Jedro

Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik.

Po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar deloma izhaja tudi iz dokumentov, ki se nanje oba davčna organa sklicujeta) in s tem utemeljuje znižanje dogovorjene kupnine. Odločitev, da je tožnik prejel drug dohodek, bi bila tako utemeljena v primeru, ko znižanje kupnine ne bi bilo posledica stroškov odprave stvarnih napak. Teh okoliščin davčni organ zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljal.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, DT 4210-32571/2011 08-153-09 z dne 30. 10. 2012 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.416,12 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odpravil odločbo istega organa DT 09-24243-1 z dne 31. 5. 2015, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2009 in izdal novo odločbo, s katero je tožniku v obnovljenem postopku odmeril dohodnino za leto 2009 v višini 91.650,58 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 66.217,00 EUR, znaša 25.433,58 EUR. Tožnik je po prvotni odločbi plačal dohodnino v višini 1.866,50 EUR, razliko v znesku 23.567,08 EUR mora plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. Posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je potem, ko je bila tožniku z odločbo 31. 5. 2010 odmerjena dohodnina za leto 2009, prvostopenjski organ izvedel za nova dejstva, na podlagi katerih bi prišlo do drugačne osnove za odmero dohodnine. Prvostopenjski organ se sklicuje na drugi odstavek 89. člena Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga citira. Tožniku je bil 24. 4. 2012 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2009. Po prejemu vabila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, je tožnik na zapisnik dal pripombe. V pripombah navaja, da ni bil seznanjen, da bi mu A. d.d. odpisal kakšno terjatev in da je bilo dogovorjeno, da drugi obrok kupnine za stanovanje nakaže, ko bo A. d.d. odpravil napake. Opisan je potek postopka predložitve dokumentacije in izjav tožnika. Obnova postopka je bila uvedena na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pri pravni osebi A. d.d. - v stečaju, kjer je bil opravljen nadzor poslovnih knjig in dokumentacije. O ugotovitvah je bil 7. 11. 2011 sestavljen zapisnik. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A. d.d. - v stečaju 30. 11. 2009 z neupravičenim odpisom terjatve v višini 110.478,12 EUR tožniku omogočil pridobitev premoženjske koristi. Ker to po vsebini predstavlja drug dohodek iz 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), bi morala biti s strani pravne osebe po določbah 31. člena ZDoh-2 in 321. člena ZDavP-2 obračunana in plačana akontacija dohodnine od drugih dohodkov, kar ni bilo storjeno. Po pogodbi o prodaji posameznega dela stavbe B., sklenjene dne 19. 12. 2006 med družbo A. d.d. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem, je bil predmet prodaje nepremičnina - stanovanje C. s kletjo v izmeri 205,75 m2 in tri parkirna mesta v skupni vrednosti 335.920,54 EUR. Glede na pogodbo je kupec dolžan kupnino plačati v dveh delih, in sicer prvi obrok v višini 208.646,39 EUR do 20. 1. 2007 in drugi obrok v višini 127.274,15 EUR do 30. 6. 2007. K pogodbi je bil sklenjen aneks št. 1, v katerem je rok za plačilo drugega obroka podaljšan do 31. 12. 2007. Dne 7. 3. 2007 je bil sestavljen zapisnik o primopredaji nepremičnine, v katerem kupec izjavlja, da bo navedeno nepremičnino prevzel in so naštete posamezne vidne pomanjkljivosti prevzetega stanovanja, ki se jih prodajalec zaveže odpraviti v roku 30 dni. Dne 20. 11. 2007 je bil sestavljen ugotovitveni zapisnik, da se na podlagi poziva kupca zapisniško ugotavlja status odpravljenih očitnih napak iz primopredajnega zapisnika, ugotavljajo pa se skrite napake. Kupec in prodajalec ugotavljata, da kupcu ob primopredaji stanovanja ni bila izročena bančna garancija za odpravo skritih napak v garancijski dobi in zato kupec zadržuje zadnji obrok kupnine do dokončne odprave vseh ugotovljenih napak in neizvedenih del. Dne 21. 10. 2008 je tožnik na prodajalca naslovil zahtevo za takojšnjo odpravo napak, v kateri navaja, da je ponovno prejel opomin prodajne službe prodajalca za dokončno plačilo, ponovno pa sporoča, da del kupnine zadržuje do odprave napak.

