Jedro

Tožeča stranka je bila upnica iz temeljnega obligacijsko pravnega razmerja oziroma remitentka in prva menična upnica v smislu meničnega prava. Družba T., dolžnica iz temeljnega razmerja in glavna menična dolžnica, je bila trasat. Toženka se je s podpisom avala zavezala kot njen porok. Glede na tako razmerje med navedenimi subjekti pa je sodišče ne le smelo, temveč moralo obravnavati toženkin ugovor iz temeljnega razmerja in ugovor meničnega prava o prekoračitvi pooblastila za izpolnitev bianco menice. Abstraktnost menice velja le za regresne menične zavezance; ti zaradi tega načela ne morejo uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla (prvi odstavek 16. člena ZM) in tudi ne ugovorov, ki se nanašajo na pooblastilo za izpolnitev bianco menice (drugi odstavek istega člena), ne velja pa načelo abstraktnosti za glavne menične zavezance v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.024,75 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala, da ji mora toženka plačati 136.903,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2002 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Plačilo tega zneska je zahtevala najprej v izvršilnem postopku, ki se je po izdaji sklepa o izvršbi in ugovoru dolžnice nadaljeval v pravdi. Pravdno sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v delu, ki je toženki nalagal plačilo spornega zneska, in v delu, v katerem je bila zaradi njegove izterjave dovoljena izvršba, razveljavilo, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožeča stranka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z (obširno) revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga več kršitev procesnih pravil (v zvezi s tem tudi kršitve posameznih določb Ustave) ter zmotno uporabo materialnega prava, in sicer Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) ter predlaga njeno spremembo: revizijsko sodišče naj drugostopno sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in jo spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v veljavi in toženi stranki naloži povrniti ji stroške izvršilnega in pravdnega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka je nanjo odgovorila in predlagala revizijskemu sodišču, naj jo zavrne. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje dejansko stanje ugotovili popolno in pravilno ter da sta pravilno uporabili materialno pravo, v postopku pa nista zagrešili očitanih jima procesnih pravil. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo: da je bila S. V. (približno leto dni) direktorica gospodarske družbe T. d.o.o. (v katero jo je povabil predsednik nadzornega sveta, ki je bil hkrati direktor tožeče stranke oziroma njene pravne prednice G. d.o.o., v upanju, da bo uspela sanirati slabo stanje družbe); da so delavci družbe T. grozili s stavko, ker niso prejeli plače za januar 2001, družba pa s sredstvi za ta namen ni razpolagala; družba G., ki je z družbo T. poslovno sodelovala, je zato slednji izročila 7,000.000,00 SIT kot kratkoročno oziroma prehodno posojilo za plače – kratkoročno zato, ker je družba T. v najkrajšem času pričakovala priliv denarja iz tujine; Z. Z. je ob ureditvi posojila družbi T. zahteval od toženke, naj bianco menico, ki jo je družba T. izstavila družbi G., kot fizična oseba podpiše kot avalist, kar je ta tudi storila; posojilo je bilo dano in menica izdana ter s strani avalistke podpisana 27. 2. 2001, posojilo pa je bilo vrnjeno iz prejemkov družbe T. iz tujine v celoti v treh delih: 5. 3. 2001, 9. 3. 2001 in 19. 3. 2001; toženka je menico kot avalistka podpisala v polnem zaupanju, da ji bo menica ob vrnitvi posojila vrnjena in v prepričanju, da bo posojilo iz prilivov iz tujine v kratkem času vrnjeno, sicer menice kot avalistka ne bi podpisala; S. V. je kot avalistka podpisala samo eno menico, in sicer tisto, ki je bila izdana za zavarovanje posojila tožeče stranke v znesku 7,000.000,00 SIT za plače zaposlenih; pooblastilo za izpolnitev menice je bilo ustno, omejeno na znesek 7,000.000,00 SIT, a ga družba G. ni spoštovala, menice ob poplačilu navedenega zneska ni vrnila družbi T. ali S. V. navkljub takšnim zahtevam imenovane, pač pa je menico izpolnila za (sedaj sporni) znesek 32,807.631,18 SIT oziroma 136.903,82 EUR, kolikor so znašale vse terjatve družbe G. do družbe T. (tako iz časa pred, kot iz časa po izdaji sporne menice), jo 16. 4. 2002, potem ko je bil nad družbo T. 27. 6. 2001 uveden stečajni postopek, protestirala, pozvala trasata – družbo T. po stečajnem upravitelju, naj menico plača, in ko ta tega ni storila, k plačilu meničnega zneska pozvala toženko kot avalistko, ki ji sanacija družbe ni uspela.

Te dejanske ugotovitve so prestale pritožbeni preizkus. Sodišče druge stopnje je kot pravilno sprejelo tudi presojo o tem, da je obligacijsko pravna podlaga za zavarovanje z menico z vračilom posojila v višini 7,000.000,00 SIT prenehala ter da je bila menica izpolnjena v nasprotju z ustnim pooblastilom.

O procesnih kršitvah

7. Z več absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bili izpodbijana in prvostopenjska sodba obremenjeni zaradi odsotnosti ali nekonsistentnosti razlogov o oceni posameznih dokazov ter zaradi tako imenovane protispisnosti razlogov o posameznih izpovedbah v postopku. Revizija trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje navajali vsebino izpovedb strank in prič, ki je drugačna od izpovedb, kot so bile v resnici podane. Ta očitek izpostavlja v zvezi z razlogi pritožbenega sodišča o izpovedi priče B., ki ni izpovedala, da se je udeležila sestanka med toženko in Z. Z., pač pa je izpovedala, da sta se imenovana dogovarjala sama, poleg tega pa je bila njena izpoved, za razliko od ocene pritožbenega sodišča, popolnoma neprepričljiva in ni dokazovala vsebine dogovora, kakršno je ugotovilo sodišče. Nadalje ni razlogov o izpovedi priče B. o tem, da je menico podpisala na hrbtni strani, kjer sporna menica nesporno ni bila podpisana, kar je relevantno zato, ker kaže, da sta bili podpisani vsaj dve menici, in če je bila za zavarovanje posojila za plače namenjena menica, o kateri je izpovedala priča Bračunova, je nepojasnjeno vprašanje bianco menice, ki se nahaja v spisu. Ker je to vprašanje bistvenega pomena, ni res, da se pritožbenemu sodišču do njega ni bilo treba opredeliti. Enake kršitve so bile zagrešene tudi v zvezi z izpovedjo priče K. P. V sodbi pritožbenega sodišča si razlogi o tem, kar naj bi priča izpovedala, in med vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju nasprotujejo. Pritožbeno sodišče navaja, da naj bi priča P. izpovedal, da ve, da je bila podpisana menica za plače, iz zapisnika pa je razvidno, da je izpovedal le, da ve, da so bile podpisane neke menice, da je menico podpisala tudi računovodkinja, to je priča B., in toženka, da pa ne ve, če je bil pri podpisu navzoč in da mu ni znano, za katero terjatev je bila menica dana. Če je sodišče verjelo pričama B. in P., bi moralo zaključiti, da izterjevana menica ni tista, ki je bila podpisana zaradi zavarovanja posojila za plače. Takšen zaključek je zato povsem arbitraren. Na pritožbene trditve v zvezi z (drugimi) posojilnimi pogodbami (priloge A8 do A11 ter A14 do A15) je pritožbeno sodišče odgovorilo nerazumljivo in se vsebinsko do njih ni opredelilo. Z vsemi navedenimi procesnimi kršitvami so bile kršene pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter določba 14. člena Ustave.

