Jedro

Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu zoper drugo toženko uveljavljal solidarno plačilo odpravnine. Obveznost plačila odpravnine je solidarna samo, če tako določa zakon ali če se o tem izrecno dogovorita stranki. ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Delavcu je tako odpravnino dolžan izplačati tisti delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru prva toženka, zato ni bistveno, kdo je bil tožnikov dejanski delodajalec. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je sicer določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ker tožnik ni bil tisti, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedal pogodbo o zaposlitvi, terjatev iz naslova plačila odpravnine pa ni nastala do datuma prenosa, niso podani pogoji iz 4. odstavka 73. člena ZDR za solidarno odgovornost druge toženke.

Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnika zoper prvo toženo stranko. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil stroške postopka, vendar jih je stečajna upraviteljica prerekala. Ker tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, je skladno s sedmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP terjatev iz naslova pravdnih stroškov v razmerju do stečajnega dolžnika (prve toženke) prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in druga tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper drugo toženko, da mu je dolžna solidarno plačati znesek 9.890,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 do plačila. Nadalje je sodišče prve stopnje v II. točki izreka s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo zoper prvo toženko. V III. točki izreka je zavrnilo zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnika in v IV. točki izreka odločilo, da je tožnik dolžan drugi toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 985,15 EUR, v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka navedene odločbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da druga toženka ni odgovorna za izplačilo odpravnine. Tožnik meni, da je sodišče s pavšalno zavrnitvijo predlaganih dokazov po zaslišanju prič brez ustrezne obrazložitve kršilo določbe 8., 213. in 287. člena ZPP ter da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz njegovih trditev, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji, izhaja, da je bila njegova dejanska delodajalka druga toženka, prva toženka pa je bila le formalna delodajalka (zaposlovalka). Prva toženka je bila pod neposrednim vplivom druge toženke oziroma njen pretežni lastnik. Iz priloženih bilanc izhaja, da je druga toženka izčrpavala prvo toženko in jo je ustanovila zgolj zato, da bi nanjo prenesla svoje obveznosti. Tožnik navaja, da je druga toženka sistemsko izčrpavala premoženje prve toženke oziroma ga zlorabila za oškodovanje svojih upnikov. Zato so po tožnikovem mnenju izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti. S sporazumom o obročnem plačilu odpravnine z dne 18. 12. 2012 je druga toženka „formalno“ pristopila k dolgu prve toženke, kar potrjujejo tudi listine, ki jih prilaga pritožbi, saj zaradi presoje sodišča o pomoti pri navedbi firme druge toženke v citiranem sporazumu ni mogel vedeti, da sodišče dejanskega stanja ne bo ugotavljalo. Nepravilen je tudi sklep sodišča o pravdnih stroških. Tožnik meni, da ni bil dolžan predlagati nadaljevanja postopka zgolj zaradi odločitve o stroških postopka. Ker je uspel z zahtevkom zoper prvo toženo stranko, je bil njegov stroškovni zahtevek utemeljen skladno s 154. členom ZPP. Glede na to, da je obe toženki zastopal isti odvetnik, je nepravilna odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov drugi toženki. Odvetnik je le enkrat upravičen do nagrade za zastopanje in povrnitev izdatkov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Druga toženka je na pritožbo tožnika odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik je v tožbi in na naroku podal le navedbe o tem, da je bila kljub formalni zaposlitvi pri prvi toženki njegov dejanski delodajalec druga toženka. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Trditev o tem, da so podani pogoji za spregled pravne osebnosti, kar naj bi izhajalo iz listin, ki jih je predložil ob vložitvi pritožbe, tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal. Obširne pritožbene navedbe v tej smeri in vsi priloženi dokazi so po določbi 337. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ob ustrezni procesni skrbnosti ni mogel navesti prej.

7. Glede pritožbenega očitka, ki se nanaša na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zaradi neizvedbe oziroma zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, v skladu z 213. in 287. členom ZPP pridržana sodišču. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, vendar mu jih ni treba izvajati, zlasti če dokaz ni bistven za zadevo, če izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati, če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso odločilni ali pa je neko dejstvo že dokazano. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnilo kot nepotreben, saj je štelo, da je na podlagi listinskih dokazov ter zaslišanja tožnika dejansko stanje v celoti razjasnjeno, dodatna izvedba dokazov pa bi le podaljšala postopek. Glede na to se ni mogoče sklicevati na odločbo opr. št. VIII Ips 20/2014 in so neutemeljene pritožbene trditve, da se sodišče do zavrnitve dokaznega predloga ni ustrezno opredelilo oziroma da je njegova opredelitev le pavšalna. Upoštevaje navedeno je neutemeljen očitek kršitve načela kontradiktornosti oziroma enakosti orožij v okviru pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

8. Tožnik v zvezi s tem v pritožbi zatrjuje tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Če bi bila dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, bi šlo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Za zmotno ugotovitev dejanskega stanja gre tudi v primeru, ko iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče. V takem primeru ne gre, kot uveljavlja pritožba, za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede zaključka sodišča prve stopnje, da druga toženka ni solidarna zavezanka za izplačilo odpravnine, ni podana.

9. Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljal zoper drugo toženko solidarno plačilo odpravnine v višini 9.890,00 EUR. Obveznost plačila odpravnine je solidarna samo, če tako določa zakon ali če se o tem izrecno dogovorita stranki. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Zakon je jasen: delavcu je odpravnino dolžan izplačati tisti delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru torej prva toženka. Glede na jasno določbo za obveznost plačila odpravnine ni bistveno, kdo je bil tožnikov dejanski delodajalec.

10. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je sicer določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ker tožnik ni bil tisti, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedal pogodbo o zaposlitvi, terjatev iz naslova plačila odpravnine pa ni nastala do datuma prenosa, niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost druge toženke.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sporazum o obročnem plačilu odpravnine z dne 18. 12. 2012 ne predstavlja pravne podlage za solidarno obveznost druge toženke. Citirani sporazum je tožnik sklenil le z direktorjem prve toženke. Tak sporazum lahko učinkuje le med samima podpisnikoma, nima pa učinka v razmerju do druge toženke. Zato so neupoštevne vse pritožbene trditve tožnika, ki s prikazom svojega razumevanja sporazuma kot pogodbe o pristopu k dolgu poskuša prevaliti obveznost plačila odpravnine na drugo toženko.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnika zoper prvo toženo stranko. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 18. 6. 2014 je razvidno, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil stroške postopka v znesku 716,14 EUR, vendar jih je stečajna upraviteljica prerekala. Ker tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, je skladno s sedmim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl. - ZFPPIPP) terjatev iz naslova pravdnih stroškov v razmerju do stečajnega dolžnika (prve toženke) prenehala. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da tožniku ne bi bilo treba prijaviti pravdnih stroškov, ki so mu nastali do trenutka začetka stečajnega postopka nad prvo toženko.

13. Tožnik s tožbo zoper drugo toženko ni uspel, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena dolžan drugi toženki povrniti njene potrebne stroške, kot to določa 155. člen ZPP. Sodišče prve stopnje pooblaščenki toženk ni odmerilo nagrade za zastopanje prve toženke oziroma za obe toženki, kot to zmotno navaja pritožnik, temveč ji je priznalo nagrado in izdatke le za zastopanje druge toženke.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, druga toženka v skladu s 155. členom ZPP sama krije stroške te vloge.