Jedro

Da je prvi toženec vstopil v projekt šele po pozitivnem mnenju strokovnih služb, so potrdile tudi zaslišane priče in izhaja iz listinske dokumentacije. Ocenili so, da so sposobni izpeljati navedeni projekt, samo odločitev o vstopu v projekt pa je sprejel prvo toženi kot takratni zakoniti zastopnik tožnika. Da strokovne službe ne bi ustrezno pregledale in presodile vstopa v projekt (pogodb) tožeča stranka niti ni zatrjevala, prvi toženec pa takrat tudi ni imel nobenega razloga za dvom v pozitivno stališče (soglasje) družbenika in pozitivno mnenje strokovnih služb k navedenemu projektu.

Izrek

I. Pritožba se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. (prvi) točki izreka.

II. Pritožbi se delno ugodi in se delno spremeni II. (druga) točka izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da v spremenjenem delu pravilno glasi: ″Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti pravdne stroške tega postopka v višini 30.664,75 EUR, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila,‶ v preostalem delu ostane druga točka izreka nespremenjena.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvo toženi stranki pritožbene stroške v višini 6.661,20 EUR in drugo toženi stranki v višini 8.324,67 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, (I.) da sta toženi stranki 1. A. A. in 2. I. , dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 2.387.569,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 10. 2018 dalje do plačila skupaj s stroški postopka in (II.) naložilo tožeči stranki v plačilo povrnitev stroškov postopka in sicer prvo toženi stranki v višini 12.816,95 EUR ter drugo toženi stranki v višini 39.906,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Ugotovilo je: (-) da je ustanovitelj in edini družbenik tožeče stranke dne 26. 10. 2018 na podlagi 8. alineje 505. člena ZGD-1 sprejel sklep, da se vloži tožba proti bivšemu poslovodji tožeče stranke in zavarovalnici za povračilo škode, ki je nastala kot posledica kršitve dolžnosti poslovodje po 263. členu ZGD-1 pri izvedbi gradbenega projekta PSO ... - ..., s čimer je izpolnjena materialnopravna predpostavka za uveljavljanje tovrstnega zahtevka, (-) da je prvo tožena stranka bila direktor tožeče stranke v času od 1.1.2010 do 30.11. 2014, (-) ni sporno, da je prvo tožena stranka v času svojega mandata dne 14. 9. 2021 z družbo J. d. o. o. ter Mestno občino ... (v nadaljevanju MO), kot sopodpisnico, podpisala Izvajalsko pogodbo št.: 1/Č./2012 v notarskem zapisu opr. št. SV 483/12 s klavzulo neposredne izvršljivosti vseh izvršljivih obveznosti pogodbenih strank, (-) da je v skladu s pogodbo bila tudi soinvestitor navedenega projekta in je pridobila sredstva v višini 2.000.000,00 EUR, (-) da se je družba J. d. o. o. kot naročnik, zavezala plačati za izvedena dela ter nastale stroške financiranja izvajalca, (-) da je bil med istimi strankami sklenjen tudi Dogovor o izvedbi 1. in 2. etaže podzemnih parkirnih mest v ″PSO ... - ...‶, s katerim se je MO. zavezala, da bo sama oziroma drug dejanski kupec bodisi odkupila podzemna parkirna mesta ali prevzela leasing razmerje ali bo za to pridobila drugega ustreznega partnerja, po dogovorjeni ceni za posamezno parkirno mesto ter izvršila plačilo v dveh obrokih, (-) da je tožeča stranka v projekt vstopila kot soinvestitor in glavni izvajalec v letu 2012, pri čemer si je zagotovila plačilo 1,5 % manipulativnih stroškov na celotno vrednost projekta in pokritje vseh stroškov za financiranje, (-) da so se dela izvajala do leta 2013, ko je tožeča stranka na željo naročnika izstopila iz posla, (-) da je uporabno dovoljenje za objekt bilo pridobljeno poleti 2015, ko prvo tožena stranka ni bila več direktor tožeče stranke, (-) da je bila družba K. d. o. o. podizvajalec tožeče stranke, (-) da je v skladu z določili 5. člena Akta o ustanovitvi L. d. o. o., ustanovitelj dal soglasje k sklenitvi zgoraj navedenih pravnih poslov in vstopu v projekt, (-) da so med tožečo stranko L. d. o. o. in njenim ustanoviteljem O. potekali dogovori in usklajevanja, pravna služba ustanovitelja tožeče stranke je tudi za tožečo stranko opravljala vse pravne storitve, vključno s koordinacijo, pregledom in uskladitvijo pogodb in so s pogodbami brez pripomb soglašale tako pravna kot finančna in računovodska služba O., (-) da so ustanovitelj tožeče stranke in strokovne službe bili vsekakor seznanjeni in so soglašali z vsemi tremi pogodbami, ki so bile sklenjene med tožečo stranko, družbo J. d. o. o., MO in tudi P. d.d., (-) da je predsednik uprave O. potrdil, da je k vsem pogodbam podal ustno soglasje, (-) da je šlo za običajen sistem dela, ki se je pri tožeči stranki v praksi uporabljal vsaj do leta 2014, (-) da zaradi vzpostavljene prakse med tožečo stranko in njenim ustanoviteljem, družbo O., ki je veljala v času, ko so bile sklenjene Izvajalska pogodba, Dogovor o izvedbi in Kreditna pogodba, prvo tožencu ni mogoče očitati, da za sklenitev pravnih poslov ni pridobil soglasja ustanovitelja, (-) da je bilo le to dano tudi h Kreditni pogodbi, kar izhaja tudi iz podpisane Pogodbe o zastavi nepremičnin, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 507/12 z dne 25. 9. 2012 in je hipoteka v korist P. d. d., za zavarovanje kredita v višini 2.000.000,00 EUR, bila vpisana na nepremičninah z ID znakom parcela 959 1316/1 ter z ID znakom parcela 964 .../1, v lasti ustanovitelja O.. (-) Glede očitkov, da je direktor tožeče stranke pristopil k projektu PSO ..., brez da bi predhodno pridobil ustrezne informacije, pojasnila, analize ali vsaj opravil izračun glede prevzetih tveganj, da ni zagotovil nobenih zavarovanj, da bi si zagotovil plačilo s strani družbe J. d. o. o. ali MO, da je bilo finančno stanje družbe L. d. o. o.. ob vstopu v projekt PSO ... izredno slabo, da je potrebovala večmilijonsko dokapitalizacijo, da ni poskrbel, da bi imela tožeča stranka pogodbeni vzvod ali pravico uveljavljati tudi obveznosti družbe J. d. o. o., da bi le ta izpolnila svoje finančne obveznosti po obeh pogodbah, je prvostopno sodišče ugotovilo, da očitek tožeče stranke ni utemeljen. (-) Upoštevaje, da se odškodninsko odgovornost poslovodstev gospodarskih družb presoja ex ante, torej po stanju v času, ko je sprejeta poslovna odločitev in ne ex post, ko se pokažejo rezultati odločitve, ni odločilno, ali se je vstop v projekt PSO ... kasneje izkazal za poslovno uspešen korak, temveč ali je smel prvo toženec v času, ko je tožeča stranka vstopila v projekt in je sam kot direktor podpisal Izvajalsko pogodbo, Dogovor o izvedbi ter Kreditno pogodbo, razumno pričakovati, da bo z vstopom v projekt tožeča stranka povečala svoje eksterne prihodke in s tem tudi zmanjšala odvisnost od matične družbe, ter si zagotovila referenco za izvedbo nadaljnjih gradbenih projektov. (-) Tožeča stranka je vstopila v projekt, v skladu z usmeritvami edinega družbenika tožeče stranke, da morajo hčerinske družbe skupine O. povečati eksterne prihodke, odpirati nove programe, zagotavljati nova delovna mesta, kar je tožeča stranka izvajala skozi pridobivanje poslov in projektov na eksternih trgih s gradbenim inženiringom ter izvajanjem elektro strojnih storitev. (-) S konkretnim projektom je tožeča stranka želela pridobiti reference, dogovorjeni so bili tudi manipulativni stroški (v višini 1,5% na celotno vrednost projekta), dodatno je k odločitvi za vstop v projekt pripomoglo dejstvo, da bi lahko zaprli dolg J. d. o. o. tožeči stranki iz prejšnjih projektov. (-) Toženčevo izpoved je potrdil tudi priča B. B., ki je bil zaposlen pri tožeči stranki in je sodeloval pri tem projektu. (-) Smiselnost vključitve tožeče stranke v obravnavani projekt je bila z vidika strateške odločitve koristna za nadaljnji razvoj (in obstoj) tožeče stranke, kot tudi z vidika konkretne odločitve za vstop v projekt z znanim naročnikom in znanim podizvajalcem ter ob dogovorjeni 1,5% razliki v ceni v korist tožeče stranke, ob še dodatni koristi v izvajanju dodatnih (inštalacijskih) del. (-) Obstoj strateških razlogov in koristi je potrdil tudi priča C. C., ki je bil v obravnavanem obdobju predsednik uprave O., to je pridobivati posle na trgu izven osnovne dejavnosti in ustvarjanje novih delovnih mest, konkretno pozitivno projekcijo obravnavanega posla za tožečo stranko. (-) Po proučitvi projekta na O., ob pozitivnem mnenju strokovnih služb in vodstva tožeče stranke, so prišli do zaključka, da so projekt sposobni izpeljati in so zato v ta projekt tudi šli. (-) Očitek tožeče stranke, da ob sklenitvi posla prvo toženec ni pridobil nobenih strokovnih podatkov ali analiz, se izkaže kot neutemeljen. (-) Prvo toženec ni imel nobenega razloga dvomiti v pozitivno stališče edinega družbenika tožeče stranke in strokovnih služb do tega posla in je glede na podano soglasje ustanovitelja k temu poslu, vprašljiva tudi podlaga očitka prvo tožencu, da pri tem ni ravnal dovolj skrbno. (-) Izpostavlja še, da je pri poslu sodelovala tudi MO, kar predstavljalo okoliščino, ki je utemeljevala še dodatno zaupanje v uspešnost realizacije projekta. (-) Tudi priča Č. Č., ki je na direktorskem mestu nasledila prvo toženca, je izpostavila, da je prejšnje vodstvo pristopilo k pogodbi z dobrim namenom, ker je bila zadaj občina, ki je obljubljala kaj bo naredila in kar je bilo tudi zapisano. (-) Nenazadnje je bil projekt zelo pozitivno predstavljen tudi v javnosti. (-) Ne drži, da za tožečo stranko ni bilo pričakovati nobene koristi, da je bila njena vloga le financiranje, upoštevaje okoliščine v času sklenitve posla. (-) V času odločitve po ugotovitvah sodišča ni šlo za poslovno nerazumno odločitev, prvo toženec je imel v stališčih ustanovitelja tožeče stranke in strokovnih služb, ob sodelovanju MO v tem poslu, dovolj podlage, da je utemeljeno štel odločitev kot poslovno upravičeno. (-) Kot ključno se pokaže prav stališče in odločitev lastnika tožeče stranke, saj je ne le dal soglasje k poslu, temveč je tožeči stranki zagotovil tudi zavarovanje najetega kredita. (-) Prvostopno sodišče ugotavlja, da je odločitev vodstva tožeče stranke temeljila na spletu vseh naštetih okoliščin in ni šlo za odločitev brez vsakega razmisleka ali podlage. (-) Glede upoštevanja finančnega stanja tožeče stranke, ki naj bi se v letih med 2011 in 2013 slabšalo, prvostopno sodišče ugotavlja, da je poslovni interes tožeče stranke za vstop v projekt temeljil na ustvarjanju dohodka v minimalni višini 1,5% od celotne vrednosti projekta, povečanih za razliko v ceni za izvedene storitve elektro-strojnih inštalacij. (-) Z MO je bilo dogovorjeno za vsa plačila in tudi za odkup parkirnih mest, kar izhaja iz same Izvajalske pogodbe. (-) Poleg tega je bila dogovorjena še neposredno izvršljivost vseh obveznosti iz izvajalske pogodbe in iz tega vidika ni bilo tveganja. (-) Tožeča stranka je z vstopom v projekt pridobila tudi možnost, da zapre svoje terjatve do družbe J. d. o. o. in povezanih družb, ki so bile odprte iz preteklega sodelovanja in je na račun tega sodelovanja tudi prejela plačilo dela odprtih terjatev do družbe J. d. o. o. in z njo povezanih družb v višini 113.000,00 EUR, (-) v celoti je bil na družbo J. d. o. o. prenesen strošek financiranja, ki je tožeči stranki nastal s sklenitvijo Kreditne pogodbe. (-) Prvi toženec se je pri poslovanju z J. d. o. o. zavedal določenega tveganja, vendar je to tveganje zaradi zavarovanj štel za sprejemljivo, saj so imeli v rokah neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe in če bi v začetku leta 2015 priznane terjatve do J. d. o. o. izterjali, za kar so bili izpolnjeni vsi pogoji, težav, ki so se pojavile kasneje, ne bi bilo. (-) Po novembru 2014 prvo toženi ni bil več direktor tožeče stranke in na to ni imel vpliva. (-) Tudi nova direktorica Č. Č. je štela, da plačilo terjatev do J. d. o. o. lahko doseže izvensodno, saj so šele v začetku leta 2016 vložili izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa izvajalske pogodbe, a jih je v vrstnem redu prehitel drug upnik (R.). (-) Očitana nekaj milijonska dokapitalizacija tožeče stranke niti ni povezana z očitki toženi stranki in tudi noben dokaz ne kaže na kakršnokoli povezavo v zvezi z obravnavanimi posli. (-) Do škode, ki jo tožeča stranka opredeljuje kot škodo, ni prišlo zaradi neskrbnega ravnanja prvo tožene stranke ob sklenitvi posla, ampak kvečjemu kasneje, zaradi nerodnega oziroma prepočasnega uveljavljanja terjatev tožeče stranke v izvršilnem postopku do družbe J. d. o. o., kar ni odgovornost prvo tožene stranke in tudi ne predmet očitka tožencu v tem postopku. (-) Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izkazane vse predpostavke, kar velja tudi za odškodninsko odgovornost članov uprav in nadzora po 263. členu ZGD-1 in ker tožeča stranka ni izkazala, da je razlog za nastanek škode v ravnanju prvo toženca, kot je bilo obrazloženo, upoštevaje še, da je tožeča stranka po tem, ko prvo toženi ni imel več mandata, kljub neposredni izvršljivosti pogodbe odlašala nerazumno dolgo z vložitvijo izvršbe (več kot leto dni po izpolnjenih pogojih za uveljavitev neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pogodbe, potrjen IOP v začetku leta 2015) in si s tem očitno zapravila prej ugoden položaj (upniški vrstni red) za izterjavo svojih terjatev do družbe J. d. o. o., tudi ni izkazana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem prvo tožene in škodo. (-) Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da ni dokazan obstoj niti prve izmed predpostavk odškodninske odgovornosti prvo toženca kot direktorja tožeče stranke, se z ugotavljanjem obstoja nadaljnjih predpostavk niti ni ukvarjalo. (-) Prvostopno sodišče je ugotovilo, da odškodninska odgovornost prvo tožene stranke ne obstoji, zato vtoževane škode tudi drugo tožena stranka ni dolžna povrniti. (-) Na podlagi določil 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je namreč zavarovalnica oškodovancu zavezana povrniti škodo le, če je zavarovanec zanjo odgovoren. (-) Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Glede škodljivega ravnanja in (ne)ekskulpacije odgovornosti prvega toženca pritožba navaja, da ni jasno ali prvostopno sodišče zgolj povzema izpovedbe prvotoženca in prič (B. B. in C. C.), da iz navedenih izpovedb izhaja, da se je prvi toženec zavedal slabega premoženjskega stanja družbe J. d. o. o., saj je imel iz prejšnjih poslov z njim že slabe izkušnje in odprt dolg, da je glede na 2.000.000,00 EUR vložka v projekt, ob upoštevanju tveganja pri poslovanju z J. d. o. o., predvidena korist 1,5 % manipulativnih stroškov nerazumno nizka, da imajo reference ekonomsko vrednost za nove posle zgolj v primeru, če je posel uspešno zaključen, sicer pa gre za negativno referenco. Bistveno je, da prvi toženec ni presojal nobenih okoliščin, ko je posel sklepal.

Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi prvi toženec v projekt vstopil šele po pozitivnem mnenju strokovnih služb. O tem prvi toženec ni dal podrobnejših navedb, niti konkretnih pojasnil, da je sam presojal upravičenost vstopa v projekt. V svoji izpovedi ni odgovoril kako se je konkretno odločil za vstop v projekt, kako je konkretno ocenil kakšne bodo koristi, kje je pridobil podatke. Ni povedal kako je preverjal oziroma na podlagi česa je smatral, da je vstop v projekt z družbo J. d. o. o. smotrn. Kot direktor bi moral pridobiti vse razpoložljive informacije pravnega in dejanskega značaja, česar ni storil. Tudi priča C. C., ki je sicer izpovedal, da so strokovne službe presojale vstop v projekt, kar je navajal pavšalno, saj ni vedel povedati konkretno, katere osebe so to presojale, razen da je omenil D. D., kot vodjo pravne pisarne. Tudi ni vedel povedati na kak način naj bi službe presojale vstop v projekt. Potrditev pogodbe s strani "vseh" služb, pomeni nekaj drugega, kot presojanje upravičenosti vstopa v projekt ali dajanje pozitivnega mnenja k vstopu v projekt. Prav tako pregled ustreznosti same pogodbe iz pravnega ali računovodskega vidika ne pove na kaki podlagi je prvi toženec sprejel odločitev o vstopu v projekt. Prav tako navedeno ni podprto z nobeno pisno dokumentacijo. Priča D. D. je izrecno izpovedala, da ni presojala o upravičenosti vstopa v projekt, saj to ni stvar vodje pravne pisarne, njena naloga je zgolj pregled pogodbe in strinjanje z vsebino v smislu pravnega dela. Izpovedala je, da so vsi vedeli, kakšno je bilo poslovanje družbe J. d. o. o. Tudi priča B. B. je izrecno izpovedal, da presoja upravičenosti vstopa v projekt ni bila njegova pristojnost, saj je to odločitev sprejelo takratno vodstvo. Upravičenost vstopa v projekt se sploh ni presojala na način, kot bi se morala, saj je tožeča stranka pod vodstvom prvega toženca v projekt vstopila, ne da bi pridobila ustrezne informacije oziroma kljub temu, da se je zavedala problematičnosti poslovanja z J. d. o. o., kot izhaja tudi iz izpovedbe prvega toženca. Upravičenosti vstopa v projekt niso presojale strokovne službe, saj to nenazadnje niti ni njihova naloga. Četudi bi prvi toženec odločitev zaupal C. C. ali določenim strokovnim službam, kar sicer iz dokaznega postopka ne izhaja, bi moral nad njimi izvajati ustrezen nadzor, česar pa prav tako ni storil. Pritožba očita prvostopnemu sodišču kršitev napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP, saj je napačno zaključilo, da so strokovne službe dale "pozitivno mnenje" in da je imel prvi toženec v stališčih ustanovitelja in strokovnih služb "dovolj podlage", da njegova odločitev ni bila poslovno nerazumna, kar iz dokaznega postopka ne izhaja.

Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je materialno pravno napačno. Povsem neutemeljeno soglasju "lastnika" (družbenika) daje pomen, ki ga nima. Skladno s 3. odstavkom 263. člena ZGD-1 je prvo toženi lahko oproščen povračila škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Takega sklepa edinega družbenika prvi toženec ni pridobil, niti tega ne zatrjuje. Zato odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril dejanje. Dejstvo, da je bil C. C. kot zakoniti zastopnik edinega družbenika tožeče stranke seznanjen s poslom, dal zanj soglasje ali pri njem sodeloval, ne pomeni eksklupacije prvega toženca, temveč bi takšno ravnanje lahko vzpostavilo morebitno odgovornost C. C. za vstop v slab projekt po 264. členu ZGD-1, poleg prvega toženca. Družbeniki lahko sodelujejo pri upravljanju družbe na podlagi pristojnosti iz 505. člena ZGD-1 in drugih zadevah, za katere tako določa zakon ali družbena pogodba. Vodenja poslov ni med njimi, ker gre za odgovornost direktorja kot poslovodje po 515. členu ZGD-1. Če je prvi toženec vodenje poslov dejansko prepuščal C. C., to hipotetično lahko pomeni odškodninsko odgovornost C. C., ne pa razlog za ekskulpacijo prvega toženca. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da se kot ključno pokaže stališče "lastnika" tožeče stranke, ki je dal soglasje k poslu in zagotovil tudi zavarovanje najetega kredita, za presojo upravičenosti vstopa v projekt, nima nobenega pravnega pomena. Soglasje družbenika bi kvečjemu pomenilo, da prvi toženec ni kršil določb 5. člena Akta o ustanovitvi tožeče stranke, ne pomeni pa, da ni bilo škodljivega ravnanja prvega toženca v zvezi z vstopom v projekt PSO ... pod opisanimi pogoji.

Pravno brezpredmeten je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je dodatno zaupanje v uspešnost realizacije projekta utemeljevalo dejstvo, da je pri poslu sodelovala tudi MO. Kot izhaja iz dokaznega postopka, sklenjenih pogodb ter nenazadnje škode, ki je nastala tožeči stranki, sama prisotnost MO na projektu ni pomenila nobenega dodatnega zagotovila za uspešen zaključek projekta, niti za zagotovitev plačila tožeči stranki, saj med MO in tožečo stranko ni bilo nikoli dogovorjeno neposredno plačilo in MO ni z ničemer jamčila plačila tožeči stranki. Izpovedba C. C., da je dal pobudo za vstop v ta projekt tedanji župan E. E. in izpovedba Č. Č., da je bila za poslom občina, ki je obljubljala, da bo naredila, kar je bilo tudi zapisano, se izkažejo za vsaj delno neresnične. Sam župan E. E. je podal pisno izjavo, da se s tožečo stranko ni nikoli pogovarjal, da ji bo MO namenil neposredno plačilo za vstop v projekt. Tudi naslovno sodišče je v zadevi z opr. št. I Pg 3/2018 zaključilo, da MO ni imela obveznosti neposrednega plačila tožeči stranki in da se je plačilo izvajalo s cesijami oziroma asignacijami med tožečo stranko, MO in družbo J. d. o. o. Družba J. d. o. o. je plačilo tožeči stranki s strani MO morala vedno odobriti. Če bi bilo med tožečo stranko, MO in J. d. o. o. vnaprej dogovorjeno neposredno plačilo tožeči stranki s strani MO, bi bilo dejstvo, da za projektom stoji MO morebiti lahko relevantno. Ko pa je morala vsako plačilo tožeči stranki odobriti nelikvidna družba J. d. o. o., pa prisotnost MO na uspešnost realizacije projekta oziroma zagotovitev plačila tožeči stranki ni imela nikakršnega vpliva.