8. V zvezi z relativnimi bistvenimi procesnimi kršitvami iz prvega odstavka 339. člena ZPP tožeča stranka uvodoma navaja, da je bilo breme dokaza vsebine ustnega pooblastila za izpolnitev bianco menice na toženi stranki kot avalistki iz meničnega posla. Toženka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje prič F. B. in K. P.. Nobena od teh prič ni sodelovala pri dogovoru med toženko in Z. Z., pač pa sta obe priči predstavljali posreden dokaz. Revidentka ne razume, kako je lahko pritožbeno sodišče iz njunih izpovedi, v katerih sta oba govorila o podpisu menice s strani B., zaključilo o obstoju pooblastila za izpolnitev sporne bianco menice v zgornjem znesku 7,000.000,00 SIT. Taka ocena je lahko dosežena le ob kršitvi 8. člena ZPP, ki pa je nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Enako velja za kršitev določbe 215. člena ZPP, po katerem sodišče sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če kakšnega pravno odločilnega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti. In v konkretnem postopku drugačnega pooblastila za izpolnitev bianco menice, kot izhaja iz izpolnjene menice, ni bilo mogoče ugotoviti. Pri tem pa bi moralo sodišče pravno pomembna dejstva ugotavljati v prvi vrsti prav z zaslišanjem prič; meni, da zaslišanje strank ni polno dokazno sredstvo, pač pa le dokazni pripomoček, na katerega lahko sodišče opre odločitev le izjemoma in le v primeru, ko drugega kvalitetnega dokaza ni na voljo, pri čemer se sklicuje na določbo 257. člena ZPP.

9. Vse z revizijo uveljavljane procesne kršitve naj bi bile zagrešene v zvezi z ugotovitvijo vsebine dogovora med Z. Z. in toženo stranko oziroma vsebine ustnega pooblastila za izpolnitev bianco menice, konkretno, ali je bila izdana za zavarovanje vseh dolgov družbe T. do družbe G., kot še vedno trdi tožeča stranka, ali le v zavarovanje posojila v višini 7,000.000,00 SIT, kot je ugovarjala toženka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo pooblastilo dano le v zavarovanje posojila v višini 7,000.000,00 SIT in pritožbeno sodišče mu je pritrdilo. Relativne kršitve naj bi se pripetile v dokaznem postopku zaradi pomanjkljive in zmotne ocene izvedenih dokazov in neupoštevanja subsidiarnosti dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, absolutne bistvene kršitve pa v fazi izdelave sodnih odločb, predvsem sodbe sodišča druge stopnje zaradi pomanjkljivosti, nekonsistentnosti in protispisnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Očitki so neutemeljeni.

