Jedro

Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Vsaka sprememba pravne opredelitve s strani sodišča lahko odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka. Sodišče mora, ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti, obdolženca venomer seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo. To naj stori nemudoma, vendar najkasneje do faze posvetovanja senata. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera.

Upoštevajoč načelo lojalne razlage imajo slovenska sodišča dolžnost notranje pravo razlagati tako, da se v največji meri dosežejo cilji, ki jih zasleduje 6. člen Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, pod pogojem, da to ne pomeni razlage nacionalnega prava contra legem. Pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, je treba upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Treba je šteti, da ima 6. člen Direktive neposredni učinek.

Z vidika nepristranskosti je pomembno, da sodišče obdolžencu pred izrekom sodbe ne sporoča, da ga namerava obsoditi, sicer nekoliko drugače, kot ga je obtožil tožilec. Ob razlagi prvega odstavka 351. člena ZKP in prvega odstavka 353. člena ZKP skladno z 29. členom Ustave in 6. členom Direktive naj zaradi spoštovanja načela nepristranskosti zadošča, da sodišče po zaključku dokaznega postopka stranke seznani, da bo obtožbene očitke presojalo tudi na podlagi drugih pravnih opredelitev, pri čemer naj konkretno navede pravne opredelitve dejanja, ki po oceni sodišča utegnejo priti v poštev.

V postopkovnem smislu pomeni dopustnost spremembe obtožbe s strani sodišča le skladnost vsebine izreka sodbe s predmetom obtožbe in sama po sebi ne implicira, da je bila obdolžencu omogočena tudi pravica do učinkovite obrambe zoper tako spremenjene očitke. Presoja pravice do obrambe je od tega neodvisna in se presoja po zato predpisanih ustavnih in zakonskih standardih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 20734/2019 z dne 11. 11. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. členu KZ-1, za kar mu je izreko kazen eno leto in štiri mesece zapora ter prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas dveh let. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 20734/2019 z dne 7. 9. 2023 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik iz vseh zakonskih razlogov in zaradi kršitve 1. in 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbi drugo- in prvostopenjskega sodišča v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), predlagala njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri stališču iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5.Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot voznik motornega vozila v cestnem prometu iz malomarnosti vozil pod vplivom alkohola z več kot 2,21 g/kg alkohola, s čimer je kršil določilo iz drugega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), ter je z desnimi kolesi zapeljal desno izven vozišča na travnato površino, s čimer je kršil določilo tretjega odstavka 37. člena ZPrCP, pri čemer je trčil v tam parkirano tovorno vozilo, predelano v bivalno vozilo, vsled trčenja pa so trije oškodovanci utrpeli telesne poškodbe, eden od njih hude.

6.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da zaradi spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja in posega v opis s strani sodišča prve stopnje ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, s čimer je sodišče prekoračilo obtožbo. Izpostavlja, da sodišče obsojenca ni obsodilo za naklepno kaznivo dejanje, za katerega je bil obtožen, temveč za drugo malomarnostno kaznivo dejanje, pri čemer je sodišče v opis dodalo kršitev drugega odstavka 105. člena ZPrCP in spremenilo kvalifikatorni subjektivni element, česar vse obtožnica ni vsebovala. Obsojencu ni bila dana možnost, da se brani glede dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, saj mu ni bilo omogočeno, da se glede tega zagovarja in izvaja dokaze v svojo korist. Višjemu sodišču očita, da je pritožbo v celoti ignoriralo. Vložnik nadalje navaja, da ni podlage za zaključek sodišča, da je bil alkohol vzrok za prometno nesrečo, o čemer sodba tudi nima razlogov. Graja zavrnitev dokaznega predloga za odreditev izvedenca cestno prometne stroke glede poteka dogodka. Zatrjuje, da vozilo, v katerega se je obsojenec zaletel, ni bilo predelano skladno s predpisi, ne bi smelo biti parkirano na tem kraju, prav tako v njem ne bi smeli bivati ljudje, zaradi česar vse je vzročna zveza pretrgana. Vložnik tako izkazuje kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena v zvezi z 248. členom ZKP, 1. in 3. alinejo 29. člena Ustave ter prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

