Jedro

Ker so podatki o opravljenem strokovnem izpitu sestavni del vpisa v imenik (1. odstavek 99.a člena ZRud), postane predmet vpisa tudi podatek, za katero delovno mesto je bil opravljen. Zato ne drži ugovor, da v zakonu ni pooblastila, da se oseba vpiše v imenik za posamezno področje. Na podlagi opravljenega strokovnega izpita za vodjo strojne službe rudarskih del na površinskih kopih vpis v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu za tehnično vodenje rudarskih del - kot tehnični vodja rudarskih del, ni mogoč.

Izrek

1. Tožba drugega tožnika A.A.A. d.o.o. se zavrže. 2. Tožba prvega tožnika B.B. se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo prvega tožnika za vpis v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu. V obrazložitvi navaja, da je prvi tožnik vložil zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu - za tehnično vodenje rudarskih del v skladu z 99.a in 99.b členom Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud). Vlogi je med drugim priložil potrdilo z dne 14. 11. 2005 o opravljenem strokovnem izpitu za vodjo strojne službe rudarskih del na površinskih kopih. Na podlagi priloženih dokazil in evidenc je upravni organ ugotovil, da vlagatelj zahteve nima opravljenega strokovnega izpita za tehnično vodenje rudarskih del. Zato na podlagi prej navedenih členov ZRud ne izpolnjuje pogojev za vpis v imenik kot tehnični vodja rudarskih del. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je prvi tožnik zaposlen pri drugem tožniku, ki ga je 11. 1. 2006 imenoval za tehničnega vodjo rudarskih del za področje separacije kalcita. Ob izrednem inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da prvi tožnik ne izpolnjuje pogojev za tehnično vodenje rudarskih del in da zato ni imel pristojnosti za izdajo dovoljenja za izvajanje del iz 3. odstavka 50. člena ZRud. Zato je prvi tožnik vložil novo vlogo za vpis v imenik za tehnično vodenje rudarskih del. Po njegovem mnenju bi moral pristojni organ upoštevati že izvršeni vpis. V nadaljevanju tožbe tožnika opisujeta, da je pri izdaji potrdila z dne 14. 11. 2005 bila storjena očitna napaka s tem, ko je na njem zapisano, da je prvi tožnik opravil izpit za vodenje strojne službe pri površinskih rudarskih delih. Priznan bi mu moral biti strokovni izpit za tehničnega vodjo rudarskih del pri površinskih rudarskih delih, saj je bil pripuščen k opravljanju takega izpita in je tega tudi opravljal. Prvi tožnik je tako pričakoval, da ga bo toženka ustrezno vpisala v imenik ne glede na vsebino njegove vloge in priloženega potrdila. Če ga je želela vpisati v imenik za točno določeno področje, bi morala v ugotovitvenem postopku razjasniti, kakšen izpit je prvi tožnik opravil in na katerem področju rudarskih del lahko izvaja posle tehničnega vodenja del. V zvezi z opravljenim inšpekcijskim nadzorom tožnika pojasnjujeta, da je rudarski inšpektor ob ugotovitvi, da prvi tožnik ne izpolnjuje pogojev za tehnično vodenje rudarskih del, ker ni vpisan v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu, v svoji odločbi z dne 8. 6. 2007 tudi odredil, da mora biti tehnično vodenje rudarskih del poverjeno le osebi, ki mora biti med drugim vpisana v imenik pooblaščenih oseb. Ta ukrep je bil z novo odločbo z dne 1. 8. 2007, ki jo je izdal rudarski inšpektor, odpravljen. Po mnenju tožnikov je prvi tožnik opravil strokovni izpit za tehničnega vodjo rudarskih del, saj po ZRud in podzakonskem predpisu ni mogel opraviti strokovnega izpita za tehnično vodenje rudarskih del, ampak le za tehničnega vodjo, kar je bistvena razlika. Tehnično vodenje je sklop opravil, tehnični vodja pa naziv delovnega mesta. Navedeno bi moralo biti opredeljeno s podzakonskim predpisom iz 84. člena ZRud, ki pa še vedno ni izdan. Nadalje menita, da potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu z dne 14. 11. 2005 ni javna listina oz. verodostojno dokazilo iz uradne evidence, saj te komisija v času opravljanja strokovnega izpita ni imela. Tudi vpis v imenik je na osnovi odločbe z dne 9. 1. 2006 (v zvezi z opravljenim izpitom za vodjo strojne službe) nepravilen, ker zakon ne daje podlage, da se z vpisom v imenik hkrati dovoli tudi izvajanje točno določenih opravil tehničnega vodenja - npr. vodenje strojne službe. Podrejeno pa tožnika še menita, da ZRud in podzakonski predpisi ne določajo, da je izvajalec rudarskih del dolžan zagotoviti tehnično vodenje del po osebi, ki je vpisana v imenik pooblaščenih oseb za točno določeno področje tudi takrat, ko taka dela izvaja sam za svoje potrebe na lastnem delovišču in posle tehničnega vodenja izvaja njegov delavec. Pri tem se sklicuje na določbo 99.b člena v zvezi s 56. členom ZRud. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi vlogi prvega tožnika za vpis v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu za tehničnega vodjo rudarskih del, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba drugega tožnika ni dovoljena.