Kar se tiče finančnega stanja tožeče stranke, je slednje bilo slabo oziroma se je slabšalo. Spremljanje finančnega stanja je obveznost direktorja družbe in ne edinega družbenika tožeče stranke. Tožeča stranka prvemu tožencu v predmetni zadevi očita, da tega finančnega stanja ni upošteval pri svojih odločitvah. Namen oziroma smisel povečevanja eksternih prihodkov in sklepanje poslov z zunanjimi družbami, namreč ni bil v brezglavem sklepanju kakršnih koli poslov z zunanjimi partnerji, da bi se navzven poznalo pri eksternih prihodkih, če so taki posli tožeči stranki povzročili večmilijonsko škodo, temveč v sklepanju premišljenih in dobičkonosnih projektov, kar je smisel delovanja gospodarske družbe. Slabo izvedeni in nedokončani projekti, ki družbi povzročijo večmilijonsko škodo, pa slabo vplivajo na njeno premoženjsko stanje in njen ugled.

Kar se tiče dokapitalizacije tožeče stranke slednja kaže na slabo premoženjsko stanje tožeče stranke, ki bi jo prvi toženec kot njen direktor moral upoštevati pri podpisu drugih pogodb, še zlasti takih, s katerimi je prevzemal 2 mio EUR obveznost soinvestiranja. Prav tako bi direktor ob ravnanju z dolžno skrbnostjo moral spremljati finančno stanje družbe, ki jo je vodil in sproti ukrepati ter vnaprej pripravljati ukrepe za sanacijo stanja, ki se je sicer vsako mesečno slabšalo. Navedbe sodišča, da prvi toženec ni mogel vedeti, da bo čez 11 dni sledila večmilijonska dokapitalizacija, ker se to še ni zgodilo, pa so neživljenjske in kažejo na nepoznavanje instituta skrbnosti dobrega strokovnjaka in vloge direktorja v gospodarski družbi. Glede vsega zgoraj navedenega, je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, saj je napačno uporabilo tako določbe o obveznostih direktorja kot tudi določbe o odgovornosti in institutu skrbnosti dobrega strokovnjaka. S tem, ko ni upoštevalo bistvenih okoliščin, pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Glede utemeljenosti vstopa v projekt z družbo J. d. o. o. so zaključki prvostopenjskega sodišča, da se je prvi toženec zavedal določenega tveganja pri poslovanju z J. d. o. o., vendar je tveganje zaradi zavarovanj štel za sprejemljivo, saj je imel v rokah neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe, kar naj bi zadostovalo za upravičen vstop v projekt, materialno pravno napačni. Prvi toženec se je v celoti zavedal, da je v projekt vstopil iz razloga, ker je bila družba J. d. o. o. v tistem trenutku že nelikvidna in ni mogla zagotoviti dogovorjenih investitorskih sredstev, pa je v projekt vseeno vstopil. Zgolj dejstvo, da je imel ob takem finančnem stanju, ki mu je bilo v celoti znano, kar izhaja iz njegove izpovedbe in tudi iz dejstva, da je imel J. d. o. o. do tožeče stranke odprte obveznosti iz drugih poslov, pogodbo sklenjeno v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, po mnenju tožeče stranke ne zadostuje za izpolnitev njegove dolžne skrbnosti. Kot izhaja iz 4. člena Izvajalske pogodbe, je bilo v prvem odstavku dogovorjeno, da bo J. d. o. o. kot naročnik zagotovil tožeči stranki kot izvajalcu plačilo izvedenih pogodbenih del s cesijo med izvajalcem in sopodpisnikom te pogodbe, in sicer prvi obrok za 222 parkirnih mest v garaži - 2 do dne 31. 12. 2014, drugi obrok do razlike preostalih parkirnih mest s končnim obračunom pa najkasneje do dne 31. 12. 2015. Iz drugega odstavka navedenega člena pa izhaja, da se plačilo vseh ostalih izvedenih del izvede s cesijo med tožečo stranko kot izvajalcem in MO kot sopodpisnikom te pogodbe. Očitno je, da bi se moralo plačilo izdanih situacij izvrševati v skladu z drugim odstavkom 4. člena vse do 31. 12. 2014, ko je v plačilo zapadel prvi obrok za 222 parkirnih mest. Vsa opravljena dela v plačilo niso zapadla šele dne 31. 12. 2014, kar sicer razvidno iz vseh izstavljenih in neplačanih situacij in pomeni, da bi prvi toženec lahko in moral te terjatve izterjavati sproti, česar ni storil in ni mogoče zaključiti, da je škoda nastala šele po zaključku njegovega mandata, kot napačno zaključuje naslovno sodišče, ki je tako zagrešilo kršitev po 340. in 341. členu ZPP.

Pritožba očita, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb glede neposrednega plačila ter domnevne obveznosti MO za odkup parkirnih mest.

Da je bilo v Dogovoru o izvedbi 1. in 2. etaže podzemnih parkirnih mest v PSO ... z dne 14. 09. 2012 (v nadaljevanju: Dogovor) v 2. členu dogovorjeno, da bo mestna občina ali drugi dejanski kupec s soglasjem mestne občine bodisi odkupila podzemna parkirna mesta ali prevzela v leasing razmerje ali za to pridobila drugega ustreznega partnerja po ceni 9.000,00 EUR brez DDV na parkirno mesto, največ do višine 11.070,00 EUR brez DDV za posamezno podzemno parkirno mesto, v dveh obrokih, za 222 parkirnih mest v garaži - 2 do 31.12. 2014 in za okoli 207 parkirnih mest v garaži -1 do dne 31. 12. 2015, pod pogojem, da bo L. d. o. o. zagotovila likvidnostna sredstva za izgradnjo podzemnih parkirnih mest. Tožeča stranka je likvidnostna sredstva zagotovila, neposrednega plačila pa ni nikoli prejela. V 41. točki pravnomočne sodbe naslovnega sodišče v zadevi opr. št. I Pg 3/2018 z dne 17. 09.2020, je naslovno sodišče ugotovilo, da bi moral parkirna mesta financirati J. d. o. o. in te obveznosti MO ni prevzela. MO je zanikala, da bi kadarkoli prevzela obveznost, da bo pred izgradnjo in dokončanjem odkupila in plačala parkirna mesta. Ni predviden samo odkup, ampak je možen tudi leasing preko MO ali tretje osebe. Naslovno sodišče je že pravnomočno razsodilo, da niti iz izvajalske pogodbe niti iz dogovora ne izhaja, da bi bila MO dolžna tožeči stranki neposredno plačevati, niti da je družba J. d. o. o. odstopila tožeči stranki svoje bodoče terjatve do MO iz kupnin za tržna parkirna mesta. V 54. točki ugotavlja, da je 4. člen Izvajalske pogodbe res nejasen, vendar pa iz njega ne izhaja zaveza MO, da neposredno plačuje tožeči stranki, niti s tem členom J. d. o. o. ni naredil odstopa svojih bodočih terjatev, ampak se je plačevalo s cesijami, kar izhaja iz že omenjene izjave E. E. Prav tako iz 42. točke pravnomočne sodbe naslovno sodišče v zadevi opr. št. I Pg 3/2018 z dne 17.09. 2020 izhaja, da je MO dejansko od J. d. o. o. odkupila 333 parkirnih mest, (kar je bilo 114 manj, kot je bilo določeno z okvirnim sporazumom in Dogovorom), saj je s prodajno pogodbo z dne 12. 07. 2016 kupila 179 parkirnih mest, s prodajno pogodbo z dne 12. 07. 2016 pa 154 parkirnih mest, le ta pa je bila sklenjena na podlagi dveh predpogodb in sicer predpogodbe z dne 18. 11. 2014 in predpogodbe z dne 21.01.2015. Vendar sta bili kupnini po navedenih prodajnih pogodbah s strani MO v pretežnem delu nakazani družbi J. d. o. o. ter tretji osebi, družbi E. d. o. o. in ne tožeči stranki. MO je sicer del zneska po prodajni pogodbi za 179 parkirnih mest z dne 12. 07. 2016 v višini 1.041.859,56 EUR dne 19. 07. 2016 plačala tožeči stranki, vendar po pravnomočni odločitvi naslovnega sodišča tega ni bila dolžna storiti na podlagi sklenjenih pogodb, temveč je to storila na podlagi posebne izjave družbe J. d. o. o. Dodaja še, da je MO družbi J. d. o. o. za navedena parkirna mesta kupnino delno plačala že po predpogodbah, in sicer po predpogodbi z dne 18.11. 2014 je MO družbi J. d. o. o. znesek 894.815,65 EUR z DDV nakazala že dne 05.12. 2014, po predpogodbi z dne 21. 01. 2015 pa istega dne enak znesek 894.815,65 EUR z DDV, kar izhaja iz 3. člena prodajne pogodbe za 154 parkirnih mest z dne 12. 07. 2016. Ker je na naroku dne 27. 09. 2022 prišlo do usklajenih izpovedb A. A. in B. B., da naj bi bil edini razlog za neplačilo terjatev tožeče stranke s strani družbe J. d. o. o. v pomanjkanju finančnih sredstev zaradi ne odkupa parkirnih mest s strani MO, do katerega je v pretežnem delu dejansko prišlo, pa tožeča stranka dodatno pojasnjuje, da družba J. d. o. o. tudi po izpovedbi vseh prič dejansko ni nikoli nič plačala tožeči stranki, saj so se vsa plačila izvajala prek MO, z medsebojnim dogovorom med J. d. o. o., MO in tožečo stranko. MO je tako do dne 21. 01. 2015 dejansko nakazala 1.789.831,28 EUR, vendar pa to ni šlo tožeči stranki, temveč družbi J. d. o. o. Tožeči stranki je bilo šele na podlagi posebne izjave družbe J. d. o. o. dne 19. 07. 2016 nakazana le delna kupnina po prodajni pogodbi za 179 parkirnih mest z dne 12. 07. 2016 v višini 1.041.859,56 EUR, na podlagi angažmaja takratne zakonite zastopnice tožeče stranke Č. Č. Preostalih 114 parkirnih mest MO ni nikoli odkupila, v zadevi opr. št. I Pg 3/2018 je bilo ugotovljeno, da MO teh mest tudi ni bila dolžna odkupiti. V kolikor bi MO odkupila še preostalih 114 parkirnih mest, pa teh sredstev ne bi prejela tožeča stranka, temveč družba J. d. o. o. in bi bilo plačilo tožeči stranki v rokah družbe J. d. o. o., za katero so predlagane priče že izpovedale, da ji niso zaupale zaradi njenega slabega finančnega stanja in preteklih slabih izkušenj pri medsebojnem sodelovanju. Tako izpovedba B. B., da do poplačila tožeče stranke ni prišlo zgolj iz razloga, ker MO ni mogla odkupiti parkirnih mest od J. d. o. o., ker so bila slednja obremenjena, izkaže za netočno. Prav tako je imela MO na navedenih parkirnih mestih vpisano predznambo vrstnega reda, po kateri je še v juliju 2016 prišla do neobremenjenih parkirnih mest. Problem je bil, da kupnina ni avtomatično pripadala tožeči stranki, saj ni bilo dogovorjeno neposredno plačilo, niti ni bil dogovorjen odstop bodočih terjatev, kot je že bilo podrobno obrazloženo in tudi pravnomočno odločeno. Izpostavlja izpoved priče D. D., da je želela, da tožeča stranka sklene izvajalsko pogodbo, da pa ni vedela točno, ali je bila za plačilo dogovorjena cesija ali kaj drugega. Iz teh navedb izhaja, da neposredno plačilo med tožečo stranko in MO dejansko ni bilo nikoli dogovorjeno, v tem smislu tudi sprememba iz podizvajalske v izvajalsko pogodbo ni imela nobenega učinka. Iz 47. točke pravnomočne sodbe naslovnega sodišče v zadevi opr. št. I Pg 3/2018 z dne 17.09.2020 izhaja, da MO ni bila investitor celotnega objekta PSO ..., ampak zgolj netržnega dela in ni prevzela nobene obveznosti financirati ter zagotavljati sredstev za gradnjo tržnega dela objekta, tožeča stranka pa je na tem projektu sodelovala kot podizvajalec glavnega izvajalca za GOI dela in ne kot glavni izvajalec gradbenih del. Tožeča stranka se je tako v razmerju do družbe J. d. o. o. in ne v razmerju do MO zavezala zagotoviti del sredstev, potrebnih za gradnjo tržnega dela objekta, MO pa se ni tožeči stranki nikoli zavezala neposredno plačati, niti financirati gradnje vseh podzemnih parkirnih mest niti zagotoviti preostalih potrebnih finančnih sredstev za projekt. Da bi bilo kadar koli dogovorjeno neposredno plačilo s strani MO do tožeče stranke, je v celoti zanikal tudi pokojni župan E. E. kot tudi vse ostale priče, zaposlene na MO. Tega na tak način ni razumel niti J. d. o. o. Navedeno smiselno izhaja tudi iz izpovedi B. B., Č. Č. in D. D., ki so vsi izpovedovali o plačilu s cesijo oziroma asignacijo oziroma na nek drug način, za kar pa je že bilo ugotovljeno, da ne gre za neposredno plačilo. Čeprav obe toženi stranki navajata, da bi morala tožeča stranka skladno z Izvajalsko pogodbo prejeti znesek kupnin iz prodajnih pogodb za parkirna mesta, je naslovno sodišče že ugotovilo, da do tega tožeča stranka glede na sklenjene pogodbe in dejanskega načina poslovanja med njo, MO in J. d. o. o. ni upravičena, niti MO tega ni bila dolžna storiti, niti do tega ni prišlo. Do takšnega dogovora med tožečo stranko in MO kljub drugačnem zatrjevanju vpletenih akterjev ni prišlo. Pritožba očita v zvezi z navedenim nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP, napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP, predvsem pa sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih, s čimer je zagrešena tudi kršitev po 14. točki 1. odstavka 339. člena ZPP.