3. Iz ugotovitev postopka tako izhaja, da je bila med prodajalcem A. d.d. in tožnikom kot kupcem sklenjena pogodba o prodaji posameznega dela stavbe, katere predmet je bil del stanovanjskega objekta „Drogerija“ in 3 parkirna mesta in da je kupnina po pogodbi znašala 335.920,54 EUR. Banka C. je 2. 2. 2007 prodajalcu nakazala kupnino za tožnika v višini 208.646,39 EUR. Iz poslovnih knjig prodajalca A. d.d. izhaja, da je 30. 11. 2009 odpisal terjatev do tožnika kot kupca iz naslova plačila drugega obroka kupnine v višini 127.274,15 EUR. Tožnik je tekom postopka v okviru možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, predložil dokumentacijo in nekaj dopisov v zvezi z reklamacijami glede skupnih del stavbe, posredovanih s strani stanovanjskega ?? (SPL) kot upravnika stavbe, dodatne dokumentacije glede reklamacije v zvezi z obravnavanim stanovanjem ni predložil. Kasneje je predložil izvedeniško mnenje sodnega cenilca gradbene stroke D.D. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi obširno pojasni postopek in zavrne pripombe tožnika (stran 3 do 7 izpodbijane odločbe). Tožnik je 12. 10. 2012 predložil tudi dopis družbe A. d.d. - v stečaju z dne 2. 10. 2012, s katerim poziva tožnika, naj plača še drugi del kupnine z obrestmi. Glede na ugotovitve postopka poslovanje tožnika z družbo A. d.d., ni običajno ravnanje, ki velja za stranke na prostem nepovezanem trgu pri tovrstnih poslih. Glede na ugotovljeno ravnanje oziroma opustitev ravnanj, je bila resnična volja prodajalca A. d.d., da se v korist tožnika proda nepremičnina po objektivno nerazumno nižji vrednosti od pogodbeno dogovorjene. Prodajalec ni imel namena izterjati dela pogodbeno dogovorjene kupnine, čeprav je za to imel formalne možnosti. Tako opisana volja prodajalca je bila po treh letih dokončno izvršena tako, da je takratna zakonita zastopnica E.E. podpisala listino, na podlagi katere je bila terjatev prodajalca do tožnika kot kupca na dan 30. 11. 2009 dokončno odpisana in izbrisana iz poslovnih knjig A. d.d. Davčni organ povzema ugotovitve DIN pri družbi A. d.d., ki so relevantne za obravnavano zadevo (stran 9 in nadaljnje). Opustitev izterjave dolga in odpis terjatve je družba A. d.d. pravno formalno pokrila z zahtevkom iz naslova odprave skritih gradbenih napak. Dejanskega obstoja le-teh pa nobena od strank kupoprodajne pogodbe ni uspela dokazati z verodostojnimi listinami. Posledica navedenega se kaže v dejstvu, da je tožnik 30. 11. 2009, ko je bila terjatev za drugi obrok kupnine dokončno odpisana, pridobil premoženjsko korist v višini 110.478,12 EUR. To po ZDoh-2 predstavlja drugi dohodek, ki se obdavči. Pojasnjen je tudi izračun dohodnine.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V zadevi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi po oceni drugostopenjskega organa tožnik za trditve, da je drugi obrok kupnine zadrževal zaradi neodprave skritih napak s strani prodajalca, ni predložil ustreznih verodostojnih listin. Dokazno breme je na strani zavezanca, ki mora za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze. Neplačilo določenega dela kupnine je mogoče doseči zgolj s pravilnim in pravočasnim uveljavljanjem oziroma reklamacijo napak, za kar mora obstajati pisna dokumentacija. Tožniku je bila s strani prvostopenjskega organa priznana pravica do zadržanja 5 % kupnine, skladno s tretjim odstavkom 15. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES), kar je glede na pogodbeno ceno znašalo zgolj 16.796,00 EUR. Utemeljeno pa mu ni bilo priznano zadržanje kupnine iz naslova skritih napak, ker napak ni ustrezno uveljavljal. Tožnik je dohodek prejel z dnem, ko je A. d.d. terjatev do njega neutemeljeno dokončno odpisal in ga za znesek 127.274,15 EUR ne terja več. To je bilo v letu 2009. Bistveno je, kdaj se je A. d.d. odpovedal terjatvi. Naknadno predložen opomin pred izterjavo na ugotovljeno ne vpliva. Iz poslovnih knjig A. d.d. je bilo v DIN razvidno, da je bila terjatev odpisana.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Povzema dejansko stanje in navaja, da A. d.d. - v stečaju od tožnika sodno uveljavlja plačilo kupnine in da v delu priznava stvarne napake. Tako je zoper tožnika glede na 11. 1. 2013 vloženo tožbo v teku civilni sodni postopek, ki negira prejem drugega dohodka. A. d.d. - v stečaju zahteva plačilo 144.697,79 EUR (kupnino v višini 93.695,40 EUR in kapitalizirane obresti). Meni, da obstoj civilnega sodnega postopka dokazuje neupravičenost naloženih davčnih posledic. Odločitev, da se dohodek v naravi - stanovanje vključi v davčno osnovo tožnika za davčno leto 2009, je napačna. Če bi držalo, da naj bi bilo stanovanje prodano pod primerljivo tržno ceno, in da naj bi bil prejet dohodek v naravi, bi bil tak dohodek prejet v letu, ko je bilo stanovanje prodano oziroma prevzeto in bi moral biti obnovljen postopek za leto 2006 oz. 2007 in ne za leto 2009. Odpusta dela kupnine, ki mora biti plačana v denarju, ni mogoče opredeliti kot dohodka v naravi. Davčni organ ugotovitvenega postopka glede obstoja napak ni izvedel. Od tožnika se zahteva, da dejstva, ki so mu v korist, dokazuje s pravnomočno sodbo oziroma je napoten, da dejstva, ki so mu v korist, dokazuje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Takšno stališče krši načelo zaslišanja stranke in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, kršitev 22. člena Ustave RS in kršitev načela proste presoje dokazov. Pravica do sodelovanja v ugotovitvenem postopku se izvršuje v postopku, v katerem se odloča o pravicah ali obveznostih stranke in ne šele v postopku na podlagi izrednih pravnih sredstev. Tudi če bi bila odločitev odvisna od rešitve civilnega spora med družbo A. d.d. in tožnikom, bi moral davčni organ bodisi prekiniti davčni postopek ali pa sam rešiti civilnopravno vprašanje, ne pa tožnika napotiti na uporabo izrednih pravnih sredstev.