10. Relativne postopkovne kršitve imajo po prepričanju revizije za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ta pa zmotno uporabo materialnega prava. Vsi revizijski napori so usmerjeni v prikazovanje, da je S. V. kot avalistka podpisala menico zaradi zavarovanja vseh obveznosti družbe T. do tožeče stranke in ne le zaradi zavarovanja posojila v višini 7,000.000,00 SIT, kot sta ugotovili nižji sodišči. Pri tem sta sodišči izhajali iz nespornega dejstva, da je družba T. potrebovala 7,000.000,00 SIT posojila za plače, da je tožeča stranka to posojilo dala in zahtevala zavarovanje z menico, da je družba T. menico isti dan izdala in da jo je toženka kot fizična oseba podpisala kot avalist (porok). Vsebino ustnega pooblastila za izpolnitev menice oziroma dogovorjeno omejitev na znesek 7,000.000,00 SIT je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi toženke, zaslišane kot pravdne stranke, ki je o okoliščinah sklenitve posojilne pogodbe in izdaje menice izpovedala najobširneje oziroma najnatančneje in najbolj celovito. Po določbi 257. člena ZPP sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Zaslišanje strank ni (več) subsidiaren dokaz(1). Res je, da mora sodišče, kot trdi revizija, izpoved stranke (ki je pač zainteresirana za lasten uspeh v pravdi) še posebej skrbno analizirati in preveriti verodostojnost njene izpovedi. A je v konkretnem primeru to tudi storilo, in sicer ne le tako, da je iskrenost in prepričljivost njene izpovedbe ocenilo na podlagi neposrednega zaznavanja ob izvajanju dokaza, pač pa tudi tako, da je analiziralo tudi druge dokaze in njihovo medsebojno skladnost in skladnost z izpovedbo toženke. Pri tem je pomembno, da naša procesnopravna ureditev ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kdaj se lahko posamezno dejstvo šteje za dokazano (z izjemo domneve resničnosti vsebine javne listine po 244. členu ZPP), pač pa o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To pravilo je kot načelo proste presoje dokazov uzakonjeno v 8. členu ZPP, ki je, kot je Vrhovno sodišče poudarilo v številnih odločbah, metodološki napotek sodniku, kako naj si ustvari subjektivno predstavo o objektivnih dejstvih. Kršitev načela proste ocene dokazov je lahko dvojna. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, medtem, ko je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, če je argumentacija sicer podana v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva. V konkretnem primeru je bila dokazna ocena analitična in sintetična in ni prišla v navskrižje z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je bila zagrešena relativna procesna kršitev določbe 215. člena ZPP, po kateri sodišče, če na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. To pravilo pomeni, da stranko zadenejo posledice nedokazanosti lastnih pravno relevantnih trditev: ker ni izpolnila dolžnosti glede procesnega dokaznega bremena, mora nositi breme zase neugodne sodbe. Sodišču pravilo pove, kako odločiti v primeru spoznavne krize: tako, da strankin zahtevek ali ugovor zavrne. Zato se v teoriji večinoma obravnava kot materialnopravno in ne kot procesnopravno pravilo. Toda ne glede na njegovo naravo to pravilo v konkretnem primeru ni bilo prekršeno: tožena stranka je uspela dokazati trditve o tem, da je bila menica izdana za zavarovanje terjatve v višini 7,000.000,00 SIT, ki je bila poplačana in o prekoračitvi pooblastila pri izpolnitvi bianco menice. Spoznavne krize in s tem predpostavk za odločitev na podlagi pravila o dokaznem bremenu tako ni bilo.

11. Tudi v reviziji uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi prerasle celo v kršitev uvodoma navedenih ustavnih določb, ni bilo. Na pritožbene očitke tožeče stranke o nasprotju med razlogi sodbe sodišča prve stopnje o izpovedih prič F. B. in K. P. in vsebino zapisnikov o izvedbi teh dokazov je odgovorilo že sodišče druge stopnje. V reviziji tožeča stranka ponovitev te kršitve očita tudi drugostopenjskemu sodišču in jo utemeljuje s povzemanjem posameznih delov izpovedi obeh prič, jih primerja z razlogi drugostopenjskega sodišča o teh izpovedbah ter z lastno analizo in razlago teh izpovedi in drugih izvedenih dokazov poskuša izpodbiti zase neugodno ugotovitev o vsebini dogovora oziroma ustnega pooblastila za izpolnitev bianco menice. V reviziji pa, kar tožeča stranka tudi sama navede, dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati. Tudi neobstoj razlogov o dejstvih, ki za odločitev niso bila relevantna, ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato tožeča stranka to kršitev neutemeljeno uveljavlja, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o podpisu F. B. na (neki drugi in ne sedaj sporni) menici, česar pritožbeno sodišče ni sankcioniralo, pa bi moralo, ker ta podpis dokazuje, da je bilo menic več. Sodišče druge stopnje je na tak pritožbeni očitek odgovorilo. Pojasnilo je, da je ob dejstvu, da v tem postopku sporna menica na hrbtni strani ni bila podpisana, ni pomembno, katero menico (za katero terjatev) je priča podpisala. Ob tem revizijsko sodišče opozarja na izrecno ugotovitev, da je toženka kot avalistka podpisala samo eno, sedaj sporno, bianco menico. Prav tako ni res, da bi drugostopenjsko sodišče na pritožbene trditve tožeče stranke v zvezi z izvedbo dokaza z vpogledom v posojilne pogodbe (priloge A8 do A11 ter A14 in A15) odgovorilo nerazumljivo (pač pa so v tem delu taki revizijski razlogi) in z nerazumnimi argumenti.

