgovornosti:

11. Pritožbeno sodišče pa se strinja z razlogi toženkine pritožbe, da v obravnavanem primeru ni izkazana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožnik se v zvezi s krivdno odgovornostjo sklicuje na več kršitev Sporazuma, kar ugotovi tudi sodišče prve stopnje (primerjaj zadnjo stran 26. točke in 30. točko obrazložitve), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da med posameznimi očitanimi kršitvami in nezgodo ni najti vzročne zveze. Kako in zakaj naj bi na nezgodo vplivalo dejstvo, da se je tožnik gibal po skladišču (kar je s Sporazumom prepovedano), ko pa se je nezgoda zgodila zunaj skladišča, ne uspe pojasniti niti sodba prve stopnje niti tožnikova pritožba.

12. Enako velja za tudi v pritožbi večkrat ponovljene navedbe, da naj bi delavka toženkinega zavarovanca od tožnika ne zahtevala predložitve dokazila o usposobljenosti za delo z viličarjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (na podlagi izpovedbe tožnika, primerjaj 22. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe ter 12. in 13. stran zapisnika z dne 29. 1. 2019, list. št. 95-96), da je tožnik bil usposobljen za delo z viličarjem, da je imel opravljen ustrezen izpit in da je tudi imel izkušnje za delo z viličarjem, ker je delal z njim v preteklosti pri drugih delodajalcih. Tega tožnik s pritožbo konkretizirano ne izpodbija. Tako se izkaže, da je bila bistvena določba Sporazuma, da smejo z viličarji upravljati le usposobljene osebe (ki imajo izpit za delo z viličarjem), spoštovana. Dejstvo, da delavka toženkinega zavarovanca od tožnika v konkretnem primeru ni zahtevala predložitve dokazila o opravljenem izpitu za delo z viličarjem (da torej ni upoštevala postopkovne formalnosti), ni in ne more biti v nikakršni vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Drugače povedano: tudi, če bi tožnik delavki zavarovanca pokazal potrdilo o usposobljenosti za delo z viličarjem, bi se lahko – ob vseh ostalih okoliščinah – nezgoda zgodila na enak način.

13. Tožnik v pritožbi navaja tudi, da smejo z viličarjem upravljati osebe le po predhodni odobritvi zaposlenih pri zavarovancu toženke, kar pa je bilo v obravnavani zadevi spoštovano, saj je tožnik sam navajal, da mu je delo z viličarjem odobrila delavka T. B. Š. Pritožba tožnika tudi ne pojasni, kako naj bi na nezgodo vplivala očitana kršitev Sporazuma, da tožnika ni »pri gibanju nihče nadzoroval,« in tudi pritožbeno sodišče v tej domnevni opustitvi spoštovanja določb Sporazuma ne vidi nobene vzročnostne povezave z nezgodo.

14. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev oziroma opustitev, ki bi pomenile krivdno odgovornost in bi bile v vzročni zvezi z nezgodo, toženkinemu zavarovancu ni mogoče pripisati (vsaj dokazane niso bile).

15. Ker je izkazana objektivna odgovornost za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, to na samo odločitev o utemeljenosti zahtevka ne vpliva.

Glede tožnikovega soprispevka:

16. Glede soodgovornosti in soprispevka tožnika k nastanku nezgode se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožnika pretežna, in sicer 70 %. V obravnavanem primeru je tožnik opravljal delo za drugega delodajalca (K. d. o. o.) in ne za zavarovanca toženke. Delodajalec (K. d. o. o.) mu je dal splošno nalogo, naj v določenem kraju naloži palete in jih prepelje, pri čemer mu je zavarovanec toženke za nakladanje dal na voljo električni ročni viličar, za uporabo katerega je bil tožnik sicer usposobljen (ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne uspe izpodbiti4). Kako bo nalogo izvršil, se je tožnik odločil sam.

17. Ni se mogoče strinjati s tožnikovo pritožbo, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju škodljivega dejstva v 21. točki obrazložitve ugotovilo, da je bil tožnik zadolžen zgolj za premikanje tovora po kamionu, ne pa za nakladanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so deli 21. točke obrazložitve, na katere se sklicuje pritožba, zgolj povzetek izpovedb različnih prič, kar kaže zapis »iz izpovedbe […] izhaja ...« V navedeni točki sodišče prve stopnje, razen povzetka teoretičnih izhodišč, zelo obsežnega prepisa navedb strank in izpovedb različnih prič ter dokazne ocene, da sodišče tem pričam verjame, na podlagi teh izpovedb ne naredi nobenih konkretnih zaključkov o odločilnih dejstvih, torej tudi ne ugotovi, da bi bil tožnik zadolžen zgolj za premikanje tovora po kamionu. Materialnopravne razloge o tožnikovi (so)odgovornosti je sodišče prve stopnje zapisalo na koncu 26. in v 30. točki obrazložitve, in ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča pravilni.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je pretežni del odgovornosti za nezgodo pripisati tožniku, saj se je sam in samostojno odločil, da bo nakladal palete z viličarjem (nenazadnje bi jih lahko, če bi menil, da ni usposobljen za delo z viličarjem, naložil tudi ročno eno za drugo), pri tem pa je bil premalo pazljiv, ker ni preveril, ali bo skladovnico palet glede na njeno višino lahko naložil v tovornjak.

19. Kot že pojasnjeno, zavarovancu toženke ni mogoče očitati drugega kot to, da je imetnik nevarne stvari oziroma da se je nevarna dejavnost izvajala (tudi) v njegovem interesu, zaradi česar je objektivno odgovoren za nastalo nezgodo. To pa utemeljuje oceno, da je njegova odgovornost le 30 %, saj je k nastanku nezgode botrovalo predvsem premalo pazljivo ravnanje tožnika samega. Vsak delavec (in vsak človek nasploh) je prvenstveno dolžan sam poskrbeti za svojo varnost, zato mora pri izvajanju del ravnati z ustrezno skrbnostjo.5

20. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Četudi je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede obstoja krivdne odgovornosti), pa to glede na vse povedano na odločitev ni vplivalo, saj je presoja o deležu soodgovornosti pravilna tudi, če se upošteva, da je zavarovancu toženke mogoče pripisati (zgolj) odgovornost iz naslova vzročnosti (objektivno odgovornost). Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku6), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

21. Ker sta oba pritožnika s pritožbama propadla, morata sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Npr. zadeve VDSS Pdp 188/2017 z dne 05.10.2017, VSL I Cp 3039/2011 z dne 11. 4. 2012, VDSS Pdp 102/2012 z dne 7. 6. 2012 in številne druge. 3 Npr. sodba VSL II Cp 1473/2014 z dne 12. 11. 2014, kjer je tožnik na nedelujočem viličarju popravljal kovinsko mrežo, ki je zaradi njegovega nepravilnega ravnanja padla in mu odsekala prst. 4 Pritožbeno namigovanje, da naj bi tožnik ne bil vešč nakladanja palet, je pavšalno in tudi v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o njegovi usposobljenosti, ki temeljijo na izpovedbi samega tožnika. 5 Primerjaj 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011). 6 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.