Jedro

Storitev prekrška je pogoj za posameznikovo odgovornost in za odgovornost pravne osebe, ki pa prekrška drugače kot po posamezniku ne more storiti. To je skladno z veljavno in nekdanjo ureditvijo na področju cestninjenja, ne glede, da je za prekršek v zvezi s cestninjenjem v prostem prometnem toku, poleg pravne osebe in posameznika, odgovorna še odgovorna oseba pravne osebe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in ugotovi, da sta bila z izpodbijano sodbo prekršeni 10. alineja četrtega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju in 1. točka prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A.

1.Prekrškovni organ Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d. (v nadaljevanju DARS), je storilcu A. A. z odločbo o prekršku zaradi prekrška po 10. alineji četrtega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju (v nadaljevanju ZCestn), po storilčevi vložitvi zahteve za sodno varstvo odpravil plačilni nalog št. 21227000012 z dne 9. 2. 2021, zaradi štirih navedenih prekrškov, za katere mu je izrekel globo v znesku 3.200,00 EUR ter mu izrekel opomin. Storilčev zagovornik je zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 7. 11. 2021 ugodilo in ustavilo postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Prekrškovni organ je zoper to sodbo vložil pritožbo, vendar jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno, sodbo pa potrdilo.

2.Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 3. alineje prvega odstavka in 10. alineje četrtega odstavka 50. člena ZCestn v zvezi s 1. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1 in 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da sta bili z izpodbijano sodbo storjeni uveljavljani kršitvi.

3.Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je bila po drugem odstavku 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrškov in njegovemu zagovorniku. Slednji je na zahtevo odgovoril z navedbo, da se ne strinja z njeno vsebino ter dodal, da po novem Zakonu o cestninjenju (v nadaljevanju ZCestn-1), ki je začel veljati dne 18. 12. 2024, dejanje prevoza točke cestninjenja z vozilom, katerega registrska številka ni enaka zapisu na OBU napravi, ni več določeno kot prekršek.

B.

4.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevi za sodno varstvo in postopek o prekršku zoper storilca ustavilo, ker je presodilo, da opisano dejanje ni prekršek (1. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Storilcu je bilo po odločbi o prekršku očitano, da je kot voznik tovornega vozila, katerega največja dovoljena masa presega 3500 kg z registrsko številko ... dne 11. 1. 2021 ob 18.25 uri, dne 12. 1. 2021 ob 5.23 uri, dne 14. 1. 2021 ob 17.07 uri in istega dne ob 19.14 uri na različnih cestninskih cestah, prevozil točko cestninjenja z vozilom, katerega registrska številka ni enaka zapisu na OBU napravi, s čimer je storil štiri prekrške po 10. alineji četrtega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju. Sodišče je odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, po kateri je lastnik in uporabnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek in hkrati tudi cestninski zavezanec, pravna oseba A., d. o. o., storilec pa je zaposlen pri tej pravni osebi kot voznik tovornega vozila ter da je DARS odločbo o prekršku izdal tudi pravni osebi in odgovorni osebi. Ugotovilo je tudi, da opis dejanja ni konkretiziran, saj ni navedeno, da je storilec prekršek storil kot fizična oseba - uporabnik elektronskega cestninjenja (oziroma kot posameznik, na katerega se nanaša četrti odstavek 50. člena ZCestn) ter da je bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, kar pomeni, da storilcu plačilni nalog oziroma v nadaljevanju odločba o prekršku nista bila izdana kot odgovorni osebi pravne osebe. Sodišče je tako zaključilo, da storilca ni mogoče obravnavati za isti prekršek kot fizično osebo oziroma posameznika, saj je bila za isti prekršek izrečena globa pravni osebi kot lastniku in uporabniku elektronskega cestninjenja.

5.Vrhovno sodišče se strinja z vložnico v ugotovitvi, da je z navedbo v odločbi o prekršku, po kateri je storilec ravnal "kot voznik tovornega vozila" dovolj jasno konkretizirano, da so bili obravnavani prekrški storjeni po posamezniku, ki po jezikovni razlagi ne more biti nihče drug kot fizična oseba. Prav tako se strinja, da nižji sodišči nepravilno izključujeta posameznikovo odgovornost kot storilca prekrška, za katerega je bila izrečena globa tudi pravni osebi, medtem ko višje sodišče posameznika dodatno nepravilno uvršča k odgovornim osebam, kot kršiteljem s posebnimi lastnostmi.

6.Po prvem odstavku 9. člena ZP-1 je za prekršek odgovoren storilec, ki je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom, pravna oseba pa je po 14. členu ZP-1 odgovorna za prekršek, ki ga je pri opravljanju njene dejavnosti storilec storil v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Storitev prekrška je tako pogoj za posameznikovo odgovornost in za odgovornost pravne osebe, ki pa prekrška drugače kot po posamezniku ne more storiti. To je skladno z veljavno in nekdanjo ureditvijo

na področju cestninjenja, ne glede, da je za prekršek v zvezi s cestninjenjem v prostem prometnem toku, poleg pravne osebe in posameznika, odgovorna še odgovorna oseba pravne osebe.

7.Vrhovno sodišče je namreč za primere, ko predpis, ki določa prekršek, poleg določb, ki določajo odgovornost odgovorne osebe za prekršek, vsebuje še posebne določbe, ki določajo posameznikovo odgovornost kot neposrednega storilca prekrška, že ugotovilo,

da storilec za storjeni prekršek odgovarja po določbah, ki veljajo za neposrednega storilca prekrška, kljub statusu odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, zaradi česar si različne podlage za odgovornost za prekršek ne konkurirajo. Izhajajoč iz namena je treba neposrednega storilca prekrška, ki je obenem odgovorna oseba po prvem odstavku 15. člena ZP-1, obravnavati po določbah, ki določajo odgovornost odgovorne osebe za prekršek zgolj v primerih, ko predpis, ki določa prekršek, ne določa tudi posameznikove odgovornosti. Takšnega primera pa v obravnavani zadevi ni, kajti posameznik je bil in je še vedno v ZCestn določen kot storilec prekrška. Glede na to ni mogoče govoriti niti o istem prekršku, saj je ta za pravno osebo določen v 3. alineji prvega odstavka 50. člena ZCestn, za posameznika pa v 10. alineji četrtega odstavka tega člena. Posebno opredeljevanje v opisu prekrška, da je posameznik storil prekršek v imenu, na račun in s sredstvi pravne osebe tako niti po presoji Vrhovnega sodišča ni potrebno, grajano ravnanje nižjih sodišč pa se je po vsem ugotovljenem izkazalo za nepravilno.

C.

8.Po obrazloženem, ko je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v storilčevo škodo, je Vrhovno sodišče zgolj ugotovilo, da sta bila z izpodbijano sodbo prekršeni 10. alineja četrtega odstavka 50. člena ZCestn in 1. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1, ne da bi pri tem posegalo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

9.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Glej 50. člen tedaj veljavnega Zakona o cestninjenju (ZCestn) in 70. člen Zakona o cestninjenju (ZCestn-1), Ur. l. RS, št. 102/24, v uporabi od dne 18. 12. 2024.

2Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 113/2013 z dne 21. 11. 2013 in IV Ips 85/2013 z dne 29. 8. 2013.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prekrških (1983) - ZP - člen 9, 14

Zakon o cestninjenju (2015) - ZCestn - člen 50

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.