6. Napačno je stališče drugostopenjskega organa, da naj tožnik napak, tudi če so obstajale, ne bi ustrezno uveljavljal. Sklicuje se na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skladno s civilnopravnimi pravili lahko kupec med jamčevalnimi zahtevki izbira. Prvostopenjski organ je navedel, da ugotovitve iz DIN pri družbi A. d.d. - v stečaju vplivajo na odmero davčne obveznosti tožniku in del zapisnika vnesel v izpodbijani akt. Takšno ravnanje krši načelo zaslišanja stranke in pravico do pritožbe. Tožnik ne more biti vezan na ugotovitve in rezultat DIN, pri katerem kot stranka ni bil udeležen in mu pravica do izjave ni bila zagotovljena. Tožniku tudi ni bilo omogočeno zaslišanje prič F.F. in G.G. Razlaga, da bi tožnik dejstva smel in moral dokazovati izključno z verodostojnimi listinami, je nezakonita, saj ne gre za osebo iz 31. člena ZDavP-2. S tem se tožniku odvzema možnost dokazovanja odločilnih dejstev in pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zaključek, da naj tožnik napak ne bi grajal v zadostni meri, ni pomemben, saj je za odločitev pomembna vrednost stanovanja oz. vrednost stanovanja z napakami, kar je objektivna kategorija.

