Jedro

Če ni legitimacije za tožbo, tudi ni legitimacije za zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta z začasno odredbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med upravnim sporom, ki ga je začela tožeča stranka zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 3.3.2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 15.2.2008, odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil: v register društev, ki ga vodi Upravna enota Ljubljana, se pod zaporedno številko ..., kjer je vpisan Nogometni klub A., s sedežem in naslovom ... ter z matično številko ..., vpiše sprememba: imena iz Nogometni klub A. v Športno društvo B. in temeljnega akta (1. točka izreka); pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve vpisa v register društev (2. točka izreka); stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana z dne 29.8.2007, razveljavi po nadzorstveni pravici.

Tožeča stranka je v upravnem sporu zahtevala, da se do pravnomočnosti sodbe odloži izvršitev navedenih odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji zaradi spremembe imena NK A. nastala. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti sedanja, dejanska in predvidljiva. Pavšalno sklepanje na določene možne posledice in nepredvidljive dogodke ne zadostuje za presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka bi morala z navedbami in dokazi konkretizirati tako nastanek škode, kakor tudi, da bi bila škoda, ki bi nastala, težko popravljiva. Vsaka škoda namreč še ni tudi težko popravljiva. Tožeča stranka sicer opozarja, da je NK A. prostovoljno društvo, brez vsakega premoženja, zaradi česar meni, da izterjava odškodnine ne bi bila uspešna. Po presoji sodišča prve stopnje za odločitev o zadevi to dejstvo ni pomembno. Po splošnih pravilih o povrnitvi škode je pogoj za odškodninsko odgovornost obstoj elementov civilnega delikta (131. in nasl. členi Obligacijskega zakonika). Zato sodišče meni, da uporaba imena (Športno društvo B.), veljavno vpisanega v register društev, na podlagi odločbe upravnega organa, ne pomeni izpolnitev predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti. Iz izdane dopolnilne odločbe z dne 3.3.2008 namreč izhaja, da je Upravna enota Ljubljana spremembo imena dovolila, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži izvršitev vpisa v register društev in s tem njegovo uporabo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS-1, saj meni, da je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo v nasprotju z določbami ZUS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in samo izda začasno odredbo, podrejeno pa odpravi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v odločanje, tožeči stranki pa povrne stroške te pritožbe s p.p. v 15 dneh pod izvršbo. Sklicuje se na odločbo Sodišča evropskih skupnosti v zadevi C-17/06, ki je odločilo, da vpis v register društev še ne pomeni dovoljenja za uporabo imena in ne pomeni izključitve odškodninske odgovornosti, saj bi moralo sodišče presojati interese tožeče stranke kot imetnice znamke B. Z legitimnimi interesi tožeče stranke glede znamke B. se sodišče sploh ni ukvarjalo. Poleg zmotne uporabe prava je sodišče prve stopnje odločilo nelogično. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo svojih vsebinskih razlogov, pa bi jih moralo, da bi bilo mogoče izpodbijani sklep preizkusiti. Škoda dobremu imenu nastaja s protipravno uporabo, zato jo je v času nastanka nemogoče ovrednotiti in država je dolžna nastanek take škode preprečiti – temu je namenjen institut začasne odredbe. Škoda se stori s samim pojavljanjem v javnosti. Javnost bo menila, da je športno društvo B. povezano s tožečo stranko. Če bo prišlo do izgredov navijačev, slabega imena, ki ga bo neposredno dobila, tožeča stranka ne bo mogla odpraviti na noben način. Vsa škoda, ki jo bo utrpela tožeča stranka kot imetnica znamke B. je izkazana na osnovi preteklih ravnanj prizadete stranke (Nogometni klub A.) in na osnovi verjetnosti, da bo prizadeta stranka svoja pretekla ravnanja ponavljala.

Prizadeta stranka Nogometni klub A., ki ga zastopa odvetnik ..., v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena. V odgovoru navaja, da namen društva ni opravljanje gospodarske dejavnosti, saj je to že izhodiščno nezdružljivo z njegovim delovanjem. Ker prizadeta stranka ne opravlja nobene pridobitne dejavnosti, tožeči stranki niti hipotetično ne more nastati nobena škoda. Priglaša stroške postopka.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o vloženi zahtevi za odložitev izvršitve odločbe Ministrstva z notranje zadeve z dne 15.2.2008 in dopolnilne odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 3.3.2008. Iz predloženih spisov pa ne izhaja, da bi bil opravljen predhodni preizkus o procesnih predpostavkah za vložitev tožbe zoper navedene upravne akte, saj je pogoj za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe legitimacija za tožbo. Sodišče prve stopnje bi torej moralo najprej postopati po določbi 36. člena ZUS-1 in šele potem odločiti o zahtevi za izdajo začasne odredbe. S tem, ko sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z določbo 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na odločitev, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka je v svoji odločbi z dne 15.2.2008 v pravnem pouku pravilno navedla, da zoper to odločbo ni dovoljena niti pritožba niti upravni spor. ZUS-1 je v 2. alinei 109. člena namreč določil, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 2. odstavek 277. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v delu, ki se glasi: „pač pa je zoper njo mogoče začeti upravni spor“. Zoper odločbo izdano po nadzorstveni pravici, po 274. členu ZUP, torej glede na 2. alineo 109. člena ZUS-1 ni bilo mogoče začeti upravnega spora. Naknadno je bila sicer v upravnem postopku dne 3.3.2008 izdana dopolnilna odločba, ki jo tožeča stranka tudi izpodbija v tem upravnem sporu. Toda zoper to odločbo je imela tožeča stranka v skladu s pravilnim poukom o pravnem sredstvu možnost vložiti pritožbo na drugostopenjski upravni organ, kar pa ni storila, temveč je zoper ta akt vložila tožbo. Tožeča stranka bi torej morala pred vložitvijo tožbe izčrpati dovoljeno pritožbo v upravnem postopku. Če dovoljene pritožbe zoper prvostopenjski akt vlagatelj zahteve za izdajo začasne odredbe ni uporabil, ne izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev tožbe. Tako tožbo sodišče zavrže. Če torej ni legitimacije za tožbo, tudi ni legitimacije za zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta z začasno odredbo.

Glede na podano obrazložitev bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku po opravljenem predhodnem preizkusu tožbe (36. člen ZUS-1) ponovno odločati o vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 72. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.