Jedro

Dolžnost izselitve s strani JLA po 25.6.1991 dodeljenega stanovanja v primeru prenehanja rabe prejšnjega stanovanja nastopi šele tedaj, ko bo omogočena preselitev v prejšnje stanovanje, na katerem stanovanjska pravica ni mogla prenehati.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi njen izrek glasi: "Toženka B. M. je dolžna izprazniti dvo in pol sobno stanovanje v M., IV. nadstropje, št. stanovanja 14 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki Republiki Sloveniji, vendar pa bo izpraznitev tega stanovanja mogoča šele tedaj, ko bo tožeča stranka toženi stranki omogočila preselitev v njeno prejšnje eno in pol sobno stanovanje v III. nadstropju stanovanjske stavbe v M., vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške na prvi in pritožbeni stopnji.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne".

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora toženka izprazniti 2,5 sobno stanovanje v M., IV. nadstropje, št. stanovanja 14 ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Zato je tudi odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z dodelitvijo spornega stanovanja z odločbo z dne 12.8.1991 je Komanda garnizona M. nedopustno posegla v izključno pravico upravljanja Republike Slovenije s stanovanji na podlagi 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Toženka zato nima pravnoveljavnega naslova za bivanje v spornem stanovanju. Toženka bi morala stanovanje izprazniti, podrejeno pa, kolikor obvelja stališče, da ji stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju na F.v M. ni prenehala, bi se po izpraznitvi nezakonito zasedenega stanovanja lahko preselila v prejšnje stanovanje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Revizija pa ima prav, da Komanda garnizona M. z odločbo z dne 12.8.1991 glede na določilo 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanji iz Vojaškega stanovanjskega sklada. Vendar pa je ugotovljeno, da je tožena stranka veljavno pridobila stanovanjsko pravico na manjšem 1,5 sobnem stanovanju v M., že v letu 1988 in da je od tedaj dalje do preselitve v sporno stanovanje v njem prebivala. Podana je torej situacija, v kateri je mogoče sprejeti pravno razlago, da stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju toženka ni mogla izgubiti, dokler ni pridobila pravice na drugem stanovanju. V tem obsegu sta nižji sodišči prav uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je druga dodelitev sicer bila nezakonita, da pa zato toženkina stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala. Taka pravna razlaga pa zahteva ob postavljenem tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanja, dodeljenega po 25.6.1991, in kljub tako postavljenemu zahtevku, razmislek o pravnem razmerju pravdnih strank v zvezi s prejšnjim manjšim stanovanjem. Posledice izdane odločbe o dodelitvi drugega stanovanja so namreč nastopile na strani toženke, ki uporablja stanovanje, do katerega ni upravičena, in na strani tožeče stranke, ki je s prevzemom upravljanja s stanovanjskim skladom pridobila možnost razpolaganja s praznim stanovanjem, ki ga je do izdaje določbe toženka uporabljala. Tožeča stranka v takem primeru ne more uspešno zahtevati brezpogojne izpraznitve stanovanja, ampak le vzpostavitev prejšnjega stanja, torej izpraznitev v letu 1991 dodeljenega stanovanja ob pogoju, da zagotovi tudi glede toženkinih stanovanjskih pravic stanje, kakršno je bilo pred izdajo nove dodelitvene odločbe. Če tožeča stranka v tožbi ni ponudila toženki ob izselitvi preselitve v prejšnje ali temu primerno stanovanje, zato ni pogojev za zavrnitev zahtevka, kot sta to storili sodišči nižje stopnje. Zahtevku na izpraznitev stanovanja je možno delno ugoditi tako, da sodišče določi pogoje, ob katerih ga je mogoče izvršiti. Zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti je torej posledica zmotne uporabe materialnega prava (58. člen stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91). Tožeča stranka v reviziji celo sama, sicer podrejeno predlaga preselitev toženke v prejšnje stanovanje, ki ga je zasedala pred preselitvijo v sporno stanovanje.

Opisana zmotna uporaba materialnega prava je na revizijski stopnji imela za posledico spremembo izpodbijane sodbe (1. odstavek 395. člena ZPP) tako, da je ob delni ugoditvi pritožbi toženi stranki sicer naloženo, da mora izprazniti sporno stanovanje v B. vasi, vendar pa bo ta izpraznitev mogoča šele potem, ko bo tožeča stranka toženi stranki omogočila preselitev v prejšnje stanovanje v F. ulici v M.. Gre torej za delno ugoditev tožbenemu zahtevku v njegovih postavljenih mejah (2. člen ZPP). Pri tem pa ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na obe stanovanji, na način njune dodelitve in na obseg njune uporabe, med strankama niso sporna.

Delni revizijski uspeh tožeče stranke pa ima za posledico tudi novo odločitev o pravdnih stroških (166. in 154. člen ZPP). Revizijsko sodišče šteje, da je glede na spremembo izpodbijane sodbe na revizijski stopnji uspeh obeh pravdnih strank v pravdi približno enak, zaradi česar je odločilo, da nosita vsaka svoje stroške postopka tako na prvi kot tudi na pritožbeni stopnji. Izrek o stroških revizijskega postopka pa je odpadel, ker jih tožeča stranka ni zaznamovala.

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).