O prekoračitvi obtožbe - 9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP

7.ZKP glede posega v obtožbeni tenor s strani sodišča opredeljuje dva položaja: poseg v opis kaznivega dejanja in spremembo pravne opredelitve dejanja. V zvezi s prvim velja pravilo subjektivne in objektivne identitete sodbe in obtožbe, kot izvira iz prvega odstavka 354. člena ZKP. Pravilo o objektivni identiteti ne velja absolutno - sodišče sme v opis dejanja poseči skladno z ugotovljenimi dejstvi v dokaznem postopku, vendar pri tem zaradi načela ločenosti funkcije sojenja od funkcije pregona ne sme prestopiti okvira historičnega dogodka, kot ga je opredelil tožilec. Sodišče sme opis dejanja tako spremeniti v bistvenih delih le, če je to obdolžencu v korist, pri čemer mora dejanje še vedno temeljiti na istem historičnem dogodku, takšna sprememba pa ne sme pomeniti nekega popolnoma drugega (novega) kaznivega dejanja.1 V nasprotnem primeru bo takšen poseg predstavljal prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP). Drugače velja glede spremembe pravne opredelitve dejanja - sodišče skladno z drugim odstavkom 354. člena ZKP ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Sodišče mora dejanje pravno opredeliti drugače, tudi strožje,2 če se ne strinja s tožilčevo opredelitvijo.3 Gre za izraz načela, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia). Pravilo o objektivni identiteti sodbe in obtožbe se tako nanaša na isto dejansko podlago, ne pa nujno tudi na isto pravno podlago.4

8.V obravnavanem primeru je tožilstvo obsojencu očitalo storitev kaznivega dejanja nevarne vožnje po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1. Na glavni obravnavi je sodišče izreklo sodbo, pri čemer je poseglo v opis dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe in dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1.

9.Primerjava opisa in pravne opredelitve iz obtožnice in izreka prvostopenjske sodbe je pokazala, da v nasprotju z zatrjevanjem vložnika, sodišče s svojim posegom v opis in s spremembo pravne opredelitve obtožbe ni prekoračilo. Ne drži naziranje v zahtevi, da nedokazanost naklepa samodejno pomeni izrek oprostilne sodbe. Ustaljeno stališče je, da sme sodišče očitano krivdno obliko naklepa spremeniti v krivdno obliko malomarnosti in to vnesti v opis,5 seveda pod pogojem, da je malomarnost za dejanje, kot izhaja iz opisa historičnega dogodka v obtožbi, predpisana v kazenskem zakonu. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da mora sodišče pri obravnavi očitka kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1 ob ugotovitvi, da naklep ni podan, nadalje presoditi, ali je podana obdolženčeva malomarnost ter skladno s tem in ob upoštevanju opisa, dejanje tako tudi pravno opredeliti.6

10.Dejanje iz prvega odstavka 324. člena KZ-1, kot ga je v zvezi s četrtim odstavkom tega člena očitalo tožilstvo, je moč storiti zgolj z naklepom.7 Kot izhaja iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja v 35. - 40. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče ugotovilo, da obsojenec vožnje pod vplivom alkohola in neposredne ogrozitve ni hotel ali pristal vanjo, temveč je ravnal malomarno. Zato je iz abstraktnega dela izpustilo navedbo, da je "povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo več oseb s tem, da", vneslo, da je vozil iz malomarnosti ter dejanje skladno s tem pravno opredelilo po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Takšna sprememba je za obsojenca milejša v več pogledih. S strani tožilstva očitano kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 predpostavlja najprej naklepno povzročitev neposredne nevarnosti za življenje ali telo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ter s tem nato še posledico prometne nesreče s hudo telesno poškodbo ene osebe kot hujšo posledico.8 Kot izhaja iz izreka sodbe, je sodišče presodilo, da je obsojenec iz malomarnosti vozil pod vplivom alkohola, torej da je bil v odnosu do kršitve cestnoprometnega predpisa malomaren (in ne, da ga je kršil naklepno, kot mu je očitalo tožilstvo), kar je imelo za posledico navedeno prometno nesrečo, očitek o naklepni povzročitvi neposredne nevarnosti za življenje in ljudi pa je izpustilo. Celostno gledano gre zato ne le za milejšo obliko krivde, temveč prav tako za manjšo kriminalno količino, pri čemer je milejša tudi predpisana sankcija. V četrtem odstavku 324. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih in let in prepoved vožnje motornega vozila, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 323. člena KZ-1 pa denarna kazen ali zapor do treh let. Glede na to, da sodišče v dejanski opis glede objektivnih okoliščin dejanja ni posegalo, je tako ostalo povsem v mejah historičnega dogodka, kot ga je v obtožbi opredelilo tožilstvo. Dopustnost spremembe potrjuje tudi oprava tako imenovanega testa že razsojene stvari (res iudicata).9 Če bi sodišče na podlagi vložene obtožnice obsojenca pravnomočno oprostilo izvršitve očitanega kaznivega dejanja, mu za obravnavano ugodnejše dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zaradi prepovedi ponovnega sojenja (ne bis in idem), ker gre za isti historični dogodek, ne bi moglo ponovno soditi.

