Jedro

Sodnik, ki odloča o prekršku, mora pri presoji, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek ter izvedel ustno obravnavo, vselej imeti pred očmi tudi obdolženčeve ustavne pravice in pravice, ki mu jih zagotavlja 6. člen EKČP. Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanje obdolženca ni nujno potrebna, je v primeru, ko je bil prekršek ugotovljen s posrednimi opažanji policistov, obdolženec pa je v zahtevi obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke, če bi z njimi uspel, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. členom EKČP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljutomeru razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljutomer je s plačilnim nalogom z dne 22. 11. 2014 storilca M. Č. spoznal za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu izrekel globo v znesku 250,38 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 12. 10. 2016 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse v višini 150,00 EUR.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 29. 11. 2016, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče zaradi kršitev prvega odstavka 125. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in druge alineje 62. člena ZP-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ter kršitev 22. in 29. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da morajo biti storilcu tudi v hitrem postopku o prekršku zagotovljena elementarna jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. V obravnavanem primeru je sodišče izpodbijano sodbo oprlo zgolj na podatke plačilnega naloga in v njem zapisano izjavo storilca in oškodovanca. Pri tem sploh ni preizkušalo navedb policistov, čeprav je storilec že v izjavi o prekršku in nato v zahtevi za sodno varstvo zanikal, da bi bil storilec prekrška, predložil je pisno izjavo priče odvetnika I. V., v zahtevi za sodno varstvo pa še navajal, da sta poleg I. V. vse videli še dve priči, katerih zaslišanje je predlagal. Čeprav gre za prekršek, ki so ga uradne osebe zaznale posredno, sodišče ni zaslišalo storilca in opravilo ustne obravnave, na kateri bi zaslišalo predlagane priče. Pri tem ni niti navedlo razlogov, zakaj ustne obravnave ni opravilo. O poštenem postopku zato ni mogoče govoriti. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je v obravnavanem primeru oprava ustne obravnave nujna, saj storilec izpodbija verodostojnost ugotovitev uradnih oseb, ki so prekršek zaznale le posredno.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Iz plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ker je 22. 11. 2014 okrog 7.50 ure v neposredni bližini stanovanjske hiše na J. v L. vpil in kričal na K. R. z besedami: „Ti R. pameten, kaj boš ti tu komandiral, ti si nor,“ ter agresivno stopal proti njemu in ga odrinil vstran od sebe, s tem dejanjem pa je pri R. vzbudil občutek strahu, ogroženosti in prizadetosti, saj je navedeni srčni bolnik in ga je ravnanje storilca močno razburilo in prestrašilo.

5. Storilec je v izjavi o prekršku, podani pred prekrškovnim organom, in v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal. V zahtevi za sodno varstvo, vloženi po svojem zagovorniku, je storilec vse navedbe policistov iz plačilnega naloga označil kot neutemeljene. Navajal je, da ni storil ničesar, kar se v plačilnem nalogu navaja. Pri tem se je skliceval na pisno izjavo odvetnika I. V. z dne 24. 11. 2014, katere vsebino je v bistvenih delih povzel. Zatrjeval je, da pri K. R. občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu ni povzročil, niti ga ni izzival k pretepu, se vedel na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način. V zvezi z navedenimi trditvami je storilec predlagal, da se vpogleda v izjavo odvetnika I. V. ter dodatno predlagal zaslišanje odvetnika in zaslišanje prič B. Š. in M. T., ki naj bi bili v času storitve vsi navzoči na kraju prekrška. V pisni vlogi z dne 2. 9. 2016, v kateri je podal odgovor na navedbe v opisu dejanskega stanja, je storilec poleg že predlaganih dokazov predlagal tudi lastno zaslišanje.

6. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Pri tem je v celoti sledilo posrednim službenim ugotovitvam policistov in izjavi oškodovanca K. R. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (4. točka) je zapisalo, da je že na podlagi zbranega dokaznega gradiva prekršek storilcu v celoti in nedvomno dokazan, zato po presoji sodišča izvedba dokazov, ki jih je predlagal storilec, ni nujno potrebna. Ob tem je sodišče še navedlo, da so trditve storilca v zahtevi za sodno varstvo le način njegovega zagovora, podane z namenom, da bi se izognil odgovornosti za prekršek.

