Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri pogodbeni kazni gre za institut delovnega prava, ki je predmet dogovora strank kolektivne pogodbe, njen namen pa je v preprečevanju nezakonitega ravnanja delodajalcev v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi delavcev. Zato se pravila obligacijskega prava o odškodninski odgovornosti pri odločitvi o pogodbeni kazni v delovnem sporu ne uporabljajo.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova plače za mesec december 2009 obračunati bruto znesek 200,52 EUR, od njega odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, medtem ko je višji zahtevek za plačilo dela plače za mesec januar 2010 v bruto znesku 20,33 EUR in dela plače za mesec februar 2010 v bruto znesku 208,46 EUR, zavrnilo (I. točka izreka sodbe); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 133,33 EUR, od njega odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka sodbe); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici iz naslova pogodbene kazni od bruto zneska 1.999,38 EUR obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, medtem ko je višji obrestni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je umik tožbe (kar ni pod pritožbo) glede plačila zneskov 432,84 EUR, 337,49 EUR in 71,38 EUR vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa), glede stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 608,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega roka dalje, pod izvršbo (II. točka izreka sklepa).
Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenim zahtevkom in zoper odločitev o stroških postopka v sklepu sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožnici za čas delovnega razmerja v celoti poravnala plačo in ji pravilno obračunavala dodatek za nedeljsko in nočno delo. Tožnica ni zatrjevala, da je v mesecu decembru 2009 delala ponoči ali ob nedeljah, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da mora tožnici poravnati zahtevani del plače za ta mesec in od nje odvesti prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino pogodbene kazni, ki jo mora poravnati tožnici zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je višina pogodbene kazni nesorazmerna glede na ugotovitev v pravnomočni sodbi, v kateri je bil tožnici priznan čas delovnega razmerja zgolj od 12. 1. 2010 do 28. 2. 2010. Tožena stranka ji je skladno s pravnomočno sodbo za ta čas že poravnala pripadajočo plačo, čeprav v tem času ni delala. Zato je prisojena pogodbena kazen (v višini treh povprečnih tožničinih bruto plač) previsoka. Poleg tega tožnici ni nastala nobena škoda zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, saj je k prenehanju v pretežni meri tudi sama pripomogla. Sodišče lahko skladno z obligacijskimi predpisi zniža pogodbeno kazen, če ugotovi, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka. Tožena stranka se tudi z odločitvijo o stroških postopka ne strinja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in sklep v izpodbijanem delu tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih v izpodbijanem delu sodbe in sklepa pravilno razsodilo. Tožena stranka se šele v pritožbi sklicuje na izostanek trditvene podlage, da je tožnica v mesecu decembru 2009 delala tudi ponoči in ob nedeljah, zaradi česar je sedaj glede takšne navedbe prekludirana. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2013 navedla, da je v mesecu decembru 2009 opravila 73 ur nočnega in nedeljskega dela, za kar ji pripada dodatek na osnovno plačo v višini 50 %. Tožena stranka do vložitve pritožbe takšnemu dodatku ni v ničemer ugovarjala. Tudi sicer ji v času delovnega razmerja ni vročila nobenega izplačilnega lista. Pravna narava pogodbene kazni v delovnem pravu je drugačna od pravne narave pogodbene kazni v obligacijskem pravu. Višina pogodbene kazni ni vezana na trajanje priznanega delovnega razmerja v pravnomočni sodbi. Poleg tega ne drži očitek pritožbe, da je tožnica sama pripomogla k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta sodba in sklep v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da se tožnica med postopkom ni sklicevala na dodatek za nočno in nedeljsko delo v mesecu decembru 2009. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2013 navedla, da ji tožena stranka za mesec december 2009 ni pravilno obračunala takšnega dodatka skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 83/1997 in spremembe) ter je glede tega opredelila zahtevek po višini (listovna št. 20). Tožena stranka temu do konca naroka glavne obravnave, na katerem je sodišče prve stopnje razsodilo, ni v ničemer ugovarjala. Ne glede na to pa takšno pritožbeno navajanje predstavlja pritožbeno novoto, ki se v pritožbenem postopku po določbah 337. člena v zvezi s 286. členom ZPP ne more več uveljaviti. Tudi sicer tožena stranka v tej zvezi ni navedla, zakaj se na izostanek trditvene podlage o zahtevanem dodatku ni sklicevala že prej.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijanem delu sodbe, ki se nanaša na prisojeno razliko plače tožnici za mesec december 2009, saj tožena stranka na sicer pravilno obračunano osnovno plačo za navedeni mesec ni pravilno določila tožnici dodatka za nočno in nedeljsko delo v obsegu 73 ur. Tožnica je pri takšni navedbi izhajala iz podatkov tožene stranke (priloga B1). Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je tožena stranka glede na višino urne postavke, skladno z višino osnovne plače, ter ob upoštevanju 50 % dodatka za nočno in nedeljsko delo dolžna tožnici obračunati za mesec december 2009 še razliko plače v bruto znesku 200,52 EUR, od katerega je dolžna odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 1. 2010 dalje, saj je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da zapade plača v plačilo 15. dne v mesecu za delo iz preteklega meseca. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da takšne odločitve v izpodbijanem delu sodbe ne bi sprejelo za pravilno. Ne nazadnje tudi pritožba ne navaja, zakaj bi šlo pri prisojeni razliki plače za napačne izračune. Sklicuje se le na to, da izplačilo plače ni možno prej, preden se ne odvedejo od bruto zneska plače predpisani prispevki za socialno varnost in akontacija dohodnine.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo o pogodbeni kazni, ki je naložena v plačilo toženi stranki zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, ugotovljene s pravnomočno sodbo. Tožena stranka se ne protivi temu, da jedolžna plačati takšno kazen, temveč ne soglaša z njeno višino, ki naj ne bi bila sorazmerna z ugotovljenim časom (1 mesec in 18 dni) nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice, zaradi česar bi morala biti prisojena v nižjem znesku skladno z načeli obligacijskega prava. Pritožbeno sodišče navaja, da gre pri pogodbeni kazni za institut delovnega prava, ki je predmet dogovora strank kolektivne pogodbe, njen namen pa je v preprečevanju nezakonitega ravnanja delodajalcev v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi delavcev. Zato se pravila obligacijskega prava o odškodninski odgovornosti pri odločitvi o pogodbeni kazni v delovnem sporu ne uporabljajo.
Vendar je za presojo o tem, ali gre delavcu pravica do pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja, pomembno, če je bila takšna pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. V konkretnem primeru je pravna podlaga za odločitev v določbi 36. člena KP dejavnosti, s katero je predpisano, da je delavec upravičen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu do izplačila pogodbene kazni v višini treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. V navedeni določbi ni predvideno, da se tako določena višina pogodbene kazni, ki je po svoji naravi pavšalna odškodnina, glede na težo delodajalčevega nezakonitega ravnanja oz. na drugi strani posledice škode, ki jih je imel delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prisodi v ustrezni nižji višini.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka v izpodbijanem delu sklepa. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo skladno z uspehom strank v sporu in določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 63/2008).
Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).