Jedro

Zaradi kršitve kazenskega zakona zahteve za obnovo kazenskega postopka ni mogoče vložiti.

Podlagi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za obnovo kazenskega postopka sta različni: s prvo se izpodbija zakonitost napadene sodbe, z zahtevo za obnovo pa njena pravilnost.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sklepom z dne 26.3.2001 na podlagi določbe 1. odstavka 413. člena ZKP zavrglo zahtevo zagovornice obsojenega K.K. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 19.12.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24.2.1998. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je Višje sodišče v Celju pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obsojenega K.K. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da pravnomočni sklep izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi, prvostopenjski sklep pa spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo navaja, da obsojenčeva zagovornica v zahtevi izpodbija pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, kar pa skuša uveljaviti z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper sklep, s katerim je bila zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni K.K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 19.12.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24.2.1998 v obsodilnem delu spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in obsojen na eno leto zapora. Obsojenec in njegov takratni zagovornik zoper pravnomočno sodbo v roku, predpisanem v 3. odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zahteve za varstvo zakonitosti nista vložila.

Zagovornica obsojenega K.K. je zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložila iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Utemeljila jo je z navedbami, da je bil K.K. v nasprotju z določbo 1. člena KZ obsojen za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno. Ponarejena listina po stališču vložnice ni stvar, ki bi bila lahko predmet izvršitve kaznivega dejanja prikrivanja po 221. členu KZ, prenašanje take listine ne pomeni spravljanja v promet, prikrivanja ali razpečevanja stvari.

Po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno odločbo, obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Čeprav se zagovornica sklicuje na navedeno zakonsko podlago za vložitev zahteve za obnovo kazenskega postopka, novih dejstev ni navedla in tudi ne predlagala novih dokazov. Po vsebini je ponudila zgolj drugačno pravno presojo glede vprašanja, ali je ponarejeno listino mogoče šteti kot stvar, s katero lahko storilec ob pogojih, predpisanih v 1. odstavku 221. člena KZ, stori kaznivo dejanje prikrivanja. Na podlagi lastne razlage navedene določbe in zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, kot je veljala do novele dne 23.4.1999, zagovornica zato po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zaradi kršitve kazenskega zakona pa zahteve za obnovo kazenskega postopka ni mogoče vložiti.

Z navedbami v zahtevi, kakor pravilno v odgovoru na zahtevo opozarja vrhovni državni tožilec, vložnica ne izpodbija pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka, ampak izraža nestrinjanje s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Prvostopenjsko sodišče je uporabo 1. odstavka 413. člena ZKP oprlo na ugotovitev, da dejstva in dokazi v zahtevi za obnovo kazenskega postopka očitno niso taki, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova. Pritožbeno sodišče pa je navedlo, da obsojenčeva zagovornica niti v zahtevi za obnovo kazenskega postopka niti v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni ponudila novih dejstev oziroma predložila novih dokazov, ki bi povzročili izrek oprostilne sodbe obsojencu (ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu). Taka formulacija je glede na dejstvo, da zagovornica sploh ni navedla nobenih novih dejstev ali predložila novih dokazov, sicer nenatančna, vendar zaradi tega sklep ni nezakonit. Uporaba 1. odstavka 413. člena ZKP je na mestu, saj glede na navedeno ni zakonskih pogojev za obnovo postopka. V takem primeru pa sodišče prav tako s sklepom zahtevo zavrže na podlagi iste določbe.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razumeti tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj jih v nasprotnem ni mogoče preizkusiti. Zgolj na ravni abstraktne trditve pa ostaja vložnica, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (po 1. odstavku 371. člena ZKP) in kršitev drugih določb kazenskega postopka (ki da so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa). Zato tudi s temi navedbami vložnica zakonitosti napadene pravnomočne odločbe ne more izpodbiti.

Kršitve kazenskega zakona, ki sta jo obsojenec in njegov zagovornik opustila izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, vložnica pa ni uspela niti s pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži to pravno sredstvo, ni mogoče uveljavljati z vložitvijo zahteve za obnovo kazenskega postopka. Podlagi za vložitev teh izrednih pravnih sredstev sta različni, z zahtevo za varstvo zakonitosti se izpodbija zakonitost napadene sodbe, z zahtevo za obnovo kazenskega postopka pa njena pravilnost. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega K.K. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.