11.Drži vložnikova navedba, da v obtožnici ni zapisana kršitev drugega odstavka 105. člena ZPrCP, kar je sodišče sámo vneslo v opis. Vendar pa ne držijo nadaljnja izvajanja v zahtevi, da tožilstvo ni očitalo, da je bila ravno alkoholiziranost vzrok za trk in da je zato sodišče obsojenca z vnosom te določbe obsodilo na podlagi drugačnega dejanskega stanja. Iz abstraktnega dela opisa dejanja v obtožnici jasno izhaja očitek, da je obsojenec "vozil pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, kar je imelo za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene osebe", kar je sodišče z nebistveno spremembo, da je šlo za več kot 0,50 grama alkohola na kilogram krvi, tudi povzelo v izreku sodbe.

12.Dodatek v opisu s strani sodišča, da je obsojenec s tem "kršil določilo drugega odstavka 105. člena ZPrCP" v konkretnem primeru ne pomeni strožjega niti novega očitka od tistega v obtožnici. Bistveno je, da je konkretizacijo kršitve tega cestnoprometnega pravila, in sicer da je obsojenec vozil "pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi 2,21 g/kg alkohola", vseboval že dejanski opis dejanja v obtožnici. Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 323. člena KZ-1 predstavlja v delu, kjer se sklicuje na kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa, blanketno kazenskopravno normo. Dostavek sodišča, da je s tem šlo za kršitev drugega odstavka 105. člena ZPrCP, predstavlja le vnos dopolnilne norme, kot je smiselno pojasnilo že višje sodišče v 13. točki svoje sodbe. Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da v primeru blanketnih kazenskopravnih dispozicij zadošča, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, navedeni v blanketni in dopolnilni normi, saj ti normi tvorita pravno celoto, ki jo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabi. Zato ni treba, da so dopolnilne pravne norme pripisane v izrek pravnomočne sodbe, razen, če te nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev).10 Slednje pa v obravnavani zadevi glede na konkretizirano vožnjo pod vplivom alkohola ni podano. Nadalje ne gre prezreti, da je prepoved vožnje pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi že določno opredeljena v 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, kot je v 41. točki sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da je očitek protipravnosti takšne vožnje vsebovala že obtožnica. Nadomestitev pravne opredelitve kršitve tega cestnoprometnega pravila zato v nasprotju s stališčem vložnika ne pomeni, da gre za drugo kaznivo dejanje.

13.Vložnikov ugovor, da je za sojenje za kaznivo dejanje po prvem odstavku 323. člena KZ-1 pristojno okrajno sodišče je brezpredmeten, saj če okrožno sodišče med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo (drugi odstavek 36. člena ZKP). Ob vsem povedanem je objektivna identiteta med sodbo in obtožbo izkazana, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

14.V postopkovnem smislu pomeni dopustnost spremembe obtožbe s strani sodišča le skladnost vsebine izreka sodbe s predmetom obtožbe in sama po sebi ne implicira, da je bila obdolžencu omogočena tudi pravica do učinkovite obrambe zoper tako spremenjene očitke. Presoja pravice do obrambe je od tega neodvisna in se presoja po zato predpisanih ustavnih in zakonskih standardih, kot je obrazloženo v nadaljevanju. Gre za različna kazenskopostopkovna vidika.

O kršitvi pravice do obrambe - 29. člen Ustave

15.Pravica do obrambe v kazenskem postopku je poglaviten element pravice do poštenega sojenja v demokratičnih družbah ter s tem tudi eden izmed vidikov pravne države. Gre za ustavno kategorijo - skladno s 1. in 3. alinejo 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena, med drugim, tudi pravica da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pri tem ne gre le za zagotavljanje obrambe v zgolj formalnem smislu, temveč mora biti obdolžencu omogočena tudi učinkovita obramba.

