Jedro

Če bi sodišče prve stopnje do upnikovega umika predloga za izvršbo odločalo o ugovoru, bi moralo dejstvo, da je bil izvršilni naslov razveljavljen, upoštevati po uradni dolžnosti pri odločanju o ugovoru (4. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z 2. odstavkom 55. člena ZIZ) in ugovoru tako ugoditi. Ker bi sodišče prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi lahko odločilo že pred ustavitvijo postopka, pa tega ni storilo, pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da so bili stroški dolžnikovega ugovora, ki ga je le-ta glede na fazo postopka smiselno vložil, potrebni stroški za izvršbo in je dolžnik tako upravičen do njihovega povračila (6. odstavek 38. člena ZIZ).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (drugi odstavek) spremeni tako, da se dolžnici priznajo stroški ugovora zoper sklep o izvršbi v višini 140,10 EUR in stroški pritožbe z dne 9.5.2008 v višini 23,46 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Upnik je dolžan povrniti dolžnici 51,87 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo opravljena izvršilna dejanja v izvršbi opr. št. I 4793/2007 (prvi odstavek) in zavrnilo zahtevo dolžnice za povrnitev stroškov za predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sodbe, za ugovor in predlog za odlog izvršbe z dne 6.6.2007, za ugovor in predlog za odlog izvršbe z dne 6.6.2007, za predlog z dne 27.2.2008, za predlog z dne 3.4.2008 in za pritožbo z dne 9.5.2008 (drugi odstavek).

Proti 2. točki zgoraj navedenega sklepa se pritožuje dolžnica in navaja, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti takoj, ko je bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (6.9.2007) oziroma ko je bil razveljavljen izvršilni naslov (26.2.2008), odločiti o razveljavitvi izvršilnih dejanj. Tega ni storilo niti na izrecni predlog dolžnice z dne 26.2.2008, niti na izrecni ponovni predlog dolžnice v vlogi z dne 3.4.2008, po že izdanem sklepu o ustavitvi postopka zaradi umika predloga. Ker je o razveljavitvi izvršilnih dejanj odločilo šele s sklepom z dne 13.1.2009, torej po več kot šestnajst mesecih od razveljavitve potrdila o izvršljivosti, pritožnica meni, da ji gredo stroški vlog, v katerih je predlagala razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Ker je bil postopek pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 27.3.2008 iz razloga umika predloga in ne iz drugih razlogov, je povrnitev teh stroškov utemeljena že zaradi dejstva samega umika predloga. V primeru umika se namreč šteje, da so bili stroški neutemeljeno povzročeni (1. odst. 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato gre za zmotno uporabo določbe 6. odstavka 38. člena ZIZ. Glede zavrnitve povračila stroškov pravnih sredstev (ugovora, odloga) je navedla, da bi moralo sodišče o le-teh odločati nemudoma, saj so bila vložena že dne 6.6.2007, najkasneje pa po 6.9.2007, ko je dolžnica posredovala razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Sodišče kljub predlogom dolžnice o pravnih sredstvih ni odločalo, čeprav bi to moralo storiti po uradni dolžnosti, temveč je postopek ustavilo zaradi umika predloga. Ker sodišče o navedenih pravnih sredstvih ni odločalo, ne more sedaj presojati utemeljenosti teh pravnih sredstev, temveč mora dolžnici te stroške priznati glede na dejstvo umika predloga in ustavitve postopka iz tega razloga (1. odst. 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi v izpodbijanem sklepu se namreč navaja, da o pravnih sredstvih ni moglo odločati, ker je upnik umaknil predlog za izvršbo. Glede na navedeno je zato sodišče napačno presojalo utemeljenost pravnih sredstev zaradi odločitve o priglašenih stroških. Sicer pa so bila vložena pravna sredstva dolžnice utemeljena, če bi se o njih odločalo. Sodišče je tudi napačno presojalo in odločalo le o posameznih stroških (npr. stroških vloge z dne 27.2.2008), čeprav je dolžnica z vlogo z dne 3.4.2008 priglasila vse nastale stroške, saj je šele s sklepom sodišče o ustavitvi izvršbe z dne 27.3.2008 izvedela za umik predloga. Sodišče bi zato dolžnici moralo priznati povrnitev vseh stroškov, ki so ji nastali v postopku in jih lahko v primeru ustavitve izvršbe zahteva v 30 dneh. Popolnoma neutemeljena je tudi zavrnitev stroškov pritožbe z dne 9.5.2008, saj jih je sodišče zavrnilo kljub temu, da je dolžnica s pritožbo uspela, utemeljenost povračila teh stroškov pa je tudi posledica umika predloga in so tako utemeljeni tudi stroški tega predloga.

