Up-55/04 - 6

16. 11. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. oktobra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1173/2003 z dne 3. 12. 2003 v zvezi s 3. točko sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. U 1835/2002 z dne 3. 9. 2003, z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-01- 19/01 z dne 1. 4. 2003 in s sklepom Upravne enote Ljubljana, Izpostave Moste-Polje, št. 351-715/98-05/TK-60 z dne 16. 1. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča št. U 1835/2002 z dne 3. 9. 2003 v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-01-19/01 z dne 27. 8. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodne in upravne odločbe, navedene v izreku tega sklepa. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena njena pritožba zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnih organov o zavrženju pritožničine zahteve za spremembo pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji. Pritožnica je svoj zahtevek oprla na 46. člen Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Vrhovno sodišče pa je pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87) ne more biti podlaga za vložitev zahteve po 46. členu ZUstS, ker Ustavno sodišče z navedeno odločbo ni odpravilo podzakonskega akta oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo sodbo Upravnega sodišča izpodbija tudi v delu, v katerem je Upravno sodišče tožbi pritožnice ugodilo in odpravilo sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo, s katerim je to Ministrstvo zavrglo pritožničin predlog za obnovo postopka denacionalizacije, v katerem je bila izdana ista delna odločba o denacionalizaciji.

Upravno sodišče je sklep Ministrstva odpravilo, ker je ugotovilo, da ga je izdal funkcionalno nepristojen organ.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi upravnima organoma in sodiščema očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ker pritožničinemu pravnemu predniku ne priznavajo statusa upravičenca do denacionalizacije določene napremičnine. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U- I-130/01, s katero je Ustavno sodišče presodilo, da 4. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen) ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa prevzema stavbnega zemljišča iz posesti. Neenakost pred zakonom in kršitev pravice do enakega varstva pravic naj bi potrjevala odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo, s katero naj bi Ministrstvo v enaki zadevi kot je obravnavana, delno odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje. Ugotavlja, da je status upravičenca do denacionalizacije odvisen od časa obravnavanja zahtevka, kar naj bi bilo v neskladju z načelom enakosti pred zakonom in kar naj bi posegalo v lastninska pričakovanja denacionalizacijskih upravičencev.

B. - I.

4.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče odločalo le o pritožničini pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrženju njene zahteve za spremembo ali odpravo posamičnega akta po 46. členu ZUstS. Kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), ne more utemeljiti s sklicevanjem na domnevno drugačno odločitev upravnega organa v drugem enakem primeru. Za kršitev navedene pravice bi namreč lahko šlo le, če bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse. Odločitev upravnega organa, na katero se pritožnica sklicuje, pa tudi, če bi šlo za enak dejanski in pravni stan, ne more pomeniti ustaljene sodne prakse.

5.Z očitkom, da naj bi bil status upravičenca do denacionalizacije odvisen od časa obravnavanja zahtevka, pa pritožnica ustavne pritožbe zoper odločitev, da 46. člen ZUstS v obravnavanem primeru ne more biti podlaga za spremembo oziroma odpravo pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji, tudi ne more utemeljiti. Že upravna organa in sodišči so pritožnici pojasnili, da ta člen omogoča spremembo oziroma odpravo pravnomočnih posamičnih aktov samo, če so bili izdani na podlagi podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, ki je bil odpravljen. Ta določba torej ne more biti podlaga za odpravo oziroma spremembo pravnomočnih posamičnih aktov, izdanih na podlagi zakona, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče namreč takšnega zakona ne more odpraviti, temveč ga lahko le razveljavi. Zato imajo tudi t. i. interpretacijske odločbe lahko učinek le na razmerja, o katerih do dne, ko začne odločba Ustavnega sodišča učinkovati, še ni pravnomočno odločeno (44. člen ZustS). Ker Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-130/01 ni odločilo o odpravi podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, temveč je odločilo o skladnosti izpodbijanih določb ZDen z Ustavo, se pritožnica tudi za utemeljevanje te ustavne pritožbe na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča ne more sklicevati.

6.Ker s sodbo Vrhovnega sodišča očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka tega sklepa).

B. - II.

7.Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča, ki se nanaša na odpravo sklepa Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 27. 8. 2002, pa je nedopustna.

8.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Po podatkih, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Upravno sodišče, je bila pritožnici izpodbijana sodna odločba vročena dne 18. 9. 2003. Ustavna pritožba, vložena dne 20. 1. 2004, je torej prepozna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo. Ker jo je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči že iz tega razloga, se Ustavno sodišče ni spuščalo v preizkus obstoja drugih procesnih predpostavk (2. točka izreka tega sklepa).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan