Jedro

Sodišče se strinja z oceno toženke, da ni mogoče pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bo ponovil. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu tožnik konkretizirano ne ugovarja, je zato pravilna odločitev, da se prošnja za pogojni odpust zavrne.

Skladno z določbo tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 organi, pristojni za odločanje o pogojnem odpustu, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za pogoji odpust je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik prestaja kazen 12 let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo III K 49/2004 z dne 13. 1. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 50/2006 z dne 22. 6. 2006. Kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni je komisija ob upoštevanju 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti. Tožniku so bile namreč aprila 2011 zaradi pozitivnega alkotesta ob vrnitvi iz prostega izhoda odvzete zunajzavodske ugodnosti, s tem pa je kršil milejši režim prestajanja kazni zapora. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe KZ-1, Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in Pravilnika o izvrševanju kazenskih sankcij. Meni tudi, da so bila pred izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, posledično pa je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je komisija napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Navaja, da je komisija svojo odločitev oprla izključno na poročilo zavoda o poteku prestajanja kazni, ki ji ga je zavod posredoval 30. 8. 2011. Vendar pa to poročilo ne upošteva olajševalnih ali oteževalnih okoliščin, ki so bile sodišču znane že ob izreku sodbe. Izvedenska mnenja, ki jih zavod omenja v poročilu, so bila namreč sodišču znana. Obenem pa poročilo tudi ne ustreza dejanskemu stanju, saj so v njem navedeni neresnični podatki. Navedeno je, na primer, da naj bi bil tožnik v času kaznivega dejanja brezposeln, čeprav je bil tedaj redno zaposlen. Neresnično je tudi, da naj bi kršil milejši režim prestajanja kazni zapora, saj tretmanske obravnave za disciplinske kazni ne predvideva noben zakon, ampak gre za direktno kršenje določil ZIKS-1 in Pravilnika s strani zavoda Dob pri Mirni. Nepravilno je potekal tudi postopek odločanja komisije. Zapornik ima namreč pravico svojo prošnjo zagovarjati tudi na zasedanju komisije, ki poteka v zavodu. Komisija je v zavodu zasedala 13. 9. 2011, vendar se tožnik, kljub izrecni prošnji, pred njo ni mogel zagovarjati. Izjavlja, da izpolnjuje vse pogoje, ki jih zakon predvideva za pogojni odpust ter da je utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, saj nobeno dejstvo ne kaže na nasprotno. Tako sodišču predlaga, da samo ugotovi dejansko stanje in na podlagi ugotovitev spremeni izpodbijano odločbo tako, da prošnji za pogojni odpust ugodi.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba Komisije za pogojni odpust, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za pogojni odpust. Pogojni odpust ureja 88. člen KZ-1. Po določbah prvega in petega odstavka tega člena sta pogoja za izrek pogojnega odpusta predvsem določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izrek pogojnega odpusta, ker je bil po vrnitvi iz prostega izhoda aprila 2011 alkotest pozitiven, s čimer je kršil milejši režim prestajanja kazni, zato so mu bile odvzete zunaj zavodske ugodnosti. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je zavod izdelal poročilo ter mnenje z dne 30. 5. 2011 v zvezi s tožnikovo prošnjo za pogojni odpust, ki vsebuje tožnikove osebne podatke, podatke o kaznivem dejanju in kazni, o povrnitvi škode, o njegovem obnašanju in vedenjskih ter osebnostnih spremembah med prestajanjem kazni, o njegovem zdravstvenem stanju, podatke o družini ter o zagotavljanju pogojev za življenje na prostosti, kot to določa prvi odstavek 127. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju: Pravilnik, Uradni list RS, št. 102/2000 s sprem. in dop.). To pomeni, da je poročilo zavoda izdelano skladno z navedeno določbo Pravilnika. Na katere olajševalne okoliščine se sklicuje tožnik v tožbi, ki niso navedene v poročilu zavoda, sodišču pa so bile znane ob izreku kazenske sodbe, ni konkretizirano navedel, zato sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo upoštevati. V zvezi s tožbenim ugovorom, da so v poročilu zavoda navedeni neresnični podatki, pa sodišče ugotavlja, da podatki, za katere tožnik v tožbi konkretno trdi, da so neresnični, na odločitev ne morejo vplivati. Tožnik namreč poudarja, da je bil v času kaznivega dejanja redno zaposlen, čeprav iz poročila izhaja, da je bil v tistem času brezposeln, vendar pa sodišče sodi, da ta podatek pri presoji pogojev za izrek pogojnega odpusta ni relevanten. Pavšalno tudi zatrjuje, da je neresnično, da naj bi kršil milejši režim prestajanja kazni zapora, vendar pa v zvezi s to trditvijo ne poda nobenih konkretnih navedb. Pri čemer sodišče poudarja, da tožnik v tožbi ne zatrjuje, da ne bi bile pravilne navedbe v poročilu zavoda, ki so bile za odločitev o zavrnitvi prošnje za pogojni odpust odločilne, in sicer da se je 10. 4. 2011 iz prostega izhoda vrnil v vinjenem stanju ter da je alkotest pokazal 0,87 ml/l prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Iz poročila je tudi razvidno, da je bil tožnik že pred tem zaradi težav s prekomernim uživanjem alkohola vključen v edukacijsko in intenzivno obravnavo odvisnosti od alkohola, ki jo je leta 2008 uspešno zaključil. Zaradi pozitivnega alkotesta aprila 2011 pa je bil vključen v obravnavo recidiva ter v skupino anonimnih alkoholikov, ki se izvaja v zavodu. Da ti podatki, ki so navedeni v poročilu, ne bi bili resnični, tožnik ne zatrjuje. Ob takem dejanskem stanju, ki mu tožnik, kot že povedano, konkretizirano ne ugovarja, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke, da se prošnja za pogojni odpust zavrne. Sodišče se namreč strinja z njeno oceno, da ni mogoče pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bo ponovil. V zvezi s tožnikovim ugovorom o nepravilnem poteku postopka pred komisijo, saj mu kljub njegovi izrecni prošnji ni bilo omogočeno, da bi se pred komisijo zagovarjal, sodišče pojasnjuje, da skladno z določbo tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1 organi, pristojni za odločanje o pogojnem odpustu, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. To pomeni, da s tem, ko tožnik ni bil zaslišan pred komisijo, pravila postopka niso bila kršena in je bilo treba tudi ta tožbeni ugovor zavrniti. V zvezi s tem sodišče še poudarja, da se v predmetnem postopku odloča o privilegiju in ne o pravici obsojenca, zato ZIKS-1 ne predpisuje enakega varstva pravic, kot ga imajo stranke po ZUP.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.