Jedro

Iz tožničine prošnje je razbrati, da možnosti za pripravo na izpit nima zato, ker je redno zaposlena in ker so delovne obremenitve velike. Zatrjuje torej okoliščine, ki niso neobičajne in s katerimi se srečuje vsak kandidat, ki ima redno zaposlitev. Proti podaljšanju govori tudi dejstvo, da je bil rok za pristop na izpit tožnici že večkrat (sedemkrat za skupno pet let) podaljšan. Kar vse prepriča o tem, da sedanje razmere, v katerih tožnica živi in ki so nedvomno ustreznejše od tistih, v katerih je živela v prejšnjih letih, ne pomenijo posebnih in s tem utemeljenih razlogov za to, da se ji rok za izpit ponovno podaljša.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Minister, pristojen za pravosodje je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za ponovno podaljšanje roka za pristop k opravljanju pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI).

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnica dne 21. 8. 2013 vložila prijavo za pristop k PDI in hkrati prošnjo za podaljšanje roka za pristop v skladu s šestim odstavkom 19. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI). K prošnji je priložila dokumentacijo, iz katere je razvidno, da ima tožnica končano Pravno fakulteto in da je opravila šestnajstmesečno izbirno usposabljanje v skladu s 15. členom ZPDI ter osemmesečno usposabljanje v skladu s 14. členom ZPDI, sodniško pripravništvo pa je opravljala kot oseba, ki je v delovnem razmerju na sodišču, v času od 1. 2. 2011 do 31. 1. 2012. Glede na to bi morala pristopiti k opravljanju izpita najkasneje do 31. 1. 2013. 3. Tožnica je dne 9. 11. 2012 dala vlogo za podaljšanje roka za pristop k PDI, v kateri je kot razlog navedla zdravstvene težave in zaposlitev v okviru aktivne politike zaposlovanja. Z odločbo z dne 12. 11. 2012 ji je bil rok podaljšan do 31. 5. 2013. Prošnjo za podaljšanje roka je ponovno vložila 6. 2. 2013 in 29. 10. 2013 in v obeh primerih je bilo prošnji ugodeno in rok podaljšan, z odločbo z dne 15. 11. 2013 do 31. 10 2014 ter hkrati vročeno opozorilo, da ponovno podaljšanje ne bo odobreno, če ne bo izkazala bistvenega poslabšanja situacije in s tem možnosti, da pristopi k izpitu. Tožnica je nato 30. 6. 2014 dala novo vlogo, v kateri je kot razlog za podaljšanje navedla delovne obveznosti in nadpovprečni obseg dela. Tudi tej prošnji je bilo ugodeno, nakar je ponovno zaprosila za podaljšanje in tudi nadaljnjima dvema prošnjama je bilo ugodeno ter z odločbo z dne 14. 7. 2016 rok za pristop podaljšan do 31. 10. 2017. 4. Dne 9. 2. 2017 je ponovno vložila prošnjo in jo dne 17. 3. 2017 dopolnila. Kot razlog za ponovno podaljšanje navaja zaposlitev za nedoločen čas na Ministrstvu za finance ter vlogi prilaga potrdilo, iz katerega izhaja, da opravljanje PDI v roku, ki ji je določen z odločbo, ni v interesu delodajalca ter da delodajalec tožnici opravljanja PDI ne more ugoditi.

5. Po presoji Ministrstva za pravosodje, Centra za izobraževanje v pravosodju, tožnica s predloženo dokumentacijo opravičenih razlogov za ponovno podaljšanje roka za pristop k PDI ni izkazala. Razlogi, iz katerih ne more pristopiti k izpitu, (tudi) po oceni ministra, pristojnega za pravosodje, niso takšni, da bi se tožnica ne mogla uspešno pripraviti na izpit v mesecu oktobru 2017. Zato je odločil tako, kot sledi iz izreka.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da ji rok za pristop k PDI podaljša za 24 mesecev, tako da mora k opravljanju PDI pristopiti najkasneje do 31. oktobra 2019. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