Tožnik je po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (1. odstavek 17. člena). Drugi tožnik ne zatrjuje, da je v upravnem postopku tak položaj imel, niti to ni razvidno iz podatkov upravnih spisov. V takem primeru bi drugi tožnik - če meni, da bi mu tak položaj šel - moral tega doseči v upravnem postopku (med postopkom z zahtevo za vstop vanj po 142. členu ZUP, kasneje pa s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 1. odstavka 260. člena ZUP).

Ker A.A.A. d.o.o. v tem upravnem sporu ne more nastopati kot tožnik, je to razlog za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša nanj (3. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka Tožba prvega tožnika ni utemeljena.

Sodišče najprej poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu v uvodu navedena odločba o zavrnitvi vloge prvega tožnika za vpis v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu. Vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na vodenje inšpekcijskega postopka, zaradi katerega naj bi prvi tožnik sploh vložil omenjeno zahtevo, ugovori v zvezi z izdanim potrdilom z dne 14. 11. 2005 in opravljenim strokovnim izpitom v tem letu, ter vprašanje, ali mora biti prvi tožnik sploh vpisan v imenik pooblaščenih oseb, so glede na obseg izpodbijane odločbe za ta postopek nerelevantni in bi jih bilo mogoče uveljavljati le v matičnih postopkih - inšpekcijskem postopku ali pa v postopku, v katerem je bila 9. 1. 2006 izdana odločba o vpisu prvega tožnika v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu za tehnično vodenje rudarskih del - vodenje strojne službe.

Sodišče tako ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali izpit prvega tožnika za vodjo strojne službe rudarskih del na površinskih kopih zadošča, da se v isti imenik vpiše tudi kot tehnični vodja rudarskih del. Sodišče po vpogledu v upravne spise namreč ugotavlja, da je tožnik v svoji zahtevi z datumom 27. 6. 2007, vloženem na obrazcu, ki ga je izdalo Ministrstvo za gospodarstvo, navedel, da se želi vpisati v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu za tehnično vodenje rudarskih del - kot tehnični vodja del na obratu separacije (obrazec predvideva tudi možnost izbire vpisa za tehnično vodenje rudarskih del - vodenje posamezne službe).

Po določbi 1. odstavka 84. člena ZRud (Uradni list RS, št. 56/99 in naslednji) vsebino in način opravljanja strokovnih izpitov za tehničnega vodjo rudarskih del, vodjo tehničnih služb za opravljanje rudarskih del in za samostojnega projektanta rudarskih projektov predpiše minister, pristojen za rudarstvo. Že sam zakon torej predvideva možnost opravljanja strokovnih izpitov za različna delovna mesta. V skladu z 2. alinejo 115. člena ZRud pa do izdaje novih predpisov po določbah tega zakona velja oz. se uporablja, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom, tudi Pravilnik o strokovni izobrazbi in usposobljenosti tehničnih vodij, vodij tehničnih služb in nadzorno tehničnega osebja pri raziskovanju ali izkoriščanju rudnin ter o strokovnih izpitih in ustrezni praksi samostojnih projektantov rudarskih projektov (Uradni list SRS, št. 14/76 in naslednji; v nadaljevanju Pravilnik). Ta določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati tehnični vodje, vodje tehničnih služb in nadzorno tehnično osebje pri raziskovanju ali izkoriščanju rudnin (1. člen) ter določa vsebino in način opravljanja strokovnih izpitov za posamezno od navedenih delovnih mest (13. člen in naslednji). Da so tehnični vodje, vodje tehničnih služb in nadzorno tehnično osebje opredeljeni kot delovno mesto, je razvidno iz 2., 5. in 7. člena Pravilnika.