7. Določbi 22. in 23. člena Ustave vsakomur zagotavljata pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave, ki je specialna v razmerju do pravic iz 22. in 23. člena Ustave, našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.(1) Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča(2) in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča(3) morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer pa je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial). Posameznik mora imeti možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem, ki zagotavlja jamstva iz 6. člena EKČP.(4) ESČP kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP posebej priznava tudi pravico do ustne in javne obravnave. Ustna obravnava je po sodni praksi ESČP še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah, kamor ESČP kot rečeno uvršča tudi prekrškovne postopke. Z izvedbo ustne obravnave se stranki omogoči realizacija njenih pravic, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v svojo korist, se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli ter da zaslišuje obremenilne priče. V že citirani zadevi Flisar proti Sloveniji je ESČP, sklicujoč se na svojo ustaljeno prakso, poudarilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načelno upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki je njegovo zadevo obravnavalo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Pri odločanju, ali je ustna obravnava potrebna, ESČP, poleg vrste in narave zadev, upošteva predvsem način, kako je bil posamezni prekršek ugotovljen oziroma zaznan in naravo vprašanj, o katerih mora sodišče odločiti. Tako je v primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa.(5) Nasprotno pa velja za primere, kadar so edina podlaga za kaznovanje (neposredne ali posredne) zaznave policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. V takih primerih je ustna obravnava (lahko) ključna za varovanje pravic in interesov obdolženca.(6) V zadevi Flisar proti Sloveniji je ESČP tako navedlo, da v primeru, ko so opažanja policistov edina podlaga za kaznovanje storilca, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev, sodišče z vidika poštenega sojenja ne more ustrezno oceniti dejanskega stanja in storilčeve odgovornosti, če dokazov ne izvede neposredno na ustni obravnavi.

8. Pravica obdolženca do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo (deveto poglavje), primarno zagotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Zaslišanje obdolženca se izvede, kadar sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 sodišče, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Ustno obravnavo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve postopka določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, ni neomejena, temveč je vezana z obdolženčevimi ustavnimi pravicami in pravico do poštenega postopka. Povedano drugače, sodnik, ki odloča o prekršku, mora pri presoji, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek ter izvedel ustno obravnavo, vselej imeti pred očmi tudi obdolženčeve ustavne pravice in pravice, ki mu jih zagotavlja 6. člen EKČP. 9. V obravnavanem primeru gre za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki so ga policisti ugotovili posredno, na podlagi izjave oškodovanca z dne 22. 11. 2014. Izjava oškodovanca in posredne službene zaznave policistov so bile edina dokazna podlaga za kaznovanje storilca. Kot zapisano je storilec že v izjavi pred prekrškovnim organom in nato v zahtevi za sodno varstvo storitev prekrška zanikal. V zahtevi za sodno varstvo je obrazloženo odgovoril na očitke prekrškovnega organa in se skliceval na izjavo I. V., v kateri je ta navajal, da kršitelj prekrška ni storil, saj oškodovanca ni odrinil, se ga dotaknil, niti mu ni ničesar govoril ali mu grozil. Poleg I. V. je predlagal zaslišanje še dveh očividcev. Pojasnil je, da bi se z izvedbo teh dokazov potrdile njegove navedbe. V pisni vlogi z dne 2. 9. 2016 je storilec izrecno predlagal tudi svoje zaslišanje.

10. Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanje obdolženca ni nujno potrebna, je v (tem) primeru, ko je bil prekršek ugotovljen s posrednimi opažanji policistov, obdolženec pa je v zahtevi obrazloženo izpodbijal ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepil z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke, če bi z njimi uspel, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. členom EKČP. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo storilca in predlagane priče, ter mu omogočilo, da se neposredno sooči z obremenilnimi dokazi. Le na ta način, z opravo ustne obravnave, za kar se v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno zavzema vrhovni državni tožilec, bi bila storilcu v konkretni zadevi zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče niti ni utemeljijo s konkretnimi razlogi in v skladu z merili, ki jih je na tem področju izoblikovala (ustavno)sodna praksa, zakaj dokaznim predlogom obdolženca ni sledilo, saj je zgolj na posplošeni ravni navedlo, da izvedba dodatnih (razbremenilnih) dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni nujno potrebna.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ter 125. členom ZP-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dokazni postopek dopolniti po pravilih rednega sodnega postopka in izvesti ustno obravnavo. Na njej bo moralo sodišče zaslišati storilca, mu omogočiti neposredno soočenje z obremenilnimi dokazi ter izvesti predlagane razbremenilne dokaze, nato pa na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.

(1) Npr. odločba Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. (2) Glej odločbe Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Up-187/13-18 z dne 7. 10. 2015 in Up-718/13-17 z dne 7. 10. 2015 in številne druge.

(3) Npr. odločbe IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015. (4) Tako odločba ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011. (5) Glej npr. odločbi ESČP v zadevah Suhadolc proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013 in Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2012. (6) Glej npr. odločbi ESČP v zadevah Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011 in Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013.