Jedro

Sporna je izpodbijana odločitev samo v tistem delu, v katerem se ugotavlja tožnikov položaj rezidenta za davčne namene v Sloveniji, to je za obdobje od 1. 1. 2005 do 3. 3. 2015. Pri tem davčna organa svojo odločitev pravilno temeljita na določbah 6. člena ZDoh-1 oziroma ZDoh-2, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, po katerih je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu naveden pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Da je imel tožnik v omenjenem času v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, pa v zadevi ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je z izpodbijano odločbo v zadevi ugotovitve rezidentskega statusa odločila, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2005 do 3. 3. 2015, v obdobju od 4. 3. 2015 dalje pa za nerezidenta.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v vlogi, s katero je zahteval ugotavljanje (ne)rezidentskega statusa v Republiki Sloveniji - odhod iz Republike Slovenije za davčna leta od 1994 do 2015, navedel, da se je 25. 8. 1994 odselil iz Slovenije. Na Novi Zelandiji živi z družino (ženo in hčerami) že 20 let in se smatra za davčnega rezidenta države, s katero Slovenija nima sklenjenega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja. V Sloveniji ima še vedno v lasti stanovanje, v katerem prebiva nečak, obdržal pa je tudi slovensko vozniško dovoljenje in slovenski potni list. Obiski v Sloveniji so redki, vsakih nekaj let. Zato prosi za dodelitev nerezidentskega statusa za davčne namene za obdobje od leta 1994 do 2015. 3. Glede na določbe Zakona o dohodnini (ZDoh-1 in ZDoh-2) je davčni organ presojal tožnikov rezidentski status za davčne namene od leta 2005 dalje. Pri tem ugotavlja, da je tožnik obdržal stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu A. do 3. 3. 2015. Ugotavlja se še, da Slovenija z Novo Zelandijo nima sklenjenega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja ter da se zato tožnikov rezidentski status presoja po nacionalni zakonodaji. Kot podlago za odločanje organ prve stopnje citira določbe 6. člena ZDoh-2, po katerih se posameznik šteje za rezidenta Slovenije, če izpolnjuje katerikoli pogoj iz tega člena. Po 1. točki omenjenega člena je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Slovenije. In ker tožnik v Sloveniji prebivališča ni odjavil, se šteje za rezidenta za davčne namene v obdobju od leta 2005, ko je stopil v veljavo ZDoh-1, ki uvaja obdavčitev po načelu svetovnega dohodka, do dneva odjave stalnega prebivališča, to je (po podatkih uradne evidence) do 3. 3. 2015. Od 4. 3. 2015 pa se tožnik šteje v Sloveniji za nerezidenta v Republiki Sloveniji, saj ne izpolnjuje (več) nobenega od pogojev iz 6. člena ZDoh-2. 4. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem poudari, da v zadevi ni spora o tem, da je imel tožnik v spornem obdobju v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče, kar glede na določbe 6. člena ZDoh-2 zadostuje za to, da se osebo šteje za davčnega rezidenta Slovenije. Pritožbenih navedb, po katerih tožnik ni vedel za spremembo zakona v letu 2005 ter navajanja okoliščin, ki se nanašajo na dejanske vezi, zato ne sprejema kot relevantnih za odločitev.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno spremembo oziroma odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da sta pristojna organa napačno uporabila materialno pravo, ker nista presojala naveznih okoliščin, saj so tožnikovi osebni interesi očitno močnejši v Novi Zelandiji, oziroma jih v razmerju do Slovenije praktično ni. Tožnik v Sloveniji ne biva že desetletja in zato ne on ne njegova družina ne koristijo javnih dobrin, ki se financirajo iz javnih dajatev. Določbo 1. točke 6. člena ZDoh-2 šteje za neustavno, ker na podlagi golega formalizma nesorazmerno in s tem v nasprotju s 15. in 2. členom Ustave posega v lastninsko pravico, odločitev pa je tudi v nasprotju s prepovedjo diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin iz 14. člena Ustave. Tožnik pri tem kot bistveno šteje okoliščino, da je do spremembe zakonodaje, po kateri se šteje za rezidenta RS, prišlo skoraj deset let po njegovi selitvi v Novo Zelandijo, kar pomeni, da je nova ureditev posegla v trajajoča razmerja oziroma v upravičena pravna pričakovanja. Zato bi moral normodajalec v skladu z načelom zaupanja v pravo urediti prehodno obdobje, česar pa v nasprotju z Ustavo ni storil. 6. V nadaljevanju tožbe tožnik razčlenjuje obstoječo zakonsko ureditev in jo primerja z Vzorčno konvencijo OECD o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja ter pri tem poudarja diskriminatornost ureditve, ki (drugače kot Konvencija) ureja pravni položaj zavezancev izključno na podlagi osebnostne okoliščine, to je kraja bivanja. Poleg tega zatrjuje poseg zakonske določbe (6. člena ZDoh-2) v njegovo lastninsko pravico, saj bo moral v primeru ugotovitve rezidentstva po pravu RS plačati davčne obveznosti v delu, ki presegajo že plačane obveznosti v Novi Zelandiji za obdobje petih let. Opozarja še, da do leta 2005 rezidenti od dohodkov, ki so jih dosegli v tujini, dohodnine niso plačevali. Od leta 2005 pa so zavezanci vsi, ki dosegajo po ZDoh-2 z dohodnino obdavčljive dohodke, kar pomeni spremembo, katere posledica je obdavčitev vseh Slovencev v zamejstvu, ki po spremembi niso nemudoma spremenili stalnega prebivališča. Pri čemer ob odhodu iz Slovenije niso mogli pričakovati takšne spremembe obdavčitve dohodkov, ki jih pridobivajo v tujini. Prehodnega obdobja pa zakonska ureditev ne vsebuje, kar pomeni, da zavezancem ni bila dana možnost, da uredijo svoj status glede stalnega prebivališča. Zlasti to velja za zamejce, ki o spremembah niso bili obveščeni preko javnih občil. Upoštevati pa je potrebno tudi obseg spremembe, razumljivost in zapletenost področja, zlasti pa vpliv sprememb na posameznika in je zato sprememba zakonodaje po stališču tožbe v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Poleg že postavljenih zahtevkov zato tožnik iz previdnosti še predlaga, da sodišče prekine postopek in zahteva oceno ustavnosti določbe 6. člena ZDoh-2 pred Ustavnim sodiščem.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna s 6. členom ZDoh-1 oziroma ZDoh-2. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je utemeljena zavrnitev pritožbenih ugovorov. Zato se nanje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ne ponavlja.

