Jedro

Za uspeh z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve ne zadostuje le tožnikovo prikrajšanje, ampak mora hkrati obstajati tudi z njim vzročno povezano okoriščenje (obogatitev) na strani toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14. 6. 2016: - zavrnilo tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo zneska 5.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega (v izreku opredeljenega) obroka do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 755,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in navaja, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje posledica zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na pomen pravil iz 95. do 97. člena SPZ. Poudarja, da iz zemljiške knjige, za katero velja načelo publicitete, izhaja, da je bil poleg najemodajalca solastnik oddane nepremičnine tudi pokojni tožnik. Najemnik se ne more sklicevati na dobro vero, če je ta v nasprotju s pravnim statusom nepremičnine, za katerega pravni red določa, da je vsakomur znan. Sodišče prve stopnje se v konkretnem primeru zmotno sklicuje na dobro vero. Glede na temeljnost publicitetnega učinka vpisov to dejstvo (pravna fikcija) preglasi domnevo o dobrovernosti tožencev oziroma jo neposredno zanika. Toženca sta tista, ki bi morala dokazovati lastno dobrovernost. Slednja sta predmetno stanovanje v celotnem relevantnem obdobju zasedala brez pravnega naslova, torej sta v njem bivala nezakonito. Tožnik v svoje prikrajšanje ni nikoli privolil. Prvostopno sodišče je napačno presodilo, da sta bila toženca v dobri veri glede dejstva, da imata sklenjeno veljavno najemno pogodbo. Iz izjav zaslišanih prič je mogoče zaključiti, da je bilo brez dvoma izraženo nasprotovanje bivanju tožencev v nepremičnini v solasti tožeče stranke, da sta bila slednja seznanjena, da najemna pogodba ni bila veljavno sklenjena ter da ni dovolj, da najemnino plačujeta zgolj F. M. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi v zvezi z odločilnim dejstvom dobre vere tožencev oziroma sorazmerno jasno izraženim in nespornim nestrinjanjem tožeče stranke z uporabo njenega solastninskega dela z njune strani (in torej kakršnimkoli soglasjem tožeče stranke z njenim prikrajšanjem) so po mnenju pritožbe povsem pavšalni in s tem pomanjkljivi. Prav tako pa so v nasprotju z navedbami tožencev o medsebojnem razmerju med pravdnimi strankami. Pritožba nazadnje poudarja, da bi sodišče s predlaganim, a neizvedenim dokaznim predlogom s postavitvijo cenilca in izvedenca gradbene stroke lahko ugotovilo višino koristi oziroma višino povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar v spornem obdobju. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov1 podalo ne le zaključek o dobrovernosti tožencev, ampak tudi, da je (sedaj pokojni) tožnik v svoje prikrajšanje privolil. V tem oziru je namreč opozorilo na tiste okoliščine (glede njegove neaktivnosti), ki omogočajo zaključek o obstoju takšne privolitve. Ta obstoj pa (sam za sebe) prav tako preprečuje, da bi zahtevanemu pravnemu varstvu ugodili. Pritožba to sicer osporava, a v nasprotno ne prepriča. V nadaljevanju namreč z izpostavljanjem2 delov posameznih izpovedb na eni strani izpodbija predvsem dobro vero tožencev3 pri uporabi stanovanja, oziroma se na drugi strani v zvezi z nasprotovanjem njunemu bivanju v predmetni nepremičnini sklicuje le na (v tem oziru) nebistveno izpovedbo priče F. M.4

6. Obstaja pa tudi drug razlog, zaradi katerega tožbenemu zahtevku ni bilo moč ugoditi. Za uspeh z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve ne zadostuje le tožnikovo prikrajšanje, ampak mora hkrati obstajati tudi z njim vzročno povezano okoriščenje (obogatitev) na strani toženca (glej 198. v zvezi s 190. členom OZ5). Toženca pa sta v tem oziru že v odgovoru na tožbo upravičeno zatrjevala, da o obstoju obogatitve na njuni strani v konkretnem primeru ni moč govoriti. Ni sporno namreč, da sta slednja v celotnem relevantnem obdobju za uporabo stanovanja plačevala odmeno (najemnino) F. M. (solastniku nepremičnine do 1/2) na podlagi z njim predhodno sklenjene (najemne) pogodbe. Skratka za svojo uporabo sta plačevala odmeno, kar je za presojo (ne)obstoja njune obogatitve (in posledično odločitev o (ne)utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka) edino relevantno. To pa na drugi strani ne velja za okoliščino, ali je F. M. glede na svoja materialno-pravna (solastninska) upravičenja lahko sam sklenil takšno pogodbo in na njeni podlagi prejemal celotno z njune strani za uporabo stanovanja plačano odmeno (najemnino). To so vprašanja, ki zadevajo (zgolj) razmerje med njim in tožečo stranko (ne pa torej tudi obeh tožencev). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna tudi iz tega razloga.6

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker to sodišče ob preizkusu izpodbijane odločbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP7), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženca sama nosita stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Podane v točkah 10 - 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Pritožba sicer prav tako navaja, da naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe (tudi) v zvezi z nestrinjanjem tožeče stranke z uporabo njenega solastninskega dela s strani tožencev (neobstojem njene privolitve v svoje prikrajšanje) v nasprotju z navedbami nasprotne stranke o medsebojnem razmerju med pravdnimi strankami. Tem trditvam pa ni moč slediti tako iz razloga, ker so nekonkretizirane, ampak tudi zato, ker sta toženca že v odgovoru na tožbo jasno poudarila, da tožnik v relevantnem obdobju (od 18. 4. 2009 do 30. 9. 2014) nikoli ni ugovarjal njuni uporabi stanovanja, prav tako da ni izkazoval namena, da bi želel sporni del nepremičnine uporabljati sam (glej tudi nadaljnja konkretna pojasnila, ki sta jih v zvezi s trditvijo o tožnikovi privolitvi v svoje prikrajšanje podala na naroku za glavno obravnavo dne 14. 6. 2017). 3 Ta okoliščina pa z vprašanjem tožnikove privolitve v lastno prikrajšanje oziroma odgovorom, ki ga je sodišče prve stopnje nanj podalo, ni neposredno povezana. Zato je za presojo vprašanja tožnikove privolitve v lastno prikrajšanje nebistveno tudi pritožbeno sklicevanje na določbe 65. - 67. člena SPZ, utemeljevanje slabovernosti tožencev s stanjem zemljiške knjige in pojasnjevanje, kakšen pravni pomen naj bi to imelo. 4 Slednji je ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 14. 6. 2017 v zvezi s tem izpovedal (zgolj), da je od najemnikov (tožencev) slišal, da nimata miru in da ostali (in sicer I. in A., to je žena ter hčerka pokojnega tožnika) nervirajo njune otroke. Povedal pa je tudi, da nič ne ve o tem, da bi pokojni brat (oziroma njegova žena) od najemnikov zahteval, da se izselita oziroma da tudi njemu kaj plačata. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 6 Ker je sodišču prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, ni bilo nobene potrebe (razloga), da zaradi izračuna višine uporabnine postavi izvedenca (cenilca) gradbene stroke. 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.