Jedro

Prvostopenjsko sodišče je materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je odločilo o zahtevku glede druge toženke iz sledečih razlogov: prvi del tožbenega zahtevka (ugotovitev, da je tožnik lastnik) je oblikovan kot vindikacijski. Tožnik trdi, da je lastnik. Dokazati bi moral, da je lastnik in to dokazuje s trditvami, da je nepremičnino zaradi dolgoletne posesti, s pravno prednico, priposestvoval (vrnitveni zahtevek po 92.čl. Stvarnopravneag zakonika – SPZ). Drugi del zahtevka pa je oblikovan kot publicijanska tožba v smislu 98.čl. SPZ, tožnik trdi, da je v primerjavi z drugo toženko lastnik oziroma se šteje za lastnika, glede na to, da je dedič prednice, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, tožena stranka pa nima nobenega naslova za to, da je vpisana kot lastnica. Sodišče prve stopnje bi zato, če je štelo, da slednje trditve držijo, lahko ugodilo zahtevku v delu, ko se zahteva izstavitev listine, ne pa prvemu delu zahtevka (vindikacijska tožba). S temi razlogi torej materialnopravno ni mogoče ugoditi zahtevku za ugotovitev lastninske pravice in je zato odločitev napačna.

Izrek

Pritožbi druge toženke se v celoti in pritožbi tožeče stranke delno ugodi ter sodba sodišča prve stopnje glede druge toženke (točka 2 izreka) in v odločbi o stroških glede druge toženke kolikor je le-ta dolžna povrniti tožniku 215,04 EUR, z obrestmi, r a z v e l j a v i, sicer se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (zavrnilni del pod točko 1 glede prve toženke in glede stroškov, ki jih mora prva toženka plačati tožniku (215,04 EUR z obrestmi) potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika in druge toženke se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, glede prve toženke je ugotovilo, da je del parcele št. 1225 vl.št. 625 k.o. D. v izmeri 5.466 m² last tožnika in višji tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice za preostali del te parcele v izmeri 964 m² in izstavitve zemljiškoknjižne listine zavrnilo (točka 1 izreka). Glede druge toženke pa je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je ugotovilo, da je parcela št. 1226 vl.št. 589 k.o. D. v izmeri 469 m² last tožnika in višji tožbeni zahtevek glede izstavitve zemljiškoknjižne listine zavrnilo. Toženkama je naložilo, da povrneta skupno 430,08 EUR tožeči stranki v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bila pravna prednica tožnika M.H., hči Iv.K., lastnica parcel št. 319/1 in 319/2 k.o. K. (knjiga ni več v veljavi), v naravi gozd. Ugotovilo je, da sta sporni parceli št. 1225 in 1226 k.o. D. nastali iz navedenih parcel in sicer parcela št. 1226 v celoti iz parcele št. 319/1, parcela št. 1225 pa delno iz parcel št. 319/1 in 319/2 k.o. K., delno pa iz drugih parcel s tem, da gre pri parceli št. 1225 k.o. D. za površino v izmeri 5466 m², ki ustreza parcelama 319/1 in 319/2 k.o. K., preostalih 264 m² pa je bilo v parceli št. 1225 pripojenih iz drugih parcel, glede katerih lastništvo prednice tožnika ni izkazano. Ugotovilo je tudi, da je iz zapisnika z dne 15.8.1970 Občinskega sodišča v Piranu opr.št. Rz 1 o poizvedbah zaradi osnovanja nove zemljiške knjige za k.o. D. razvidno, da v tem postopku M.H. ni sodelovala, čeprav je bila izkazana njena lastninska pravica za parceli št. 319/1 in 319/2 stare k.o. K., pri novih parcelah v k.o. D. (št. 1225 in 1226) pa je bila zavedna družbena lastnina v uporabi Občine, toda iz postopka ni razvidna nobena pravna podlaga za tako postopanje ter je bila M.H. od osnovanja nove zemljiške knjige dalje posestnica parcel, vse od izdaje sklepa o dedovanju O 1, kot je to zatrjevala tožeča stranka in tožena stranka temu ni ugovarjala. Ugotovilo je, da je torej ob osnovanju nove zemljiške knjige 1970. leta prišlo do napake ob vknjižbi družbene lastnine v uporabi Občine. Zaključilo je, da pravna prednica tožnikov torej lastninske pravice na parcelah št. 319/1 in 319/2 stare k.o. K. oziroma njima pripadajočim na novo označenim parcelam ni nikoli izgubila. Zato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku glede parcele št. 1225 k.o. D. (katerega lastnica je prva toženka), glede ugotovitve lastninske pravice in zahtevek na izstavitev listine zavrnilo z navedbo, da je ta zahtevek nepotreben ter v celoti na ugotovitev lastninske pravice tožnika pri parceli št. 1226 k.o. D. v izmeri 469 m², katerega lastnica je druga toženka, na ugotovitev, da je tožnik lastnik, saj je nastala iz parcele št. 319/1 stare k.o. K. in višji tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo ter odločilo še o stroških postopka.