Jedro

Če tožeča stranka (komunalno podjetje) redno prihaja do bivališča tožene stranke z namero, da odpelje odpadke, to pomeni, da storitve opravlja, čeprav ji tožena stranka ne pripravi smeti.

Izrek

1. Pritožbi se u g o d i in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da poslej glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 8.12.1995, opr. št. II-2901/95 se vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 10.678,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.052,00 SIT od 23.12.1994 dalje do plačila, - 2.064,00 SIT od 1.3.1995 dalje do plačila, - 2.154,00 SIT od 29.4.1995 dalje do plačila, - 2.200,00 SIT od 29.6.1995 dalje do plačila, - 2.208,00 SIT od 24.8.1995 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 8.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1995 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 45.583,60 SIT, vse v 15 dneh, pod izvršbo." 2. V preostalem delu (glede zavrnjenih 19.931,00 SIT s pripadki) se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i , zaradi umika tožbe v tem obsegu se razveljavi tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 8.12.1995, opr.št. II-2901/95 in pravdni postopek v tem delu ustavi. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za pritožbo v znesku 10.925,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 16.2.1996, opr.št. I 2891/95 in zavrnilo zahtevek tožeče stranke po plačilu 30.609,00 SIT s pp. Presodilo je, da terjatev zaradi plačila odvoza smeti ni utemeljena. Tožeča stranka se je zoper takšno sodbo pritožila in navajala, da je sodišče prve stopnje zaradi očitne pisne pomote razveljavilo sklep izvršilnega sodišča o napotitvi na pravdo, ne pa sklepa o izvršbi. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo zaradi zmotne uporabe prava. Iz določb Odloka o komunalnih dejavnosti občine C. izhaja, da toženka mora plačevati komunalne storitve in da so plačila odvoza odpadkov oproščene samo kmetije, ki organske odpadke uporabijo kot gnojilo. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba je utemeljena. Odvoz smeti je obvezna javna služba po določbi 3.člena Zakona o komunalnih dejavnostih in jo je tožeča stranka dolžna izvajati. Storitve tožeče stranke je tožena stranka dolžna koristiti po določbi 5.člena Zakona o gospodarskih javnih službah, kar pomeni, da mora tožeči stranki tudi omogočiti izvajanje odvoza smeti. Določba 8.člena občinskega Odloka pomeni le, da uporabniki niso dolžni plačati odvoza, če ta ni bil izvršen zaradi napak na strani izvajalca javne službe,torej tožeče stranke. V konkretnem primeru je prišlo do zastoja zaradi ravnanja tožene stranke. Med drugim je bilo nesporno ugotovljeno, da določene odpadke iz gospodinjstva le ima, toda odpravi jih sama, bolj ali manj nestrokovno. Taka ravnanja pa pomenijo vir obremenjevanja okolja, ki se želi z uvedbo obvezne službe ravno izključiti. V konkretnem primeru je tožena stranka izpovedala, da plastiko zažiga. Med ljudmi pa obstajajo še drugi, splošno znani načini odstranjevanja odpadkov, kot je npr. odlaganje prosto v naravi. Bistveno pa je to, da bi šlo na strani tožeče stranke za neizvrševanje dolžnosti le tedaj, če bi tožena stranka pripravila vse potrebno (kanto, smeti) za odvoz odpadkov, pa potem tožeča stranka odpadkov ne bi pospravila. Glede na to, da je na območju tožene stranke izvajan organiziran odvoz odpadkov, je šteti, da tožeča stranka svojo dolžnost opravlja, tudi če se od bivališča tožene vrne "praznih rok". Namreč, že če tožeča stranka redno prihaja do bivališča tožene z namero, da odpelje odpadke, to pomeni, da storitve opravlja. Ob ugotovljenih dejstvih, da v gospodinjstvu tožene stranke nastajajo odpadki, ta pa jih kasneje nestrokovno uniči, tožeča stranka pa odvoz na območju tožene opravlja, a zaradi zgoraj opisanega ravnanja tožene stranke od nje nima kaj odpeljati, bi pomenila zavrnitev zahtevka tožeče stranke podlago toženi stranki za obid zakonskih določb, ki urejajo področje obveznih javnih služb. Med pravdnima strankama gre res za obligacijsko razmerje, ki pa ni povsem klasično in avtonomno, ampak je sestavina tega razmerja deloma tudi uzakonjen javnopravni element - interes po skrbi za človekovo bivalno okolje. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi nespornih dejstev in je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Le materialno pravo je bilo na to dejansko stanje napačno uporabljeno. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo skrčenemu zahtevku tožeče stranke, kakršnega je postavila nazadnje, po plačilu glavnice v znesku 10.678,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev do plačila, in za plačilo izvršilnih stroškov (odmerjenih že po izvršilnem sodišču), ter v tem obsegu obdržalo sklep o izvršbi z dne 8.12.1995, opr.št. II-2901/95, v veljavi. Odločitev temelji na določbi 4.točke 373.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo zahtevala poravnavo terjatve v višini 30.609,00 SIT. Med pravdnih postopkom je zahtevek skrčila za 19.931,00 SIT glavnice s pripadki. Od skrčitve dalje sodišče prve stopnje o tem presežku ne bi smelo več meritorno odločati. Zato se pritožbi tožeče stranke ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi v delu, kjer je bil zavrnjen zahtevek po plačilu 19.931,99 SIT, zaradi umika tožbe v tem delu pa se za ta znesek glavnice in pripadlih obresti razveljavi tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 8.12.1995, opr.št. II-2901/95 in zaradi umika tožbe v tem delu pravdni postopek s sklepom ustavi. Odločitev temelji na določbi 372.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99. Ob pravilni razsodbi je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 45.583,00 SIT stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je imela stroške s sestavo dveh pripravljalnih vlog (po 100 in 75 točk odvetniške tarife), s petimi pristopi na narok, od katerih je bil eden preložen (4 x 50 točk, 1 x 25 točk),s končnim poročilom stranki 20 točk, s pritožbo z dne 19.6.1997 125 točk ter s plačilom takse za prvo pritožbo 9.400,00 SIT. Vrednost točke pa znaša 87,40 SIT. Tožeča stranka pa je priglasila stroške za to pritožbo (125 točk), do katerih je upravičena, ker je s pritožbo v celoti uspela. To ob že navedeni vrednosti točke po odvetniški tarifi pomeni, da ji mora tožena stranka povrniti tudi znesek 10.925,00 SIT. Odločitev o stroških temelji na določbah 154., 155. in 166.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99.