9. Sporna je pravzaprav izpodbijana odločitev samo v tistem delu, v katerem se ugotavlja tožnikov položaj rezidenta za davčne namene v Sloveniji, to je za obdobje od 1. 1. 2005 do 3. 3. 2015, medtem ko se za preostanek leta 2015 (od 4. 3. 2015) kot nesporno ugotavlja, da tožnik ni rezident Slovenije za davčne namene. Pri tem tudi po presoji sodišča davčna organa svojo odločitev pravilno temeljita na določbah 6. člena ZDoh-1 oziroma ZDoh-2, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, po katerih je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu naveden pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Da je imel tožnik v omenjenem času v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, pa v zadevi ni sporno.

10. Tožbeno stališče, da je po navedeni točki za odločitev relevantno dejansko prebivanje, je po do sedaj že večkrat zavzetih stališčih tega sodišča (npr. v zadevi I U 1622/2011, I U 277/2014, I U 1071/2014, I U 1761/2014), v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni pogoj, ki pri zavezancu, ki uveljavlja status nerezidenta, ne sme biti izpolnjen. Zatrjevana kršitev materialnega prava pri uporabi citirane zakonske določbe torej očitno ni podana.

11. Prijava oziroma odjava stalnega prebivališča pa je v celoti v sferi zavezanca, kar pomeni, da je na zavezancu, da v primeru, ko v Sloveniji več ne prebiva, v skladu z določbami Zakona o stalnem prebivališču (ZPPreb, sedaj ZPPreb-1) poskrbi za odjavo svojega stalnega prebivališča. Pri tem gre za dovolj enostaven upravni postopek, ki ima takojšnji učinek, kar pomeni, da posebno prehodno obdobje za uveljavitev citirane zakonske določbe po presoji sodišča ni bilo potrebno in da so zato tožbeni ugovori, po katerih je iz tega razloga prišlo do kršitve ustavnih pravic, neutemeljeni. Kar se tiče poznavanja prava, pa sodišče lahko verjame tožniku, da s spremembami davčne zakonodaje ni bil pravočasno seznanjen. Vendar pa tudi to ne more biti razlog za drugačno odločitev od izpodbijane. Splošno namreč velja, da ignorantia iuris nocet, to je, da nepoznavanje prava škoduje, kar velja in je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru. Kljub temu, da v Sloveniji tožnik fizično ni bil navzoč, namreč ni videti posebnih objektivnih ovir za to, da bi tožnik ne mogel priti v vseh teh letih (od leta 2005 dalje), do ustreznih informacij o spremembah pri obdavčitvi, saj je po lastnih navedbah ostal lastnik nepremičnine v Sloveniji in bil obenem tudi ves čas v stiku s svojimi starši, kar vse ob današnji tehnologiji prenosa podatkov pomeni, da je nedvomno imel možnost, da se seznani z vsemi relevantnimi podatki, ki se nanašajo na obdavčitev, tudi tistimi, ki jih vsebujejo objave v medijih in da se torej ne more uspešno sklicevati na svoj položaj zdomca oziroma izseljenca, ki s situacijo v izvorni državi nima oziroma ni imel nobenega stika.

12. Sodišče pa tudi ne vidi zatrjevane neustavnosti citirane zakonske določbe. Pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 je enostaven in zavezancem, ki želijo doseči položaj nerezidenta, kot že rečeno, ne nalaga posebnih bremen, ki bi jih bilo težko ali nemogoče izpolniti. Ustrezna pa je zakonska ureditev tudi po vsebini, saj stalno prebivališče po določbah ZPPreb (3. člen) oziroma ZPPreb-1 (2. člen) pomeni, da oseba - zavezanec na naslovu "dejansko stalno prebiva in je to središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave". Obenem je po določbah ZPPreb prijava oziroma odjava stalnega bivališča obvezna, kar pomeni, da je uradoma prijavljeno stalno prebivališče utemeljeno šteti za tisto odločilno okoliščino, ki daje davčnemu zavezancu položaj rezidenta Slovenije za davčne namene.

13. Predvsem pa pri obravnavanju tožnikove vloge ne gre za nikakršno diskriminacijo in še manj za poseg v njegovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Drugače kot je zahteval v vlogi oziroma drugače od drugih zavezancev, ki so se odselili v tujino, je obravnavan zato, ker ni upošteval veljavnih predpisov in ne zaradi diskriminatornega obravnavanja ali diskriminatorne pravne podlage. Poleg tega se tožniku z izpodbijano odločbo še ne nalagajo nikakršne davčne obveznosti, za katere niti ni gotovo, ali bo z ozirom na možnost odbitka davka, plačanega v tujini, do njih sploh prišlo.

14. Ker so torej tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.