Glede škode in odgovornosti pritožba opozarja na nesprejemljiv zaključek prvostopnega sodišča, da direktor, ki je zavezan k ravnanju z najvišjo možno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, sklepa več milijonske posle z nelikvidno družbo, odgovornost za izterjavo, ki je negotova že od začetka, pa prevali na novo poslovodstvo, ki bi se za plačilo moralo boriti z več upniki tekMOati pri hitrostnem vlaganju izvršb, kar je materialno pravno povsem napačno stališče. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da do škode ni prišlo zaradi neskrbnega ravnanja prvega toženca ob sklenitvi posla, ampak kasneje, zaradi prepočasnega uveljavljanje terjatev v izvršilnem postopku, kar ni odgovornost prvega toženca, so materialno pravno napačni in temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Do poslabšanja premoženjskega stanja družbe J. d. o. o. namreč ni prišlo naknadno, temveč je bilo to stanje prvemu tožencu v celoti znano že ob vstopu v projekt PSO ... in pred tem, saj je družba J. d. o. o. tožeči stranki dolgovala plačila že iz predhodnih projektov. Družba J. d. o. o. tožeči stranki nikoli ni sama izvedla niti enega plačila. Da je direktorica tožeče stranke Č. Č., izpovedala, da je tožeči stranki pod njenim vodstvom v marcu 2015 uspelo doseči kompenzacijo v višini 3,4 mio EUR, v juniju 2016 je dosegla plačilo v višini približno 1.041.000,00 EUR, kasneje še okrog 15.000,00 EUR, kar je tožeči stranki nakazala MO. Pojasnila je, da J. d. o. o. ni nikoli plačeval tožeči stranki, saj je bil v izjemno slabem finančnem stanju in ni imel sredstev, da je bil J. d. o. o. nezanesljiv in insolventen partner, kar se je izkazalo tudi pri tem projektu. Do škode je prišlo izključno zaradi nepremišljenega vstopa prvega toženca v projekt PSO ..., ki je v celoti odgovoren za nastalo škodo zaradi takega ravnanja, kasnejše poslovodstvo tožeče stranke pa odgovornosti iz tega naslova ne more nositi. Podredno in iz previdnosti pa tožeča stranka poudarja, da v primeru takojšnje vložitve izvršbe proti družbi J. d. o. o. tožeča stranka dejansko ne bi dobila nič oziroma precej manj od dejansko iztrženega, saj je nepremičnina v stečajnem postopku ocenjena samo na cca 1,26 mio EUR in neprodajljiva, saj je bilo opravljenih že sedem neuspešnih javnih dražb, kar izhaja iz javno dostopnih podatkov na AJPES. Tudi če bi tožeča stranka vložila predlog za izvršbo takoj, bi bila škoda manjša, ne pa, da je ne bi bilo. Glede na ravnanje J. d. o. o., ko je zoper predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova tožeče stranke, vložil ugovor, zoper predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine upnika E. d. o. o. pa ne, je očitno, da tožeča stranka ne bi mogla iztržiti nič. Pritožba očita, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, prav tako pa izpodbijana sodba nima bistvenih razlogov, zaradi česar je prišlo do kršitev 340., 341. in 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP.

Glede odgovornosti druge toženke je napačna odločitev zoper prvega toženca, posledično je napačna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede odgovornosti drugega toženca, da zavarovalni primer ni nastopil. Očitno je, da je podana odgovornost prvega toženca in odgovornost druge toženke. Zavarovalni primer je nastopil in je prijava škodnega dogodka pravočasna znotraj roka v času veljavnosti zavarovalne pogodbe, skladno s členom 2.3.1 Zavarovalnih pogojev k Zavarovalni pogodbi. Prijavo je podala družba N. d. o. o., ki je bila zavarovalec po predmetni Zavarovalni pogodbi, s katero je zavarovala odgovorne osebe vseh hčerinskih družb, tudi tožeče stranke. Družba N. d. o. o. je prijavo škodnega dogodka podala pravilno. Prijava škodnega primera zavarovalnici po vsebini predstavlja konkretiziran in določno opredeljen odškodninski zahtevek

Glede stroškov

navaja, da so že v osnovi zaradi napačne odločitve o glavni stvari napačni. Uporabilo je tudi napačno Odvetniško tarifo. Do dne 04. 06. 2022 se je namreč uporabljala Odvetniška tarifa, objavljena v Uradnem listu RS št. 2/2015 z dne 09. 01. 2015, nova Odvetniška tarifa (UL RS št. 70/2022 z dne 20. 05. 2022) pa je začela veljati z dnem 05. 06. 2022. Ker nova odvetniška tarifa velja od njene uveljavitve navedeno pomeni, da se tarife ne more uporabljati za nazaj, kot je v tem primeru naredilo prvostopenjsko sodišče. Moralo bi za vse vloge in naroke do dne 04. 06. 2022 upoštevati staro odvetniško tarifo, novo pa od tega datuma naprej. Drugemu tožencu pripadalo za odgovor na tožbo 3.000 točk (in ne 9.000), enako za prvo pripravljalno vlogo (100%), za drugo pripravljalno vlogo pa 2.250 točk (75%). Drugemu tožencu ne more pripadati posebna nagrada za pribavo listin po tar. št. 43/5 OT, saj se slednja ne uporablja v primeru sodnih postopkov, ko se zanj uporabljajo nagrade po drugih tarifnih številkah. Enako velja za prisojeno kilometrino na relaciji Ljubljana-Celje-Ljubljana, saj slednja skladno z uveljavljeno sodno prakso pripada odvetniku samo za potne stroške na območju sodišča, ki sodi v posamezni zadevi. Ker so napačno izračunani stroški posameznih procesnih dejanj, je napačno izračunana tudi višina materialnih stroškov v višini 2% po 11. členu OT. Ni jasno na kaki osnovi je prvostopenjsko sodišče drugemu tožencu priznalo 320 točk za odsotnost iz pisarne za prisotnost na narokih, kar je neobrazloženo. Posledično je napačno izračunan tudi DDV v višini 22%, pri čemer se DDV od kilometrine niti ne more računati. Kar se tiče stroškov prevoda dokaznih listin v višini 420,00 EUR, za pravdo ni potreben. Naknadno prevajanje pogojev za potrebe pravde, na način, kot to ustreza drugi toženki, ne more biti upoštevno. Predlaga ugoditev pritožbi.