16.Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Ta predpostavka predstavlja sestavni del omenjene pravice iz prve alinee 29. člena Ustave.11 Tudi v a. točki tretjega odstavka 6. člena EKČP je predpisano, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico: "da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni".

17.Obsojenec je okoliščino, da ni bil seznanjen z očitki, ki so drugačni od očitkov v obtožbi, in da zato ni imel možnosti obrambe pred izrekom sodbe, uveljavljal v pritožbi. Višje sodišče je v 13. točki sodbe zvezi s tem pojasnilo, da ne gre za prekoračitev obtožbe, saj je sodišče obsojenca obsodilo za isto dejanje in z istimi očitki kot obtožba. Do pritožbeno uveljavljene kršitve pravice do obrambe se ni opredelilo.

18.V slovenski ureditvi kazenskega postopka je dolžnost obvestitve o spremembi obtožbe predvidena v primeru spremembe s strani tožilca (344. člen ZKP), ne pa tudi v primeru posega s strani sodišča. Kot že pojasnjeno zgoraj, je sodišče dolžno samo spremeniti pravno opredelitev, če oceni, da je tožilec uporabil napačno. Takšna ureditev se v kazenskoprocesni teoriji problematizira kot nepoštena do obrambe, saj se ta ne bo mogla zanesti zgolj na pravno opredelitev v obtožbi, temveč bo morala upoštevati tudi vse druge možne pravne opredelitve, ki bi lahko ustrezale obtožbeni dejanski podlagi. Tak vseobsegajoč obrambni pristop bi lahko pomenil morda celo medsebojno izključujoča ali protislovna obrambna izvajanja.12 Kot sorazmeren korektiv navedeni pomanjkljivosti se navaja seznanitev obdolženca z nameravano spremembo pravne opredelitve s strani sodišča in mu omogočiti, da se o njej tudi izjavi, s čimer bi se mu zagotovilo dosledno izvrševanje pravice do obrambe. Sodišču pa zaradi tega ne bi bilo mogoče očitati pristranskosti ali prejudiciranja.13

19.Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je moč izluščiti pravilo, da bo kršitev a. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP podana, če sprememba pravne opredelitve za obdolženca ni bila predvidljiva. Pri tem je ključno, ali nova opredelitev dejanja vsebuje drugačne elemente ("element intrinsic to the offence"). Če nova pravna opredelitev vsebuje vse bistvene elemente kot prvotna, kršitev pravice do obrambe navkljub neseznanitvi obdolženca z njeno spremembo ne bo podana.14 Pristop, kjer je ključno okoliščino za presojo kršitve pravice do obrambe predstavljala okoliščina, ali je obdolženec spremembo obtožbe lahko pričakoval, je bil do sedaj uveljavljen tudi v praksi Vrhovnega sodišča.15 Ob tem ne gre prezreti, da EKČP predstavlja minimalno raven pravic, države pa lahko določijo oziroma so lahko zavezane tudi z višjo ravno, kar je za to zadevo pomembno in kot je podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.

20.Za obravnavano presojo so bistvene določbe Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (v nadaljevanju Direktiva)16. Prvi odstavek 6. člena Direktive določa, da države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Skladno s tretjim odstavkom tega člena države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe, skladno s četrtim odstavkom istega člena pa zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom.

