Jedro

Poseg v človekove pravice mora biti vedno v skladu z načelom sorazmernosti, ki je priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče ugodilo predlogu za podaljšanje zadržanja in odločilo, da se zadržani F. Š. v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik zadrži za čas do štirih mesecev. S tem sklepom je bilo zadržanje četrtič podaljšano, zadržani pa je brez privolitve hospitaliziran od 16. 5. 2009 dalje.

Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil odvetnik zadržanega. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se zadržanega odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice V. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na očitke glede pomanjkljive obrazloženosti izpodbijanega sklepa velja v delu, v kolikor so usmerjeni v postopkovne kršitve, odgovoriti, da sklep prvega sodišča nima kakšnih takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bil možen preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP, ki e v tem postopku uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju: ZNP, v zvezi s prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju – v nadaljevanju: ZDZdr in prvim odstavkom 1. člena ZNP).

Materialnopravne pogoje za podaljšanje zadržanja določa 70. člen ZDZdr: kadar je nujno potrebno nadaljnje zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom za odvrnitev ogrožanja življenja zadržanega ali življenje drugih ali hujšega ogrožanja zdravja zadržanega ali zdravje drugih ali povzročanja hude premoženjske škode po zadržanem - samemu sebi ali drugim; če je prej navedeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ter če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Pritožbena navedba, da iz izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja, na podlagi katerih okoliščin in dejstev je sodišče sprejelo zaključek, da je zadržani ogrožal zdravje in življenje svojega svaka, ko je s sekiro tekel za njim, ni pravilna, saj se razlogi o tem, zakaj je bil zadržani sprejet na zdravljenje brez privolitve, nahajajo v prvem odstavku na tretji strani obrazložitve.

Prav tako ni pravilna trditev pritožbe, da je agresivno obnašanje zadržanega moč predvideti. Res je sestra zadržanega izpovedala, da so pred zadnjim konfliktom zaznavali neobičajno obnašanje zadržanega. Vendar iz mnenja izvedenke izhaja, da glede na sedanje stanje zadržanega, ni mogoče predvideti, na kakšen način bi v primeru, v kolikor se ne bi zdravil, prišlo do izbruha agresivnosti. Dejstvo je, da nadaljevanja agresije ni moč izključiti.

Pritožba trdi, da izpovedba zadržanega, da se bo v bodoče izogibal svaku, kaže na to, da pogoj ogrožanja življenja drugih ni več podan. Izpovedba zadržanega, da bo sam jemal zdravila, kaže na nepravilnost prvostopnega zaključka, da bi zadržani prenehal z zdravljenjem takoj, ko bo zapustil bolnišnico. Izražanje skrbi za stroške kaže na to, da zadržani ni izgubil stika z realnostjo. Ker se je pri zadržanem odmerek uporabljenih zdravil približal maksimalnemu odmerku, do sedaj pa učinkov zdravljenja praktično ni, meni, da prisilno zdravljenje ni niti smiselno niti zakonito. Trdi, da zadržanje ni nujno potrebno za odvrnitev ogrožanja. Poleg tega pa je zadržani pred konfliktom živel sam, bil je povsem sposoben zadovoljevati svoje življenjske potrebe, ter zato zagotovo obstaja možnost, da bi zadržani jemal zdravila pod kontrolo oziroma ustreznim nadzorom.

Za ugotovitev dejstva, ali je zadržani zmožen presoje realnosti, ali je sposoben obvladovati svoje ravnanje, ali je zdravljenje še potrebno, ter ali glede na stanje zadržanega obstoji realna nevarnost, da bi ponovno ogrožal življenje drugih ljudi, je potrebno strokovno znanje. Ker prvostopni zaključki o teh dejstvih pravilno temeljijo na mnenju izvedenke, v ugotovitve te pa pritožba niti ne dvomi, se izkaže, da pritožbeni zaključki, temelječi na pritožnikovi lastni dokazni oceni izpovedb in zdravstvene dokumentacije, sami po sebi niti ne morejo pomeniti, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, da v konkretnem primeru prvo sodišče ni tehtalo stopnje ogroženosti drugih ljudi oziroma zadržane osebe ter ustavno varovanih družbenih vrednot, ker je neprostovoljna hospitalizacija v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice hud poseg v pravico do prostosti (5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), je v 15. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), po katerem se lahko poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine omeji zaradi pravic drugih oziroma javne koristi, pri čemer mora biti poseg v človekove pravice vedno v skladu z načelom sorazmernosti, ki je izvedeno iz načela pravne države (2. člen URS). Ker zdravljenje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve posega v pravico do osebne svobode (19. člen URS), pravico do varnosti duševne integritete (35. člen URS), ter pravico do zdravljenja in do zavrnitve zdravljenja (51. členu URS), je potrebno v vsakem konkretnem primeru oceniti: (1) ali je poseg nujno potreben, torej takšen, da ga ni mogoče doseči s kakšnim drugim posegom, ki bi bil po svoji naravi blažji, (2) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je s posegom zasledovani cilj dejansko mogoče doseči; če ga ni mogoče doseči, poseg ni primeren, ter (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo dobrino proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.

Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je zdravljenje zadržanega nujno potrebno, ter da je v konkretnem primeru samo z zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom zadržanega mogoče odvrniti od tega, da ne bi ogrožal življenj drugih v posledici paranoidne shizofrenije, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Kakšna druga (obstoječa) oblika pomoči v konkretnem primeru, ko je zadržani povsem nekritičen do svojega zdravstvenega stanja, ne pride v poštev. Pri tem ne gre prezreti, da kakšne druge opcije ne ponuja niti sama pritožba. Poleg tega iz prvostopne odločbe izhaja, da je nadaljnje zdravljenje primerno za dosego zasledovanega cilja, torej za izboljšanje zdravstvenega stanja zadržanega, saj ga je mogoče doseči z učinkovitimi metodami zdravljenja za ustrezno zdravstveno oskrbo (načrtovana je sprememba terapije, saj do sedanje hospitalizacije bolezenska simptomatika nikoli ni bila zdravljena). Nenazadnje pa iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je poseg v zavarovane dobrine zadržanega povsem sorazmeren zaradi zavarovanja pravic drugih ljudi, saj še vedno obstoji visoka nevarnost grobega posega v le-te. Povedano še drugače to pomeni, da glede na to, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru poseg nujen (zaželenega cilja ni mogoče doseči z blažjimi sredstvi), v razumnem sorazmerju s ciljem (s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje), in z razumno pričakovanim učinkom tega zavarovanja, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da pri predmetnem podaljšanju zadržanja ni bilo spoštovano ustavno načelo sorazmernosti.

Ker se je tako izkazalo, da ni podan kakšen od pritožbenih razlogov, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 366. in 353. členom ZPP).