Up-383/12-6, U-I-80/12-6

Up-395/12-7, U-I-82/12-7

Up-396/12-7, U-I-83/12-7

Up-397/12-8, U-I-84/12-8

Up-440/12-5, U-I-97/12-5

6. 9. 2012

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud in ustavnih pritožb Pavle Murekar, Ljubljana, na seji 6. septembra 2012

sklenilo:

1.Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 52.h člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08) se zavržejo.

2.Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči se zavrnejo.

3.Ustavne pritožbe zoper sklepe Vrhovnega sodišča se ne sprejmejo.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper v izreku navedene sklepe Vrhovnega sodišča, s katerimi so bile zavržene njene pritožbe zoper sodbe Upravnega sodišča, ker jih ni vložila po odvetniku ali po osebi, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ali ker pritožba zoper te sodbe po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) ni dovoljena (66. člen in prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Upravno sodišče je namreč zavrnilo njene tožbe zoper odločbe organov za brezplačno pravno pomoč o zavrnitvi dodelitve te pomoči. Pritožnica odločitvam Vrhovnega sodišča očita kršitev 2. in drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25. in 153. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi z napačno razlago procesnih omejitev neupravičeno omejilo zahtevo pritožnice za sodno odločitev.

2.Hkrati z ustavno pritožbo pritožnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti v izreku navedenih določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Meni, da odločba, s katero je odločeno o prošnji za brezplačno pravno pomoč, ni upravna odločba, ampak sodna, zato naj se glede pravnih sredstev ne bi smela uporabljati ureditev po ZUS-1, ampak po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Ugotavlja, da o brezplačni pravni pomoči odloča sodišče, ki ni upravni organ, kar naj bi tudi pomenilo, da ni pristojno za izdajanje upravnih odločb. Zatrjuje, da ureditev po ZBPP posega v njen finančni položaj, ne pa v njen pravni položaj, kar naj bi pomenilo, da ne gre za upravno zadevo, zato naj zadeve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) sploh ne bi mogle biti predmet upravnega spora po 2. člena ZUS-1. Ker naj bi pri odločitvi o BPP torej šlo za sodno odločitev, naj bi bila ureditev sodnega varstva v izpodbijanih členih ZBPP v neskladju z Ustavo.

3.ZBPP v 34. členu ureja osnove postopka za odločanje o BPP, 52.h člen ZBPP pa v povezavi z 52.f členom tega zakona ureja postopek s prošnjo za BPP v primeru, ko je za odločanje ali za izvršbo v civilni zadevi pristojno sodišče ali drug organ druge države članice EU, udeleženec ali stranka pa je oseba, ki prebiva v Sloveniji. Oba člena vsebujeta določbo, da je zoper odločbo ali sklep ali zoper odločitev, da se prošnja ne pošlje organu pošiljatelju,

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Iz navedb ne izhaja, da bi bila pobudnica v položaju, za katerega velja 52.h člen ZBPP, to je, da uveljavlja zahtevke v civilni zadevi v drugi državi članici EU. To pomeni, da tudi morebitna ugoditev temu delu pobude pobudnici ne bi mogla izboljšati pravnega položaja in pravic. Glede na ustaljeno ustavnosodno presojo pobudnica zato za izpodbijanje 52.h člena ZBPP ne izkazuje pravnega interesa. Ustavno sodišče je zato pobudo v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

5.Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma za oceno ustavnosti in zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012 (Uradni list RS, št. 45/12) odločilo, da četrti odstavek 34. člena ZBPP, ki zoper odločitve organa za BPP omogoča upravni spor, ni v neskladju z Ustavo. V tej odločbi je odločilo o vsebinsko enakem vprašanju ustavne skladnosti uporabe upravnega spora v zadevah BPP, kot ga pobudnica uveljavlja v tej zadevi. Ker pobuda ne odpira novih ustavnopravnih vprašanj, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

6.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

[1]Člen 34 ZBPP določa, pri katerem sodišču se vloži prošnja za brezplačno pravno pomoč, subsidiarno uporabo zakona, ki ureja splošni upravni postopek, podlago za izdajo odločbe ali sklepa, možnost upravnega spora zoper te odločitve, vlogo državnega pravobranilca, dejstvo, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne, in zavezanca za stroške.

[2]Po drugem odstavku 52.h člena ZBPP je organ pošiljatelj ministrstvo, pristojno za pravosodje, ki mu okrožno sodišče, pri katerem se vloži prošnja po tem členu, pošlje prošnjo, skupaj s priloženimi listinami; zoper odločitev sodišča, da se prošnja za dodelitev BPP ne pošlje organu pošiljatelju, je po četrtem odstavku 52.h člena ZBPP dovoljen upravni spor.