7. V tožbi kot razlog za podaljšanje roka navaja zaposlitev in nezmožnost, da opravi izpit ob delu. Delodajalec ji namreč ne more odobriti študijskega dopusta oziroma prekinitve delovnega razmerja in (s tem) opravljanje izpita v danem roku. Brez odobrenega študijskega dopusta pa zaradi zahtevnosti in količine delovnih obveznosti ter iz zdravstvenih razlogov na izpit ne more pristopiti. Nadalje opozarja, da je praksa tožene stranke pri podaljševanju roka za pristop k PDI nekonsistentna, saj je tožnici iz enakega razloga rok že podaljšala, zadnjič v letu 2016 zaradi zaposlitve za nedoločen čas pri trenutnem delodajalcu. Tožena stranka pa je bila takrat tudi seznanjena, da so obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, razlog za podaljšanje roka in da je možnost pristopa k opravljanju izpita odvisna od odobritve študijskega dopusta s strani delodajalca.

8. Glede na to, da se sama preživlja, tožnica ne more prenehati z delom, kot je to storila v letu 2011, ko je zaradi opravljanja sodniškega pripravništva in možnosti opravljanja izpita, odpovedala delovno razmerje za nedoločen čas pri tedanjem delodajalcu. Možnosti za redno zaposlitev mladih na področju pravosodja v naslednjih letih zaradi krize skorajda ni bilo. Zato se je tožnica iz finančnih razlogov po zaključenem pripravništvu v letu 2012 vključila v program aktivne politike zaposlovanja (javna dela) na področju socialnega varstva. Po več letih iskanja redne zaposlitve ter zaradi izčrpanosti in iz zdravstvenih razlogov je tožnica v letu 2016 sprejela zaposlitev pri sedanjem delodajalcu, ki je izven želenega področja dela. Delo pri sedanjem delodajalcu je normirano in obsega reševanje pritožb s področja davčne izvršbe. Zaradi postavljenih zahtev po večjem številu rešenih spisov in s tem povečanih delovnih obveznosti ter iz zdravstvenih razlogov tožnica ne more pristopiti k izpitu brez študijskega dopusta, saj je tako časovno kot zdravstveno obstoječi pripad dela komaj obvladljiv. Prav tako ne more tožnica ponovno odpovedati delovnega razmerja iz razlogov, ki se nanašajo na zasebno življenje oziroma na lastno preživljanje. Kljub izrecni prošnji, da bi potrebovala dopust zaradi pristopa k izpitu, je delodajalec njeno prošnjo zavrnil. Zato prosi za podaljšanje roka, saj po izteku roka nima več možnosti, da pristopi k izpitu. Zaveda se sicer, da ji je bil rok že podaljšan, vendar obenem poudarja, da potrebuje izpit zaradi zaposlitve na želenem področju in da ima vsekakor interes, da pristopi na izpit in izpolni obveznost. 9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru navaja, da njena praksa ni nekonsistentna ter podrobneje obrazloži odločitve o dosedanjih sedmih tožničinih prošnjah. Obenem poudari, da je bila tožnica že 29. 10 2013 opozorjena, da njenim prošnjam za podaljšanje ne bo več ugodeno, če ne bo njena situacija bistveno slabša. Medtem ko je v prošnjah za podaljšanje z dne 30. 6. 2014, 29. 4. 2015 in 4. 7. 2016 tožnica prepričljivo izkazala, da se je njeno stanje in možnost za pristop k izpitu bistveno poslabšalo, pa v prošnji z dne 9. 2. 2017 za razliko od prejšnjih prošenj, ko je izkazala, da dela za določen čas in krajša obdobja, ko ni moč pričakovati, da bi se lahko pripravila na izpis, poslabšanja svoje situacije ni izkazala. Od 1. 7. 2016 je zaposlena za nedoločen čas in 1. 12. 2016 ji je poteklo poskusno delo, ki ga je uspešno opravila. K PDI bi morala pristopiti najkasneje do 31. 10 2017, zato je razlog, da se na izit od februarja do oktobra ne more pripraviti, minister ocenil kot neutemeljenega. Veliko število kandidatov pristopi na PDI in ga uspešno opravi tudi s koriščenjem letnega dopusta ali s študijem v prostem času. Tožnica ima sedaj redno zaposlitev in se ji ni več treba ukvarjati z iskanjem zaposlitve in možnosti za preživljanje, kar pomeni, da se je njena situacija spremenila in da ni več razlogov za podaljšanje roka za PDI. Zato mora skladno z odločbo z dne 14. 7. 2016 na izpit pristopiti najkasneje do 31. 10. 2017. Tožena stranka navaja še, da tožbene navedbe, po katerih tožnica po izteku navedenega roka nima več možnosti, da pristopi na izpit, ne držijo. Če kandidat izgubi pravico na podlagi 19. člena ZPDI, lahko pristopi k opravljanju izpita na podlagi 19.a člena ZPDI. V zvezi z zdravstvenimi težavami, ki jih tožnica omenja v tožbi kot razlog za podaljšanje roka, pa poudari, da ob vložitvi prošnje tožnica tega ni omenjala niti ni predložila dokumentacije. Prav tako tožnica ni priložila dokumentacije - zdravniškega potrdila, ki ga prilaga tožbi in ki je izdano 13. 4. 2017 in torej po tem, ko je bila izdana in vročena izpodbijana odločba.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po šestem odstavku 19. člena ZPDI mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, v enem letu po zaključku pripravništva vložiti zahtevo za opravljanje izpita in pristopiti k izpitu, sicer izgubi pravico opravljati izpit. Minister, pristojen za pravosodje, lahko ta rok na prošnjo, vloženo iz utemeljenih razlogov pred potekom roka, podaljša. 12. Omejitve glede možnega podaljšanja oziroma podaljševanja roka za pristop k PDI v zakonu ni. Rok za pristop k izpitu se torej lahko na prošnjo sodniškega pripravnika oziroma kandidata podaljša tudi večkrat, kot je bilo storjeno tudi v konkretnem primeru. Pogoj za podaljšanje so (poleg tega, da se prošnja vloži pred potekom roka) utemeljeni razlogi, ki jih mora navesti in izkazati prosilec. Kdaj so razlogi utemeljeni, se presoja v vsakem konkretnem primeru, kot relevantne pa se očitno presojajo oziroma upoštevajo tiste okoliščine, ki so pomembne za to, da ima kandidat dovolj časa in možnosti, da se na izpit ustrezno pripravi. Pri čemer niso zadosti katerikoli oziroma kakršnikoli razlogi, ki omejujejo kandidatu čas za pripravo, temveč morajo biti podane okoliščine, ki bistveno odstopajo od običajnih.