21.Kot že nakazano zgoraj, določbe iz četrtega odstavka 6. člena Direktive glede seznanitve obdolženca s spremembo obtožbe v slovenski pravni red niso bile prenesene. Vendar to še ne pomeni, da te določbe ne zavezujejo slovenskih sodišč. Upoštevaje načeli lojalne razlage17 in primarnosti prava EU je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) glede uporabe določb te Direktive v sodbi ZX, C-282/20, z dne 21. 10. 2021, razložilo, da za zagotovitev učinkovitosti vseh določb prava Unije načelo primarnosti tega prava nacionalnim sodiščem nalaga, da nacionalno pravo razlagajo, kolikor je mogoče, v skladu s pravom Unije.18 Samo če nacionalno sodišče, ki mora uporabiti določbe prava Unije, ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila skladna z zahtevami prava Unije, ima dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer lahko po potrebi po uradni dolžnosti odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje, tudi poznejše, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te določbe. SEU je tudi že pojasnilo, da je treba šteti, da ima 6. člen Direktive neposredni učinek (39. - 41. točka).19 Nadalje iz sodbe Moro, C-646/17, z dne 13. 6. 2019, izhaja, da uporaba te Direktive ni omejena na primere s čezmejnimi posledicami. Kot je razvidno iz uvodnih izjav 10, 14 in 41 Direktive, je njen cilj z določitvijo skupnih minimalnih pravil, ki urejajo pravico do obveščenosti v kazenskem postopku, okrepiti vzajemno zaupanje med državami članicami v njihove kazenskopravne sisteme, krepiti pravice iz 47. člena in 48. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in prispevati k določitvi minimalne harmonizacije kazenskih postopkov v EU. Načelo vzajemnega priznavanja pomeni, da odločitve pravosodnih organov, tudi v povsem notranjih okoliščinah, temeljijo na skupnih minimalnih pravilih - namen je, da pravosodni organi ene države članice v primeru potrebe po čezmejnem sodelovanju odločbe pravosodnih organov drugih držav članic obravnavajo kot enakovredne svojim (32. - 36. točka).

22.Upoštevaje povedano imajo slovenska sodišča dolžnost notranje pravo razlagati tako, da se v največji meri dosežejo cilji, ki jih zasleduje 6. člen Direktive, pod pogojem, da to ne pomeni razlage nacionalnega prava contra legem. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-1702/22-10 z dne 14. 3. 2024 zavzelo stališče, da je treba na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU (12. - 13. točka).20 Kot je pojasnjeno uvodoma, seznanitev obdolženca z dejanskimi in pravnimi vidiki obtožbe predstavlja element pravice do obrambe iz 1. alineje 29. člena Ustave. Zato ni nobene ovire, da se ta določba ne bi razlagala v skladu z določbami Direktive. Upoštevaje načelo lojalne razlage, morajo tako slovenska sodišča pri presoji pravnih jamstev iz 29. člena Ustave upoštevati tudi določbe 6. člena Direktive in z njo povezano prakso SEU.

23.Glede na to, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ob izreku svoje sodbe v opis dejanja dodalo abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja in kršitev določbe ZPrCP ter spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja, je treba odgovoriti na vprašanji, najpozneje v kateri fazi kazenskega postopka seznanitev obdolženca s spremembo opisa dejanja oziroma pravne opredelitve še ustreza standardom iz 6. člena Direktive in kakšen vpliv ima na to konkretna vrsta in obseg spremembe.

24.Glede časovnih vidikov seznanitve z obtožbo oziroma njeno spremembo je SEU v sodbi Kolev in drugi, C-612/15 z dne 5. 6. 2018 uvodoma pojasnilo, da tretji odstavek 6. člena Direktive nedvoumno ne določa trenutka, v katerem je treba najpozneje zagotoviti podajo podrobnih informacij o obdolžitvi. Cilja Direktive, to sta zagotovitev učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe in poštenosti postopka,21 zahtevata, da obdolženec prejme podrobne informacije o obdolžitvi in da ima možnost, da se z dokumenti seznani pravočasno, to je v trenutku, ki mu omogoča, da učinkovito pripravi svojo obrambo. Načeloma morajo biti te informacije obdolžencu podane najpozneje ob dejanskem začetku razprave o utemeljenosti obdolžitev pred pristojnim sodiščem, saj se namreč s tem obrambi zagotovi natančna seznanitev z dejanji, zatrjevanimi zoper njo, pravnimi opredelitvami teh dejanj in dokazi o njih. Možnost seznanitve s temi informacijami in s temi dokazi najpozneje takoj ob začetku razprav je ključnega pomena, da se tej osebi ali njenemu odvetniku omogoči koristna udeležba v teh razpravah ob spoštovanju načela kontradiktornosti in enakosti orožij tako, da ta oseba lahko učinkovito predstavi svoje stališče. A ne glede na to, lahko sodišče v primeru neizpolnitve te zahteve sprejme ukrepe, potrebne za odpravo te neizpolnitve, če sta pravica do obrambe in pravica do poštenega sojenja ustrezno varovani. Skladno s četrtim odstavkom 6. člena Direktive se namreč informacije o obdolžitvi lahko pozneje spremenijo, vendar morajo biti take spremembe in taki dokazi pravočasno poslani obrambi, tako da se ta še lahko učinkovito odzove, torej pred fazo posvetovanja. V takšnem primeru je treba obdolžencu ne glede nato, kdaj so predložene podrobne informacije o obdolžitvi, ob spoštovanju načela kontradiktornosti in enakosti orožij določiti ustrezen rok za seznanitev s temi informacijami ter mu omogočiti, da učinkovito pripravi obrambo, predloži svoja stališča in po potrebi kakršno koli zahtevo, vključno z možnostjo, da se zadeva po potrebi začasno odloži in da se odredi njena preložitev na poznejši datum. V navedeni sodbi je SEU zaključilo, da je treba tretji odstavek 6. člena Direktive razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se podrobne informacije o obdolžitvi obrambi sporočijo po vložitvi obtožnice pri sodišču, vendar preden sodišče začne vsebinski preizkus obtožbe in preden se pred njim dejansko začne razprava, ali celo po začetku te razprave, vendar pred fazo posvetovanja, kadar so tako sporočene informacije pozneje spremenjene, če sodišče sprejme vse ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja pravice do obrambe in poštenosti postopka (84. - 99. točka). To stališče je SEU ponovilo tudi v sledečih sodbah ZX, C-282/20, z dne 21. 10. 2021 (29. točka) in BK, C-175/22 z dne 9. 11. 2023 (38. točka).

