Jedro

Sodišče prve stopnje se mora opredeliti do vseh okoliščin, ki so po mnenju strank bistvene za ugotovitev, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite.

Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 402/2018-38 z dne 11. 5. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-246/2014/33 (1312-03) z dne 20. 3. 2017, ter ugodilo tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite in mu priznalo status begunca (1. točka izreka). Odločilo je še, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da je tožnikova izpovedba na glavni obravnavi skladna s predloženimi listinskimi dokazi in njegovo izpovedbo v upravnem postopku. Presodilo je, da je že iz ocene tožene stranke razvidno, da so tožnikove izjave o njegovem političnem udejstvovanju notranje in zunanje skladne in da se je tožnik kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka zmotno štela, da je tožnik kot glavni razlog za priznanje mednarodne zaščite navedel ogroženost zaradi izrečene zaporne kazni zaradi sodelovanja na protirežimskih demonstracijah, saj je kot razlog preganjanja izpostavljal članstvo v političnih gibanjih Al-Gama'iyya al-Wataniyya lit Taghyr (Nacionalno združenje za spremembe) in Gibanje 6. april, pri čemer je svoje navedbe podkrepil s sodbo egipčanskega sodišča in dopisom svojega odvetnika. Sodišče prve stopnje se ni strinjalo z oceno tožene stranke o pavšalnosti tožnikovih izjav in neprepričljivosti opisa dogodkov. Iz predhodnega teksta obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno nasprotno, v to pa se je sodišče prepričalo tudi z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje se prav tako ni strinjalo z dokazno oceno tožene stranke glede navedene sodbe in odvetnikovega dopisa, saj je njuna vsebina skladna s tožnikovimi navedbami o izrečeni 15 letni zaporni kazni, ki je nesorazmerna očitanemu kaznivemu dejanju. Zato je sprejelo stališče, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj njegov utemeljen strah pred preganjanjem temelji na pripadnosti navedenima političnima gibanjema in izvršitvi omenjene zaporne kazni.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do avtorstva rokopisa. Meni namreč, da je tožnikova izjava, da ni avtor navedenega rokopisa, ključen dokaz za njegovo verodostojnost. Sicer pa je sodišče prve stopnje brez obrazložitve sledilo tožnikovim navedbam o pristnosti listinskih dokazov, pri čemer se pritožnica ne strinja niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, saj je bila le-ta s sodbo prizivnega sodišča znižana na 4 leta. Prav tako je iz sodbe mogoče razbrati, da je bila kazen izrečena zaradi prezira do islamske vere in žalitve predsednika republike in ne zaradi tožnikovega političnega aktivizma. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa da samo odloči o stvari.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da pritožnica ni določno navedla, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo nepravilno, in katere dokaze bi še bilo treba izvesti. Meni, da je že iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, za kateri rokopis gre. Sicer pa pritožnica ni konkretizirala, zakaj dvomi v verodostojnost tožnikovega pojasnila na glavni obravnavi, da ni sestavil navedene listine, na kateri pritožničina odločba niti ne temelji. Zato se sodišče prve stopnje v zvezi s spornim rokopisom ni bilo dolžno opredeliti, kar velja tudi za sodbo egipčanskega sodišča, saj je pritožnica njeni pristnosti ugovarjala šele v odgovoru na tožbo. Njen ugovor tudi sicer ni razumljiv, saj sama ugotavlja, da pristnosti listine ni mogoče ugotavljati, ker je bil predložen le njen "sken"1. Dokazna presoja navedene listine je sicer pravilna in zakonita, trditev, da tožnik ni bil obsojen zaradi političnega aktivizma, pa je neresnična in protispisna.