13. V konkretnem primeru je iz tožničine prošnje razbrati, da možnosti za pripravo na izpit nima zato, ker je redno zaposlena in ker so delovne obremenitve velike. Zatrjuje torej okoliščine, ki niso neobičajne in s katerimi se srečuje vsak kandidat, ki ima redno zaposlitev. Proti podaljšanju govori tudi dejstvo, da je bil rok za pristop na izpit tožnici že večkrat (sedemkrat za skupno pet let) podaljšan. Kar vse tudi sodišče enako kot toženo stranko prepriča o tem, da sedanje razmere, v katerih tožnica živi in ki so nedvomno ustreznejše od tistih, v katerih je živela v prejšnjih letih, ne pomenijo posebnih in s tem utemeljenih razlogov za to, da se ji rok za izpit ponovno podaljša. 14. Nekonsistentne prakse tožene stranke, ki se zatrjuje v tožbi, iz odločb o podaljšanju roka, ki se nahajajo v spisih, sodišče ne ugotavlja. Še posebej ne takšne, ki bi bila v škodo tožnici. Pri zdravstvenih razlogih, ki naj bi narekovali ugoditev prošnji, pa gre za okoliščine, ki jih tožnica prvič navaja in dokazuje v tožbi in s tem za nedopustno tožbeno novoto, ki je sodišče v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more upoštevati. Nezanemarljivo pa je tudi pojasnilo s strani tožene stranke, po katerem tožnici v primeru, da izgubi pravico opravljati izpit na podlagi določb 19. člena ZPDI, ostane možnost, da se prijavi k izpitu na podlagi 19.a člena istega zakona. Kar pomeni, da tudi tožbeni trditvi, po kateri tožnica po izteku roka nima več možnosti pristopiti na izpit, ni mogoče slediti.

15. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 17. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).