Jedro

Kadar izrek vsebuje tudi (po zakonu neobvezni) abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu. To velja tudi za začasno skaženost, ki bi jo ob navedbi zadobljene poškodbe težko konkretizirali.

Pri lahki telesni poškodbi je za sklepčnost obtožnega akta potrebno, da se začasnost zatrjuje, trajanje začasnosti pa bo predmet dokazovanja oziroma presoje, ali je telesna poškodba imela tako posledico, kot jo določa 1. odstavek 133. člena KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in ugotovi, da je bil s pravnomočnim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št I Kp 195/2994 z dne 26.2.2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.2003 kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi 1. odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, ki ga je vložilo okrožno državno tožilstvo zoper obdolženega F.J. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 26.2.2004 pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec A.F. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da ugotovi, da sta odločbi sodišč prve in druge stopnje kršili 1. odstavek 133. člena KZ glede vprašanja, ali predstavlja dejanje, opisano v izpodbijanem sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, kaznivo dejanje, pri tem pa zaradi tega, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, ne poseže v pravnomočno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslana obdolžencu, da lahko nanjo v roku 15 dni odgovori, vendar slednji tega ni storil. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zoper F.J. vložilo obtožni predlog, v katerem mu je očitalo, da je drugega s sredstvom, s katerim se lahko telo poškoduje ali zdravje hudo okvari, tako telesno poškodoval, da je bilo zaradi tega začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana zmožnost za delo s tem, da je dne 20.8.2000 v lokalu U. s steklenico, kateri je pred tem odbil dno, J.M.-ja porezal po obrazu in vratu tako, da je ta pri tem zadobil ureznine, kar ima naravo lahke telesne poškodbe, steklenica z odbitim dnom pa je sredstvo, s katerim se telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari.

Obe sodišči sta v izpodbijanih odločbah ugotovili, da takšen opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja sicer izhaja, da je bila zaradi zadobljene poškodbe oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, začasno pa je bilo okvarjeno tudi njegovo zdravje, vendar pa ti okoliščini nista konkretizirani. Iz konkretnega opisa dejanja namreč izhaja le, da je oškodovanec zadobil ureznine po obrazu in vratu, kar ima naravo lahke telesne poškodbe.

S takšnimi zaključki sodišč prve in druge stopnje pa se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja vrhovni državni tožilec. Meni namreč, da opisana trditev, da je bilo začasno okvarjeno oškodovančevo zdravje in da je bila tudi zmanjšana njegova sposobnost za delo, popolnoma zadošča za prepoznavo, da gre za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ker gre za dva kriterija, ki jih je v zadostni meri konkretiziral že zakon. Če pa so posamezni elementi glede izpolnjevanja zakonskih kriterijev sporni, pa je to predmet presoje določenega konkretnega kazenskega postopka.

Zastavlja se torej vprašanje, ali je opis kaznivega dejanja, zaobsežen v obtožnem predlogu tak, da iz njega izhajajo zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja oziroma ali je obtožni predlog sklepčen (člen 434/1 ZKP).

V skladu z določbo 1. odstavka 434. člena ZKP mora obtožni predlog vsebovati med drugim opis kaznivega dejanja. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru ko izrek vsebuje tudi (po zakonu neobvezni) abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu (npr. pri kaznivem dejanju tatvine je izvršitvena oblika odvzem, ki je praviloma v izreku naveden le enkrat, bodisi v konkretnem ali abstraktnem delu, saj je ta element v določenih primerih težko bolj konkretizirati, kot je to storil že zakonodajalec, enako velja tudi za začasno skaženost, ki bi jo ob navedbi zadobljene poškodbe težko konkretizirali itd.). Opis kaznivega dejanja je pomemben iz dveh razlogov, in sicer je podlaga za obravnavo pred sodiščem in je okvir postopka, po drugi strani pa daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani. Z opisom se torej določa dejanska in pravna podlaga obtožnega akta.

Izvršitvene oblike za storitev obravnavanega kaznivega dejanja so lahko različne, morajo pa imeti za posledico nastanek lahke telesne poškodbe. Zaradi lažje opredelitve te posledice (ki je zakonski znak kaznivega dejanja) je zakonodajalec vnesel določene kriterije. Za lahko telesno poškodbo se tako šteje le tista poškodba, zaradi katere je bil začasno okvarjen ali oslabljen del telesa ali njegov organ, ali je oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali pa je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Po naravi stvari bo torej vsaka prizadejana telesna poškodba lahka, če ustreza katerim od navedenih kriterijev oziroma posledic, ki pa morajo biti začasne. Ti kriteriji ločijo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe od kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 135. členu KZ (kjer so posledice trajne) na eni strani ter kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu na drugi strani. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe bo podano le tedaj, ko bo poškodba takšne narave, da bo zaradi nje izpolnjen eden od pogojev, določenih v 1. odstavku 133. člena KZ.

V konkretni kazenski zadevi iz obtožnega akta izhaja očitek, da je zaradi ureznin, ki jih je oškodovanec dobil po obrazu in vratu bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje, bil pa je tudi začasno zmanjšano zmožen za delo. Pojem začasnosti v zakonu ni določno časovno opredeljen (npr. z dnevi ali meseci), kar pomeni, da mora biti oškodovančevo zdravje okvarjeno, oziroma delazmožnost zmanjšana za določen čas, ki ne sme doseči točke, ko se ugotovi trajnost, kar bi seveda vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja. Začasnost ne pomeni nič drugega kot krajše ali daljše časovno obdobje in bo nujno in vedno podana, kadar je povzročena lahka telesna poškodba, ki nima trajnih posledic. Ima pa sodišče v primeru, da bo čas trajanja izredno kratek, možnost oceniti, ali posledice sploh še zadoščajo kriterijem po členu 133/1 KZ ali pa uporabiti institut dejanja majhnega pomena (14. člen KZ). To se pravi, da je za sklepčnost obtožnega akta potrebno, da se začasnost zatrjuje, trajanje začasnosti pa bo predmet dokazovanja oziroma presoje, ali je telesna poškodba imela tako posledico, kot jo določa navedeni člen. Trajanje začasnosti pa je nadalje tudi okoliščina, pomembna za opredelitev teže kaznivega dejanja. Če bo pristojni tožilec terminsko določil trajanje posledice v opisu, bo to nedvomno pomenilo večjo preciznost in določnost izreka, vendar pa je, kot rečeno, opis sklepčen tudi brez tega, saj ne onemogoča obdolžencu učinkovite obrambe, ker so elementi kaznivega dejanja dovolj jasno navedeni, da se lahko opredeli o vseh očitkih v obtožbi, je pa opis tudi dovolj popoln, da ne onemogoča arbitrarnega sojenja.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da je sodišče z izpodbijano sodno odločbo kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obdolženec preganjan, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Ker pa je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je bilo potrebno v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP kršitev le ugotoviti, ne da bi se pri tem posegalo v pravnomočno odločbo.