5. Pritožba je utemeljena.

Izhodišče presoje

6. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo. V sklepu I Up 262/2017 z dne 17. 1. 20182 je poudarilo, da bi sodišče prve stopnje, glede na nosilno stališče, da pritožnica tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti izjasniti se o okoliščinah, ki jih je pritožnica štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo (9. točka obrazložitve), moralo odločiti na glavni obravnavi (17. točka obrazložitve). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v novem postopku na glavni obravnavi izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in pregledom listin (21. točka izpodbijane sodbe).

7. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve sledilo tožnikovim navedbam o pristnosti in vsebini predloženih listinskih dokazov. Pojasnjuje, da je iz predložene sodbe egipčanskega sodišča razvidno, da je bila tožniku sicer izrečena zaporna kazen 15 let, ki pa je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na 4 leta in da navedena kazen ni bila izrečena zaradi tožnikovega političnega aktivizma, ampak zaradi prezira do islamske vere in žalitve predsednika republike.

8. Z navedenim pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1), ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sàmo ugotovilo dejansko stanje.3

9. Del ugotovljenega dejanskega stanja je (poleg ugotavljanja dejstev) tudi dokazna ocena. V primerih, ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom z 22. členom ZUS-1, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.4 Kršitev 8. člena ZPP je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).5 Presoja obravnavane zadeve

10. Glede na navedeno se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vseh okoliščin, ki so po mnenju strank bistvene za ugotovitev, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Med drugim tudi do pritožničine dokazne ocene listinskih dokazov, torej do stališča (na katerem temelji njena odločitev v izpodbijani odločbi), da je iz sodbe egipčanskega sodišča mogoče razbrati, da je bila tožniku izrečena 15 letna zaporna kazen, ki pa je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na 4 leta.6 Odločilen razlog za odločitev sodišča prve stopnje (ratio decidendi) za priznanje statusa begunca je bila namreč med drugim ravno ugotovitev, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo prisiljen nastopiti prestajanje izrečene 15 letne zaporni kazni, ki je nesorazmerna z očitanim kaznivim dejanjem (tretja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, 34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).7 Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje presodilo, da listine, ki jih je predložil tožnik, dokazujejo njegove izjave.

11. Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na "uspehu celotnega postopka", torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku, ipd.8 Sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo. Zgolj s citiranjem obširnih teoretičnih izhodišč (28. do 33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in neobrazloženo (golo) ugotovitvijo, da je vsebina navedene sodbe egipčanskega sodišča enaka tožnikovi izpovedbi (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), se je namreč neutemeljeno izognilo vsebinski presoji pritožničinih očitkov v zvezi s to sodbo (in njeni dokazni oceni), s katerimi je opozarjala prav na tožnikovo splošno neverodostojnost.9

12. Glede na navedeno dokazna ocena, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o pravici do mednarodne zaščite, nima prepričljivih razlogov o vseh izvedenih dokazih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350 člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

13. Zato je treba po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Ob vsem do sedaj povedanem dodatni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

1 Elektronska kopija, narejena z optičnim bralnikom. 2 Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 647/2017-11 z dne 25. 10. 2017 in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. 3 Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, na primer sodbo I Up 79/2018 z dne 23.5.2018 (9. točka obrazložitve). 4 Tako na primer tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 218/2010 z dne 3.3.2011 (13. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003 (predzadnji odstavek). 6 Navedeno je pritožnica navajala tudi v odgovoru na tožbo. 7 Iz navedene točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z lastnostmi dejanj preganjanja sklicevalo tudi na prvo alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Na podlagi tožnikovih navedb je namreč sprejelo stališče, da je v preteklosti že bil izpostavljen dejanjem fizičnega nasilja pri izražanju svojega političnega prepričanja na demonstracijah, na katerih je bil večkrat pridržan daljši čas, ko je bil podvržen fizičnemu nasilju in pomanjkanju hrane. 8 Glej komentar k 8. členu ZPP, L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2005), str. 92. 9 Tožnikove izjave v zvezi z razlogi preganjanja je pritožnica glede na presojo navedene sodbe ocenila za neprepričljive.