Jedro

Skladno s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, ne pa v razmerju do resničnega dolžnika, se citirano pravilo dopolnjuje s pravili vračanja, iz katerih med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. To normo pa je mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg ali ne, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

Ni mogoče pritrditi tudi pritožničinemu stališču, da plačevanje stroškov zavarovanja ali stroškov popravil predstavlja zgolj pogodbeno in ne zakonske obveznosti etažnih lastnikov. Nastali stroški so posledica sklepanja in izvrševanja poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe pa odgovarjajo etažni lastniki, zato je mogoč zaključek, da njihovo plačilo predstavlja zakonsko dolžnost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in III. delu izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino opr. št. VL 137419/2016 z dne 27. 12. 2016 (v nadaljevanju sklep o izvršbi) ostane v veljavi: v prvem odstavku izreka za znesek glavnice v višini 136,15 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneskov 12,40 EUR od 24. 11. 2016 dalje do plačila, 9,26 EUR od 24. 3. 2016 dalje do plačila, 12,40 EUR od 25. 10. 2016 dalje do plačila, 12,40 EUR od 24. 9. 2016 dalje do plačila, 12,40 EUR od 24. 8. 2016 dalje do plačila, 12,40 EUR od 23. 7. 2016 dalje do plačila, 12,40 EUR od 24. 6. 2016 dalje do plačila, 12,40 EUR od 24. 5. 2016 dalje do plačila, 12,40 EUR od 23. 4. 2016 dalje do plačila, 9,23 EUR od 24. 2. 2016 dalje do plačila, 9,23 EUR od 23. 1. 2016 dalje do plačila, 9,23 EUR od 24. 12. 2015 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 12,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka).

V preostalem delu prvega odstavka izreka za znesek glavnice 960,53 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneskov 75,66 EUR od 24. 11. 2016 dalje do plačila, 74,02 EUR od 24. 3. 2016 dalje do plačila, 78,91 EUR od 25. 10. 2016 dalje do plačila, 81,83 EUR od 24. 9. 2016 dalje do plačila, 74,63 EUR od 24. 8. 2016 dalje do plačila, 84,63 EUR od 23. 7. 2016 dalje do plačila, 81,86 EUR od 24. 6. 2016 dalje do plačila, 74,58 EUR od 24. 5. 2016 dalje do plačila, 74,84 EUR od 23. 4. 2016 dalje do plačila, 71,31 EUR od 24. 2. 2016 dalje do plačila, 80,93 EUR od 23. 1. 2016 dalje do plačila, 67,32 EUR od 24. 12. 2015 dalje do plačila, in v preostalem delu tretjega odstavka izreka za izvršilne stroške v znesku 107,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2017 dalje do plačila, je sklep o izvršbi razveljavilo (II. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v višini 232,15 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka, ki naj se naložijo v plačilo tožeči stranki.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. V sporih majhne vrednosti je odločbo mogoče izpodbijati samo iz razloga (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V konkretnem primeru je tožeča stranka kot upravnik večstanovanjskih stavb na naslovih B. cesta 23 in 23A od tožene stranke zahtevala plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za obdobje november 2015 - oktober 2016, ki odpadejo nanjo kot lastnico dveh poslovnih prostorov (št. 3 in št. 6). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se oba poslovna prostora tožene stranke nahajata v stavbi na naslovu B. cesta 23 in ker tožeča stranka za omenjeno stavbo ni izkazala veljavne pogodbe o opravljanju upravniških storitev, je posledično tožbeni zahtevek za plačilo stroškov upravljanja zavrnilo, glede plačila preostalih obratovalnih stroškov (zavarovalnih premij in stroškov popravil elektroinštalacij) pa tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi določil neupravičene obogatitve.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ob neizkazani pogodbi o opravljanju upravniških storitev ni upravičena do povrnitve zahtevanih zneskov zato, ker pravila o verziji niso uporabljiva, saj je tožeča stranka vedela, da plačuje tuj dolg. Skladno s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, ne pa v razmerju do resničnega dolžnika, se citirano pravilo dopolnjuje s pravili vračanja, iz katerih med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo (197. člen OZ)1. To normo pa je mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg ali ne2, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

8. Ni mogoče pritrditi tudi pritožničinemu stališču, da plačevanje stroškov zavarovanja ali stroškov popravil predstavlja zgolj pogodbeno in ne zakonske obveznosti etažnih lastnikov. Nastali stroški so posledica sklepanja in izvrševanja poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe (tretji odstavek 25. člena Stanovanjskega zakonika - v nadaljevanju SZ-1). Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe pa odgovarjajo etažni lastniki (30. člen SZ-1), zato je mogoč zaključek, da njihovo plačilo predstavlja zakonsko dolžnost tožene stranke.

9. Tožena stranka nadalje v pritožbi zatrjuje, da tožeča stranka navkljub toženkinem grajanju ključa delitve stroškov ni pojasnila, kako je tožena stranka ob 291,91 m2 površine njenega poslovnega prostora, dolžna nositi 47,1295% stroškov. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno zaključilo, da tožena stranka površine ter pravilnost izračuna solastniških deležev ni prerekala in ker tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu (glede višine), bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti (212. člen ZPP). Nadalje navaja, da tožeča stranka ni prerekala njenih trditev, da tožena stranka sama plačuje stroške zavarovanja, zato teh dejstev tudi ni bila dolžna dokazovati (214. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v zvezi s temi navedbami odgovarja, da odločbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati zaradi (relativnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP). Sklicevanje na kršitev razpravnega načela pa predstavlja uveljavljanje prav te kršitve, zato pritožbene navedbe v tej smeri ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

10. Utemeljen pa je zadnji pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da slednja nima dostopa do stanovanjskega dela stavbe B. cesta 23, saj ima vhod v poslovni prostor iz ulice in ker stanovanjskega vhoda sploh ne uporablja, ni dolžna nositi stroškov glede tega dela nepremičnine. Tožena stranka je omenjene trditve postavila v prvi pripravljalni vlogi, tožeča stranka pa jim v svojem odgovoru ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje jih je očitno spregledalo in se do njih ni opredelilo, predstavljajo pa odločilno dejstvo z vidika presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po 24. členu Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, po katerem bremenijo uporabnike poslovnega prostora, ki je fizično ločen od skupnih delov stavbe in njegova uporaba ni povezana z uporabo skupnih delov, le tisti obratovalni stroški, ki dejansko nastajajo z uporabo tega prostora.

11. S tem je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo pravico do izjave in zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, takšne kršitve pa ni mogoče odpraviti z obravnavanjem spregledanih navedb na pritožbeni stopnji3. Izpodbijano sodbo je bilo zato potrebno v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo stroškov obratovanja (I. točka izreka), razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo slednje moralo opredeliti do povzetih trditev in ugotoviti ali so vtoževani obratovalni stroški posledica uporabe poslovnega prostora ter na tej podlagi presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka.

12. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka), saj končni uspeh še ni znan (prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa pridržati za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Tako tudi VSL sklep II Cpg 198/2014 z dne 2. 9. 2014 in VSL sodba I Cpg 108/2013 z dne 15. 10. 2014. 2 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 61. 3 J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 300-301.