14. 4. 2011

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Gregorja Tratnika, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 14. aprila 2011

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2626/2010 z dne 22. 9. 2010 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 144234/2009 z dne 1. 3. 2010 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 144234/2009 z dne 7. 10. 2009 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Okrajno sodišče je s sklepom ugodilo predlogu za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine zoper pritožnika. Pritožnik je vložil ugovor, ki ga je Okrajno sodišče zavrglo kot prepoznega, Višje sodišče pa je ta sklep potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je pritožnik ugovor vložil dan po izteku osemdnevnega roka. Višje sodišče je poudarilo, da ni pomembno, na kateri dan se izteče petnajstdnevni rok za dvig sodnega pisanja iz četrtega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je slednje pomembno le za iztek roka za vložitev pravnega sredstva. Za določitev datuma (fiktivne) vročitve naj ne bi bilo pomembno, kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku, saj se s tem le zagotavlja večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.

Pritožnik zoper sklep o izvršbi ter sklepa prve in druge stopnje o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi vlaga ustavno pritožbo. Navaja, da sta mu sodišči kršili človekove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da četrtega odstavka 142. člena ZPP ni mogoče razlagati drugače, kot da se šteje, da je vročitev opravljena na dan, ko je sodno pisanje dejansko puščeno v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve naj bi bila vezana na dostavo sodnega pisanja v hišni predalčnik, saj se lahko naslovnik tako s pisanjem dejansko seznani. Pritožnik meni, da že iz načela kontradiktornosti izhaja, da je seznanitev naslovnika s sodnim pisanjem glavni cilj določb o vročanju. Navaja, da nepravilno in nezakonito štetje roka za vročitev po fikciji posega v njegovi pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. V pritožnikovo pravico do pravnega sredstva pa naj bi sodišči posegli s tem, da sta šteli, da je rok za vložitev ugovora začel teči, še preden se je imel možnost seznaniti s sklepom o izvršbi. Pritožnik trdi, da sta mu sodišči nezakonito skrajšali rok za vložitev pravnega sredstva, ker sta ocenili, da mu je bilo pisanje vročeno prvi dan po poteku petnajstdnevnega roka, čeprav tedaj še ni bilo puščeno v hišnem predalčniku. Izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku naj bi bilo treba razlagati strogo in ozko. Pritožnik opozarja na skoraj identičen primer, v katerem naj bi isto Okrajno sodišče odločilo drugače.

Pritožnik (pobudnik) vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 142. člena ZPP in predlaga izdajo ugotovitvene odločbe. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, ker ne določa izrecno, kdaj po poteku petnajstdnevnega roka se šteje vročitev za opravljeno, čeprav jo veže na to, da vročevalec po poteku navedenega roka pusti sodno pisanje v hišnem predalčniku. Pobudnik vidi dve mogoči razlagi, in sicer, da se šteje vročitev za opravljeno prvi dan po poteku roka, v katerem bi naslovnik lahko prevzel pisanje, ali na dan, ko se pisanje pusti v hišnem predalčniku. Vendar navaja, da je fikcija vročitve dejansko lahko vezana le na trenutek dostave sodnega pisanja v hišni predalčnik. Četrti odstavek 142. člena ZPP naj bi dopuščal različne razlage in arbitrarno odločanje. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju z 22. in 23. členom Ustave, ker je posledica fikcije vročitve lahko skrajšanje roka za vložitev pravnega sredstva. Pobudnik je mnenja, da tudi dopusten cilj zakonodajalca ne opravičuje tako nesorazmernega posega v možnost obrambe v postopku samo zato, ker je toženec opustil svojo obveznost dviga pošiljke. Poleg tega naj bi bilo dvomljivo, če izpodbijani ukrep sploh zagotavlja učinkovitost tožnikove pravice do sodnega varstva, saj se lahko postopek občutno podaljša zaradi izpodbijanja odločb, izdanih zaradi zamude s pravnimi sredstvi. Izpodbijana določba naj bi bila tudi v neskladju z načelom zakonitosti.

B. – I.

Pobudnik zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, ker ne določa izrecno, kdaj po poteku petnajstdnevnega roka za dvig sodnega pisanja na pošti ali na sodišču se šteje vročitev za opravljeno. Eno od načel pravne države res zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen pravne norme. Vendar tega očitka pobudnika Ustavno sodišče ne more vsebinsko obravnavati. Pravni interes za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) glede predpisov, ki ne učinkujejo neposredno, vedno temelji na izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, in na hkratni vložitvi ustavne pritožbe, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Če namreč Ustavno sodišče ustavno pritožbo v takem primeru zavrže, morebitna razveljavitev izpodbijane določbe v pobudnikovi zadevi ne more učinkovati, zato Ustavno sodišče zavrže tudi pobudo. Ustavno sodišče ustavno pritožbo v skladu s peto alinejo prvega odstavka 55.b člena ZUstS zavrže tudi, če pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih).