O zmotni uporabi materialnega prava

12. Tožeča stranka trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili menično pravo. Upoštevali nista načela abstraktnosti menice, po katerem je menica samostojen pravni posel, pa tudi ne načela samostojne menične obveznosti, ki predpostavlja, da je vsaka menična izjava na menici samostojna, vsak formalno pravilen podpis na menici pa ustvarja samostojno menično obveznost ne glede na veljavnost drugih meničnih podpisov. Zato sta zmotno za pravno nepomembni okoliščini šteli, da je sporno menico kot avalistka podpisala toženka, na drugi strani pa sta pustili neodgovorjeno vprašanje pomena podpisa računovodkinje priče B. na hrbtni strani ene od menic, zaradi česar sta zmotno šteli, da je imela sporna menica podlago v zavarovanju posojila za plače, kar je glede na ugotovitev o obstoju več bianco menic sporno. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče razčistiti pomen podpisa računovodkinje na hrbtni strani ene od bianco menic. Nadalje je bilo kršeno načelo menične strogosti, po katerem je položaj meničnih dolžnikov veliko težji od položaja dolžnikov pri drugih civilnopravnih poslih, saj vključuje pravilo, da se menični dolžnik ne more sklicevati na okoliščine, ki po meničnem pravu niso pomembne in predvidene. Skladno z njim je treba menične ugovore obravnavati restriktivno; okoliščine, ki se na menico ne vpišejo, niso bistvene in na obstoj pravnega posla ter pravice in obveznosti iz menice ne smejo bistveno vplivati. Če bi bilo meničnemu dolžniku (v konkretnem primeru toženki kot avalistki) dopuščeno s pričami dokazovati drugačen ustni dogovor, kot izhaja iz zaveze, izražene na papirju, bi načelo menične strogosti povsem zvodenelo. Zato tožeča stranka opozarja še na načelo določene (fiksne) menične obveznosti, po katerem pri menici ni mogoče dokazovati nečesa, kar ni zapisano v menici. V nasprotju s tem sta nižji sodišči, čeprav sta razpolagali z izpolnjeno in s strani toženke kot avalistke podpisano menico, izvajali dokazni postopek in v njem obširno ugotavljali dejanske okoliščine, ki so bile v celoti izven menice. S široko razlago 31. člena ZM sta nižji sodišči smisel te določbe povsem zaobšli. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe upoštevati, da je sporno menico kot avalistka podpisala toženka, ki je strokovnjakinja za področje meničnega prava in da sta očitno obstajali dve menici, pri čemer je le ena služila zavarovanju posojila za plače, in sicer po prepričanju tožeče stranke tista, ki jo je na hrbtni strani podpisala računovodkinja B..

