Jedro

Očitna kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. Zato dokončne odločbe ni mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v tem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.4.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila odločbo Uprave za družbene prihodke občin z dne 18.7.1991, s katero so bile tožniku iz gospodarske dejavnosti za leto 1990 odmerjene družbene obveznosti v skupnem znesku 530.830,00 SIT, od tega 52.931.30 SIT davka. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ priznal tožniku znižanje davčne osnove za vlaganja v osnovna sredstva, olajšave za zaposlene delavce in pripravnike, ne da bi preveril, ali so poslovne knjige vodene po načelih, določenih s predpisom o načinu vodenja poslovnih knjig, kar je pogoj za znižanje davčne osnove. S tem je bil očitno prekršen materialni zakon in sicer določba zadnjega odstavka 88. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in Uradni list RS, št. 48/90), zato je odprava odločbe na podlagi 96. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91) utemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da se kršitev materialnega zakona presoja po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje dokončne odločbe. Nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ko je prvostopni organ odločil v skrajšanem postopku, ne da bi s pregledom poslovnih knjig preveril izpolnitev pogoja iz 88. člena zakona o davkih občanov, lahko sicer pripelje do kršitve materialnega zakona, vendar zaradi tega ni mogoče odpraviti odločbe po nadzorstveni pravici. Kršitve materialnega zakona ni mogoče izvajati z naknadnim preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja. To je storila tožena stranka, ki na podlagi naknadnega pregleda tožnikovih poslovnih knjig po organu prve stopnje 21.12.1991 ugotavlja, da poslovne knjige niso bile vodene v skladu s predpisi. Tožnik meni, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, organ prve stopnje ni naredil napačnega pravnega zaključka, zato je odločba tožene stranke nezakonita. Pripominja še, da je zaradi napačne vknjižbe 100 komadov stolov A. bila v napovedi prikazana le za 423,60 SIT višja amortizacija, kar je glede na obseg poslovanja zanemarljivo. Zgolj ta okoliščina pa je toženi stranki služila za utemeljitev, da tožnik poslovnih knjig ni vodil v skladu s predpisi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da so z dokončno odločbo z dne 18.7.1991 bile tožniku odmerjene obveznosti iz gospodarske dejavnosti za leto 1990 v skrajšanem postopku, brez pregleda poslovnih knjig. Na podlagi tožnikove zahteve v davčni napovedi je bila tožniku znižana davčna osnova za vlaganja lastnih sredstev v osnovna sredstva ter priznana olajšava za zaposlene delavce, pripravnike in ker je več kot polovico celotnega prihodka ustvaril s prodajo hrane. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po izrecni določbi 4. odstavka 88. člena zakona o davkih občanov (ZDO) pravica do znižanja davčne osnove prizna pod pogojem, da so poslovne knjige vodene na način, po načelih določenih s predpisom o načinu vodenja poslovnih knjig. Ker organ prve stopnje ni preveril, ali je navedeni zakonski pogoj izpolnjen, je po presoji tožene stranke bila s tem očitno kršena določba 4. odstavka 88. člena citiranega zakona, kar je razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Po določbi 96. člena zakona o dohodnini (ZDOH), na katero se sklicuje tožena stranka, se lahko dokončna odločba odpravi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Ni torej dovolj, da se ugotovi le kršitev materialnega zakona, ampak mora biti taka kršitev očitna. Očitna kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. To pomeni, da pri odločanju po nadzorstveni pravici upravni organ sam ne ugotavlja dejanskega stanja, ne glede na to, ali je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo dokončne odločbe popolno in pravilno ugotovljeno ali ne. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je tožena stranka, na podlagi naknadnega pregleda tožnikovih poslovnih knjig, zaključila, da tožnikove poslovne knjige niso bile vodene v skladu s pravilnikom o vodenju poslovnih knjig, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za znižanje davčne osnove. Tožena stranka je tako sama preverjala, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Vendar očitne kršitve materialnega zakona ni mogoče izvajati na posreden način s preverjanjem dejanskega stanja, ugotovljenega v odločbi, čeprav ima nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje za posledico kršitev materialnega zakona. Očitne kršitve materialnega zakona na podlagi dejanskega stanja v dokončni odločbi, pa tožena stranka ne ugotavlja.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nezakonita iz razloga 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker po izrecni določbi 61. člena ZUS v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške.