Jedro

Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Tako kot sodišče prve stopnje pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da v tej zadevi ne bi bilo mogoče odločiti zgolj na podlagi pisnih dokazov. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno kot stroške izvršilnega postopka priznalo nadomestilo stroškov izterjatve po 14. členu ZPreZP-1. Takšna odločitev ni v skladu z določilom tretjega odstavka 14. člena ZPreZP-1, po katerem se stroški izterjave iz prvega odstavka tega člena ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48216/2016 z dne 12. 5. 2016 v 3. odstavku izreka spremeni tako, da se izvršilni stroški odmerijo na 44,00 EUR; v presežku pa se sklep o izvršbi v 3. odstavku izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se prvostopenjska sodba v nespremenjenem delu izpodbijane I. točke in v II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi VL 48216/2016 z dne 12. 5. 2016 se je nadaljeval v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi).

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 48216/2016 z dne 12. 5. 2016 obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.114,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2016 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 196,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Presodilo je, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju na podlagi prodajne pogodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka kot prodajalka svoje pogodbene obveznosti izpolnila, tožena stranka pa ji kupnine za dobavljeno blago ni v celoti plačala. Zato je tožeča stranka upravičena do plačila vtoževanih računov. Svojo odločitev je oprlo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo prodajno pogodbo (435. člen OZ in naslednji).

Pritožba in odgovor na pritožbo

4. Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila laično pritožbo. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni izvedlo naroka, na katerem bi soočilo obe pravdni stranki. Poleg tega je ugovarjala, da ji terjatev ni znana, tožeča stranka pa ni dokazala, da terjatev obstaja. Predlagala je, da se zadeva vrne v prvotno stanje in da se razpiše narok.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba je delno utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednost

7. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, ta gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožeča stranka je toženi stranki na podlagi njenega naročila dobavila 195 potiskanih majic in ji izstavila račun št. IR147802-00577 v znesku 1.488,89 EUR, (2) tožena stranka je ta račun plačala le delno, in sicer v višini 588,89 EUR na račun glavnice, (3) tožeča stranka je toženi stranki na podlagi njenega naročila dobavila tudi 32 potiskanih majic in ji izstavila račun št. IR147802-00500 v znesku 214,84 EUR in (4) tega računa tožena stranka ni plačala.

9. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Torej je vezano na prej povzete dejanske ugotovitve. Pritožbeni navedbi, da je terjatev toženi stranki neznana in da tožeča stranka terjatve ni dokazala, predstavljata grajanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega stanja. Zato ne moreta biti predmet pritožbenega preizkusa.

Odgovor na pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo

10. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da v tej zadevi obstajajo pogoji za odločitev brez razpisa naroka za glavno obravnavo. Sklicevalo se je na drugi odstavek 454. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče brez razpisa naroka izda odločbo, če: (1) je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in (2) nobena pravdna stranka izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ni zahtevala.

11. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Tako kot sodišče prve stopnje pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da v tej zadevi ne bi bilo mogoče odločiti zgolj na podlagi pisnih dokazov. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo neutemeljen. Absolutna bistvena kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Glede pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki v okviru izvršilnih stroškov priznalo strošek sodne takse za vložitev predloga za izvršbo v višini 44,00 EUR. Poleg tega ji je še priznalo nadomestilo stroškov izterjatve v višini 40,00 EUR po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: ZPreZP-1). V I. točki izreka izpodbijane sodbe pa je (med drugim) sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi za 74,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadki. Ker je seštevek priznanih stroškov iz 13. točke izpodbijane sodbe 84,00 EUR, gre v tem delu za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe (14. točka drugi odstavek 339. člen ZPP).

13. Poleg tega je sodišče prve stopnje v tem delu materialnopravno napačno kot stroške izvršilnega postopka priznalo nadomestilo stroškov izterjatve po 14. členu ZPreZP-1. Takšna odločitev ni v skladu z določilom tretjega odstavka 14. člena ZPreZP-1, po katerem se stroški izterjave iz prvega odstavka tega člena ne štejejo med izvršilne stroške, kot jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe. Zato je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev v tem delu spremenilo tako, da tega stroška toženi stranki ni priznalo.

14. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe je torej sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano I. točko izreka delno spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 3. odstavku izreka spremenilo tako, da je izvršilne stroške odmerilo na 44,00 EUR; v presežku pa se sklep o izvršbi v 3. odstavku izreka razveljavi (prvi odstavek 351. člena ZPP in peta alineja 358. člena ZPP).

15. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v tem delu tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zoper nespremenjeni del izpodbijane I. točke in II. točko izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Obrazložena sprememba izpodbijane sodbe namreč ni vplivala na uspeh strank v pravdi, ki se ugotavlja glede na uspeh z glavno terjatvijo. Zato ni bilo podlage za spremembo stroškovne odločitve iz izpodbijane II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.