Glede na navedeno se torej strokovni izpit opravlja za izbrano delovno mesto. To je razvidno tudi iz 3. odstavka 20. člena Pravilnika, da potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu vsebuje navedbo delovnega mesta, za katerega je oseba ta izpit opravila. Ker so podatki o opravljenem strokovnem izpitu sestavni del vpisa v imenik (1. odstavek 99.a člena ZRud), postane predmet vpisa tudi podatek, za katero delovno mesto je bil opravljen. Zato ne drži ugovor, da v zakonu ni pooblastila, da se oseba vpiše v imenik za posamezno področje. Nepravilno pa je tudi stališče, da je izpit za vodenje strojne službe nezakonit, saj je, kot že rečeno, izpit za vodjo tehničnih služb predviden v 1. odstavku 84. člena ZRud. Pri tem sodišče le dodaja, da je tudi iz tožnikove vloge za vpis v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu z dne 3. 1. 2006, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da je zahteval vpis za področje vodenja strojne službe pri rudarski delih na površinskih kopih.

Med strankami ni sporno, da je prvi tožnik v obravnavani zadevi svoji vlogi za vpis v imenik z dne 27. 6. 2007 priložil potrdilo z dne 14. 11. 2005 o opravljenem strokovnem izpitu za vodjo strojne službe rudarskih del na površinskih kopih. Po vpogledu v upravne spise sodišče še ugotavlja, da mu je bila 9. 1. 2006 izdana odločba, da se na podlagi tega izpita vpiše v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu za tehnično vodenje rudarskih del - vodenje strojne službe. Kot rečeno, razlogov, da bi že v predhodnem postopku moral biti vpisan v imenik kot tehnični vodja, v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Če se je torej prvi tožnik želel vpisati v imenik pooblaščenih oseb v rudarstvu kot tehnični vodja rudarskih del - kot je sam navedel v svoji vlogi -, bi moral imeti opravljen strokovni izpit za to delovno mesto. Ker tega nima, je upravni organ pravilno ugotovil, da prvega tožnika - ki je, kot je razvidno iz tožbenih navedb, na podlagi odločbe z dne 9. 1. 2006 že vpisan v imenik - ni mogoče vpisati tudi kot tehničnega vodjo rudarskih del. Presoja, ali je mogoče opravljeni strokovni izpit za delovno mesto vodje strojne službe priznati tudi kot izpit za delovno mesto tehničnega vodje rudarskih del, pa po mnenju sodišča ne more biti predmet obravnavanega postopka, saj ima podatek o opravljenem strokovnem izpitu, ki se vpiše v imenik, izvor v drugem postopku, to je v postopku opravljanja izpita.

V zvezi z vprašanjem, ali je upravni organ ravnal prav, ko je o tožnikovi zahtevi odločil v skrajšanem postopku, je treba upoštevati določbo 1. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP), ki določa, da se ta izvede v primeru, če je mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka v svoji zahtevi. Po mnenju sodišča obravnavana upravna zadeva izpolnjuje zahtevane pogoje, saj je upravni organ o zahtevku lahko odločil na podlagi s strani prvega tožnika predložnih listin, to je na podlagi dejstev, ki jih je sam zatrjeval. V takem primeru pa nihče, tudi neuka stranka, ne more pričakovati, da bo upravni organ sprejel za stranko ugodno rešitev, če zanjo ne bo podlage v zatrjevanih dejstvih in zanje predloženih dokazih. Ker ne gre za odločbo, sprejeto po ugotovitvenem postopku, tudi ni pravilno stališče, da bi se moral imeti prvi tožnik možnost izjaviti o nameri toženke, da bo njegovo vlogo zavrnila. Odločitev in razlogi zanjo so v tem primeru predmet konkretnega upravnega akta.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.