V obravnavani zadevi Ustavno sodišče ni zavrglo ustavne pritožbe in posledično pobude, ker je pobudnik v izvršilnem postopku vsebinsko uveljavljal nekatere od tistih kršitev človekovih pravic, ki jih uveljavlja tudi v ustavni pritožbi in pobudi. Vendar pobudnik v pritožbi zoper sklep o zavrženju ugovora zoper sklep o izvršbi ni navedel nobenih trditev o protiustavni nejasnosti in nedoločnosti četrtega odstavka 142. člena ZPP. Nasprotno, navedel je le, da te določbe ni mogoče razlagati drugače, kot da se šteje, da je vročitev opravljena na dan, ko je naslovniku sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku. To pomeni, da v tem delu pravnih sredstev po vsebini ni izčrpal. Zato Ustavno sodišče pobudnikovih očitkov o neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave ni moglo preizkusiti.

Pobudnik zatrjuje neskladje četrtega odstavka 142. člena ZPP z 22. in 23. členom Ustave, ker naj bi fikcija vročitve lahko pripeljala do skrajšanja roka za vložitev pravnega sredstva. Pobudnik ima pravni interes za obravnavo teh očitkov, kolikor se nanašajo na rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, Ustavno sodišče pa jih je v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo obravnavalo z vidika pravice iz 22. člena Ustave, ki tudi za dolžnika v izvršbi varuje pravico do izjave v postopku.

Ko pobudnik izpodbijani določbi očita možnost skrajšanja osemdnevnega roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi (tretji odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZIZ) ima v mislih situacijo, ko se dan fikcije vročitve (naslednji dan po poteku petnajstdnevnega roka) in dan odložitve sklepa o izvršbi v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika ne ujemata oziroma je dan dejanske dostave sklepa o izvršbi poznejši. Do tega lahko pride vedno, ko je dan fikcije vročitve (in morda tudi naslednji dan ali več naslednjih dni) dan, ko vročevalec svojega dela ne opravlja.[1] Četrti odstavek 142. člena ZPP res ne izključuje nastanka takšnih primerov, ki so v praksi odvisni od vsakokratnega časa poslovanja posameznih vročevalcev, navodil, ki jih prejmejo od sodišča, ter koledarske razporeditve praznikov in dela prostih dni v posameznem letu. Vendar je že pobudnikova izhodiščna predpostavka o "skrajšanju roka za ugovor" napačna. Izvršilni dolžnik ima vedno osem dni časa za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj se šteje, da se za začetek teka roka vzame prvi naslednji dan po dnevu vročitve sodnega pisanja (drugi odstavek 111. člena ZPP), ki je v primeru vročitve s fikcijo iz četrtega odstavka 142. člena ZPP naslednji dan po poteku roka za njegov dvig na pošti ali na sodišču.[2] Treba je upoštevati, da je obveznost vročevalca, da sklep o izvršbi pusti v naslovnikovem predalčniku, namenjena le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem.[3] Poleg tega ima naslovnik pred nastopom fikcije celih 15 dni časa za dvig pisanja. Vročitev je mogoča le na naslovu, kjer naslovnik dejansko živi.[4] Če bi posebne okoliščine konkretnega primera povzročile, da bi dolžnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev ugovora zoper (po 142. členu ZPP vročeni) sklep o izvršbi, mu je na voljo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP.

Na podlagi navedenega je jasno, da je očitno neutemeljena trditev pobudnika o nesorazmernem posegu v pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Njegovih očitkov o neskladju izpodbijane določbe z načelom zakonitosti Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ker so ostali povsem neobrazloženi.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sodni odločbi iz 2. točke izreka ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodno odločbo iz 3. točke izreka zavrglo, ker je prepozna.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 55.b člena in četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1] Prvi odstavek 132. člena ZPP določa, da se pisanja vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Iz drugega odstavka istega člena ZPP izhaja, da lahko sodišče odredi tudi vročanje po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje pisanj v fizični obliki kot registrirano dejavnost.

[2] Ustavno sodišče pri obravnavi pobude izhaja iz razlage izpodbijane določbe, ki jo je v konkretnem primeru uporabilo sodišče in ki jo kritizira sam pobudnik (da se ne šteje, da bi dan vročitve bil šele dan, ko se sodno pisanje pusti v predalčniku). S tem se ne opredeljuje do morebitne možnosti, da se v sodni praksi v prihodnosti ustali drugačna razlaga, in do vprašanja, katera razlaga je pravilna.

[3] Tako A. Galič v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2010, str. 122.

[4] Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002.