Jedro

Opuščanje, zlasti pa izrecno odklanjanje osnovnih delovnih obveznosti, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, za katero je delodajalec z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka utemeljeno opredelila za hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob nizu odklonitev in opustitev v kratkem roku desetih dni ni utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da kršitve niso takšne narave, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2006, za vrnitev nazaj na delo, za vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu pravnik od 24. 10. 2006 dalje, za obračun bruto nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja s plačilom davkov in prispevkov ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov. Ugotovilo je, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj v roku desetih dni večkrat ni opravil nalog, ki so mu bile odrejene. Zato je prišlo do izgube potrebnega medsebojnega zaupanja.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da kršitev, ki jih je tožnik sicer storil, ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar ni podan resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje ob strinjanju, da je tožnik v obdobju desetih dni štirikrat kršil navodila svojega delodajalca, izpeljalo povsem nelogičen zaključek, da ni obstajal resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če je tožnik odgovoren za več kršitev delovnih obveznosti, ki so bile lahko storjene le namerno oziroma iz hude malomarnosti, je obstajal tudi resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot ga predpisuje 110. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik je konstantno zavračal avtoriteto in ni upošteval navodil nadrejenih, zato tožena stranka ni videla nobene možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Že pred dogodki, zaradi katerih je bil zoper njega sprožen postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bil s strani tožene stranke večkrat pozvan in opominjan na izpolnjevanje delovnih obveznosti, zaradi česar se mu je kot edinemu zaposlenemu izmed 150 delavcev pri toženi stranki tudi pisno odrejala vsaka delovna naloga. Kljub temu jih je odklanjal še naprej. Le s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka lahko zagotovila normalen delovni proces. Zato revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba tožnika zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Vezano je na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti revizijski razlogi v njej izrecno navedeni in tudi konkretizirani. Revizija uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar jih ne konkretizira. Ker Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zgolj na podlagi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo (niti smelo) preizkusiti.

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 21. 9. 2006 odklonil odredbo, da do naslednjega dne zapiše spremembe in dopolnitve Pravilnika o računovodstvu v formalni obliki, da dne 25. 9. 2006 in 2. 10. 2006 ni pisno obvestil zakonite zastopnice tožene stranke o spremembah zakonodaje, objavljene v Uradnem listu in da je dne 2. 10. 2006 odklonil popravek pogodbe za nakup in dostavo kosila na dom (pozneje pa je to nalogo vendarle opravil). Sprejelo je oceno izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, saj je pri preizkusu uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje v sodbi sicer v celoti ne povzema, sprejema pa jih kot pravilne, pa izhaja, da je tožnik 18. 9. 2006 dobil pisno odredbo, da spremembe Pravilnika zapiše v pravno formalni obliki (česar ni storil) in poda tudi svoje pripombe, da je svoje pripombe podal in da je 21. 9. 2006 izrecno odklonil ponovno odredbo, da pripravljeno gradivo sprememb in dopolnitev zapiše v pravno formalni obliki tako, da bo možen čistopis ter da je to delo opravila namesto njega računovodkinja L. M.; da je bil tožnik zadolžen vsak torek pisno obvestiti direktorico o morebitnih novostih na področjih, ki so zadevala toženo stranko (oziroma o tem, da v poročevalskem obdobju novosti ni), da je to nalogo 25. 9. 2006 in 2. 10. 2006 opustil ter da je morala tožena stranka zagotoviti spremljanje zakonodaje po drugih zaposlenih; da je tožnik, ko je prejel odredbo v.d. direktorice, naj pripravi popravek pogodbe za nakup in dostavo kosila, vpričo delavke J. V. izjavil, da tega dela ne bo opravil. Nalogo je kasneje vseeno opravil. 9. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, po kateri delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot pravilnega potrdilo sodišče druge stopnje, je le to zaključilo, da je tožnik kršil očitane pogodbene obveznosti. Presodilo pa je, da odklonitev naloge v zvezi s pripravo sprememb Pravilnika o računovodstvu in v zvezi z obveščanjem v.d. direktorice o novostih v zakonodaji ni imela takšnih posledic, da bi bila izredna odpoved utemeljena. Prav tako tudi ne odklonitev popravka pogodbe, saj je bila naloga naknadno opravljena.

10. Revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da je opredelitev kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja kot hujših, pravni standard, ki mu je potrebno določiti vsebino z upoštevanjem vseh pomembnih okoliščin primera. Vendar pa revizija utemeljeno opozarja na to, da teh okoliščin sodišče druge stopnje ni presodilo pravilno. Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem, da kršitve, glede na okoliščine primera, niso bile takšne narave, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da prvotna odredba z dne 18. 6. 2006 v zvezi s Pravilnikom o računovodstvu ni bila dovolj jasna, za materialno pravno presojo ni odločilna, saj se tožniku ni očitalo, da ni sledil tej odredbi, ampak odklonitev druge odredbe z dne 21. 9. 2006. Enako velja za okoliščino, da je tožnik pogodbo za nakup in dostavo kosila še istega dne popravil, saj se mu ni očitalo, da naloge ni opravil, ampak da je odredbo direktorice vpričo druge delavke odklonil. 11. Nekatere, najbolj osnovne obveznosti delavca, določa že zakon. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR). Delavec mora tudi upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik ni opravil osnovnih nalog, ki izhajajo iz opisa njegovega delovnega mesta. Še več, nekatere je celo izrecno odklonil. Med drugim je bila njegova naloga, „priprava predlogov sprememb in dopolnitev statuta in drugih splošnih aktov, izvajanje postopkov obravnave sprejema aktov oziroma sprememb in dopolnitev aktov“ in „izdelava vseh individualnih aktov zavoda in usklajevanje v zvezi s spremembami zakonov in kolektivne pogodbe, pravno tolmačenje le teh in opozarjanje na novosti“. Opuščanje, zlasti pa izrecno odklanjanje osnovnih delovnih obveznosti, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, za katero je delodajalec z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka utemeljeno opredelila za hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob nizu odklonitev in opustitev v kratkem roku desetih dni ni utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da kršitve niso takšne narave, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vestno opravljanje delovnih nalog zagotavlja nemoten potek dela, njihovo opuščanje in odklanjanje pa povzroča motnje v delovnem procesu, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Sicer pa je tudi revizijsko sodišče že zavzelo stališče, da opuščanje osnovnih obveznosti delavca (npr. prihajanje na delo, opravljanje nalog po opisu delovnega mesta in odredbi delodajalca) delodajalec utemeljeno šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti (1).

12. Glede na navedeno in ob pravilnem stališču, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna v.d. direktorica tožene stranke ter da članstvo tožnika v izvršnem odboru Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije ne nudi varstva pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča druge stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, materialnopravno zmotna. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi porušenega zaupanja do tožnika (čemur le-ta v pritožbi ni nasprotoval) ni več mogoče, pa tudi okoliščine, ki bi opravičevale njegovo ravnanje, niso izkazane.

13. Tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004) krije sama svoje stroške revizijskega postopka, saj po citirani določbi delodajalec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice (česar tožniku v tem delovnem sporu ni mogoče očitati).

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 324/2005 z dne 20. 12. 2005, sodbo VS RS VIII Ips 235/2007 z dne 9. 2. 2009, sodbo VS RS VIII Ips 441/2008 z dne 2. 11. 2009, sodbo VS RS VIII Ips 160/2008 z dne 12. 1. 2010