Upnik na pritožbo dolžnice ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju: ZIZ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena dolžničina pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje o vloženih pravnih sredstvih odločati nemudoma, saj so bila vložena že dne 6.6.2007, najkasneje pa po 6.9.2007, ko je dolžnica posredovala razveljavitev potrdila o izvršljivosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje o pravnih sredstvih (o predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, ugovoru in predlogu za odlog izvršbe) z dne 6.6.2007 ni odločalo, pač pa je na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo, izvršbo s sklepom opr. št. 0963 I 4793/2007 z dne 27.3.2008 izvršbo ustavilo. Dolžnica je dne 27.2.2008 sodišče prve stopnje obvestila, da je izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila predlagana izvršba, s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 1065/2007 z dne 31.01.2008, razveljavljen, hkrati pa je predlagala, da sodišče čim prej odloči o vloženem ugovoru in predlogu za razveljavitev sklepa o izvršbi. Če bi sodišče prve stopnje do upnikovega umika predloga za izvršbo odločalo o ugovoru, bi moralo dejstvo, da je bil izvršilni naslov razveljavljen, upoštevati po uradni dolžnosti pri odločanju o ugovoru (4. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z 2. odstavkom 55. člena ZIZ) in ugovoru tako ugoditi. Ker bi sodišče prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi lahko odločilo že pred ustavitvijo postopka, pa tega ni storilo, pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da so bili stroški dolžnikovega ugovora, ki ga je le-ta glede na fazo postopka smiselno vložil, potrebni stroški za izvršbo in je dolžnik tako upravičen do njihovega povračila (6. odstavek 38. člena ZIZ) in sicer v višini 140,10 EUR. Navedeni stroški predstavljajo stroške sestave ugovora v višini 200 točk po tarifni številki 27 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), 2 % materialnih izdatkov, 20 % DDV in taksa za sklep o ugovoru v višini 27,74 EUR.

Prav tako bi sodišče prve stopnje do ustavitve izvršilnega postopka lahko odločilo o odlogu izvršbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno preverilo, ali so bili izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe in bi posledično dolžnik v primeru, da bi le ti bili izpolnjeni, lahko bil upravičen do povračila stroškov predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je pravilno iz razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje, ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe, kot jih določa 1. odstavek 71. člena ZIZ, zato je bil predlog za odlog izvršbe neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahteve za povrnitev stroškov za predlog za odlog, pa pravilna. Šesti odstavek 38. člena ZIZ namreč določa, da mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Ker je dolžnik v času, ko je vložil predlog za odlog izvršbe, imel pravni interes za vložitev le-tega in je sodišče prve stopnje pravilno predlog za odlog izvršbe zavrnilo, je tako pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da stroški, ki so s tem predlogom nastali dolžniku, le-temu ne gredo.

Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je napačno stališče dolžnice, da je povrnitev stroškov predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, za ugovor in predlog za odlog izvršbe z dne 6.6.2007 ter stroškov predloga z dne 3.4.2008, utemeljena že zaradi dejstva samega umika predloga. Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno pri odločanju o povrnitvi stroškov, ki so nastali dolžniku, glede na posebnosti izvršilnega postopka, upoštevati določbo 6. odstavka 38. člena ZIZ, ki je specialnejša od določila 1. odstavka 158. člena ZPP. Tako ni mogoče utemeljenosti oziroma neutemeljenosti vseh izvršilnih predlogov, ki so bili vloženi do trenutka upnikovega umika predloga za izvršbo in njihovih stroškovnih posledic, vezati na dejstvo, da je upnik umaknil predlog za izvršbo, saj so bile do razveljavitve izvršilnega naslova (o kateri je dolžnica sodišče obvestila dne 27.2.2008), podane vse predpostavke za tek izvršilnega postopka in bi končno lahko bil tudi umik predloga za izvršbo posledica razveljavitve izvršilnega naslova, do katere pa je, kot že rečeno, prišlo tekom postopka, pred upnikovim umikom predloga za izvršbo.

V skladu z zgoraj navedenim je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahteve dolžnice za povrnitev stroškov za predlog za razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj z dne 3.4.2008, ker upnik dolžnici ni povzročil nastanka teh stroškov ( 6. odst. 38. člena ZIZ).

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov vloge z dne 27.2.2008, saj so bili ti priglašeni prepozno, in sicer šele v vlogi z dne 3.4.2008. Sedmi odstavek 38. člena ZIZ namreč določa, da se mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Navedeno pomeni, da mora upnik povračilo stroškov zahtevati takoj, ko so mu le-ti nastali in je bila znana njihova višina (ko sta torej kumulativno izpolnjeni obe predpostavki), to pa je bilo že ob vložitvi vloge dne 27.2.2008. Napačna pa je odločitev sodišča glede zavrnitve stroškov pritožbe z dne 9.5.2008, saj je dolžnica s pritožbo delno uspela (42,59 % uspeh). Dolžnici se tako priznajo pritožbeni stroški v višini 23,46 EUR (stroški sestave pritožbe v višini 100 točk po tarifni številki 27 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), 20 % DDV, kar znaša 55,08 EUR, ter uspeh s pritožbo v višini 42,59 %).

V skladu z zgornjimi ugotovitvami je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice delno ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Ker je dolžnica s pritožbo delno uspela, ji je sodišče priznalo pritožbene stroške v višini 51,87 EUR (stroški sestave pritožbe v višini 100 točk po tarifni številki 27 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), 20 % DDV, taksa za pritožbo v višini 49,26 EUR kar znaša 104,34 EUR, ter uspeh s pritožbo v višini 49,72 %).