Jedro

Če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, tožba pa ni sklepčna, mora sodišče delavcu dati rok za odpravo neskepčnosti tožbe in šele nato, če delavec tožbe ne popravi, izda zavrnilno zamudno sodbo (1. odstavek 39. člena ZDSS-1). Če sodišče izda zamudno sodbo, ne da bi delavcu dalo dodaten rok za odpravo neskepčnosti tožbe, stori kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (3. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane zamudne sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožnici plače za mesec junij, avgust, september in oktober do 27. oktobra 2004 v skupnem neto znesku 409.578,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamične pripadajoče plače za vtoževano obdobje od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, od pripadajočih bruto plač pa je dolžna tožena stranka plačati prispevke in davke, v 8 dneh pod izvršbo. V 2. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da izplača tožnici znesek 119.280,00 SIT na račun regresa za letni dopust za leto 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2004 do plačila, od pripadajočega bruto zneska pa odvede davke, vse v 8 dneh pod izvršbo. V 3. tč. izreka pa je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka izplačati odpravnino v znesku 98.799,96 SIT in odškodnino zaradi neizrabljenega odpovednega roka v znesku 125.399,90 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2004 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo tudi tožničin tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe, torej zoper 3. tč. izreka navedene sodbe, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v tč. 3 izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi. V pritožbi navaja, da se je tožnica ves čas v tožbi sklicevala na 112. čl. ZDR na podlagi katerega je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji tožena stranka 4 mesece zapored ni izplačala plač. Tožnica je tudi v spis vložila dokaz in predlagala njegovo izvedbo, iz katerega izhaja, da je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 112. čl. ZDR o kršitvah obvestila pristojnega inšpektorja za delo. Ta dokaz je bil v tožbi zaveden kot opomin na izpolnitev obveznosti z dvema povratnicama, iz teh povratnic pa izhaja, da je bil opomin vročen tako toženi stranki kot tudi pristojnemu inšpektorju za delo.

Tožnica je v tožbi izrecno navedla, da je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 112. čl. ZDR in sicer zato, ker ji tožena stranka 4 mesece zapored ni izplačala plače. Zato tožnica meni, da so podani vsi pogoji za ugodilno zamudno sodbo tudi glede 3. tč. izreka napadene sodbe. Če bi tožena stranka menila, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi morala to navesti v odgovoru na tožbo, česar pa ni storila, saj tožena stranka odgovora na tožbo niti ni podala. Očitno je tožena stranka menila, da tožnici dolguje vtoževane zneske. Ob tem je potrebno dodati, da predmet spora ni nezakonitost pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbe ZPP, ki govorijo o tem, da je dolžno sodišče razsojati v mejah postavljenih zahtevkov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah smielno uveljavljenih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in bistvene kršitve določb postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 2. čl. ZPP, pri čemer je v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti pazilo tudi na preostale bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe je razvidno, da je sodiče prve stopnje ugotovilo, da v zvezi z vtoževano odpravnino in odškodnino zaradi neizrabljenega odpovednega roka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ob upoštevanju tega je z ozirom na določbo 3. odst. 318. čl. ZPP v tem delu tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila izpodbijana zamudna sodba izdana po uveljavitvi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Na podlagi

39. čl. ZDSS-1 mora sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, pa tožba ni sklepčna, kar pomeni, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, s sklepom določiti delavcu rok za odpravo nesklepčnosti. Šele v primeru, če delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje postopalo po 39. čl. ZDSS-1, zato je potrebno ugotoviti, da je s tem, ko je izdalo zavrnilno zamudno sodbo, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP).

Neutemeljena je pritožba tožnice, ko očita sodišču prve stopnje, da je s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prekorači tožbeni zahtevek, če prisodi tožniku več ali nekaj drugega, kot je to vtoževal v svojem tožbenem zahtevku. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom zamudne sodbe odločalo o tožbenem zahtevku tožnice v obsegu in višini, kot je bil postavljen v tožbi, zato je tožbena navedba tožnice v zvezi z navedenim neutemeljena. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da sicer ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožba tožnice, v okviru katere je zahtevala izplačilo odpravnine in odškodnine zaradi neizrabljenega odpovednega roka, ni nesklepčna, kljub temu, da tožnica v tožbi dejansko ni izrecno navedla, da je poleg predhodno pisnega opomina delodajalcu na izpolnitev obveznosti o kršitvah pisno obvestila tudi inšpektorja za delo (iz priloge A 4 sicer jasno izhaja, da je bil o kršitvah pisno obveščen tudi inšpektor za delo). Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 27.6.2000 do

27.10.2000, ko je toženi stranki na podlagi 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker ji tožena stranka za mesece junij, julij, avgust in september 2004 ni izplačala pripadajoče plače, kot ji ni izplačala tudi pripadajoči del plače za oktober 2004 do prenehanja delovnega razmerja. V tožbi je tožnica navedla, da ji na podlagi 2. odst. 112. čl. ZDR tožena stranka dolguje izplačilo odpravnine v skladu s 109. čl. ZDR in izplačilo odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnica je v tožbi tudi zneskovno opredelila vtoževani terjatvi iz naslova odpravnine in odškodnine, pri čemer je iz tožbe razviden tudi postopek izračuna navedenih terjatev tožnice, ki jih je vtoževala do tožene stranke, poleg tega pa je pojasnila tudi, da vtožuje zakonske zamudne obresti od odpravnine in odškodnine od dneva, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Po stališču pritožbenega sodišča je tožba v tem delu sklepčna.