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in druga toženka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, opozarja, da je bil 4.7.2007, ko je bila opravljena obravnava, na kateri je bila izdana napadena sodba, na sodišču lažni alarm zaradi postavljene bombe ter je tožnik prišel v stavbo pred alarmom, zastopnika pa niso pustili v stavbo. Sodnica je obravnavo oklicala in hitro opravila rekoč, da mora stavbo zapustiti zaradi alarma ter tako tožnik ni priglasil stroškov, pooblaščenec je čakal, da prejme vabilo za nov narok. Pogoji za narok niso bili opravljeni, sodba naj se razveljavi, ali pa situacija tako sanira, da se tožeči stranki priznajo stroški za prvo obravnavo in pripravljalni spis, ki je bil vložen po prvi obravnavi, zato ne bi bilo sodbe treba razveljavljati. Opozarja pa tudi, da je imel tožnik skupno površino parcel 5945 m² (površina bivših parcel 319/1 in 319/2), novi parceli št. 1226 in 1225 pa merita skupaj 6899 m². Razlika je 954 m² in ne 964 m², priznati je samo še 10 m² pod točko 1 in zahtevek zavrniti za 954 in ne 964 m². Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka meni, da je sodba v delu glede druge toženke nepravilna in nezakonita. Meni, da je bila tožba nesklepčna, sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Glede trditev tožeče stranke, da je mati podedovala parcelo in po njeni smrti on, in da bi lahko tožnik parceli tudi priposestvoval, opozarja, da je tožeča stranka ob tem še jasno navedla, da tega ne uveljavlja. Glede zahtevka za izstavitev listine pa bi morala tožeča stranka nepravilnosti odpraviti z izbrisno tožbo, ki pa ni vložena. Tako tudi sodna praksa (sodbe VS Ips 824/2005, Ips 64/2005, Ips 817/2004). Predlaga zavrnitev zahtevka. Sicer pa meni, da tudi zaključek, da je ob osnovanju zemljiške knjige leta 1970 prišlo do napake, ni pravilen. Druga toženka ni nikoli trdila, da je do prenosa lastninske pravice prišlo na podlagi poizvedovalnega zapisnika. Tak prenos je gotovo temeljil na dotedanjih predpisih. Dokazno breme, da ustreznega predpisa za prenos lastninske pravice ni bilo, je na tožniku. Tega pa ni dokazal. Sodišče bi torej moralo upoštevati pravilo o dokaznem bremenu. Tudi ne drži, da tožena stranka ni ugovarjala navedbam tožnika, da je bila tožnikova pravna prednica M.H. lastnica spornih nepremičnin ob osnovanju nove zemljiške knjige in da je bila hkrati tudi posestnica. Temu je ves čas nasprotovala, kar je razvidno iz navedb tako druge toženke kot tudi prvotoženke. Opozarja še na vsebino sklepa o dedovanju, kot dediča sta bila razglašena dva, tudi L.H., ki ga je sodišče izpustilo in prikrajšalo. Res se je slednji odpovedal dednemu deležu, toda te dedne izjave (ni šlo za odpoved dediščine), glede na to, da se je pozneje našlo premoženje večje vrednosti, ni mogoče avtomatično upoštevati tudi pri spornih nepremičninah. Že zato je treba sodbo razveljaviti. Vprašati se je tudi, kako to, da tožnik v izvedenem zapuščinskem postopku leta 1998 ni ugotovil, da sporni parceli, za kateri sedaj zatrjuje, da je lastnik na podlagi dedovanja, nista vključeni v zapuščinsko maso. Posledično je nepravilen tudi sklep o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

Iz zapisnika o naroku z dne 4.7.2007 izhaja, da je bil narok, razpisan za ta dan za uro 08.30, tudi opravljen, pristopil je tožnik osebno ter tudi pooblaščenec druge toženke, pooblaščenec tožnika pa ni pristopil. Narok je bil zaključen ob 08.38 uri. Trditve pooblaščenca, da ni mogel v sodno stavbo zaradi lažnega alarma, so tako posplošene, da jim ni mogoče pritrditi, saj ne pove niti tega, kdaj je želel v sodno poslopje vstopiti (pred, med ali morebiti že po zaključenem naroku, kar bi bilo sploh nerelevantno) in zato ne držijo očitki o v zvezi s tem storjenimi kršitvami.

