Jedro

Ker odločitev o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o zahtevku za izpraznitev nepremičnine (s stanovanjsko hišo), ni podlage za prekinitev postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pravdni postopek prekine do pravnomočnosti sodne odločbe v pravdnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. II P 1000/2013. 2. Tožnika v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljata pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Trdita, da bi ju ugoditev prvotoženkinemu zahtevku v pravdi, zaradi katere je bil ta postopek prekinjen, zavezovala le k izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila, ne bi bilo pa odločeno o lastninski pravici na spornih nepremičninah. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je namreč obligacijske – in ne stvarnopravne – narave. Sklicujeta se na enako stališče, zavzeto v sklepu VSL II Cp 2842/2011 z dne 1. 2. 2012. Poleg tega je zahtevek nesklepčen. Prvotoženka namreč v tožbi zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi dogovora, vendar ne s sedanjima lastnikoma nepremičnine, ki ji pravno gledano edina lahko izstavita zemljiškoknjižno dovolilo. Za uspešno uveljavljanje zatrjevane solastnine bi morala prvotoženka najprej doseči izbris lastninske pravice tožnikov iz zemljiške knjige, tega pa s tožbo ne zahteva. Prvotoženkina tožba tudi ne vpliva na materialnopravno razmerje med tožnikoma in ostalimi toženci. V tožbi ne zatrjuje, da v nepremičnini bivajo na podlagi njenega soglasja, dejstvo, da gre za ožje družinske člane, pa ne zadostuje. Ne strinjata se s stališčem izpodbijanega sklepa, da ni pričakovati, da bi jima bila s prekinitvijo postopka kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Obravnavana zadeva je na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) prednostna, postopek pa teče že skoraj eno leto. Pritožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijani sklep zavzema stališče, (1) da je za odločitev o zahtevku pravno odločilno, ali je toženka solastnica sporne nepremičnine, na katero se nanaša izpraznitveni zahtevek, postavljen v tej pravdi (v primeru pritrdilnega odgovora se toženka ne bi bila dolžna izseliti), (2) da o tem vprašanju teče pravda pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. II P 1000/2013, (3) da so ostali toženci sinovi prve toženke in se v primeru, da bi prvotoženka uspela s tožbo, zaradi ožje družinske povezanosti ne bi bili dolžni izseliti, poleg tega pa bi bilo ločeno obravnavanje zadev neekonomično.

6. Izpodbijani sklep se opira na določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, po katerem sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Kot predhodno vprašanje je po zakonski opredelitvi vprašanje o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od predhodne rešitve katerega je odvisna odločitev v zadevi (13. člen ZPP).

7. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da odločitev o zahtevku po tožbi II P 1000/2013 predstavlja predhodno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi. Zoper izpraznitveni zahtevek se toženci branijo s trditvijo, da imajo pravico do posesti. Ta pravica je lahko sestavni del (so)lastninske pravice, vendar prvotoženka v razmerju do tožnikov ni postavila zahtevka za ugotovitev solastninske pravice, ampak zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Odločitev o tem zahtevku ne bo pomenila odločitve o prvotoženkini pravici do posesti, ampak o njeni pričakovani lastninski pravici. Solastninsko pravico glede sporne nepremičnine bi namreč prvotoženka pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Pravna posledica morebitne ugoditve primarnemu zahtevku v drugi pravdi bo torej le odločitev o stvarnopravnem pričakovanju prvotoženke. Pravica do posesti je bila sicer lahko sestavni del dogovora o skupni gradnji, vendar pa gre za samostojen dogovor – ob dogovoru o pridobitvi lastninske pravice na podlagi skupne gradnje. Ker pravica do posesti ni nujen sestavni del (so)lastninske pravice, utemeljene v dogovoru o skupni gradnji, tudi zavrnitev zahtevka v pravdi II P 1000/2013 ne bi pomenila pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju (1).

8. Ker v pravdi II P 1000/2013 ne bo odločeno o predhodnem vprašanju, ni podlage za prekinitev postopka. Ostali razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi se pritožnika ne strinjata, posledično niso pomembni za odločitev.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ker je bila predmet pritožbenega odločanja vmesna procesna odločitev, so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

(1) Prim. sklep VSL II Cp 2842/2011, na katerega se sklicuje pritožba.