Jedro

Tožena stranka je dovolila izročitev tožnika na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP in 19. člena Evropske konvencije o izročitvi. Svojo odločitev je oprla na pravnomočen sklep pristojnega okrožnega sodišča, s katerim je bilo ugotovljeno, da so pri tožniku izpolnjeni vsi pogoji, predvideni z navedeno konvencijo in 522. členom ZKP. Ugovor tožnika o kršitvi 529.a člena ZKP ni utemeljen, saj iz spisa pristojnega okrožnega sodišča izhaja, da postopek ugotavljanja pogojev za izročitev tožnika ni potekal po 529.a členu ZKP. V zvezi z očitkom, da tožena stranka ni navedla višine kazni za kaznivo dejanje, katerega je tožnik obdolžen, po kazenskem zakoniku države tožnikovega državljanstva, po presoji sodišča toženi stranki o tem ni bilo treba odločati, saj je dolžna odločiti, ali se dovoli oziroma ne dovoli izročitev tujca, ta s tožbo uveljavljani pogoj pa po 530. členu ZKP ni predviden. Po presoji sodišča toženi stranki tudi ni bilo potrebno ugotavljati višine kazni za kaznivo dejanje, katerega je tožnik obdolžen, ki je predpisana kazenskem zakoniku države prosilke, ker je odločala na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev tožnika Zvezni Republiki Nemčiji zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja ponarejanja plačilnih kartic in obrazcev za euro - čeke po paragrafu 152a odstavek 1 št. 1 in št. 2, odstavek 2, odstavek 4 v zvezi s paragrafom 25 odstavek 2 in paragrafom 53 Kazenskega zakonika Zvezne Republike Nemčije. Hkrati je odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku RS, in sicer, da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, in da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev. Hkrati je tudi odločila, da se dovoljena izročitev odloži, dokler tožnik ne prestane kazenske sankcije, ki jo prestaja v Republiki Sloveniji na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v A opr. št. K ... z dne 10. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v B opr. št. I Kp ... z dne 20. 4. 2004. Tožena stranka je tudi določila, da bo predajo tožnika izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je po izvedenem postopku za izročitev Okrožno sodišče v A s sklepom opr. št. Ks ... z dne 22. 7. 2004 ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 522. člena Zakona o kazenskem postopku RS za izročitev Zvezni Republiki Nemčiji. Nadalje navaja, da tožnik v Sloveniji ne uživa pravice pribežališča ter da ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, zato je bilo prošnji ugodeno.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), zlasti ker ni bil uporabljen pravi zakon oziroma ni bil uporabljen pravi predpis pri izdaji izpodbijane odločbe in se ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnik navaja, da je bilo tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Nadalje navaja, da je bil kršen 529.a člen Zakona o kazenskem postopku, ker se tožnik pri preiskovalnem sodniku ni izjasnil, da soglaša s svojo izročitvijo drugi državi. Prav tako odločbo izpodbija zaradi kršitve 530. člena Zakona o kazenskem postopku. Tožena stranka bi morala zahtevo za izročitev zavrniti, ker je za kaznivo dejanje, za katerega je obdolžen tožnik, v kazenskem zakoniku države tožnikovega državljanstva predpisana kazen do treh let zapora in tožena stranka tega ni pojasnila. Prav tako ni navedla, kakšna kazen je za kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen tožnik, predpisana v nemškem kazenskem zakoniku. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev v Republiki Sloveniji sestavljen iz postopka pred pristojnim sodiščem, ki odloči o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev po 528. členu Zakona o kazenskem postopku, in postopkom pred toženo stranko, ki odloči o izročitvi. Po tem, ko sodišče ugotovi obstoj zakonskih pogojev za izročitev na podlagi 528. člena Zakona o kazenskem postopku, se odločanje o izročitvi osebe nadaljuje pred toženo stranko. Pravna podlaga za odločanje o izročitvi je Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZKP) in Evropska konvencija o izročitvi z dne 13. 12. 1957 (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/94), ki sta jo podpisali in ratificirali tako Republika Slovenija kot Zvezna Republika Nemčija. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na obe pravni podlagi, zato so neresnične pavšalne navedbe tožnika, da ni bil uporabljen pravi predpis in da tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka. V zvezi z očitano kršitvijo 529.a člena ZKP pa tožena stranka navaja, da to določilo še sploh ni izvedljivo, ker mednarodna pogodba, ki bi omogočala pospešeno izročitev, še ne obstaja in glede na to, da za izročitev osebe tuji državi nikakor ni potrebno njeno soglasje, so navedbe tožnika o kršitvi 529.a člena ZKP brezpredmetne. V zvezi z očitano kršitvijo 530. člena ZKP pa tožena stranka navaja, da gre v postopku izročitve za razmerje med državama, to je državo, ki prosi za izročitev, in državo, ki je zaprošena za izročitev, ter sta pri odločitvi, ali naj se izročitev dovoli ali ne, odločujoči pravi teh dveh držav, nikakor pa ne pravo države, katere državljan je zahtevana oseba. Zaradi tega zavrača navedbo tožnika glede višine kazni, ki je predpisana po pravu njegovega državljanstva za kaznivo dejanje, za katerega je dovoljena izročitev. Tožena stranka poudarja, da višina kazni za kaznivo dejanje po pravu države državljanstva zahtevane osebe, ki ni država prosilka ali zaprošena država, ni pogoj za odločanje o izročitvi po nobeni mednarodni ali notranji pravni podlagi. V zvezi s tožnikovo tožbeno navedbo, da v izpodbijani odločbi ni navedena višina kazni za kaznivo dejanje, za katero je dovoljena tožnikova izročitev, pa se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 2. člena Evropske konvencije o izročitvi. Tožena stranka tudi poudarja, da je pri svoji odločitvi vezana na 530. člen ZKP in opozarja na omejitve po 2. odstavku tega določila. Zato se je tožena stranka omejila na ugotavljanje razlogov za zavrnitev izročitve, ki so v pristojnosti tožene stranke, ne pa na ostale razloge. Tožena stranka je pridobila na vpogled spis Okrožnega sodišča v A opr. št. Ks ... in iz spisa je razviden obstoj zakonskih pogojev za izročitev in druge okoliščine, ki so potrebne za izdajo odločbe tožene stranke.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev tožnika na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP in 19. člena Evropske konvencije o izročitvi. Iz predloženega spisa Okrožnega sodišča v A opr. št. Ks ... izhaja, da je to sodišče s pravnomočnim sklepom ugotovilo, da so pri tožniku izpolnjeni vsi pogoji, predvideni z določbami Evropske konvencije o izročitvi ter 522. členom ZKP. Tožena stranka je zato pravilno odločila na podlagi 530. člena ZKP. Tožena stranka je upoštevala določilo 1. odstavka 530. člena ZKP, ko je odločila, da se izročitev tožnika odloži, dokler ne prestane kazenske sankcije, ki jo prestaja v Republiki Sloveniji. Kot tožena stranka pravilno poudarja v odgovoru na tožbo, je bilo pri odločanju tožene stranke varovano tudi določilo 2. odstavka 530. člena ZKP, ki določa, kdaj se ne dovoli izročitev tujca. Pri svoji odločitvi pa je tožena stranka zajela tudi pogoje, ki so določeni v 1. odstavku 531. člena ZKP.