Glede trditev o napačni ugotovitvi glede lastništva tožnika na delu parcele s parcelno št. 1225 pa pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov. Ker je ta parcela nastala delno iz parcel katerih zemljiškoknjižna lastnica je bila pred osnovanjem nove zemljiške knjige pravna prednica tožnika in sicer 319/2 (5312 m²) in delno iz parcele št. 319/1 (154 m²), skupno predstavlja del parcele št. 1225 v izmeri 5466 m² (cela parcela meri 6430 m²) tisti del, ki je nastal iz parcel, katerih zemljiškoknjižna lastnica je bila pravna prednica tožnika, sodišče ni imelo dejanske podlage za drugačen materialnopravni sklep, kot da je lahko tožnik lastnik le dela v izmeri 5466 m². Preostali del parcele je namreč nastal, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, ko je vpogledalo listine (identifikacijsko potrdilo) tudi iz drugih parcel, za katere pa tožnik ni trdil, da bi bile predhodno last njegove pravne prednice (razlogi v sodbi na strani 3 v 2.odstavku in v 1.odstavku na strani 4). Druga toženka neutemeljeno oporeka aktivno legitimacijo tožnika ko trdi, da sta bila dediča po pravni prednici M.H. dva, poleg tožnika tudi L.H. Tožena stranka namreč nikoli v postopku na prvi stopnji aktivni legitimaciji ni oporekala, tak ugovor podan v pritožbi, pa je prepozen (337.čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožeča stranka je v tem postopku trdila dvoje in sicer, da je prišlo do napake ob osnovanju nove zemljiške knjige, in da ni podlage za vpis druge toženke kot lastnice (prej družbene lastnine) pri spornih nepremičninah, ki so nastale iz parcel (v stari zemljiški knjigi), katerih lastnica je bila pravna prednica tožnika. Da je bila zemljiškoknjižna lastnica, ko je parceli dedovala, je sodišče ugotovilo, ko je vpogledalo v zemljiškoknjižne izpiske za k.o. K. (knjiga ni več v veljavi, sedaj velja k.o. D.), ta izpisek je v spisu v prilogi A7. Tožeča stranka pa je tudi trdila, da (čeprav je res ob tem navedla, da ne uveljavlja priposestvovanja) sta v posesti tožnik pred tem pa mati že od leta 1958, in bi tožnik bil lastnik tudi v primeru, če parcel ne bi podedoval, saj jih obdeluje skupaj z materjo že več kot 20 let (navedbe v vlogi z dne 9.9.2005). Sodnik na pravno podlago, ki jo stranka navede, ni vezan (3.odst. 180.čl. ZPP), zato so pritožbene navedbe o tem, ali se je oziroma ali se ni tožeča stranka sklicevala na priposestvovanje, brezpredmetne, bistvena je dejanska podlaga tožbe, ta pa je tudi trditev, da je tožnik s pravno prednico imel nepremičnine v posesti potrebno priposestvovalno dobo. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev, da je tožnik lastnik in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Taka tožba je glede ugotovitve lastninske pravice, glede na trditveno podlago dolgoletne posesti, sklepčna. Prav tako je bila tožba glede na trditve, da za vpis druge toženke v novi zemljiški knjigi, ni bilo podlage, sklepčna, z vpisom v zemljiško knjigo je namreč druga toženka pridobila lastninsko pravico. Vpisana je kot lastnik. Res se načeloma neskladje med resničnim dejanskim stanjem in vpisom v zemljiško knjigo zaradi nepravilnosti glede pravnega temelja vpisa rešuje z izbrisno tožbo, ki glasi na izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in ta tožba, ki je tudi sicer bila časovno omejena (prej veljavni Zakon o zemljiški knjigi – ZZK) ni bila vložena. Toda prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da poizvedovalni zapisnik ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato je tožeča stranka glede na te navedbe pravilno zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj se bo, če bi v pravdi uspela, tako lahko vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica predmetne nepremičnine, torej bi tožnik le z izdajo listine za vpis v zemljiški knjigi lahko prišel do želenega rezultata, ko trdi, da podlage za vpis ob osnovanju nove zemljiške knjige ni bilo. V zvezi s trditvami druge toženke v pritožbi glede dokaznega bremena tožnika pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo dokaze in zaključilo, da ni izkazana nobena pravna podlaga, na podlagi katere bi se druga toženka vpisala kot lastnica parcel v novi zemljiški knjig (in je torej tožnik trditve o storjeni napaki dokazal), glede na dejstvo, da je bila predhodno, potem ko je parceli dedovala, vknjižena kot lastnica tožnikova mati. Da bi obstajala kakšna pravna podlaga za vpis, pa tudi druga toženka v pritožbi ne pojasni.

Je pa prvostopenjsko sodišče materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je odločilo o zahtevku glede druge toženke iz sledečih razlogov: prvi del tožbenega zahtevka (ugotovitev, da je tožnik lastnik) je oblikovan kot vindikacijski. Tožnik trdi, da je lastnik. Dokazati bi moral da je lastnik in to dokazuje s trditvami, da je nepremičnino zaradi dolgoletne posesti, s pravno prednico, priposestvoval (vrnitveni zahtevek po 92.čl. Stvarnopravneag zakonika – SPZ). Drugi del zahtevka pa je oblikovan kot publicijanska tožba v smislu 98.čl. SPZ, tožnik trdi, da je v primerjavi z drugo toženko lastnik oziroma se šteje za lastnika, glede na to, da je dedič prednice, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, tožena stranka pa nima nobenega naslova za to, da je vpisana kot lastnica. Sodišče prve stopnje bi zato, če je štelo, da slednje trditve držijo, lahko ugodilo zahtevku v delu, ko se zahteva izstavitev listine, ne pa prvemu delu zahtevka (vindikacijska tožba). S temi razlogi torej materialnopravno ni mogoče ugoditi zahtevku za ugotovitev lastninske pravice in je zato odločitev napačna. Že zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbi druge toženke ugoditi in sodbo glede druge toženke razveljaviti, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče dejstev, ki bi lahko utemeljevala utemeljenost tega zahtevka (posest, ki vodi do priposestvovanja in se je zatrjevala) ni ugotovilo (355.čl. ZPP) in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo torej moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj razloženo in izčrpati tisto trditveno podlago tožbe, ki lahko utemeljuje ugotovitveni zahtevek, oziroma če bo ponovno presodilo, da je na strani tožnika močnejši pravni naslov, bo lahko ugodilo le zahtevku, ki meri na izstavitev listine. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tako pritožbi druge toženke kot pritožbi tožnika v delu, kolikor je delno ugodeno in delno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, posledično pa je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi tisti del odločbe o stroških, ki se tiče druge toženke (ki je dolžna po odločbi o stroških povrniti tožeči stranki pol priznanih stroškov) ter je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških obeh strank pridržalo za končno odločitev (165.čl. ZPP).