7. Nepravilna je ugotovitev, da naj bi tožnik z odpisom terjatve pridobil dohodek. Odpis terjatve je interna računovodska operacija, ki ne ustvarja pravic in obveznosti, ne pomeni odpusta dolga in prejema dohodka. Zanemarjeno je bilo soglasje volj, kot pravna predpostavka po 319. členu OZ. Nesprejemljiva je razlaga pritožbenega organa, da opomin pred izterjavo ni relevanten, ker ni znano, ali je A. d.d. v svojih knjigovodskih evidencah terjatev ponovno vzpostavil. Dejstvo, da je bil tožnik z opominom 2. 10. 2012 pozvan na plačilo kupnine, in da je v teku civilni sodni postopek, v katerem A. d.d. - v stečaju v določenem obsegu priznava napake, v preostalem pa toži na plačilo kupnine, dokazuje, da so ugotovitve glede neobstoja napak in odpusta dela kupnine nepravilne. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

9. Upravno sodišče je v zadevi odločilo s sodbo I U 1139/2013-7 z dne 18. 2. 2014. Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VS RS) je s sklepom X Ips 153/2014 z dne 7. 4. 2016 sodbo Upravnega sodišča I U 1139/2013-7 z dne 18. 2. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Po presoji VS RS mora biti za zaključek, da je tožnik z oprostitvijo plačila obroka kupnine prejel obdavčljiv dohodek, v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma, da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, po presoji VS RS, ne zadošča (točka 14 navedenega sklepa VS RS) in je vprašanje, ali je tožnik dohodek v denarju, in ne v naravi, sploh prejel, stvar nadaljnje presoje (točke 16 in nadaljnje točke sklepa VS RS ).

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavnem primeru gre za odmero dohodnine tožniku za leto 2009 v obnovljenem postopku. Tožniku je bil v obnovljenem postopku vročen del zapisnika DIN pri družbi A. d.d. - v stečaju, kjer so sicer obširno ter podrobno opisana dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na zadevo, ki je podlaga za odločanje v obravnavani zadevi. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ni razvidno, ali je bil tožnik v obravnavanem postopku seznanjen tudi s celotnim procesnim gradivom,(1) med drugim z mnenjem H.H., na katerega se je pri dokazni oceni oprl davčni organ prve stopnje.(2) Predložitev (le) dela zapisnika DIN pri pravni osebi A. d.d. - v stečaju glede na stališče VS RS v obravnavani zadevi ne zadostuje (glej točka 19 sklepa VS RS).

12. Kot sta navedla oba davčna organa je v zadevi bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine za nepremičnino. Če tožnik plačila drugega obroka ni bil utemeljeno oproščen, je na ta način kupil končano (vseljivo) stanovanje v izmeri 205,75 m2 s tremi parkirnimi mesti zgolj za ceno 208.646,39 EUR (1.014,10 EUR/m2). Ker pa je tedaj povprečna cena primerljivih stanovanj v istem objektu znašala 1.970,00 EUR/m2, bi to z davčnega vidika pomenilo, da je tožnik s strani prodajalca prejel dohodek v denarju, in ne dohodek, prejet v naravi, kot napačno menita oba davčna organa. Zato tudi ni podlage, da bi se dohodek določil na podlagi tržne cene stanovanja (četrti odstavek 15. člena ZDoh-2), saj je bila cena za nakup stanovanja že določena v prodajni pogodbi, za katero pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bila določena v nasprotju z veljavnimi predpisi ali zgolj navidezno, z namenom znižanja davčne obveznosti. Davčna organa sta v primeru, da je tožnik prejel dohodek, le tega napačno pravno okvalificirala, saj gre v primeru, če je prišlo do neutemeljene oprostitve plačila drugega obroka kupnine, tožnik prejel obdavčljiv dohodek, ki ustreza višini navedene oprostitve (glej točka 11 obrazložitve sklepa VS RS). Zato je davčni organ napačno znesek dohodka povečal s koeficietnom davčnega odtegljaja, saj ZDoh-2 „obrutenja“ denarnega zneska (zneska za plačilo kupnine) ne predpisuje in je bilo zato v tem delu napačno uporabljeno materialno pravo.

