Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Poleg že ugotovljenih omejitev pri delu so potrebne dodatne omejitve. Zato je utemeljen njegov zahtevek na priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto z že priznanimi in novimi ugotovljenimi omejitvami

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 7. 2011 in št. ... z dne 14. 4. 2011 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik še naprej delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v 70 % in poškodbe izven dela v 30 % in mu je z odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 11. 2009 od 1. 6. 2009 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal delo izmenoma stoje in sede, z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg, ne več kot 10-krat na uro, s fleksijskimi obremenitvami hrbtenice do 30 stopinj, brez dela na višini in samo v dopoldanski izmeni, s polnim delovnim časom (II. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z že priznanimi omejitvami pri delu in z novimi omejitvami, da je zmožen le za psihofizično nezahtevno delo, brez potrebe po daljšem in zahtevnejšem usposabljanju in brez vsiljenega tempa ali ritma dela, od 1. 5. 2011 dalje (III. točka izreka). Tožniku je nadalje naložilo, da se je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje, toženi stranki pa je naložilo povrnitev stroškov postopka (IV., V. in VI. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da ima tožnik že pravnomočno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer po odločbi z dne 9. 11. 2009. Delovni invalid pa je že od leta 1999 dalje. Tožnik na tej podlagi tudi prejema nadomestilo za invalidnost. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 12. 6. 2013 izhaja, da so pri tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne razbremenitve. Nove razbremenitve pri delu (zmožen le za psihofizično nezahtevno delo, brez potrebe po daljšem ali zahtevnejšem usposabljanju in brez vsiljenega tempa ali ritma dela), predstavlja spremembo v nastanku invalidnosti. Upoštevaje tudi, da je odločba z dne 9. 11. 2009 pravnomočna, gre torej za spremembo invalidnosti, zato mu je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno priznati novo obliko pravice do premestitve z vsemi že priznanimi in novimi omejitvami oziroma razbremenitvami pri delu od 1. 5. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj izrek sodbe v II. in III. točki izreka nasprotuje samemu sebi, saj je sodišče dvakrat odločalo o pravici do premestitve in sicer najprej v obliki ugotovitvenega izreka (II. točka izreka), nato pa še meritorno, vendar pomanjkljivo (III. točka izreka). Tožniku namreč pripada pravica do premestitve po določbi 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in upoštevaje 163. člen ZPIZ-1 v novi obliki od 1. 5. 2011 dalje. Tožnik tako ni še naprej delovni invalid od 1. 6. 2009, kot to nepravilno izhaja iz 2. točke izreka sodbe. Sodišče je na glavni obravnavni pooblaščencu tožnika dovolilo, da modificira tožbeni zahtevek, pri čemer iz zapisnika izhaja, da se je preceziral le zahtevek pod točko 1., drugo pa je ostalo nespremenjeno. Tožnik pa je v 2. točki tožbenega zahtevka vtoževal tudi I. kategorijo invalidnosti, zato bi bilo potrebno ta del tožbenega zahtevka v izreku sodbe zavrniti. Posledično pa tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel v celoti, temveč je njegov uspeh le polovičen, kar bi bilo potrebno upoštevati tudi po odmeri stroškov postopka, torej priznati največ 284,06 EUR. Sodišče bi moralo meritorno odločiti o vseh relevantnih pravicah iz invalidskega zavarovanja glede na tožnikovo invalidnost. Odločiti bi tako moralo tudi o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Nadomestilo za invalidnost se namreč odmeri od osnove, to je od invalidske pokojnine delovnega invalida, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, odstotki pa so odvisni od stopnje invalidnosti in delovnopravnega statusa. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 4. 2011. Z navedeno odločbo je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama glede na pritožbene razloge ni sporno, izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 28. 5. 2009 dalje zaradi posledic bolezni v višini 70 % in poškodbe izven dela 30 %. Z odločbo št. ... z dne 9. 11. 2009 mu je bila od 1. 6. 2009 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal delo izmenoma stoje in sede, z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg, ne več kot 10-krat na uro, s fleksijskimi obremenitvami hrbtenice do 30 stopinj, brez dela na višini in samo v dopoldanski izmeni s polnim delovnim časom. Dne 24. 1. 2011 je izbrani zdravnik ponovno vložil predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je med drugim pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. ugotovilo, da se je pri tožniku zdravstveno stanje poslabšalo. Potrebne so dodatne omejitve pri delu.

Tožnik je s tožbo uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 24. 1. 2011 dalje. Vendar pa je na zadnjem naroku tožbeni zahtevek modificiral tako, da je poleg odprave odločb zahteval, da se mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti, prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, s tem da se mu že poleg priznanih omejitev pri delu priznajo še omejitve, kot so razvidne iz mnenja izvedenskega organa in sicer od 1. 5. 2011 dalje. Tožena stranka na modifikacijo ni imela posebne pripombe razen, da priznanje novih omejitev pomeni ponovno razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje novih pravic. S tem, ko je tožnik uveljavljal razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti pa nikakor ni ostalo odprto vprašanje, ali je pri tožniku podana prva kategorija invalidnosti, torej ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Tožnik namreč po pridobitvi izvedenskega mnenja, na katerega nobena od strank ni imela pripomb, očitno ni več vztrajal pri popolni nezmožnosti za delo, temveč je uveljavljal priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja v okviru III. kategorije invalidnosti, kar pomeni, da so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dvakrat odločalo o priznanju pravice do premestitve. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenemu zahtevku in v II. točki izreka ponovilo izrek, kakršen je razviden iz pravnomočne odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 11. 2009. V tem primeru ne gre za ponovno odločanje o že priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Pravilno bi sicer sodišče prve stopnje namesto, da je povzemalo izrek pravnomočne odločbe odločilo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je potrebno II. in III. točko izreka upoštevati kot celoto, kar pomeni, da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in da je v okviru III. kategorije invalidnosti, ki je deloma posledica bolezni v višini 70 % in poškodbe izven dela v višini 30 %, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja podano dejanske stanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje tožniku v III. točki izreka priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami razvidnimi iz odločbe z dne 9. 11. 2009, torej da delo opravlja izmenoma stoje in sede, z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg, ne več kot 10-krat na uro, s fleksijskimi obremenitvami hrbtenice do 30 stopinj, brez dela na višini in samo v dopoldanski izmeni, s polnim delovnim časom, s tem da so dodane nove omejitve in sicer da je zmožen le za psihofizično nezahtevno delo, brez potrebe po daljšem in zahtevnejšem usposabljanju in brez vsiljenega tempa ali ritma dela od 1. 5. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo določbo 91. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec III. kategorije invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo, na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Prav tako je sodišče pravilno upoštevalo določbo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s 1. dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je do spremembe prišlo 7. 4. 2011 (datum obravnave pred invalidsko komisijo prve stopnje) zato je tožniku sodišče priznalo pravico do premestitve s 1. 5. 2011 dalje.

Ker je tožnik izrecno uveljavljal zgolj pravico do premestitve, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Ker sodišče o višini nadomestila za invalidnost ni odločilo, je pa bilo to nadomestilo tožniku že priznano, kar nenazadnje navaja tudi tožena stranka, razvidno pa je tudi iz dokumentacije v upravnem spisu (odločba št. ... z dne 11. 1. 2010) bo tožena stranka skladno z določbami ZPIZ-1 odločila tudi o morebitni novi višini nadomestila za invalidnost. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik z modificiranim tožbenim zahtevkom v celoti uspel. Pritožbene navedbe, da je z zahtevkom uspel le delno in da bi bilo to potrebno upoštevati pri odmeri stroškov postopka so zato neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.