Jedro

Redne dobave niso okoliščina, ki bi upravičevala privilegiranje posameznega upnika, pa četudi je bil zaradi njih začetek stečaja morebiti za nekaj časa odložen. Bistveno je namreč, da je dobila tožena stranka svojo terjatev plačano v celoti, medtem ko drugi upniki terjatev, za poplačilo katerih se je stečajna masa z izpodbijanimi dejanji še zmanjšala, ne bodo dobili plačanih v celoti. S tem pa je podan objektivni element dejanskega stanja izpodbijanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da je pravno dejanje dolžnika A. d.o.o.: 1. sklenitev dogovora o asignaciji z dne 20.5.1997 in 2. sklenitev pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 17.4.1997 brez pravnega učinka proti stečajni masi A. d.o.o. - v stečaju.

Toženi stranki je še naložilo, da v 8 dneh v stečajno maso vrne znesek 2,392.077,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 29.12.1997 do plačila. Pri tem je tožeči stranki (glede na uspeh v sporu) naložilo povrnitev 19.872,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper ta del sodbe se pritožuje tožena stranka predvsem zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, pa tudi nasplošno zaradi kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se napadena sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožencu pa dosodijo vsi stroški postopka, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Predvsem tožena stranka ocenjuje, da upniki z omenjenima dejanjema niso bili oškodovani. Med strankama je namreč teklo redno poslovanje in prav vse dobave so se plačevale na tak način.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Okoliščina, da je šlo za redne stalne dobave, ob ugotovljenem dejanskem stanju, ne vpliva na (ne)izpodbojnost pravnih dejanj, s katerimi so bile dobave poplačane. Bistvena je ugotovitev, da je dobila tožena stranka svojo terjatev poplačano v celoti, medtem ko jih drugi upniki, za poplačilo katerih se je stečajna masa z izpodbijanimi dejanji še zmanjšala, ne bodo dobili poplačanih v celoti. V primerjavi z drugimi upniki je tako prišla tožena stranka na njihov račun v ugodnejši položaj. To pa je objektivni element dejanskega stanja izpodbijanja iz prvega odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99; v nadaljevanju ZPPSL). Pogostost oz. stalnost dobav namreč ni okoliščina, ki bi upravičevala privilegiranje posameznega upnika, pa četudi je bil začetek stečaja zaradi teh okoliščin morebiti za nekaj časa odložen. Tako je povsem pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bila zaradi navedene finančne transakcije stečajna masa tožeče stranke zmanjšana, saj zmanjšanju premoženja ni sledilo vrednostno enako upnikovo dejanje. Le v takem primeru, kar pa v postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevano, bi bila izpodbojnost plačil vprašljiva.

Prvostopno sodišče je tako pravilno ugotovilo, da sta v konkretnem primeru podana tako objektivni kot subjektivni element, ki ju za izpodbijanje določa ZPPSL, zaradi česar je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v izpodbijanem delu pravilno ugodilo (v skladu s 130. čl. ZPPSL). Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrditi v skladu s 353. čl. ZPP/99. Prvostopno sodišče namreč tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi v skladu s prvim odst. 165. čl. v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP/99 sama svoje stroške pritožbenega postopka.