Tožnik ugovarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar tega svojega ugovora prav z ničemer ne konkretizira in ne pojasnjuje. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v A opr. št. Ks ..., s katerim je bilo ugotovljeno, da so pri tožniku izpolnjeni vsi pogoji, predvideni z Evropsko konvencijo o izročitvi in 522. členom ZKP. Tako so bili s pravnomočnim sklepom ugotovljeni pogoji za izročitev, ki so našteti v 522. členu ZKP, in na podlagi pravnomočnega sklepa opr. št. Ks ... je bila tožena stranka dolžna izdati odločbo v skladu s 530. členom ZKP.

Prav tako ni utemeljen ugovor tožnika, da je bil kršen 529.a člen ZKP. Iz spisa Okrožnega sodišča v A opr. št. Ks ... izhaja, da postopek ugotavljanja pogojev za izročitev tožnika ni potekal po 529.a členu ZKP, zato je ta tožbeni ugovor neupošteven. Tožena stranka pa je tudi v odgovoru na tožbo pravilno pojasnila, kdaj sploh lahko pride do postopka po tem določilu. V zvezi z očitkom tožnika, da tožena stranka ni navedla višine kazni za kaznivo dejanje, za katerega je tožnik obdolžen, po kazenskem zakoniku države tožnikovega državljanstva, pa po presoji sodišča toženi stranki ni bilo potrebno o tem odločati, ker je dolžna odločiti, ali se dovoli oziroma ne dovoli izročitev tujca, in ta pogoj, kot ga tožnik uveljavlja s tožbo, ni predviden po 530. členu ZKP. V zvezi z ugovorom tožnika glede višine kazni za kaznivo dejanje, ki je predpisana v nemškem kazenskem zakoniku, pa je pravilno stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo. Pri svoji odločitvi se je namreč tožena stranka oprla na Evropsko konvencijo o izročitvi, ki sta jo ratificirali tako Republika Slovenija kot Zvezna Republika Nemčija, ki v 2. členu tudi določa kazniva dejanja, za katera je predpisana izročitev. Po določilu 1. odstavka 2. člena se izročitev odobri za dejanja, ki se v skladu z zakoni pogodbenice prosilke in zaprošene pogodbenice kaznujejo z odvzemom prostosti za najdaljše obdobje vsaj enega leta ali s strožjo kaznijo. Toženi stranki pa te okoliščine tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ker je odločala na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP in ji zato ni bilo potrebno ugotavljati in upoštevati višine kazni za kaznivo dejanje, katerega je tožnik obdolžen, po nemškem kazenskem zakoniku.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.