Jedro

Iz dispozitiva (krivdoreka) obsodilne sodbe kazenskega sodišča izhaja, da se je tožnik kot obsojenec „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka zgoraj navedenih deklet“ ter da je „v tem času na tak način dobil najmanj 80.000,00 EUR“. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na zaslužek oziroma premoženje tožnika, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se štejejo za resnične. Tako ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, kot tudi ni videti ovire za to, da je pristojni organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za neizpodbitne. Dokazovanje porabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem (80.000,00 EUR najmanj), pa ni na strani toženke, temveč na strani tožnika, ki pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ne pove ničesar niti ne ponudi nobenega dokaza v tej smeri.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips ... z dne 5. 3. 2015. 2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik dne 11. 6. 2015 vložil prošnjo za dodelitev navedene BPP, pri čemer naj bi rok za vložitev ustavne pritožbe potekel 12. 7. 2015. Po pregledu listin, ki jih je prošnji priložil tožnik, in po pregledu podatkov, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, pristojni organ ugotavlja, da lastno premoženje tožnika presega mejni znesek 13 780,00 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C izključuje pravico prosilca do BPP. Zato prošnjo zavrne, ne da bi se spuščal v presojo vrednosti oziroma višine drugega premoženja in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

3. V zvezi z vrednostjo lastnega premoženja namreč ugotavlja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K ... z dne 9. 11. 2010 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 175. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem dostavku 213. člena KZ-1 ter da mu je bila izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora ter stranska denarna kazen 32 190,00 EUR. Iz izreka sodbe izhaja, da se je tožnik preživljal izključno z delom zaslužka navedenih deklet ter na ta način pridobil najmanj 80 000 EUR. Sodba je pravnomočna in je v relevantnem delu (kjer se navaja tožnikova pridobitev 80 000,00 EUR) tudi po odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ostala nespremenjena. Pravnomočna je tudi odločitev kazenskega sodišča, da se zavrne prošnja tožnika za oprostitev plačila sodne takse v višini 1 860,00 EUR, v kateri se je sodišče izrecno sklicevalo na pravnomočno sodbo in na ugotovitev, da ima tožnik denar, pridobljen s kaznivim dejanjem v višini 80 000,00 EUR, bodisi na bančnem računu v tujini, bodisi na računu kakšne njemu bližnje osebe. Denarna sredstva v višini 80 000,00 EUR je tako pristojni organ za BPP upošteval kot premoženje tožnika. Navaja, da je po 149. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s kateri je tožnik spoznan za krivega. Zato se v celoti sklicuje na ugotovitve citirane pravnomočne obsodilne sodbe. Dodaja še, da tožnik v obrazložitvi prošnje za BPP graja predvsem obrazložitev odločitve rednih sodišč ter ugotovitve, ki se nanašajo na čas storitve kaznivih dejanj izsiljevanja in glede ekonomskega izkoriščanja prostitucije, ne zatrjuje pa, da bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje glede protipravno pridobljenih denarnih sredstev.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter vrnitev zadeve v ponovno določanje pristojnemu organu za BPP. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje zlasti zato, ker je v sodbi, na katero se sklicuje pristojni organ za BPP, navedeno samo, da tožnik nekje ima denar, ni pa to s strani sodišča tudi dejansko ugotovljeno, in tudi ni resnično. Trditev o premoženju tožnika je posplošena in v sodbi navedena samo zato, da se je lahko izrekla obsodilna sodba. Odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo, se sicer štejejo za resnična. Ni pa jih mogoče šteti za absolutno resnico, ki bi izključevala možnost nasprotnega dokazovanja. Resnica, ugotovljena v kazenskem postopku, je vselej relativna, saj temelji na subjektivni presoji dokazov, pri kateri ni mogoče izključiti možnosti sodne zmote, saj se pravnomočna obsodilna sodba lahko spremeni v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožena stranka ima namreč možnost, da ugotovi dejansko premoženje tožnika, tudi tistega v tujini. Poleg tega gre za sodbo iz leta 2010, in tudi če bi tožnik takrat posedoval omenjeno količino denarja, tožena stranka ne ponudi razlogov, zakaj bi imel tožnik po petih letih še vedno enak znesek denarja oziroma ne navede, koliko denarja v času izpodbijane odločbe (še) poseduje. Zato je po mnenju tožnika izpodbijana odločba izdana v nasprotju z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in v nasprotju z določbami Ustave. Po veljavni zakonodaji se namreč premoženjsko stanje ugotavlja za tri mesece pred vložitvijo prošnje za BPP. Ugotovitev premoženja pa mora biti dejanska in neizpodbojna.

5. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom. Zato razlogov izpodbijane odločbe ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanje sklicuje.

8. V zadevi namreč ni spora o tem, kakšna je vsebina obsodilne sodbe kazenskega sodišča, na katero se sklicuje pristojni organ za BPP v izpodbijani odločbi. Tako ni spora o tem, da iz dispozitiva (krivdoreka) sodbe izhaja, da se je tožnik kot obsojenec „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka zgoraj navedenih deklet“ ter da je „v tem času na tak način dobil najmanj 80 000,00 EUR“. Spora tudi ni o tem, da je sodba pravnomočna in da je citirani del izreka prestal preizkus na Vrhovnem sodišču, kjer se je odločalo o zahtevi tožnika in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na zaslužek oziroma premoženje tožnika, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se kot takšne, kot pravilno navaja sam tožnik v tožbi, štejejo za resnične. Sodbo je namreč skladno z določbami 169. člena ZUP šteti za javno listino, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. V postopku dokazovanja je zato treba vzeti tisto, kar se v javni listini (v upravnem ali sodnem aktu) določa, za resnično(1). To pa po eni strani pomeni, da v konkretnem primeru ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, tako kot tudi ni videti ovire za to, da je pristojni organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za neizpodbitne. To pa obenem pomeni, da tožnik z ugovori, ki se nanašajo na upoštevanje dejanskih ugotovitev sodbe ter na pravilnost teh ugotovitev, ne more uspeti in jih zato sodišče kot neutemeljene zavrača. 9. Dokazovanje porabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem (80 000,00 EUR najmanj), pa po presoji sodišča ni na strani tožene stranke, ki vpogleda v tožnikovo tozadevno ravnanje nima in ga tudi ne more imeti, temveč je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ne pove ničesar niti ne ponudi nobenega dokaza v tej smeri. Navaja samo, da „tožena stranka ne ponudi argumentirane obrazložitve, zakaj naj ne bi tožnik tega denarja potrošil v petih letih“, kar pa po presoji sodišča ni dovolj, saj s tem ne zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu niti ne vzbudi nikakršnega dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve. Zato ne drži tožbeni očitek, da zatrjevanja tožene stranke ne prenesejo resne presoje. Resne presoje, ravno obratno, ne prenesejo povsem splošne in nedokazane tožbene trditve.

10. Odločitev, da se tožba zavrne, temelji na prvem odstavku 63. člena ZUS-1. 11. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).