Prvo tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo navedla, da tožnica v pritožbi opisuje svoje videnje škodljivega ravnanja prvo toženca. Podaja svojo oceno, da je do domnevne škode prišlo izključno zaradi nepremišljenega vstopa prvega toženca v projekt PSO ..., zaradi česar naj bi bil v celoti odgovoren za nastalo škodo, kasnejše poslovodstvo pa odgovornosti iz tega naslova ne more nositi. Prvostopno sodišče je na podlagi vseh izvedenih dokazov prišlo do edinega možnega in logičnega zaključka, da v tem konkretnem primeru prvo tožencu ni mogoče očitati, da je bilo njegovo ravnanje v zvezi z vstopom in izvedbo gradbenega projekta PSO ... ter s sklenitvijo vseh pravnih poslov nedopustno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je podrobno pojasnjena izdaja potrebnega soglasja, s strani ustanovitelja, to je O. Tožeča stranka zanemarja, da se odškodninska odgovornost poslovodstva gospodarske družbe presoja pri poslovnih odločitvah ex ante, se pravi po času, v katerem je bila sprejeta konkretna poslovna odločitev, ne ex post, ko so se prikazali rezultati odločitve. Ob presoji vseh okoliščin časa, v katerem je bila sprejeta odločitev za vstop v projekt PSO ..., je bila odločitev smotrna in pravilna, saj je bilo upravičeno pričakovati, da se bo na ta način povečal eksterni prihodek tožeče stranke, nedvomno je bilo upravičeno tudi pričakovanje o pridobitvi referenc za nadaljnje gradbene projekte. Podaja prepričljive in razumske razloge. Neutemeljeno je sklicevanje na določilo tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, ki govori o ekskulpaciji odgovornosti, oziroma povračilu škode, če dejanje, s katerim je bila povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. V obravnavanem primeru, se nihče ni skliceval in tudi prvostopno sodišče ni ugotavljalo ekskulpacijskih razlogov na ta način. Izkrivljene so pritožbene navedbe glede navajanja prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, kar se tiče sodelovanja MO pri izvedbi tega posla. Prvostopno sodišče je povsem korektno povzelo dejstvo, da je pri poslu sodelovala tudi MO Navedbe tožeče stranke v zvezi s tem je razumeti kot zatrjevanje obstoja špekulativnega namena s strani MO, za kar ne ponudi nobenih dokazov.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da prvo toženec ob vstopu v projekt ni upošteval finančnega stanja tožeče stranke. Poslovni interes tožeče stranke je bil jasno izkazana s pričakovanjem ustvarjanja dohodka v višini 1,5 % od celotne vrednosti projekta, najmanj v višini 264.131,47 EUR, povečanih za razliko v ceni. Potrebno je upoštevati dogovorjeno neposredno izvršljivost ter možnost, da se zaprejo še druge terjatve do družbe J. d. o. o. in z njo povezanih družb in preteklega sodelovanja, kar je rezultiralo v 113.000,00 EUR zaprtih terjatvah, na družbo J. d. o. o. je bil prenešen celoten strošek financiranja, ki je nastal s sklenitvijo kreditne pogodbe. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izkazane vse potrebne predpostavke. Tudi, če je zatrjevana škoda nastala, razlog za ta njen nastanek ne more biti v ravnanju prvotoženca, ki ob nastanku škode ni imel nobene pristojnosti, hkrati pa je tožeča stranka kljub dogovorjeni neposredni izvršljivosti nerazumljivo dolgo, po izpolnitvi pogojev, odlašala s sprožitvijo izvršilnega postopka, ki ji je omogočal dokaj ugoden položaj. Ob presoji prvo toženčevega ravnanja, ni bil podan niti prvi izmed kumulativnih pogojev za ugotovitev zatrjevane odškodninske odgovornosti prvo toženca kot direktorja tožeče stranke in so iz tega razloga vsa pritožbena navajanja neutemeljena. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Drugo tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba v pretežnem delu neobrazložena. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, napačen je tožnikov očitek sodišču glede napačne ugotovitve dejanskega stanja glede presoje smiselnosti vstopa v projekt PSO ... Pravilen je zaključek, da so strokovne službe ocenile vstop v projekt kot smotrn ter pozitiven. Odločitev za vstop v projekt PSO ... je bila v času, ko je bila sprejeta, poslovno smiselna. Projekt je bil ocenjen kot profitabilen ter kot dobra referenca za tožnika.

Pritožbeni očitek o napačnih materialnopravnih zaključkih prvostopenjskega sodišča, da se je prvi toženec zavedal določenega tveganja pri poslovanju z družbo J. d. o. o., je zgrešen. Stališče pravne službe tožnikovega družbenika, ki je opravljala naloge strokovne službe tudi za tožnika je bilo, da neposredna izvršljivost daje zadostno jamstvo, da bo tožnik prejel plačilo, ter ustrezno naslavlja tveganja z morebitno neplačevitostjo družbe J. d. o. o. Niti prvi toženec niti katerakoli od zaslišanih prič pa ni izjavila, da družbi J. d. o. o. niso zaupali. Tožnik je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem le pavšalno zatrjeval nelikvidnost družbe J. d. o. o., saj ni predlagal prav nobenega dokaza, ki bi nelikvidnost potrjeval. Glede koristi projekta PSO ... se je ta izkazovala v obliki manipulativnih stroškov v višini 1,5 % celotne vrednosti projekta, kar naj bi bila po tožnikovem mnenju nerazumno nizka korist. O tem tožnik ni postavil trditev, še manj pa predlagal dokaz zanje. Pričakovan donos je bil ob sklenitvi spornih poslov povsem realen. Že sama finančna osamosvojitev od materinske družbe, ki med pravdnimi strankami ni bila sporna, predstavlja več kot očiten in zadosten ekonomsko upravičen razlog za vstop v projekt PSO ... Zanemarja pomembnost referenc, ki bi jih tožnik pridobil z izvedbo projekta PSO ... Tožnik v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni postavil trditev, še manj pa predlagal dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da družba J. d. o. o. svojih obveznosti ne bo izpolnila, kar naj bi bilo prvemu tožencu znano že ob sklepanju spornih poslov. Glede finančnega stanja tožnika je bilo prvemu tožencu že ob sklenitvi spornih poslov znano, da bo tožnikov družbenik s povečanjem kapitala saniral tožnika, kar ni imelo vpliva na skrbnost prvega toženca. Glede nastanka škode je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti prvega toženca kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in ker tožnik ni uspel izkazati že predpostavke neskrbnega ravnanja prvega toženca (tj. predpostavka protipravnosti), je povsem pravilen zaključek sodišča, da se s podrobnejšim ugotavljanjem obstoja ostalih predpostavk niti ni bilo treba ukvarjati. Napačno je pritožnikovo stališče o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v celoti, zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopnega sodišča v celoti (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim uveljavlja odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke kot direktorja tožeče stranke po 263. členu ZGD-1 v zvezi z vstopom in izvedbo gradbenega projekta PSO ..., ker je ugotovilo, da ta ni ravnal neskrbno in ni izpolnjena prva izmed kumulativno podanih predpostavk odškodninske odgovornosti. Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico). Na podlagi 965. člena OZ je zavarovalnica oškodovancu dolžna povrniti škodo le, če je zavarovanec zanjo odgovoren.

Pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava (341. člen ZPP), niso utemeljeni. Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo. Na podlagi 263. člena ZGD-1, morajo člani organa vodenja in nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Drugi odstavek istega člena določa, da so člani organa vodenja solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Obveznosti članov organov vodenja in nadzora v razmerju do družbe imajo značilnost mandatnega razmerja. Na podlagi 263. člena ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, je direktor družbe z omejeno odgovornostjo odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti, pri čemer mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), da prvi toženec ni presojal vseh okoliščin ob vstopu v projekt PSO ..., ko je sklepal posel, da dokazni postopek ni pokazal, da je vstopil v projekt šele po pozitivnem mnenju strokovnih služb, da se upravičenost vstopa v projekt sploh ni presojala, da ga strokovne službe niso presojale, da to niti ni njihova naloga, da je zmoten zaključek, da so strokovne službe dale pozitivno mnenje za vstop v projekt in da je imel prvi toženec v stališčih ustanovitelja in strokovnih služb dovolj podlage, da njegova odločitev ni bila poslovno nerazumna.

10.Pritožbene navedbe, da prvo toženec ni presojal vseh oziroma nobenih okoliščin, ko je sklepal posel, so pavšalne, nekonkretizirane in iz tega razloga pritožbeno neupoštevne. Prvostopno sodišče je (v točki 20. in 24. obrazložitve) ugotovilo, da je prvo toženi pred podpisom pogodb (izvajalske pogodbe št. 1/Č./2012, Dogovora o izvedbi 1. in 2. podzemnih parkirnih mest v PSO ... ter Kreditne pogodbe s P. d.d. z dne 6.9.2012 s pripadajočimi aneksi), pridobil soglasje ustanovitelja (v skladu s 5. členom Akta o ustanovitvi L. d. o.o.), in je vstopil v projekt šele po proučitvi projekta in po pozitivnem mnenju strokovnih služb tožeče stranke in strokovnih služb O. (edinega družbenika), ki so opravljale strokovne naloge tudi za hčerinske družbe. Da je prvi toženec vstopil v projekt šele po pozitivnem mnenju strokovnih služb, so potrdile tudi zaslišane priče C. C., B. B. in D. D. in izhaja iz listinske dokumentacije in sicer iz evidenčnih listov pogodb (A49, B15, B23). Obe zaslišani priči B. B. in C. C. sta potrdili, da je bil takšen način dela pri tožeči stranki ustaljen in običajen vsaj do konca leta 2014. Med tožečo stranko in njenim ustanoviteljem so potekali dogovori in usklajevanja glede vstopa v navedeni projekt, pravna služba ustanovitelja je opravljala vse pravne storitve, vključno s koordinacijo, pregledom in uskladitvijo (presojo) pogodb, kar izhaja tudi iz evidenčnih listov pogodb in so dale pozivno mnenje za vstop v projekt, saj so s pogodbami soglašale tako takratna vodja pravne službe (D. D.), kot tudi vodji finančno računovodske službe (F. F., G. G.) in vodja profitnega centra na strokovnem področju pri tožeči stranki (B. B.). Prvo tožena stranka je pred podpisom pogodb imela soglasje ustanovitelja (družbenika - lastnika) za v stop v projekt in pozitivno mnenje strokovnih služb, ki so projekt podpirale. Ocenili so, da so sposobni izpeljati navedeni projekt, samo odločitev o vstopu v projekt pa je sprejel prvo toženi kot takratni zakoniti zastopnik tožnika.

11.Ne držijo torej pritožbene navedbe, da prvi toženec ni ustrezno presojal upravičenosti vstopa v projekt, da ni imel nobenih analiz, strokovnih podatkov, da ni presodil vseh okoliščin ob sklenitvi posla, da ni imel pozitivnega mnenja strokovnih služb in soglasja ustanovitelja za vstop v projekt. Kakšne dodatne analize oziroma podatke bi prvi toženec moral izvesti, pritožba konkretizirano ne pojasni. Neutemeljena se pokaže pritožbi lastna dokazna ocena izpovedi prvo toženca, da se ni opredelil kako se je odločil za vstop v projekt in ni pridobil vseh razpoložljivih informacij. Dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je v skladu z 8. členom ZPP, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V 24. točki obrazložitve je prvostopno sodišče pojasnilo, da se je tožeča stranka odločila za vstop v projekt na podlagi strateških usmeritev edinega družbenika, da morajo hčerinske družbe povečati eksterne prihodke. Tožeča stranka je s pridobivanjem novih poslov in projektov na trgu temu sledila z izvajanjem gradbenega inženiringa in elektro strojnih storitev. S konkretnim vstopom v projekt PSO ... je želela pridobiti reference za opravljanje tovrstnih poslov, ki imajo tudi ekonomsko vrednost, dogovorjeni so bili tudi 1,5% manipulativni stroški na celotno vrednost objekta, z nadaljnjim poslovanjem z družbo J. d. o. o. pa bi se zaprl dolg družbe J. d. o. o. do tožeče stranke iz prejšnjih projektov. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je odločitev o vstopu v projekt sprejel prvi toženec kot takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke.

