Jedro

Spor o obstoju zunajzakonske skupnosti predstavlja dejansko in ne pravno vprašanje, kar narekuje prekinitev postopka in napotitev na pravdo.

Na pravdo se napoti osebo, ki zatrjuje, da je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti.

Napačna napotitev na pravdo dedičev, ki takšno skupnost priznavajo, ni ovira, da na pravdo napoteni dedič ne bi mogel pravilno oblikovati tožbe in sicer tako, da te osebe zajame na pasivni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek; Š. M., Jo. G., J. N., M. N. in I. N. napotilo na pravdo, da zoper Z. G. vložijo tožbo na ugotovitev dedne pravice Š. M. po zapustniku iz naslova obstoja zunajzakonske skupnosti med njo in zapustnikom; rok za vložitev tožbe določilo na 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer, bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo na pravdo; in še odločilo, da se zapuščinski postopek prekine za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, če bo pravočasno vložena ustrezna tožba.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila Š. M. Navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa nepravilen, nerazumljiv in neobrazložen ter v nasprotju z zakonodajo in namenom izdaje napotitvenih sklepov. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, ali gre v konkretnem primeru za spor o uporabi prava ali o dejstvih, zaradi katerih se prekine zapuščinska obravnava in napoti stranke na pot pravde. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre v prvi vrsti za pravno in ne dejansko vprašanje. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Sodišče je razmerja med dediči in zapustnikom kot podlago za zakonito dedovanje zapisniško protokoliralo na prvi obravnavi, iz zapisnika izhajajo tudi nasprotne trditve, ki jih sodišče ni zapisalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Krog zakonitih dedičev določa 10. člen Zakona o dedovanju, različno obravnavanje posameznih kategorij dedičev nima zakonske osnove in bi bilo tudi protiustavno. Za dedovanje na podlagi zakona prihajajo v poštev tako sorodniki kot tudi zakonec oziroma zunajzakonski partner, katerega položaj je izenačen. V primeru osporavanja pravnega položaja posameznega udeleženca se brez razlikovanja za vsakega zakonitega dediča ugotavlja utemeljenost ali neutemeljenost njegove dedne pravice. Tudi če je sodišče smatralo, da obstoj zunajzakonske skupnosti predstavlja dejansko in ne pravno vprašanje, bi moralo oceniti spisno dokumentacijo ter se ustrezno opredeliti glede bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Pritožnica se še sprašuje, kakšen interes naj bi preostali napoteni dediči imeli za vložitev tožbe na ugotovitev dedne pravice pritožnice, ki so jo sicer predhodno priznali. Izdaja tovrstnega sklepa de facto vnaprej odvzema možnost pritožnice, da pravno veljavno dokaže svoj prav v sodnem postopku. Pritožba je bila vročena ostalim udeležencem postopka.

3. Jo. G. v odgovoru na pritožbo navajal, da se s pritožbo Š. M. v celoti strinja in dodaja, da se postopek nerazumno dolgo vleče. Vsem, razen Z. G., je jasno, da se zapuščina deli na štiri dele, med zakonite dediče in gospo Š. M., ki je toliko let živela v izvenzakonski zvezi z J. G. 4. Z. G. v odgovoru na pritožbo navedla, da imajo zapustnikovi potomci dedno pravico na podlagi zakona, obstoj zunajzakonske skupnosti pa se v zapuščinskem postopku ne domneva. Tisti, ki jo zatrjuje, jo mora tudi dokazati. Zakoniti dediči so najprej oporekali zunajzakonski skupnosti, nato pa jo priznali, zato je verodostojnost takšnih priznanj vprašljiva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V predmetnem zapuščinskem postopku je nastal spor glede obstoja zunajzakonske skupnosti med zapustnikom in pritožnico Š. M.. Dediči Z. G., Jo. G. J. N. M. N in I. N. na zapuščinski obravnavi 14. 12. 2011 niso priznali obstoja zunajzakonske skupnosti, ker naj bi prišla Š. M. k zapustniku živeti po smrti njegove žene le kot gospodinja. V nadaljevanju postopka so zadnji štirje dediči zunajzakonsko skupnost priznali, še vedno pa je njen obstoj zanikala Z. G. Sodišče prve stopnje je zapuščinski postopek prekinilo in Š. M., Jo. G. J. N., M. N. in I. N. napotilo na pravdo, da zoper Z. G. vložijo tožbo na ugotovitev obstoja dedne pravice Š. M. 7. V skladu s prvim odstavkom 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru manj verjetna pravica pritožnice Š. M., saj ima dedna pravica zakonitih dedičev Z. G., Jo. G., J. N., M. N. in I. N. (vsi potomci zapustnika) podlago v samem zakonu (10. člen ZD), obstoj zunajzakonske skupnosti pa se v zapuščinskem postopku ne domneva, ampak jo mora tisti, ki jo zatrjuje, njen obstoj in s tem dedno pravico po zapustniku šele izkazati. Pri presoji o tem, koga se napoti na pravdo, je treba upoštevati tudi to, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice ali pravnega razmerja ni.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da gre pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti prvenstveno za pravno vprašanje. Gre za dejansko vprašanje, zato drugi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) predvideva, da se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev pravice, ki je vezana na (ne)obstoj zunajzakonske skupnosti in ima odločitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Ker zapuščinsko sodišče v skladu z 210. členom ZD o spornih dejstvih, od katerih je odvisna pravica do dediščine (v konkretnem primeru vprašanje razmerja med zapustnikom in pritožnico) ne odloča samo, je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka pravilna.

9. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da bi dediči, ki so ji že priznali dedno pravico, lahko nastopali kvečjemu na pasivni strani, vendar to na pravilnost izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na pritožnico, nima nobenega vpliva. Na pravdo napoteni dedič namreč ni strogo vezan na vsebino napotitvenega sklepa in je pomembno le, da zahtevek oblikuje tako, da ni vprašljiv njegov pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe in da so s tožbo zajeti vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Povedano drugače, izpodbijani sklep ji ne onemogoča vložitve ustrezne tožbe, ki jo lahko vloži sama, pri čemer bo morala na pasivni strani zajeti vse dediče, tudi tiste, ki so ji dedno pravico že priznali.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo Š. M. zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).