13. Iz prodajne pogodbe za nakup stanovanja, sklenjene med tožnikom kot kupcem in A. d.d. kot prodajalcem 19. 12. 2006, za skupno vrednost 335.920,54 EUR, izhaja (4. člen), da je kupec dolžan kupnino plačati v dveh delih, in sicer prvi obrok v višini 208.646,39 EUR do 20. 1. 2007, drugi obrok v višini 127.274,15 EUR pa do 30. 6. 2007. Iz aneksa z dne 23. 7. 2007 pa je razvidno, da je bil spremenjen rok plačila drugega obroka, ki ga je bil kupec potem dolžan plačati do 31. 12. 2007. V zapisniku o primopredaji nepremičnine 7. 3. 2007, kupec izjavlja, da bo navedeno nepremičnino prevzel. Naštete pa so tudi posamezne vidne pomanjkljivosti prevzetega stanovanja, ki se jih prodajalec zaveže odpraviti v roku 30 dni. Ob sestavi ugotovitvenega zapisnika o dejanskem stanju nepremičnine 20. 11. 2007, izdelanega na podlagi poziva kupca stanovanja, se je ugotavljal status odpravljenih očitnih napak iz primopredajnega zapisnika in so ugotovljene skrite napake, ki se pojavljajo tekom bivanja in se ugotavlja zadržanje zadnjega obroka kupnine do dokončne odprave vseh ugotovljenih napak in neizvedenih del. 14. Oba davčna organa ugotavljata, da tožnik za trditve, da je drugi obrok kupnine zadrževal zaradi (še) neodpravljenih skritih napak s strani prodajalca, ni predložil ustreznih verodostojnih dokazil (listin) in da bi moral ravnati bolj aktivno. Pri tem sta prezrla, da za tožnika kot fizično osebo neposredno ne velja takšen standard za verodostojne listine, kot za pravne osebe, kot pravilno navaja tožnik. Vendar pa mora, glede na prvi odstavek 76. člena ZDavP-2, zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze oz. je v davčnem postopku dokazno breme na strani davčnega zavezanca, ki mora za svoje izjave v davčnem postopku tudi predložiti dokaze. Na tožniku je breme, da ustrezno in verodostojno dokaže vzroke, zaradi katerih je drugi obrok kupnine za stanovanje zadržal. Vendar pa stališče obeh davčnih organov, da bi tožnik moral biti bolj aktiven in s tem doseči odpravo morebitnih stvarnih napak na stanovanju, ter da ni postopal razumno, ker ni zahteval npr. razveze pogodbe in vračilo denarja (s čimer naj bi se kazala volja obeh udeležencev, da se tožniku zagotovi dodaten dohodek), po presoji sodišča ni pravilno. Kupec ima namreč po 468. členu OZ na voljo več jamčevalnih zahtevkov, med katerimi lahko izbira, zato tudi primerljivi postopki, ki jih navajata oba davčna organa, niso relevantni. Nepravilna je tudi razlaga 15. člena ZVKSES, ki naj bi po stališču davčnega organa kupcu zagotavljal le možnost 5% znižanja kupnine, če bi dokazal, da so stvarne napake take, da tak odstotek presegajo. Zato so po presoji sodišča napačni očitki obeh davčnih organov, da je zaradi neaktivnosti strank očitno, da sta želeli, da tožnik prejme stanovanje za neutemeljeno nižjo ceno od pogodbeno določene.

15. Glede na stališče iz sklepa VS RS (točka 14) mora biti za zaključek, da je tožnik z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma, da je terjatev prenehala. Stališče obeh davčnih organov glede neobstoja terjatve na plačilo kupnine (s katerim je povezano tudi vprašanje, kdaj naj bi tožnik predmetni dohodek prejel), ki izhaja iz računovodskega enostranskega odpisa obveznosti v poslovnih knjigah družbe A. d.d. (ene stranke), ne da bi bilo za to izkazano soglasje tožnika, ni pravilno. Terjatev preneha lahko na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik. Lahko pa je to stvar nadaljnje presoje, ali je tožnik v zadevi podal soglasje za odpust dolga oziroma ali je terjatev prenehala na podlagi drugih pravno upoštevnih okoliščin, kar bo moral ugotoviti davčni organ.