12.Pritožbenega sodišča ne prepriča pritožbi lastna dokazna ocena izpovedi priče C. C., da je izpoved pavšalna, ker ni vedel povedati katere osebe so konkretno presojale vstop v projekt in na kakšen način, ob tem pa že sama pritožba izpostavlja, da je priča potrdil, da so strokovne službe presojale vstop v projekt, kar potrjuje dokazno oceno prvostopnega sodišča. Da je presoja upravičenosti vstopa v projekt nekaj drugega kot potrditev pogodbe s strani vseh služb, ne drži, saj je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo, da je bil takšen način dela pri tožeči stranki ustaljen vsaj do konca leta 2014. Poleg tega so te pritožbene navedbe tudi nekonkretizirane, saj ne pojasni v čem je razlika. Po proučitvi projekta, dogovorih z ustanoviteljem ter z njegovim soglasjem, ob pozitivnem mnenju strokovnih služb in ob sodelovanju MO pri navedenem poslu, je odločitev vodstva tožeče stranke o vstopu v projekt temeljila na spletu vseh navedenih okoliščin in ni šlo za odločitev brez razmisleka ali podlage (točka 24 točka obrazložitve), kot neutemeljeno navaja pritožba. Tudi ne drži, da glede upravičenosti vstopa v projekt ni nobene listinske dokumentacije, saj obstojijo evidenčni listi pogodb, kar je prav tako pojasnilo prvostopno sodišče. Neutemeljena je tudi pritožbi lastna dokazna ocena izpovedi priče D. D. v izpostavljenem delu, saj gre zgolj za del njene izpovedi, pa tudi ta ne zanika sodelovanja pravne službe pri pregledu in presoji navedenih pogodb, kar potrjuje dokazno oceno prvostopnega sodišča. Enako velja za pritožbi lastno dokazno oceno izpovedi priče B. B., gre le za izsek iz njegove izpovedi, ki ne omaje dokazne ocene prvostopnega sodišča, ampak zgolj potrjuje, da je prvo toženi kot zakoniti zastopnik bil pristojen za sprejem odločitve o vstopu v projekt, kar med pravdnimi strankami niti ni sporno. Vzeti iz konteksta celotne izpovedi so pritožbeno izpostavljeni deli izpovedi C. C., B. B. in D. D. Njihove izpovedi so sicer skladne in potrjujejo izpoved prvo toženca, da so strokovne službe presojale upravičenost vstopa v projekt, kar je podprto tudi s pisno dokumentacijo in sicer evidenčnimi listi pogodb, kot je pojasnilo prvostopno sodišče. Odločitev prvo tožene stranke o vstopu v projekt ni bila poslovno nerazumna, niti ni bila brez podlage kot zmotno zatrjuje pritožba.

13.Glede problematičnosti poslovanja z družbo J. d. o. o., da se je prvi toženec zavedal slabega premoženjskega stanja, oziroma, da je bil J. d. o. o. nelikviden, da je imel iz prejšnjih poslov odprt dolg in slabe izkušnje, da je vstopil v nelikviden projekt, da je ob 2.000.000,00 EUR vložku v projekt, upoštevaje tveganja pri poslovanju z J. d. o., predvidena korist 1,5 % manipulativnih stroškov nerazumno nizka, tovrstne pritožbene navedbe niso utemeljene (340. člen ZPP). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je prvi toženec izpovedal, da je bilo z MO dogovorjeno za vsa plačila in tudi za odkup parkirnih mest, kar izhaja iz same izvajalske pogodbe št.1/Č./2012 z dne 14.9.2012. Dogovorjena je bila tudi neposredna izvršljivost vseh obveznosti, saj je bila izvajalska pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in tveganja s tega vidka ni bilo. Z vstopom v projekt je tožeča stranka pridobila tudi možnost, da zapre svoje terjatve do družbe J. d. o. o. in z njo povezanih družb iz preteklih sodelovanj in jih je v višini 113.000,00 EUR tudi zaprla. Prav tako je strošek sofinanciranja, ki je nastal tožeči stranki s sklenitvijo kreditne pogodbe v celoti bil prenešen na družbo J. d. o. o.. Prvi toženec in strokovne službe (pravna služba) so štele sklenitev izvajalske pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot zadostno zagotovilo za poplačilo terjatev iz tega posla. Tožeča stranka bi z neposredno izvršljivim notarskim zapisom izvajalske pogodbe in v začetku leta 2015 priznanimi terjatvami s strani družbe J. d. o. o., (priznan IOP - terjatev na dan 31.12.2014 B5) te terjatve lahko izterjala, saj so bili takrat izpolnjeni vsi pogoji in težav, ki so se pojavile kasneje ne bi bilo. Vendar v začetku leta 2015 prvi toženec ni bil več direktor tožeče stranke in na to ni imel vpliva. Kasnejše poslovodstvo (Č. Č.) je štelo, da lahko plačilo izterja izvensodno, zato je izvršbo vložilo šele v začetku leta 2016, kot je pojasnilo prvostopno sodišče (25. točka obrazložitve). Odprt dolg družbe J. d. o. o. do tožnika sam po sebi še ni izkazoval slabega premoženjskega stanja družbe in ni bil problematičen, saj so računali, da bodo z nadaljnjim poslovnim sodelovanjem ta dolg zaprli. Da bi bila družba J. d. o. o. v letu 2012 nelikvidna iz predloženih listinskih dokazov ne izhaja, na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo in v svojih navedbah. Izid iz poslovanja je bil v letu 2011 sicer negativen (-547.234), vendar se je v letu 2012 popravil in je znašal 588.296 EUR, družba pa je izkazovala v letu 2012 celo dobiček (priloga B 34 in 35).

14.Da je bila v tistem trenutku odločitev prvo tožene stranke za vstop v projekt poslovno razumna in smotrna, pa so potrdile tudi zaslišane priče (C. C. , B. B. in D. D.), kar je prvostopno sodišče prav tako ugotovilo. Sopodpisnik sklenjenih pogodb je bila tudi občina MO, ki je zagotovila sredstva za plačilo tako za neprofitni del projekta kot tudi odkup parkirnih mest v skladu s pogodbami. MO je pri navedenem poslu predstavljalo okoliščino, ki je predstavljala dodatno zaupanje v uspešno realizacijo projekta in prvi toženec ob sklenitvi pogodb ni mogel vedeti, da družba J. d. o. o. svojih pogodbenih obveznosti ne bo izpolnila. Projekt je bil nenazadnje kot pozitiven predstavljen tudi v javnosti. Tožeča stranka je res v projekt vstopila z dolžnostjo sofinanciranja v višini 2.000.000,00 EUR in je za zagotovitev finančnih sredstev sklenila kreditno pogodbo s P. d. o. o., vendar je stroške financiranja v celoti prenesla na družbo J. d. o. o. Soglasje k vstopu v projekt in tudi sklenitvi kreditne pogodbe, je dal tudi edini družbenik tožeče stranke O., ki je tudi zastavil svoje nepremičnine v korist kreditojemalca (tožeče stranke). Odločitev vodstva tožeče stranke je temeljila na spletu vseh naštetih okoliščin in ni šlo za nerazumno odločitev, ali odločitev brez podlage kot neutemeljeno navaja pritožba.

15.Kot neutemeljene se pokažejo tudi pritožbene navedbe, da je ob upoštevanju soinvestitorskega vložka 2.000.000,00 EUR, predvidena korist v višini 1,5 % manipulativnih stroškov nesorazmerno nizka, reference pa imajo ekonomsko vrednost le v primeru uspešno zaključenega posla (340. člen ZPP).

16.Kot je pojasnilo že prvostopno sodišče je z vključitvijo v ta projekt tožeča stranka zasledovala strateško usmeritev edinega družbenika tožeče stranke, da se morajo povečati eksterni dohodki hčerinske družbe, ki jih je tožeča stranka izvajala z gradbenim inženiringom in elektro storitvami, želela pa je pridobiti tudi reference za nadaljnje opravljanje tovrstnih poslov. Posel je bil ekonomsko vzdržen, saj so bili dogovorjeni 1,5% manipulativni stroški na celotno vrednost projekta, kar pomeni 1,5% razlike v ceni v korist tožeče stranke, ob dodatni koristi izvajanja inštalacijskih del. Na račun navedenega poslovnega sodelovanja je tožeča stranka zaprla tudi odprete terjatve do družbe J. d. o. o. iz prejšnjih poslovanj, v višini 113.000,00 EUR. Strošek financiranja je bil v celoti prenesen na družbo J. d. o. o. (25. točka obrazložitve). Smiselnost vključitve v navedeni projekt sta poleg prvo toženca v celoti potrdili tudi priči B. B. in C. C. tako v smislu strateške odločitve, ki je bila koristna za nadaljnji razvoj tožeče stranke in tudi iz ekonomskega vidika. Pritožbene navedbe, da gre v primeru, ko je posel negativno zaključen za negativne reference, pa predstavljajo presojo ex post, ki se pokaže šele, ko se pokažejo rezultati odločitve, kar pa ni odločilno. Odškodninska odgovornost poslovodstev gospodarskih družb (263. člen ZGD-1) se presoja ex ante, torej po stanju v času, ko je bila poslovna odločitev sprejeta in ne ex post, ko se pokažejo rezultati odločitve.

17.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prvi toženec prepuščal odločitev o vstopu v projekt C. C. ali strokovnim službam, saj prvostopno sodišče kaj takega ni ugotovilo. Odločitev o vstopu v projekt je sprejel prvi toženec kot direktor tožeče stranke. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 340. in 341. členu ZPP, ni podan.

18.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče dalo soglasju lastnika pomen, ki ga nima, sklicujoč se na 3. odstavek 263. člena ZGD-1.

ki med drugim določa, da članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu (341.člen ZPP). Tovrstni pritožbeni zaključki so napačni, saj prvostopno sodišče soglasju ustanovitelja, takšnega pomena ni dajalo. Prvostopno sodišče je presojalo soglasje ustanovitelja k navedenemu projektu in k sklenitvi s tem povezanih pravnih poslov (izvajalske pogodbe, dogovora in kreditne pogodbe z aneksi) v smislu soglasje družbenika za vstop v projekt, v skladu z določbo 5. člena Akta o ustanovitvi tožeče stranke, ki določa, da se smejo posli, ki presegajo 50.000,00EUR sklepati le s soglasjem ustanovitelja. Prav tako so napačni nadaljnji materialnopravni pritožbeni zaključki, sklicujoč se na 264. členu ZGD-1, ki govori o odškodninski odgovornosti zaradi tretjih, saj prvostopno sodišče ni izvajalo presoje v tej smeri, temveč v smeri prej navedenega. Tovrstna pritožbena naziranja so materialnopravno napačna, saj tožnica v tej smeri niti ni podala trditev. Prvostopno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi prvo toženi vodenje poslov prepuščal C. C., kaj takega ne izhaja niti iz njegove izpovedi in so tovrstne pritožbene navedbe povsem neutemeljene. Prvi toženec je nedvomno kot direktor tožeče stranke sprejel odločitev o vstopu v navedeni projekt, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Prav tako je vodenje poslov nedvomno v pristojnosti direktorja po 515. členu ZGD-1. Vendar pa je v okoliščinah konkretnega primera potrebno upoštevati, da je bilo soglasje lastnika (edinega družbenika) k navedenemu poslu (vstopu v projekt) in v okviru tega tudi zavarovanje najetega kredita, pomembno za presojo upravičenosti vstopa v projekt, saj je prvo toženi za sklenitev navedenega posla (pogodb) to soglasje potreboval v skladu 5. člena Akta o ustanovitvi tožeče stranke, sicer pogodb ne bi smel skleniti. Ker je bila ena izmed trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni imela soglasja ustanovitelja za vstop v navedeni projekt, je prvostopno sodišče te trditve utemeljeno presojalo v že pojasnjeni smeri. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama prisotnost MO pri navedenem projektu ni pomenila nobenega dodatnega zagotovila za uspešen zaključek projekta, niti za zagotovitev plačila tožeči stranki, saj med MO in tožečo stranko ni bilo dogovorjeno neposredno plačilo in MO ni jamčila plačila tožeči stranki, sklicujoč se na sodbo Okrožnega sodišča v Celju, v zadevi I Pg 3/2018. Ker je morala vsako plačilo tožeči stranki odobriti nelikvidna družba J. d. o. o., sama prisotnost MO kot sopodpisnice pogodbe, na uspešnost realizacije projekta oziroma zagotovitev plačila, ni imela nikakršnega vpliva (340. in 341. člen ZPP).