25.SEU je v sodbi BK, C-175/22 poudarilo odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna obvestitev obdolženca je namreč bistvena, da bi ta lahko razumel, česa je obdolžen, ustrezno organiziral svojo obrambo in po potrebi izpodbijal svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov zadevnega kaznivega dejanja. Zato lahko vsaka sprememba pravne opredelitve dejanskega stanja s strani sodišča, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka v smislu četrtega odstavka 6. člena Direktive. Pojasnilo je, da to velja tako v primeru, kadar predvideno novo kaznivo dejanje vključuje nove sestavne elemente, v zvezi s katerimi obdolženec še ni imel možnosti predstaviti svojih trditev, kot tudi če predvideno novo kaznivo dejanje ne vsebuje novega sestavnega elementa v primerjavi s predhodno uporabljeno obliko kaznivega dejanja, tako da je imel obdolženec med postopkom možnost predstaviti svoje trditve o vseh sestavnih elementih tega novega kaznivega dejanja. Sprememba opredelitve kaznivega dejanja s strani kazenskega sodišča ima lahko vseeno vpliv na uveljavljanje pravice do obrambe, ki ni zanemarljiv. Ni namreč mogoče izključiti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače. SEU je nadalje poudarilo, da je okoliščina, da nova opredelitev ne more povzročiti uporabe strožje kazni, popolnoma neupoštevna. Poštenost postopka namreč zahteva, da ima obdolženec možnost polno uveljavljati pravico do obrambe. Večja ali manjša strogost zagrožene kazni pa ni povezana z vprašanjem, ali je bilo to pravico mogoče uveljavljati. Zato mora sodišče ob nameravani spremembi opredelitve kaznivega dejanja obdolženca o tem obvestiti v času in pod pogoji, ki mu omogočajo učinkovito obrambo. Odobritev roka za pripravo ali spremembo obrambe v takih okoliščinah, in dolžina tega roka sta elementa, ki ju mora navedeno sodišče določiti na podlagi vseh upoštevnih okoliščin. Zaključilo je, da je treba četrti odstavek 6. člena Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da uporabi drugačno pravno opredelitev očitanih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, ne da bi obdolženca pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki bi mu omogočili učinkovito pripravo obrambe, in torej ne da bi mu zagotovilo možnost konkretnega in učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe glede na to novo opredelitev (39. - 50. točka).

26.Na to razlago se je oprlo tudi Ustavno sodišče v že omenjeni odločbi Up-1702/22-10, s katero je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča, ker je to spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja, ne da bi pritožnici omogočilo primeren čas in obrambo zoper spremenjeno pravno kvalifikacijo, zaradi česar ji je bila kršena pravica do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Kot v je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala tudi ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs, pogoj predvidljivosti, kakor izhaja iz judikature ESČP, v praksi SEU ne predstavlja več kriterija pri presoji kršitve pravice do obrambe.

27.Skladno s povedanim gre zaključiti, da mora sodišče prve stopnje, ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti, obdolženca venomer seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo. Upoštevaje izrecno določbo četrtega odstavka 6. člena Direktive naj to stori nemudoma, vendar najkasneje do faze posvetovanja senata. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera.

