Jedro

Upnik sicer lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev obveznosti, če iz dolžnikovega dejanja izhaja, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, ni pa upnik tega dolžan storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7396/2009 z dne 2. 6. 2009 za glavnico 1.389,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2009 dalje ter za izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2010. Toženki je naložilo v plačilo 304,36 EUR pravdnih stroškov tožnice, v 15 dneh, v primeru zamude z ustreznimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje toženka po začasnem zastopniku zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka oziroma njeno razveljavitev in novo sojene. Opredeljuje pritožbene stroške. Navedeno kršitev postopka vidi v tem, da toženi stranki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost sodelovati v postopku, saj začasni zastopnik z njo ni imel nobenega kontakta, zato tudi ni mogel navesti relevantnih trditev. Materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno zato, ker sodišče ni ocenilo, da bi lahko tožnica od pogodbe odstopila že bistveno prej kot pa dejansko je, saj bi lahko predvidevala, da toženka ne bo plačala svojih obveznosti, s tem pa bi nastali manjši stroški oziroma manjša škoda. Oškodovanec je dolžan po določbi 171. čl. Obligacijskega zakonika škodo zmanjševati

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zaradi nemožnosti sodelovanja toženke v postopku zaradi ne-vročanja in (le) začasnega zastopanja, ni utemeljen. Začasni zastopnik toženi stranki se postavi namreč ravno zlasti v primerih, če je prebivališče tožene stranke neznano, pa nima pooblaščenca (in bi postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal, eni od strank pa bi zato lahko nastale škodljive posledice), kar pomeni, da je ravno v situacijah, kot je ta, prav zaradi navedenega tudi vročanje toženi stranki onemogočeno (1. in 2. odst. 82. čl. ZPP).

6. Tudi materialno pravo je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Določba 171. čl. OZ ne pride v poštev, saj ne gre za neposlovno, pač pa za poslovno (pogodbeno) terjatev tožnice do toženke. Slednja svojo zapadlo in neplačano terjatev z obrestmi in stroški upravičeno terja. Po določbi 106. čl. OZ (prej 127. čl. ZOR) upnik sicer lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev obveznosti, če iz dolžnikovega dejanja izhaja, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, ni pa upnik tega dolžan storiti. Kot pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje, je zgolj pravico do odstopa (za obe stranki) v pogodbi brez omejenega trajanja predpisoval tudi 1058. čl. ZOR (bančni tekoči račun; trajanje računa). Sodba sodišča prve stopnje je zato v celoti pravilna in zakonita.

7. Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, zato jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je pritožbeno sodišče o tem odločilo po sodnici posameznici.

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. čl. ZPP).