Pritožbene navedbe, da med MO in tožečo stranko ni bilo nikoli dogovorjeno neposredno plačilo in da MO ni z ničemer jamčila plačila tožeči stranki, kar je ugotovilo Okrožno sodišče v zadevi I Pg 3/2018, predstavljajo ex post presojo, ki ni odločilna. Kot je že bilo pojasnjeno, MO kot sopodpisnica izvajalske pogodbe št. 1/Č./2012 sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ni bila nepomembna. Ravno nasprotno, MO je zagotovila sredstva za plačilo neprofitnega dela projekta, ter se zavezala za odkup podzemnih garaž (v profitnem delu) v skladu s pogodbami, kar je nedvomno bilo zagotovilo za uspešno realizacijo projekta. Poleg tega so se na pogodbeno dogovorjen način, s cesijami (asignacijami), plačila po izvajalski pogodbi določen čas tudi izvrševala, kar izhaja tako iz navedb pravdnih strank kot tudi iz samih pritožbenih navedb. Zato ne drži, da bi bila prisotnost MO relevantna zgolj v primeru neposredno dogovorjenega plačila med tožečo stranko in MO. Da bi moralo biti med tožečo stranko, MO in J. d. o. o. v naprej dogovorjeno neposredno plačilo, gre za presojo ex post, ki ni odločilna. Da družba J. d. o. o. ob vstopu tožeče stranke v projekt leta 2012 ni bila nelikvidna, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Glede očitka, da s sklenitvijo izvajalske pogodbe, prvo toženi ni ustrezno poskrbel za plačilo izvedenih storitev oz. ni zagotovil primernih zavarovanj, se je pritožbeno sodišče že izreklo, da je bilo z MO dogovorjeno za vsa plačila in tudi za odkup parkirnih mest, kar izhaja iz same izvajalske pogodbe št.1/Č./2012 z dne 14.9.2012. Dogovorjena je bila tudi neposredna izvršljivost vseh obveznosti, saj je bila izvajalska pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kar sta tako prvo toženi kot pravna služba štela kot zadostno zavarovanje za plačilo izvedenih del. Plačila so se na pogodbeno dogovorjen način določen čas tudi izvajala in so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni.

Glede pritožbenega očitka, da prvo toženec pri sprejemu odločitve o vstopu v projekt ni upošteval slabega finančnega stanja tožeče stranke, je neutemeljen (341. člen ZPP). Že prvostopno sodišče je pojasnilo (26. točka obrazložitve), da je finančno stanje družbe bilo v celoti znano tako prvo toženemu kot tudi edinemu družbeniku, ki je prav tako spremljal finančno stanje hčerinske družbe. S sklenitvijo navedenega posla je soglašal tudi lastnik oziroma ustanovitelj, ki je z izvedeno dokapitalizacijo finančno stanje tožeče stranke saniral. Zato so tovrstni pritožbeni očitki povsem neutemeljeni. Pritožbene navedbe, da nedokončani in slabo izvedeni posli slabo vplivajo na premoženjsko stanje družbe in slabo vplivajo na njen ugled, pa predstavljajo presojo ex post, ki ni odločilna. Prvostopno sodišče ni napačno uporabilo materialnega prava, niti glede določb o obveznostih direktorja, niti glede skrbnosti dobrega strokovnjaka v zvezi z dokapitalizacijo, saj je bilo z dokapitalizacijo odpravljeno slabo finančno stanje tožnika, kar ne vpliva na skrbnost prvega toženca. Očitek o zavzetem neživljenjskem stališču prvostopnega sodišča, da prvi toženec ni mogel vedeti, da bo 11 dni po vstopu v projekt PSO ... sledila večmilijonska dokapitalizacija družbe, ni utemeljen, saj prvostopno sodišče česa takega ni ugotovilo. Zgolj pojasnilo je, da je odločitev o dokapitalizaciji sprejel družbenik in o tem ni odločal prvi toženec.

Pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni upoštevalo bistvenih okoliščin s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Prvostopno sodišče je upoštevalo bistvene okoliščine v konkretnem primeru, prvostopna sodba razloge ima, ti so med seboj skladni in jo je mogoče preizkusiti, zato pritožbeni očitki niso utemeljeni.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava (341. člen ZPP), da se je prvi toženec v celoti zavedal, da je vstopil v projekt iz razloga, ker je bila družba J. d. o. o. v tistem trenutku že nelikvidna in ni mogla zagotoviti dogovorjenih investicijskih sredstev, pa je v projekt vseeno vstopil. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da družba J. d. o. o. v trenutku vstopa v projekt ni bila nelikvidna, pojasnjeni so bili tudi razlogi za vstop v projekt in so tovrstni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava neutemeljeni. Prvotoženi v zvezi z vstopom v navedeni projekt ni ravnal neskrbno in nerazumno, kar je že bilo pojasnjeno.

Pritožbene navedbe, da bi moral prvo toženi plačilo na podlagi izdanih situacij v skladu z 2. odstavkom 4. člena izvajalske pogodbe izterjati sproti, česar ni storil in zato škoda ni nastala še po koncu mandata prvega toženca, so pritožbene novote, ki jih pritožnik v postopku na prvi stopnji ni navedel in ni pojasnil zakaj teh trditev ni mogel navesti pravočasno. Gre za nedovoljene pritožbene novote po 337. členu ZPP. Sicer pa so te navedbe tudi nerelevantne, saj tožnik tožencu ni očital neskrbnosti pri izterjavi terjatev do družb J. d. o. o. oziroma MO. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ni podan (340. in 341. člen ZPP)

Pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb glede neposrednega plačila in domnevne obveznosti MO za odkup parkirnih mest, prav tako ni utemeljen. Ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba razloge ima, ti so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti. Niti ne gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ali napačno uporabo materialnega prava (340 in 341. člen ZPP).

Pritožbene navedbe glede neposrednega plačila in domnevne obveznosti MO za odkup parkirnih mest, ki jih sodišče v bistvenem povzema: (-) da je bilo v Dogovoru o izvedbi 1. in 2. etaže podzemnih parkirnih mest dogovorjeno, da bo občina ali drug dejanski kupec odkupila parkirna mesta po določeni ceni v dveh obrokih do 31.12.2014 in 31.12.2015, pod pogojem, da bo tožeča stranka zagotovila likvidnostna sredstva za izgradnjo podzemnih garaž, neposrednega plačila pa ni prejela, (-) navedbe, ki se nanašajo na 41., 42., in 47. in 54. točko pravnomočne sodbe opr. št. I Pg 3/2018 z dne 17. 09.2020, (-) dodatne navedbe, da je MO družbi J. d. o. o. za navedena parkirna mesta kupnino delno plačala že po predpogodbah v določenih zneskih, (-) da navedeno izhaja iz 3. člena prodajne pogodbe za 154 parkirnih mest z dne 12.7.2016, da je na naroku 27.9.2022 prišlo do usklajenih izpovedb B. B. in A. A., daj je razlog za neplačilo terjatev tožeče stranke v pomanjkanju finančnih sredstev zaradi ne odkupa parkirnih mest s strani MO, ki ga naj ne bi bilo, čeprav je dejansko bil, (-) da družba J. d. o. o. tudi po izpovedbi vseh prič dejansko ni nikoli nič plačala tožeči stranki, saj so se plačila izvajala preko MO z medsebojnim dogovorom med MO, J. d. o. o. in tožečo stranko, da je MO nakazala 21.5.2015 1.789.831,28 EUR, vendar to ni šlo tožeči stranki temveč družbi J. d. o. o., (-) da preostalih 114 parkirnih mest MO ni nikoli odkupila in jih ni bila dolžna odkupiti kot je bilo ugotovljeno v zadevi I Pg 3/2018, (-) tudi v kolikor bi MO odkupila preostalih 114 parkirnih mest, teh sredstev ne bi prejela tožeča stranka, temveč J. d. o. o. in bi bilo plačilo tožeči stranki v rokah družbe J. d. o. o., (-) da je MO imela vpisano na navedenih parkirnih mestih predznambo vrstnega reda po kateri je še v juliju 2016 prišla do neobremenjenih parkirnih mest, (-) da je bil problem, ker kupnina ni avtomatično pripadla tožeči stranki, ni bilo dogovorjeno neposredno plačilo, (-) niti ni bil dogovorjen odstop bodočih terjatev, (-) da sprememba podizvajalske pogodbe v izvajalsko ni imela nobenega dokaznega učinka, predstavljajo pritožbene novote, ki jih je tožeča stranka podala prepozno v tretji in četrti pripravljalni vlogi (286. člen ZPP). O tem je prvostopno sodišče sprejelo sklep na naroku dne 27.9.2022 in 24.11.2022. Gre za pritožbene novote, ki jih v skladu 337. členom ZPP pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Neutemeljene in nerelevantne so tudi nadaljnje lastne dokazne ocene pritožbe, ki se nanašajo na gornje pritožbene novote in sicer glede: (-) izpovedbe priče B. B., da do poplačila tožeče ni prišlo, ker MO ni odkupila parkirnih mest, kar ni točno, (-) D. D., da ni vedela izpovedati ali je bilo plačilo dogovorjeno s cesijo ali kaj drugega, (-) da ni bilo dogovorjeno neposredno plačilo s strani MO tožeči stranki, kar izhaja iz izjave župana E. E. in prič, ki so potrdili, da ne gre za neposredno plačilo, (-) da je soglasje h cesijam dajal J. d. o. o., (-) da je že naslovno sodišče ugotovilo glede na sklenjene pogodbe, da tožeča stranka ni upravičena do kupnin iz prodajnih pogodb za parkirna mesta.

