Jedro

Če tožnik ni bil član uprave delniške družbe, temveč pomočnik direktorja - vodja sektorja za izvajanje zavarovanj, ni upravičen do odpravnine v višini 24 plač po 2. odst. 250. člena ZGD, ki pripada članu uprave ali predsedniku uprave, če ga nadzorni svet odpokliče brez utemeljenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine zaradi razrešitve tožnika s funkcije v.d. vodje sektorja za izvajanje zavarovanj v znesku 6.720.000,00 SIT z zakonitimi zamudnmi obrestmi od 23.5.1996 dalje do plačila (1. točka izreka). Sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka) ter da je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 430.341,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.1.1999 dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bila odločba direktorja tožene stranke o razrešitvi in prerazporeditvi tožnika z dne 16.5.1994 brez vsake pravne podlage. Tožnik je opozarjal na nepravilnosti pri delu tožene stranke, vodstvo tožene stranke pa je reagiralo z razrešitvijo tožnika z njegovega vodstvenega delovnega mesta brez utemeljenega razloga. Tožnik res ni bil član uprave, pred razrešitvijo pa je opravljal delo na mestu v.d. vodje sektorja za izvajanje zavarovanj, to vodstveno delovno mesto pa je izenačeno s položajem direktorja oz. člana uprave. Če tožena stranka nazivov delovnih mest ni imela usklajenih z ZGD, to še ne pomeni, da je potrebno tožnikovo funkcijo razlagati tako, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje je še posebej nerazumljiva ob ugotovitvi sodišča, da je tožnik opravljal funkcijo pomočnika direktorja in da je bila plača določena po kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev. Tožnikovo delovno mesto je bilo izenačeno z delovnim mestom člana uprave v smislu 250. člena ZGD, zato je do odpravnine upravičen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede obstoja absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) ter pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Pravilno je uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz citirane določbe ZPP. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Izvedeni dokazi potrjujejo pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo delovno mesto v.d. pomočnika direktorja, ki opravlja delo vodje sektorja za izvajanje zavarovanj, delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bi član uprave po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94, 82/94) in že iz tega razloga ni upravičen do odpravnine v višini 24 plač po 2. odstavku 250. člena ZGD, ki pripada članu ali predsedniku uprave, ki ga nadzorni svet odpokliče brez utemeljenega razloga. V obravnavanem primeru tudi pogoji, pod katerimi bi tožniku kot predčasno razrešenemu v.d. pomočnika direktorja - vodje sektorja za izvajanje zavarovanj pripadala odpravnina po določbah pogodbe o zaposlitvi z dne 7.2.1994 oz. po kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev, na katere napotuje točka V. pogodbe o zaposlitvi, niso izpolnjeni. Zato je prvostopenjsko sodišče sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine zavrnilo. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, saj ni nikakršne podlage za stališče pritožbe, da naj bi bil tožnik na delovnem mestu pomočnika direktorja - v. d. vodje sektorja za izvajanje zavarovanj, član uprave in kot tak upravičen do odpravnine zaradi razrešitve brez utemeljenih razlogov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).