28.V konkretni zadevi predstavlja tudi sprememba krivdne oblike kot subjektivnega zakonskega znaka vsekakor pomembno spremembo obtožbenega očitka, ki skladno s četrtim odstavkom 6. člena Direktive terja seznanitev obsojenca. Glede na to, da je sprememba krivdne oblike iz naklepa v malomarnost nujno pomenila tudi spremembo pravne opredelitve dejanja, se tako v tem primeru tudi za seznanitev o takšni spremembi krivdne oblike uporabijo pravila o seznanitvi glede spremembe pravne opredelitve.

29.Ker je bil obsojenec v obravnavani zadevi s spremembo opisa dejanja in pravno opredelitvijo seznanjen šele ob izreku obsodilne sodbe, pri čemer tako obrambi ni bila dana možnost, da se na s strani sodišča spremenjen opis dejanja in pravno opredelitev odzove pred fazo posvetovanja oziroma pred sprejetjem odločitve sodnika posameznika, je ugotoviti, da standardom obveščenosti obsojenca iz 6. člena Direktive ni bilo zadoščeno in mu je bila tako kršena pravica do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Določbe 6. člena Direktive in predvsem njihova razlaga, kot jo je sprejelo SEU v aktualnih sodbah, utemeljujejo odstop Vrhovnega sodišča od svoje dosedanje prakse, kot je navedena zgoraj.

O predlogu za odlog oziroma prekinitev izvršitve kazni

30.Obsojenčevi zagovorniki iz odvetniške družbe X o.p. d.o.o., so dne 24. 6. 2024 vložili predlog za odlog oziroma prekinitev izvršitve kazni, v katerem so predlagali, da se izvrševanje kazni zapora zoper obsojenca, ki se izvršuje na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 20734/2019 z dne 11. 11. 2022, spremenjene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III Ks 53034/2023 z dne 29. 1. 2024, odloži oziroma prekine do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 20734/2019 z dne 11. 11. 2022.

31.Ker so dne 16. 9. 2024 navedeni zagovorniki umaknili predlog za odlog oziroma prekinitev izvršitve kazni, ker je bil obsojencu podeljen pogojni odpust, Vrhovno sodišče o tem predlogu ni odločalo.

C.

32.Upoštevaje izkazano kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave je Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

33.Glede na to, da je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz navedenih razlogov, se Vrhovno sodišče do preostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni opredeljevalo.

34.Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo znova izvesti dokazni postopek, pri čemer bo v primeru presoje, da je treba spremeniti pravno opredelitev ali poseči v opis kaznivega dejanja glede pomembnih okoliščin, moralo obdolženca predhodno o tem obvestiti in mu zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe zoper spremenjene očitke.

35.Ne glede na to, da je SEU v 53. - 61. točkah sodbe BK, C-175/22 pojasnilo, da sprememba pravne opredelitve dejanja s strani sodišča sama po sebi ne more omajati domneve nedolžnosti ali nepristranskosti sodišča, gre vendarle za občutljiv pravni položaj. V slovenski postopkovni ureditvi sodišče v opis dejanja poseže le v primeru izreka obsodilne sodbe. Z vidika nepristranskosti je pomembno, da sodišče obdolžencu pred izrekom sodbe ne sporoča, da ga namerava obsoditi, sicer nekoliko drugače, kot ga je obtožil tožilec. Prvi odstavek 351. člena ZKP določa, če senat po končanih izvajanjih strank ne spozna, da bi bilo treba izvesti še kakšne dokaze, naznani predsednik senata, da je glavna obravnava končana. Skladno s prvim odstavkom 353. člena ZKP sme sodišče po posvetovanju na novo začeti glavno obravnavo, če bi bilo to potrebno za dopolnitev postopka ali za razjasnitev posameznih vprašanj. Ob razlagi navedenih določb skladno z 29. členom Ustave in 6. členom Direktive naj zaradi spoštovanja načela nepristranskosti zadošča, da sodišče po zaključku dokaznega postopka stranke seznani, da bo obtožbene očitke presojalo tudi na podlagi drugih pravnih opredelitev, pri čemer naj konkretno navede pravne opredelitve dejanja, ki po oceni sodišča utegnejo priti v poštev.

36.Odločitev je bila sprejeta soglasno. Vrhovni sodnik mag. Aleksander Karakaš je podal pritrdilno ločeno mnenje.