Glede pritožbenih navedb v zvezi s škodo in odgovornostjo, pritožba napačno povzema dejanske zaključke prvostopnega sodišča, saj prvostopno sodišče ni ugotovilo, da je sprejemljivo ravnanje direktorja, ki sklepa več milijonske posle z nelikvidno družbo, odgovornost za izterjavo, ki je bila negotova od vsega začetka pa prevali na novo poslovodstvo, ki bi se moralo boriti z več upniki in tekMOati v hitrosti pri vlaganju izvršb. Česa takega prvostopno sodišče ni ugotovilo, zato tudi ne gre za materialno napačno stališče.

26.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe s katerimi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP), da do škode ni prišlo zaradi neskrbnega ravnanja prvega toženca ob sklenitvi posla, temveč kasneje, kar ni odgovornost toženca. Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti prvo toženca kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1, ob upoštevanju, da ni bilo ugotovljeno neskrbno ravnanje prvo toženca glede vstopa v projekt PSO ... in ni dokazana prva predpostavka odškodninske odgovornosti, se z nadaljnjim ugotavljanjem obstoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, prvostopnemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati (29. točka obrazložitve).

27.Napačne so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je do škode prišlo kasneje zaradi prepočasnega uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku, kar ni odgovornost prvega toženca, saj česar takega prvostopno sodišče ni ugotovilo. Zgolj pojasnilo je, da do škode ni prišlo zaradi neskrbnega ravnanja prvo tožene ob sklenitvi posla, glede na predhodne ugotovitve. Da torej prva predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana. Pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

28.Neutemeljeni so tudi nadaljnji očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja (340. člen ZPP). Neplačila družbe J. d. o. o. predstavljajo tudi sicer ex post presojo, ki ni odločilna. Poleg tega bi bila relevantna le v primeru odločanja o višini škode. Glede navedb o premoženjskem stanju družbe J. d. o. o., se je pritožbeno sodišče že izreklo. Pritožbene navedbe glede plačila terjatev, ki jih je uspelo izterjati Č. Č. se nanašajo na višino škode in so nerelevantne kot že pojasnjeno. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razloge zaradi katerih je tožeča stranka vstopila v projekt in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbene navedbe glede odgovornosti kasnejšega poslovodstva niso relevantne. Prav tako tudi pritožbene navedbe, da v primeru takojšnje izvršbe ne bi dobila nič oz. manj od dejanskega, saj je nepremičnina v stečajnem postopku ocenjena na 1,26 milijona, predstavljajo ex post presojo, ki ni odločilna, poleg tega se nanašajo na višino škode in niso relevantne. Enako velja glede pritožbenih navedb, da bi bila škoda v primeru pravočasne vložene izvršbe le manjša.

29.Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju (340. člen ZPP), napačni uporabi materialnega prava (341. člen ZPP) in tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vključno z razlogom, ker sodišče ni presojalo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1, ni podan. Sodba razloge o odločilnih dejstvih ima, ti so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti.

30.Neutemeljene in nerelevantne so pritožbene navedbe glede odgovornosti drugo tožene stranke, saj odgovornost prvo tožene stranke ni izkazana. Ker odškodninska odgovornost prvo tožene stranke ne obstoji, vtoževane škode tudi drugo toženi stranki ni potrebno povrniti. Na podlagi 965. člena OZ je zavarovalnica dolžna oškodovancu povrniti škodo le, če je zavarovanec za škodo odgovoren (30. točka obrazložitve).

31.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidne iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke delno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) kot izhaja iz izreka sodbe.

32.Delno so utemeljene pritožbene navedbe glede odmere pritožbenih stroškov drugo toženi stranki. Odvetniška tarifa (zadnja sprememba objavljena v Uradnem listu RS 70/2022 z dne 20.5.2022), se uporablja od 4.6.2022 dalje. V skladu z 2. odstavkom 12. člena Odvetniške tarife, ki med drugim določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji, ima pritožba prav, da je prvostopno sodišče za odgovor na tožbo drugo tožene stranke z dne 22.3.2019 in prvo pripravljalno vlogo z dne 22.5.2022, napačno priznalo 9000 točk, namesto pravilno 3000 točk, kot je bila najvišje določena vrednost točk po tarifi številka 19 OT/1 Odvetniške tarife (Uradni list RS 2/2015), ko je odvetnik delo opravil. Drugo pripravljalno vlogo je napisal 11.7.2022, po začetku veljavnosti spremenjene OT in pritožba v tem delu ni utemeljena. Prav tako je napačno priznalo tudi 500 točk za pribavo listin po tarifi 43/5 OT, saj ne gre za samostojne storitve, temveč so te storitve zajete že v priznanih postavkah, gre za listine priložene k odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah (tarifna številka 20 Odvetniške tarife). Neutemeljene so pritožbene navedbe glede prisojene kilometrine, saj je prvostopno sodišče le to pooblaščencu utemeljeno priznalo, v skladu s 10. členom Odvetniške tarife. Sodna praksa, da pripade odvetniku le kilometrina na območju sodišča, ki sodi, ni enotna. Poleg tega pooblaščena odvetniška pisarna zastopa drugo toženo stranko, ki ima podružnico v Ljubljani in je povsem razumna izbira odvetnika po sedežu podružnice. Prvostopno sodišče je priznalo 320 točk za odsotnost iz pisarne po 6. členu Odvetniške tarife. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo (33. točka obrazložitve). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ne bi smelo priznati stroškov prevoda, saj je navedeni strošek utemeljeno priznalo v skladu z določbo 155. člena ZPP kot potreben strošek.

33.Glede na navedeno pravdni stroški drugo tožene stranke znašajo: 3.000 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 20/1 OT), 4.500 točk za vlogo - odgovor na predlog za prekinitev postopka (tar. št. 20/3 OT), 50 točk za vlogo - elektronsko sporočilo s poizvedbo o prekinitvi postopka (tar. št. 20/4 OT), 3.000 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 50 točk za vlogo - obvestilo sodišču (tar. št. 20/4 OT), 6.750 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2 OT), 50 točk za vlogo - dostava prevoda (tar. št. 20/4 OT), 50 točk za vlogo - ugovor zoper nepravilnosti prepisa zvočnega posnetka naroka (tar. št. 20/4 OT), 9.000 točk za zastopanje na naroku dne 9. 6. 2022 (tar. št. 21/1 OT), 4.500 točk za zastopanje na naroku dne 27. 9. 2022 (tar. št. 21/2 OT), 200 točk za urnino za narok dne 27. 9. 2022 (6. člen OT), 4.500 točk za zastopanje na naroku dne 24.11. 2022 (tar. št. 21/2 OT), 4.500 točk za zastopanje na naroku dne 12. 6. 2023 (tar. št. 21/2 OT), 320 točk za odsotnost iz pisarne za prihod na sodišče dne 9. 6. 2022, 27. 9. 2022, 24.11. 2022 in 12. 6. 2023 (6. člen OT), skupaj 40.470 točk, 414,7 točk za izdatke za stranko (11. člen OT) ter 259,96 EUR kilometrine za prihode na naroke dne 9. 6. 2022, 27. 9. 2022, 24. 11. 2022 in 12. 6. 2023, relacija Ljubljana - Celje - Ljubljana. Skupaj je sodišče drugo toženi stranki priznalo 40.884,7 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR (13. člen OT), skupaj s priznano kilometrino znaša 24.790,78 EUR Obračunani odvetniški stroški se povišajo za 22% DDV v višini 5.453,97 EUR. Poleg tega pa je sodišče drugotoženi stranki priznalo še stroške prevoda dokaznih listin v višini 420,00 EUR (račun št. 089/2022 z dne 18. 7. 2022, ki ga je izstavila H. H. - prevajalka). Skupaj znašajo priznani stroški drugo tožene stranke znašajo 30.664,75 EUR.

34.Zaradi pravilne uporabe materialnega prava, se v zvezi s stroški v tem delu pritožbi delno ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje kot je razvidno iz izreka sodbe (358. člen ZPP ).

35.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela (razen v manjšem delu glede stroškov), sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi z potrebnima odgovoroma na pritožbo.

36.Prvo toženi stranki se prizna priglašenih 9000 točk po tarifi št. 22/1, 100 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 6.661,20EUR. Tožeča stranka mora prvo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 6.661,20 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

37.Drugo toženi stranki se prizna priglašenih 11.250 točk po tarifi št. 22/1, 122,50 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 8.324,67 EUR. Ne priznajo se priglašeni stroški za posvet s stranko in pregled dokumentacije, ker so zajeti že v priznanih postavkah.

38.Tožeča stranka mora drugo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 8.324,67 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------

1Okrožno sodišče v Celju je sklep o začetku postopka prisilne poravnave nad družbo J. d. o. o izdalo šele 4.1.2018 St 3447/2018 (prilogaB26), sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetku stečajnega postopka St 3447/2018 pa 18.9.2019 (priloga B 41)

2Na področju odškodninske odgovornosti članov organa vodenja gospodarskih družb (263. člen ZGD-1) se je uveljavilo pravilo podjetniške presoje oz. ″business judgement rule‶, po katerem člani organov družb ne odgovarjajo za škodo nastalo družbi na podlagi njihovih podjetniških odločitev, če se dokaže, da so ob sprejemu odločitve z zadostno stopnjo skrbnosti šteli posel kot koristen za družbo, oziroma so verjeli, da ravnajo v njeno dobro. Na podlagi navedenega pravila vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Obveznost članov organov vodenja je namreč mogoče opredeliti kot obligacijo prizadevanja in ne kot obligacijo rezultata (VSRS sodba in sklep III Ips 97/2015 z dne 9.12.2015).

3. odstavek 263. člena ZGD-1: da članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril dejanje. Družba se odškodninskim zahtevkom lahko odreče ali jih pobota šele tri leta po nastanku zahtevka, če s tem soglaša skupščina, in če temu z izjavo, ki se vnese v zapisnik skupščine, ne ugovarja manjšina, ki ima skupno vsaj desetino osnovnega kapitala.

4Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

264. člen ZGD-1: 1) Oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, mora družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Delničarjem mora povrniti nastalo škodo, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem družbe. 2)Poleg članov organov vodenja ali nadzora je kot solidarni dolžnik odgovoren tudi tisti, ki je s škodljivim dejanjem pridobil koristi, če je dejanje storil namenoma. Odškodninski zahtevek družbe lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, če jih družba ne more poplačati. 3)Določbe tega člena se ne uporabljajo, če je bil član organov vodenja ali nadzora, prokurist ali pooblaščenec zavezan k škodljivemu ravnanju pri uresničevanju:- glasovalne pravice na skupščini; - upravičenja za vodenje na podlagi pogodbe o obvladovanju, - ali upravičenja za vodenje glavne družbe, v katero je družba vključena.

5. člena Akta o ustanovitvi tožeče stranke namreč določa, da direktor družbe ne sme brez soglasja ustanovitelja sklepati pravnih poslov, ki presegajo 50.000,00 EUR.

Tožeča stranka kot škodo vtožuje le terjatve zapadle v letu 2014, izvajalska pogodba št. 1/Č./2012 je bila sklenjena 14.9.2012.

Navedene v predzadnjem odstavku na drugi strani l. št. 260 in 261 (obe strani) pritožbe

Tudi sicer bi navedbe bile lahko relevantne le v zvezi z samo škodo in višino škode, ki je prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ker že prva predpostavka odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1, ni bila izkazana.

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 264 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 965

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.