13. Revident nima prav. Spodnjo premiso izpodbijane odločitve predstavljajo vsa pravno relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, in ne le tista, ki jim revizija ne nasprotuje, kot tudi ne tista, ki jih ugotovitvam sodišč dodaja. Zato so neupoštevne v okviru graje materialnopravne presoje znova ponovljene trditve o obstoju več bianco menic in o tem, da spor izvira iz tiste izmed njih, ki jo je na hrbtni strani podpisala računovodkinja B.. Presoja je zamejena z ugotovitvami, da je družba T. družbi G. izdala bianco menico za zavarovanje posojila v višini 7,000.000,00 SIT, namenjenega za plače in da je menico kot fizična oseba kot avalistka podpisala toženka S. V.. Tožeča stranka je bila torej upnica iz temeljnega obligacijsko pravnega razmerja oziroma remitentka in prva menična upnica v smislu meničnega prava. Družba T., dolžnica iz temeljnega razmerja in glavna menična dolžnica, je bila trasat. Toženka se je s podpisom avala zavezala kot njen porok. Glede na tako razmerje med navedenimi subjekti pa je sodišče ne le smelo, temveč moralo obravnavati toženkin ugovor iz temeljnega razmerja (da je z vrnitvijo posojila terjatev prenehala in s tem podlaga za izdajo menice) in ugovor meničnega prava o prekoračitvi pooblastila za izpolnitev bianco menice (da bi bila ta lahko izpolnjena največ za znesek 7,000.000,00 SIT). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, abstraktnost menice velja le za regresne menične zavezance; ti zaradi tega načela ne morejo uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla (prvi odstavek 16. člena ZM) in tudi ne ugovorov, ki se nanašajo na pooblastilo za izpolnitev bianco menice (drugi odstavek istega člena), ne velja pa načelo abstraktnosti za glavne menične zavezance v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika. Ker za avalista velja enaka odgovornost kot za tistega, za katerega je prevzel poroštvo (31. člen ZM), je bila pravilno kot menična zavezanka obravnavana tudi toženka, ki se je zavezala kot avalistka za družbo T..

14. Po prepričanju tožeče stranke sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili tudi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Toženka kot univerzitetna diplomirana ekonomistka se je spoznala na menično poslovanje, kar je tudi sama izpovedala. Zato je neverjetno, da poleg podpisa na menici v listino ni mogla zapisati vsaj še zneska 7,000.000,00 SIT. Skrbnost direktorja je namreč še posebej zaostrena in mora seči na področje standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ oziroma tretji odstavek 18. člena ZOR). S tako skrbnostjo bi nedvomno morala ravnati tudi toženka, pa čeprav je šlo za nujen ukrep v časovni stiski. Ker je podpisala menični aval brez pisnega pooblastila, je utemeljen očitek, da je pristala na znesek svoje osebne poroštvene zaveze v višini vseh terjatev tožeče stranke ter da je s svojim premalo skrbnim ravnanjem povzročila spor, ki je nastal zaradi kasnejšega ugovora manjšega meničnega jamstva. Kot porok se je zavezala k plačilu vseh terjatev in ne le zneska 7,000.000,00 SIT, saj sicer ne bi podpisala bianco menice. Ta pa velja tudi, čeprav je bila morebiti v zmoti, da podpisuje le za 7,000.000,00 SIT, ker njena zmota zaradi malomarnega ravnanja ne more biti opravičljiva.

15. Tudi v tem delu je revizija neutemeljena. Razpravljanje tožeče stranke o tem, s kakšno skrbnostjo bi morala toženka ravnati kot direktorica družbe T., pa domnevno ni, so glede na to, da se plačilo od nje zahteva na podlagi avala, ki ga je podpisala kot fizična oseba, brezpredmetne. Ugotovitve nižjih sodišč o višini terjatve, za katero je toženka prevzela poroštvo in o vsebini pooblastila za izpolnitev menice je revizijsko sodišče v tej odločbi že večkrat ponovilo; prav tako je že poudarilo, da jih z revizijo ni dovoljeno izpodbijati in torej tudi ne dopolnjevati in prikrajati oziroma spreminjati glede na revidentovo zavzemanje za spremembo ali razveljavitev izpodbijane odločitve. Prav to je storila tožeča stranka, ko je navkljub drugačnim ugotovitvam nižjih sodišč ponovno trdila, da je bila sporna menica izdana v zavarovanje vseh terjatev tožeče stranke do družbe T. in da je bilo pooblastilo dano za vpis poljubnega zneska.

16. Revizija tožeče stranke je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka. Te predstavljajo stroški zastopanja, odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo in povečani za davek na dodano vrednost ter materialne stroške in sodna taksa, odmerjena skladno s taksno tarifo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba in Uradni list založba, Ljubljana 2006, stran 510.