Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da lahko že eno neskladje v prosilčevih izjavah, ki ga le-ta ne zna logično pojasniti, zadošča toženi stranki (MNZ RS) za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek, kar se je po podatkih in listinah v upravnih spisih zgodilo tudi v obravnavanem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000), v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB-1, Uradni list RS, št. 134/2003) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.9.2005 in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

Po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena, v zvezi z 2. alineo, 36. člena ZAzil, ne more temeljiti le na eni okoliščini, oziroma le na enem podatku, ki ga navede prosilec za azil, ne da bi se tožena stranka opredelila, da je ta podatek bistven za celoten prikaz tožnikove prošnje za azil. Pri tem pa mora tožena stranka skrbno navesti svoje razloge, zakaj jo ravno ta razlog, ob upoštevanju vseh drugih okoliščin, ki izhajajo iz tožnikove prošnje za azil, vodi do sprejete odločitve, nakar mora tožena stranka odgovoriti v ponovljenem postopku. Po mnenju sodišča prve stopnje mora biti odločitev tožene stranke zato sestavljena tako, kot to določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB, Uradni list RS, št. 22/2005), zlasti pa mora obsegati to, kar je določeno v 3., 4. in 5. točki 1. odstavka tega člena. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi, ker v postopku pri izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke niso bila upoštevana pravila postopka.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja razloge svoje obrazložitve v s tožbo izpodbijani odločbi in še dodaja: Meni, da je vsak prosilec za azil v upravnem postopku dolžan govoriti resnico (o tem so vsi prosilci za azil, tudi tožnik, pred sprejemom prošnje za azil podrobno seznanjeni v njim razumljivem jeziku), pa tudi, kot to med drugim določa 3. odstavek 29. člena Zakona o azilu, sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem. Ker je ugotovila, da je tožnik v postopku podajal lažne, kontradiktorne izjave, torej svoje odločitve ni oprla na kakšno posebno poročilo, saj je lahko odločila zgolj na podlagi prosilčevih (kontradiktornih izjav) v prošnji za azil. Tožnik kot prosilec je namreč ves čas trdil, da je bil zaradi svoje romske narodnosti preganjan le v S. Ker je v upravnem postopku podajal izrazito različne izjave o tem, kdaj je živel v S. in navedenih kontradiktornosti ni uspel prepričljivo in logično pojasniti, ni mogla sprejeti za verodostojne njegove trditve o preganjanju v navedenem kraju, saj je v upravnem postopku podajal izrazito kontradiktorne izjave o kraju svojega prebivanja. Najprej je trdil, da v obdobju od leta 2000 od 2003 ni živel v S., kasneje pa, da je tam ves čas živel, prijavljen pa je bil od leta 2001 dalje v L. Zato je mnenja (v nasprotju s sodiščem prve stopnje), da prosilec navedenih kontradiktornosti ni pojasnil v zadostni meri, ampak se je zapletal v nove in nove laži glede kraja svojega prebivanja. Vprašanja, ki mu jih je zastavila uradna oseba, v zvezi s krajem njegovega prebivanja, pa so bila jasna in nedvoumna (kot to nedvomno izhaja iz same prošnje za azil z dne 28.12.2004), tožnik kot prosilec pa je nanje odgovarjal vsakič povsem različno. Zato je utemeljeno sklepala, da je tožnik lažno predstavil svoje razloge, zakaj v Sloveniji zaproša za azil, ter tako zavajal in zlorabljal postopek. S tem so bili po njenem mnenju podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Ker sporne tožnikove izjave niso bile vezane na kakšne dogodke, ki bi jih bilo potrebno preveriti v mednarodnih poročilih, je mnenja, da so očitki sodišča prve stopnje v tem delu neutemeljeni. Dodaja še, da je bil tožnik kot prosilec med azilnim postopkom večkrat poučen o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Republiki Sloveniji kot prosilec za azil: 1. v brošuri, ki jo je prejel dne 23.12.2004, v kateri so pravice in dolžnosti prosilcev za azil podrobno opisane v njem razumljivem, bosanskem jeziku; 2. 28.12.2004, ko je bil ustno, s pomočjo prevajalke za bosanski jezik seznanjen s pravicami in dolžnostmi ter pravili postopka pred dejanskim sprejemom prošnje za azil; in 3. dne 28.12.2004, neposredno pred samo podajo prošnje za azil. Po njenem mnenju je prav tako pomembno dejstvo, da ima tožnik kot prosilec za azil že od vsega začetka v azilnem postopku pooblaščenega zastopnika, svetovalca za begunce in odvetnika I.D. Ena izmed dolžnosti, ki jo imajo v azilnem postopku prosilci za azil (in kar je bilo tožniku v njegovem jeziku razloženo kar trikrat), je da morajo govoriti resnico, ker navajanje lažnih in nepravilnih dejstev lahko pomeni takojšnji zaključek postopka v okviru očitno neutemeljene prošnje za azil. Tožnik je v upravnem postopku, kljub temu dajal izrazito kontradiktorne izjave, ki jih ni znal logično in prepričljivo pojasniti. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka ravnala preuranjeno, ko je svojo odločitev v s tožbo izpodbijani odločbi oprla zgolj na eno neskladnje v tožnikovih izjavah. Meni (kot je obširno že obrazložila), da je prosilec v postopku dolžan govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje v njegovem azilnem postopku. Ne strinja se z navedenim mnenjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj meni, da lahko že eno samo neskladnje, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbo in s tem potrdi njeno odločbo.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) ni pravilna in ni zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v upravnem postopku pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da so izjave tožnika kot prosilca za azil nasprotujoče glede tega, kje je bil kraj njegovega prebivanja v Bosni in Hercegovini. Iz podatkov in listin v upravnih spisih, kar pravilno ugotavlja tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi, namreč izhaja, da so bile izjave tožnika o tem, kje je prebival pred svojim prihodom v Republiko Slovenijo, dejansko kontradiktorne, saj je najprej trdil, da v obdobju od leta 2000 do 2003 ni živel v S., kasneje pa, da je tam ves čas živel, prijavljen pa je bil od leta 2001 dalje v L., kar je bistvena okoliščina v tem postopku. Tudi pritožbeno sodišče je enakega mnenja kot tožena stranka, da tožnik navedenih kontradiktornosti v upravnem postopku ni pojasnil v zadostni meri, ampak se je le zapletal v nove in nove kontradiktornosti glede kraja svojega prebivanja. Tudi vprašanja, ki mu jih je zastavila uradna oseba v zvezi s krajem njegovega prebivanja, so bila po mnenju pritožbenega sodišča jasna in nedvoumna (kot do nedvomno izhaja iz tožilčeve prošnje za azil z dne 28.12.2004), tožnik pa je nanje odgovarjal vsakič povsem različno. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka ravnala preuranjeno, ko je svojo odločitev v s tožbo izpodbijani odločbi oprla zgolj na eno neskladje v prosilčevih izjavah, saj tudi ono meni, da lahko že eno samo neskladje, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek, kar se je po podatkih in listinah v upravnih spisih zgodilo tudi v tem postopku.

Razlogi tožene stranke v njeni odločbi, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, in ponovljeni v pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo, so torej po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeni, saj so oprti na podatke in listine v upravnih spisih. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je ena izmed dolžnosti, ki jo imajo v azilnem postopku prosilci za azil (in kar je bilo tožniku v njegovem jeziku razloženo in kar trikrat) je, da morajo govoriti resnico, ker navajanje lažnih in nepravilnih dejstev lahko pomeni takojšnji zaključek upravnega postopka v okviru očitno neutemeljene prošnje za azil. Iz upravnih spisov pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da je tožnik v upravnem postopku, kljub navedenemu, navajal izrazito kontradiktorne izjave, ki jih dejansko ni znal logično in prepričljivo pojasniti.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da tožena stranka ni kršila določb 214. člena ZUP (3., 4. in 5. točka 1. odstavka), kako mora biti sestavljena odločitev tožene stranke, saj to ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi navedla tako razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, določbe predpisov, na katere se opira odločba, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Vse te sestavine vsebuje navedena odločba in glede tega pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno torej iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, ki po mnenju pritožbenega sodišča v upravnih spisih niso bila podana, izpodbijana sodba pa se opira na ta dejstva. Ta dejstva pa je pravilno ugotovila tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi, to je, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v svoji prošnji za azil, glede kraja njegovega prebivanja v Bosni in Hercegovini, ki so med seboj očitno kontradiktorni in namerno zavajajoči, ter tako zavajal in zlorabljal azilni postopek. Zato je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je ta odločba pravilna in temelji na zakonu (ZAzil).