Jedro

Toženkin oče je vozilo uporabljal že dalj časa, medtem ko toženka tega vozila ni nikoli uporabljala, prav tako pa ni bilo nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da oče nima vozniškega dovoljenja, zato toženka ni bila dolžna očeta posebej spraševati, ali ima vozniško dovoljenje. Toženka vožnje z obravnavanim vozilom očetu ni bila dolžna preprečiti in ni izgubila zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131852/2015 v delu, v katerem je toženki naloženo, da tožnici plača 10.245,00 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2015 do plačila in odmerjene izvršilne stroške ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Regresni zahtevek tožnice temelji na tretjem odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), po katerem ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. V skladu s 3. členom Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti zavarovanec ne izgubi svojih pravic po zavarovani pogodbi, če dokaže, da ni kriv za dejstvo, da voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, ki ga je vozil. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da že pojmovno ni mogoče, da bi bil zavarovanec kriv za to, da voznik nima vozniškega dovoljenja. Če pa zavarovanec ve, da voznik nima vozniškega dovoljenja in mu kljub temu dopusti vožnjo oziroma obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil zavarovanec dolžan vozniku vožnjo preprečiti, mora zavarovalnici povrniti odškodnino, ki jo je izplačala tretji osebi (Prim. VSL Sodba II Cp 2796/2009, VSM sodba I Cp 975/2014, VSRS sodba II Ips 277/2013).

6. Iz trditev (obeh) pravdnih strank v tej zadevi izhaja: - da je tožnica lastnica vozila, s katerim je prometno nezgodo povzročil njen oče, ki v času nezgode ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja; - da je toženka vozilo podedovala v zapuščinskem postopku po materi in ga ni nikoli uporabljala, saj ga je že pred smrtjo matere uporabljal oče, kar je toženka vedela in mu uporabe vozila ni preprečevala; - da toženka ne živi z očetom na istem naslovu, ima pa z njim stike.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi prej navedenih trditev pravdnih strank, ki niso bile prerekane, pravilno zaključilo, da toženka ni dolžna povrniti zneska odškodnine s pripadki, ki ga je tožnica izplačala oškodovancu. Svojo odločitev je tudi ustrezno pojasnilo. Ne držijo pritožbene navedbe, da toženka ni zatrjevala, da ni bila seznanjena z dejstvom, da oče ne razpolaga z vozniškim dovoljenjem oziroma, da tega ni bila dolžna vedeti. Toženka je namreč takšne trditve podala že v odgovoru na tožbo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zgolj zaradi povezanosti med družinskimi člani in dejstva, da je bila toženka z očetom v stikih ter mu je dovolila uporabo vozila, šteti, da je vedela, da oče nima vozniškega dovoljenja oziroma, da bi to morala vedeti in mu zato vožnjo preprečiti. Tudi okoliščina, da bi naj toženka šele po škodnem dogodku prišla na kraj, na katerem so vozilo zasegli, o čemer bi jo naj obvestil oče, ne kaže na dejstvo, da je toženka že pred škodnim dogodkom vedela, da oče nima vozniškega dovoljenja. Toženkin oče je vozilo uporabljal že dalj časa, medtem ko toženka tega vozila ni nikoli uporabljala, prav tako pa ni bilo nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da oče nima vozniškega dovoljenja, zato toženka ni bila dolžna očeta posebej spraševati, ali ima vozniško dovoljenje. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da toženka vožnje z obravnavanim vozilom očetu ni bila dolžna preprečiti in zato ni izgubila zavarovalnih pravic.

9. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in tudi niso podane kršitve, ki jih uveljavlja tožnica, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).