-------------------------------

Op. št. (1)Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (10. točka) in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005.

Op. št. (2)Ob predpostavki, da je strožja opredelitev možna glede na opis dejanja, kot ga je oblikoval tožilec.

Op. št. (3)To pravilo ne velja, če bi sodišče za drugačno pravno opredelitev moralo tudi opis dejanja spremeniti obdolžencu v škodo.

Op. št. (4)Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 732, 734; Gorkič, P.: Opis kaznivega dejanja v kazenskem postopku, prvi del: vsebinske in formalne razsežnosti opisa kaznivega dejanja, Pravna praksa, 2 (2018), str. 17; Gorkič, P. v: Šugman Stubbs, K., Gorkič, P. in Fišer, Z.: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 498 in Briški, L.: Spreminjanje parametrov spora v kazenskem postopku, doktorska disertacija, Ljubljana 2023, str. 10, 46, 48, 113.

Op. št. (5)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 258/2007 z dne 24. 1. 2008; Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 733; Dežman, Z. v: Šepec, M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 751.

Op. št. (6)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 62862/2010-258 z dne 27. 3. 2014.

Op. št. (7)Sodbi Vrhovnega sodišča RS I 53731/2010-61 z dne 15. 9. 2011 in I Ips 62862/2010-258 z dne 27. 3. 2014.

Op. št. (8)Skladno z 28. členom KZ-1 se zahteva, da je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.

Op. št. (9)Zobec, Ž.: Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Ljubljana 1985, str. 653; Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 733.

Op. št. (10)Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994, I Ips 18979/2012-142 z dne 1. 12. 2016 in I Ips 4442/2015 z dne 15. 4. 2021.

Op. št. (11)Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (6. točka).

Op. št. (12)Briški, L.: Spreminjanje parametrov spora v kazenskem postopku, doktorska disertacija, Ljubljana 2023, str. 116-118.

Op. št. (13)Gorkič, P. v: Šugman Stubbs, K., Gorkič, P. in Fišer, Z.: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 498; Briški, L., Spreminjanje parametrov spora v kazenskem postopku, doktorska disertacija, Ljubljana 2023, str. 168-170.

Op. št. (14)Primeroma: sodbe ESČP Pélissier in Sassi proti Franciji z dne 25. 3. 1999, št. 25444/94, Sadak in drugi proti Turčiji (št. 1) z dne 17. 7. 2001, št. 29900/96, 29901/96, 29902/96 in 29903/96, Juha Nuutinen proti Finski z dne 24. 4. 2007, št. 45830/99, Dumenil proti Franciji z dne 24. 6. 2021, št. 63418/13 in Alecsandrescu proti Romuniji z dne 13. 12. 2022, št. 51272/16.

Op. št. (15)Primeroma: sodbe VSRS I Ips 193/2008 z dne 12. 2. 2009, I Ips 39086/2010-9 z dne 13. 1. 2011, I Kp 33481/2011-612 z dne 14. 3. 2014, I Ips 17404/2010-217 z dne 3. 4. 2014, I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021 in I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022.

Op. št. (16)Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 5. 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, UL L 142, 01.06.2012, str. 1-10.

Op. št. (17)Sodba SEU Pupino, C-105/03 z dne 16. 6. 2005 (41.-47. točka).

Op. št. (18)Tako tudi primeroma: Popławski, C-573/17 z dne 24. 6. 2019 (57.-58. točka) in Minister for Justice and Equality, Commissioner of An Garda Síochána, C-378/17 z dne 4. 12. 2018 (36.-38. točka).

Op. št. (19)Tako tudi v sodbi Staatsanwaltschaft Offenburg,C-615/18 z dne 14. 5. 2020 (72. točka) in v tam navedeni praksi SEU.

Op. št. (20)Tako tudi v odločbah Ustavnega sodišča Up-858/20 z dne 24. 11. 2022 (24. točka), Up-500/23, U-I-85/23 z dne 19. 10. 2023 (11. točka) in Up-558/20 z dne 1. 2. 2024 (12. točka).

Op. št. (21)Tako tudi v sodbi Tranca in drugi, C-124/16, C-188/16 in C-213/16 z dne 22. marca 2017 (38. točka) in v tam navedeni praksi SEU.

*************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. ALEKSANDRA KARAKAŠA

Povezava na PDF dokument