Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje je institut procesnega prava, ki omogoča uveljavitev ustavnega načela pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave tudi v tistih primerih, ko stranka v postopku iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, v posledici česar so zanjo nastale neugodne pravne posledice. Hkrati pa je zaradi uveljavitve načela pravne varnosti možnost uveljavljanja tega procesnopravnega instituta časovno opredeljena z določitvijo subjektivnega petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP in šestmesečnega objektivnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP. Oba navedena roka sta prekluzivne narave. To pomeni, da po izteku teh rokov ni mogoče dopustiti uveljavljanja navedenega pravnega instituta. V skladu s 118. členom ZPP z institutom vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče odpraviti zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi v tem primeru gre torej za neizpolnjene procesne predpostavke za samo vsebinsko obravnavo predloga.

Kljub temu, da je bila pravilna vročitev odločbe pooblaščenki opravljena po izteku šestmesečnega roka, to zamude tega prekluzivnega roka ne more sanirati. Argument, da bi moralo sodišče odločbo z dne 31. 8. 2021 pooblaščenki tožencev vročiti prej in bi toženca za zamudo pravočasno izvedela, ne more biti uspešen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, ker je vložen po izteku šest mesečnega objektivnega roka za vložitev predloga.

2. Zoper odločitev sta se toženca pravočasno pritožila. Uveljavljata pritožbeni razlog iz 1. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep v celoti razveljavi. Trdita, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je sodišče prve stopnje zamudno sodbo in sklep z dne 31. 8. 2021 njuni pooblaščenki vročilo po poteku šest mesečnega roka, to je dne 2. 11. 2021, pooblaščencu tožeče stranke pa je bila navedena odločba vročena že 6. 9. 2021. Razlog za takšno postopanje sodišča jima ni poznan. Menita, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker jima z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) in predlaga, da se jo zavrne ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrnitev v prejšnje stanje je institut procesnega prava, ki omogoča uveljavitev ustavnega načela pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave tudi v tistih primerih, ko stranka v postopku iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, v posledici česar so zanjo nastale neugodne pravne posledice. Hkrati pa je zaradi uveljavitve načela pravne varnosti možnost uveljavljanja tega procesnopravnega instituta časovno opredeljena z določitvijo subjektivnega petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP1 in šestmesečnega objektivnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP. Oba navedena roka sta prekluzivne narave. To pomeni, da po izteku teh rokov ni mogoče dopustiti uveljavljanja navedenega pravnega instituta. V skladu s 118. členom ZPP z institutom vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče odpraviti zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi v tem primeru gre torej za neizpolnjene procesne predpostavke za samo vsebinsko obravnavo predloga.2

6. Toženca ne zanikata, da se je šestmesečni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iztekel pred vložitvijo predloga. Zato neutemeljeno menita, da je odločitev sodišča, ki je iz tega razloga predlog zavrglo, napačna. Toženca zmotno menita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 8. točke 339. člena ZPP. Vročitev odločbe (zamudne sodbe in sklepa) z dne 31. 8. 2021 je bila njuni pooblaščenki opravljena 2. 11. 2021 (kot izhaja iz povratnice, pripete na listovno številko 29, pa tudi tožencu neposredno 16. 9. 2021). Kljub temu, da je bila pravilna vročitev odločbe pooblaščenki opravljena po izteku šestmesečnega roka, to zamude tega prekluzivnega roka ne more sanirati. Argument, da bi moralo sodišče odločbo z dne 31. 8. 2021 pooblaščenki tožencev vročiti prej in bi toženca za zamudo pravočasno izvedela, ne more biti uspešen.3

7. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožencev je zajeta v zavrnilnem delu izreka, tožnik pa svoje pritožbene stroške krije sam, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.

9. V skladu s prvim odstavkom 366a. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica, ker ne gre za situacijo iz četrte alineje drugega odstavka tega člena.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 VSL sodba in sklep I Cpg 289/2014 z dne 6. 3. 2014; primerjaj tudi VSL sklep in sodba I Cp 115/2007 z dne 15. 11. 2007. 3 Primerjaj: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, komentar k 117. členu, A. Galič, str. 498.