16. Glede na povedano po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, pa je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar deloma izhaja tudi iz dokumentov, ki se nanje oba davčna organa sklicujeta) in s tem utemeljuje znižanje dogovorjene kupnine. Odločitev, da je tožnik prejel drug dohodek, bi bila tako utemeljena v primeru, ko znižanje kupnine ne bi bilo posledica stroškov odprave stvarnih napak. Teh okoliščin davčni organ zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljal. Zato bo moral v ponovljenem postopku v primeru, da ugotovi, da je terjatev prenehala, oceniti tudi višino prejetega dohodka, ki je v razliki med neutemeljenim in utemeljenim znižanjem pogodbeno dogovorjene kupnine.

17. Ker v postopku glede bistvenega vprašanja v zvezi s prenehanjem terjatve ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in je posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede njenega obstoja (in višine), sodišče ne more preizkusiti zatrjevane razloge tožnika za neplačilo drugega obroka kupnine. Ker je že po povedanem z davčnega vidika bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine, glede na ugovore tožnika pa je to odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini, je tako ostalo nerazčiščeno bistveno vprašanje utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine, kar pa bo moral ugotoviti davčni organ v ponovnem postopku.

18. V ponovnem postopku se bo davčni organ moral določno opredeliti ali je bilo znižanje kupnine utemeljeno ali ne in izpeljati dokazni postopek. V primeru, da ugotovi, da je terjatev prenehala, bo moral oceniti tudi višino prejetega dohodka, ki je torej v razliki med neutemeljenim in utemeljenim znižanjem pogodbeno dogovorjene kupnine. V primeru, da v ponovljenem postopku ugotovi, da znižanje kupnine ni posledica (stroškov odprave) stvarnih napak, pa bi bila odločitev, da je tožnik prejel drug dohodek, utemeljena.

19. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo organ prve stopnje dopolnil postopek glede ugotavljanja obstoja terjatve in na ugotovitve obrazložil, ali je terjatev prenehala in kdaj je prenehala. Če je prenehala, bo moral ugotoviti, koliko dohodka je tožnik prejel, pri čemer bo moral ugotoviti, ali so na stanovanju obstajale stvarne napake, ki utemeljeno znižujejo pogodbeno določeno višino kupnine. Pri tem bo moral tožniku zagotoviti pravico do izjave tako, da mu da na razpolago vso dokazno gradivo, ki se nanaša nanj. Organ prve stopnje mora izdati upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil to sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na določbah 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca odvetnika, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.

21. Pri odmeri stroškov revizijskega postopka je treba uporabiti določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je treba uporabiti glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. Sodišče je revizijske stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika. Sodišče je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta. Pri tem je v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT)(3). Vrednost spornega predmeta je 91.650,58 EUR. Po tar. št. 3300 je določilo stroške v višini 1.676,00 EUR (količnik 2,0 x 838,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, ki znaša 373,12 EUR, kar skupaj znaša 2.069,12 EUR.

22. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožniku 2.416,12 EUR (stroški upravnega spora 347,70 EUR in stroški revizije 2.069,82 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

opomba (1) : Pravica do izjave po 9. členu ZUP in do enakega varstva pravic (22. člen URS) v primeru, ko zavezanec za dohodnino, ki se mu na podlagi ugotovitev iz zapisnika o DIN pri pravni osebi v obnovljenem postopku odmeri dohodnina in ni stranka postopka pri pravni osebi in v tistem postopku ni imela možnosti seznanitve z neposrednimi dokazi, je zagotovljena le v primeru, da ima takšna oseba možnost dokazovati nepravilnost zapisnika oziroma neresničnost dejstev, ki izhajajo iz izjav oziroma drugih ugotovitev, podanih na zapisnik, če se celotna dokumentacija, ki je podlaga za obnovo odmere dohodnine zavezanca med dokumenti v obravnavanem postopku tudi nahaja in mu je na razpolago (glej sklep VS RS X Ips 287/2014 z dne 15. 7. 2015).

opomba (2) : Prvostopenjski organ je na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, da je cenilec H.H. ocenjeval enakovrstna stanovanja drugih kupcev in zaradi njegovih ugotovitev zavrnil ugotovitve D.D., čigar mnenje je v svoj prid predložil tožnik.

opomba (3) : V Uradnem listu RS, št. 24/2015 je bila objavljena Odvetniška tarifa, ki v prehodnih in končnih določbah v drugem odstavku 20. člena Odvetniške tarife določa: „Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C)“.